Izšla je nova številka Emzina, revije za kulturo, ki letos vstopa v dvajseto leto svojega obstoja. Revija, ki jo izdaja Zavod za kreativno produkcijo Emzin, je že od samega začetka z vsako novo izdajo urejena tematsko - kot zbornik besedil različnih žanrov in vizualnih reprezentacij na izbrano temo. Izbor teme praviloma označuje aktualnost, ki pa jo po besedah uredništva definira nadčasna občečloveškost.
Tokratna številka v fokus postavlja raziskovanje različnih pomenov spomina, in sicer na individualni kot tudi obči, družbeni ravni.
Spomin kot kulturni konstrukt, ki nam omogoča, da ohranjamo, obnavljamo, pa tudi pozabljamo podatke. S kom ali s čim se lahko spominjate in pozabljate pa torej preverite v novem Emzinu.
To nedeljo se bodo na Radiu Študent obzorja širila z novo dozo avtentičnega saharskega bluesa izpod prstov Group Inerane. Gre za pristno godbo v maniri bolj znanih tuareških glasbenikov, kot so denimo Tinariwen ali Etran Finatawa minus izpiljena produkcija, saj, kot je znano, pri Sublime Frequencies globko produkcijske zareze mirno izpustijo. Več pa tukaj...
Balabanov Morfij (Morfiy, 2008, Aleksey Balabanov) se gleda kot filmski pričevalec revolucionarnih cunamijev enega bolj viharnih obdobij ruske, ne nazadnje pa tudi svetovne zgodovine. A z enim pomembnim zaznamkom. Eden najpomembnejših sodobnih ruskih cineastov velikih družbeno-političnih dogodkov nikoli ne omenja eksplicitno, temveč jih subtilno tke v filmsko fabulo – kot kontroverzni Mihail Bulgakov, čigar literarna predloga Zapiski mladega zdravnika naj bi Balabanovu tudi služila za prenos avtobiografskih zgodb v filmski univerzum.
V tem oziru Balabanova ekranizacija socialnih, političnih, zlasti pa duhovnih sprememb v takratni ruski družbi v odnosu do Bulgakovovega dela ne predstavlja pretirano velikega odklona. Kar pa seveda še ne pomeni, da je filmska adaptacija le mimetični posnetek literarne adaptacije. Ravno nasprotno. Čeprav je Morfij posnet po literarni predlogi, slednji funkcionira kot avtonomni filmski podpis in to navkljub narativni strukturi z močno aluzijo na leposlovno delo, pri čemer naracijo filma gradijo vsebinsko raznolika poglavja, ki se postopoma iztečejo v enovito, zaokroženo celoto.
Zgodbo o neizkušenem zdravniku, ki počasi tone v opojne klešče morfija, Balabanov izriše na sledi Bulgakovovega značilnega prepletanja dokumentarnosti, avtobiografskosti in fikcijskega, ki pa se – kot se za tradicijo Gogoljevega realizma spodobi – mestoma izteče v grotesko, začinjeno z nadrealistično fantastičnostjo.
Spreminjajoča se zdravnikova notranja stanja gledalčevo oko zasleduje v včasih že prav poetični belini neskončno zasneženih horizontov, odetih v debele plašče ruske zime. Pa vendar se poetičnost zimske tajge postopoma umakne sepia učinku, ki pomaga vzpostaviti tesnoben občutek, utelešen v zasvojenosti z morfijem, kot tudi eksistencialno brezizhodnost osrednjega lika. A slednja ni vezana le na individualno usodo osrednjega lika, temveč tudi na širši kontekst Balabanove reprezentacije dekadentne erozije ruske aristokracije v prvi polovici minulega stoletja.
Zdravnikova nestabilna pozicija v svetu, v katerega je neusmiljeno vržen, Balabanovu služi za izris brezčasne freske ruske družbe. Zanimanje za rusko družbo je tudi sicer režiserjeva priljubljena snov, kar ne nazadnje dokazujejo tudi njegovi dosedanji filmi, zlasti izvrstni Tovor 200 (Cargo 200, 2007, Aleksey Balabanov), v katerem Balabanov postreže z brezkompromisno geneaologijo sodobne ruske države.
Balabanov spričo nekoliko nerodne dramaturgije v pričujočem filmu ni tako silovit kot v Tovoru 200, a navkljub temu mu z natančno izdelano mizansceno, zlasti pa z vzpostavljeno atmosfero uspe vizualizirati pronicljivo alegorijo, ki nenehno prehaja med individualnim in kolektivnim, s čimer se v gledalčevo vidno polje prerine subverzivna kritika nezmožnosti ruske inteligence zoperstavljanja zoper totalitarizme dvajsetega stoletja.
