torek, 30. december 2008

Še zadnjič letos...

Konec leta nas je razžalostil s smrtjo Freddieja Hubbarda in Larsa Hollmerja. Naj njuna glasba govori sama zase...




ponedeljek, 29. december 2008

Dr. Borut Ošlaj: Cikel treh predavanj v Cankarjevem domu

V novem letu bo programsko shemo osrednjega slovenskega kulturnega hrama nedvomno popestril dr. Borut Ošlaj. Zainteresirani javnosti se bo namreč predstavil s ciklom treh zaporednih predavanj z naslovom "Filozofija v človeku". Na predavanjih bo avtor filozofskih del kot so Človek in narava ter Antropoetika: etična dekonstukcija simbolnega, pretresal nekatera elementarna vprašanja filozofije. Nosilca predavanj bo tako vodil interpretativni pogled skozi prizmo sodobnosti, predvsem pa težnja, da filozofijo približa človeku: "Filozofija, če izhaja iz človeka in njegovih temeljnih duhovnih potreb, zato ne le lahko, temveč mora ponovno postati tudi »filozofija za človeka«; čeprav se zdi to danes vse prej kot samoumevno, mora postati to, kar je ob svojih začetkih pri Sokratu že bila: kritična misel, ki teži k dobremu in si prizadeva za njegovo splošno udejanjanje".

Več pa na uradni strani Cankarjevega doma.

Urnik predavanj:

ČE, 29. januarja, ob 18. uri
Človek kot filozofski problem

ČE, 5. februarja, ob 18. uri
Človek in etika

ČE, 12. februarja, ob 18. uri
Človek in religija

petek, 26. december 2008

Nedeljska celodnevna oprema

Poslednja nedelja v letu bo postregla z nekaj (ne)intrigantnimi izdelki iztekajoče se letine, vmes pa se bodo vrinile tudi kakšne povsem nelogične in navidez sumljive začimbice... Na Radiu Študent!


1. Little Dragon – Twice
2. Buldožer – Svaki čovjek ima svoj blues
3. Psapp – I Want That
4. Cinematic Orchestra – Child Song
5. NLP – Jazzz
6. Diagonal – Cannon Missfire
7. No Age – Teen Creeps
8. Fourtet – Ribbons
9. Ed Solo & Skool of Thought – Life Gets Better
10. MART – No. 4
11. Moby – Everyday It's 1989
12. Parov Stelar – Matilda
13. Damir Avdić – Komunist VS Nju Bosniše Kultural Revolušn
14. Medeski, Martin & Wood – Reliquary
15. Mars Volta – Ilyena
16. Marnie Stern – Shea Stadium
17. Nils Petter Molvaer – The Little French Man
18. Morcheeba – Blue Chair
19. The Herbaliser – Street Karma(A Cautionary Tale)(feat. Jean Grae)
20. Kieran Hebden & Steve Reid – Between B & C
21. Quantic – Make Dub Not War
22. Fleet Foxes – Quiet Houses
23. Mogwai – Kings Meadow
24. Toumani Diabate – Ali Farka Toure
25. Rokia Traore – Tchamatche
26. Fourplay – Cape Town
27. Kino Oko – Mother Mature
28. Milez Benjiman – Crucify
29. Portishead – Small
30. Squarepusher – Delta-V
31. Jamie Lidell – Figured Me Out
32. Miriam Makeba – Tailor Man
33. Ingebrigt Haker Flaten Quintet – Prayer(for my Father, Ingvald)
34. Stanley, Marcus, Victor – Tutu
35. Group X – Prostitute Song
36. Bonnie Prince Billy – You Want That Picture
37. Spiritualized – You Lie You Cheat
38. Metallica – The Unforgiven III
39. David Byrne and Brian Eno – The Lighthouse
40. Burial – Archangel
41. Mr. Scruff – Nice Up The Function
42. Erik Truffaz and Sly Johnson – Come Together
43. Nneka – Gypsy
44. Belleruche – Idea Three
45. Guns 'n' Roses – If The World
46. Tricky – Coalition
47. Natural Self – Breathe Deep feat. Abdominal
48. McCoy Tyner – My Favourite Things(with Bela Fleck)
49. Femi Kuti – Dem Funny
50. Pat Metheny with Christian McBride & Antonio Sanchez – The Red One
51. Alice Russell – Turn And Run
52. Hot Chip – One Pure Thought
53. Jim Noir – Day By Day By Day
54. Xploding Plastix – I Want My Violence Back
55. Mostly Other People Do The Killing – Biggertown
56. Esbjorn Svensson Trio – Jazz
57. Titus Andronicus – Albert Camus
58. Greg Howe – Child's Play
59. Nevermore – Dreaming Neon Black
60. Erykah Badu – The Cell
61. Tiken Jah Fakoly – African A Paris
62. Motorpsycho – Year Zero(A Damage Report)
63. Žoambo Žoet Workestrao – Četrti steber pokojninske reforme
64. Alexis Taylor - Baby
65. Zerfu Demissie – Dingelim
66. George Duke – Everyday Hero
67. Isaac Hayes – Do Your Thing
68. 3-11 Porter – The Mood of the Scene
69. Mauger - Intone
70. Stanley Jordan – Forest Garden
71. DJ Spooky – James Joyce/Erik Satie: »Eolian Episode/Gnossiene(DJ Spooky Dub Version)«
72. Lou Reed – Sad Song

ponedeljek, 22. december 2008

Drevi v CD otvoritev fotografske razstave Kostje Gatnika

Kostja Gatnik, vsestranski likovni ustvarjalec, med drugim tudi dobitnik letošnje nagrade Hinka Smrekarja, najvišjega priznanja slovenskega bienala ilustracije, se bo ob 20. uri v Cankarjevem domu prvič predstavil tudi s svojo fotografijo. S fotografskim medijem se umetnik sicer ukvarja že od mladosti, v njegovem skorajda nepreglednem foto arhivu pa prevladuje močna likovna nota in strast do novih tehnologij. Povejmo še, da se jutri v Narodni galeriji odpira tudi Gatnikova retrospektiva, ki bo zajela okoli 500 njegovih del.

sobota, 20. december 2008

Assagai

Afrika vseskozi preseneča in tako je tudi z zasedbo Assagai. Kolektiv, sestavljen okoli tako rekoč najžlahtnejših južnoafriških jazzerjev Mongezija Feze, Dudu Pukwane in Louisa Mohola, je ob obilo ostalih godbenih zadolžitvah virtuozom nudil nekakšen filter v bolj dostopno okolje. Preboja v sam mainstream sicer niso doživeli, a njihova dva ploščka z začetka sedemdesetih pronicljivo stapljata jazz, lahkotnejši rock in južnoafriške kwela prvine.

Korenine zasedbe Assagai ne morejo mimo prelomnega južnoafriškega kolektiva The Blue Notes. Gre za skupino, delujočo pod taktirko enega najvplivnejših južnoafriških jazzovskih pianistov Chrisa McGregorja. Le-ta je že leta 1960 k sodelovanju zvabil saksofonista Duduja Pukwano, dve leti kasneje pa je po johannesburškem jazz festivalu v svojo zasedbo priključil še trobentača Mongezija Fezo in bobnarja Louisa Mohola. Vsi ti glasbeniki danes veljajo za nesporne legende južnoafriškega jazza, represiven politični režim v republiki pa jih je takrat, v začetku šestedestih, bolj kot ne omejeval. Predvsem zaradi tega so se med turnejo po Evropi leta 1964 odločili, da ostanejo v Angliji. Zanimivo je v tem kontekstu slišati, kako je zasedba počasi evolvirala iz bebopa k free jazzu, saj se vzporednice z njihovo selitvijo rišejo kar same od sebe. Tako se zdi, da sta vznikajoča evropska razmejenost ter predvsem raznolikost tamkajšnjih glasbenih praks botrovali tudi osvobajanju The Blue Notes.

Kasneje se je zasedba preimenovala v Chris McGregor Group, vsi trije pa so prispevali tudi k McGregorjevem big bandu Brotherhood of Breath. Njihov prispevek k angleški jazz sceni je neprecenljiv, imena kot sta Keith Tippett in Evan Parker pa jih omenjata kot pionirje in odločilne kontributorje k angleški avantgardi.