S seciranjem fenomenologije odvisnosti Balabanov tematizira usodno, občo zapeljivost omamnega oziroma iluzornega, ki pa se konec koncev dotika platonskega odnosa med stvarnostjo na eni in umetnostjo na drugi strani. Zadnji dnevi življenja mladega zdravnika se namreč odvijajo na nekaterih ključnih simbolnih koordinatah, za katere pa se izkaže, da ga vse po vrsti izdajo in prepustijo na nemilost krutega konca; ljubezen ženske, ki jo zamenja ljubezen do morfija, medicina in država kot simbola (ne)uspešnega razsvetljenskega projekta ter cerkev kot simbol opojnosti vere. Torej svojevrstni elementi malikovalskega idealizma, ki lahko rezultirajo le v enem: v neizbežnem zdravnikovem propadu, ki pa se dogodi na mestu iluzornega par excellence – v kinodvorani ob gledanju burleske in salvah smeha.
Bobenček pištole se zavrti, njena cev usmeri v sence. Pok!
Film se vrti naprej. Iluzija teče dalje - film kot ultimativen fiks.
Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.
V jesenskih mesecih so v Kinodvoru predstavili dva slovenska režiserja, Martina Turka in Blaža Kutina. Spričo motivne povezanosti, ki se kaže na eksistencialnem nivoju, je Kutinov celovečerni prvenec Nikoli nisva šla v Benetke odprl Turkov kratki film Vsak dan ni vsakdan. Pogovoru z njima lahko prisluhnitetukaj in tukaj.
Februarja 2008 sva s Titom pognala Fimuthe, ki je sčasoma pritegnil kar nekaj odličnih sodelujočih peres. Četudi je Fimuthe večkrat spreminjal svojo podobo in se hkrati kitil tudi z različnimi konceptualnimi bedži, se je v njegovo cyber drobovje dokaj hitro prerinila ideja o razširitvi. Urejena domena je prav gotovo prvi resnejši korak v zasledovanju želene ideje o Fimutheju kot zbirališču, zlasti pa nahajališču člankov z najrazličnejših polj kulture.
Na spletni strani Škratove filmske male šole si lahko preberete dva avtorska pisna izdelka, ki sta nastala v okviru dejavnosti Kulturno umetniškega društva Anarhiv. Prvi članek govori o Damjanovi sobi, drugi pa o avtoreferencialnosti pri Aphex Twinu. Vljudno vabljni k branju Daretovega in Goranovega prispevka tukaj.
Rune Denstad Langlo, režiser filma Sever, je prejšnji teden, skupaj s svojim producentom, v okviru strokovnega srečanja Mreže in digitalizacija art kinematografov, ki je potekalo v Kinodvoru, obiskal Slovenijo, pri čemer je predstavil svoj film »Sever«. Film je bilo moč videti tudi na nedavno končanem »Liffu«, zdaj pa si ga lahko ogledate še na rednem sporedu »Mestnega kina«. Sicer pa gre za svojevrstno norveško različico tako imenovanega filma ceste, v katerem se v danem primeru stikata dokumentaristični kot tudi igrani dispozitiv. Intervjuju lahko prisluhnete tukaj.
»V luči nedavne zgodovine si je težko predstavljati, kako bi bil lahko kakšen film, ki je nastal na Poljskem (…), povsem brez politike« (Danusia Stok 2008: 17).
S pomočjo zgornje povedi, ki jo je Danusia Stok zapisala v uvodu v knjigo Kieslowski o Kieslowskem, bomo uokvirili pričujoči sestavek o poljskem filmu. Gre namreč za kinematografijo, ki je po besedah Mareka Haltofa, avtorja izčrpne monografije o poljskem filmu, običajno povezana s spreminjajočimi se političnimi razmerami te dežele.
Fimuthe je dvojina, ki z gostujočimi peresi želi množino zapeljati na bralna filmska podoživetja, jo zavrteti v odmevih glasbenih prostorij in jo stakniti s horizonti teoretskih zagonetk...
Izšla je nova številka Emzina, revije za kulturo, ki letos vstopa v dvajseto leto svojega obstoja. Revija, ki jo izdaja Zavod za kreativno produkcijo Emzin, je že od samega začetka z vsako novo izdajo urejena tematsko - kot zbornik besedil različnih žanrov in vizualnih reprezentacij na izbrano temo. Izbor teme praviloma označuje aktualnost, ki pa jo po besedah uredništva definira nadčasna občečloveškost. 