Pisana paleta glasbenikov, s katerimi so že med udejanjanjem pri The Blue Notes in predvsem potem kasneje Mongezi Feza, Dudu Pukwana in Louis Moholo sodelovali, zasega vse od Steva Lacyja, Enrica Rave in Roberta Wyatta pa do Traffic, Incredible String Band in Keitha Tippetta. Ravno po enem takšnih izletov z Union of South Africa, je Dudu Pukwana ustanovil zasedbo Spear, ki se je nato skoraj takoj po ustanovitvi preimenovala v Assagai.

Vanj je po pričakovanjih zvabil tudi Mongezija Fezo in Louisa Mohola, na smenanjih pa so se jim nato pridružili najrazličnejši glasbeniki. Zaradi vse večje popularnosti afro-rocka so jih k sebi vzeli pri založbi Vertigo in leta 1971 je bilo vse nared za prvenec. S plošče, poimenovane preprosto Assagai, v njihovi družbi odzvanjajo še kitarist Fred Coker, basist Charles Ononogbo in saksofonist Bizo Mnocikana. Do nastopa na radijski oddaji Sounds of the Seventies pa sta se jim pridružila še en saksofonist Fred Frederick in igralec kong Terry Quaye. Pestrost zasedbe dodatno ponazarja njihova povezanost z Jade Warrior, ki so za ploščo Assagai prispevali dva komada, na samem nosilcu zvoka pa najdemo tudi priredbo zlajnane Hey Jude.

Drugi in s tem zadnji album Assagai ima dokaj zanimivo zgodovino. Najprej bi moral biti izdan pod imenom Zimbabwe za založbo Vertigo, a je nato izšel pri Philipsu. Ponovna izdaja, ki je potekala v okrilju spet druge založbe Music For Pleasure/Sounds Superb, pa je prinesla popolnoma spremenjeno podobo tako ovitka, kot imena plošče. Zimbabwe je tako zamenjal AfroRock, še vedno pa gre za nezgrešljiv Assagai doprinos. Zopet so tu Jade Warrior, ki so tokrat prispevali kar tri svoje komade in tri glasbenike, kolektivu pa se je priglasila še pevka Martha Mdenge. S tem se cilj zasedbe dokončno ustavi na komercialnem uspehu. Etiketa in sama imena v kolektivu so sicer delovali obetajoče, a ob bok takšnim bendom, kot je Osibisa, niso uspeli priti. Razloge zato gre najbrž iskati predvsem v dejstvu, da jedro zasedbe sestavljajo čistokrvni jazzovski glasbeniki, katerim tovrstno ustvarjanje ni bilo najbolj domače in v tej obliki enostavno niso bili zmožni zanetiti ognja. Tako kaj kmalu po izidu druge plošče skupina razpade in Dudu Pukwana znova obudi ime Spear, s katerimi nato nadaljuje pot, začrtano z Assagai. Nerazdružljivost z Mongezijem Fezo in Louisom Moholom pa se tudi tam nadaljuje.

V nedeljo ob 15:00 si boste večino muzike lahko poslušali na Radiu Študent.


torek, 16. december 2008

Okrogla miza ob 35. letnici izhajanja Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo

Ob 35. letnici izhajanja ČKZ-ja, Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, se bo v petek 19.12.2008 ob 18h v socialnem centru Rog zgodila okrogla miza. Osrednji predmet razprave bo problematika znanosti oziroma domet njene (ne)kritičnosti. Iztočnica razprave, na kateri bodo jezike brusili dr. Marta Gregoričič, dr. Darij Zadnikar, dr. Maja Breznik, dr. Rastko Močnik, dr. Polona Mozetič, Gal Kirn, Mirt Komel, Blaž Ilc in Barbara Beznec, bo med drugim vprašanje alternative znanosti v času vseprežemajoče neoliberalne ideologije.

sobota, 13. december 2008

Preberi in zažgi: navidezni vohunski triler

Z več nagradami ovenčana brata Coen sta nazaj. Sicer ne z resnobnim ekskurzom v temačen meandrski svet človekovega nezavednega, kjer ni več prostora za starce, temveč s hudomušno črno komedijo Preberi in zažgi.

Recenzijo pričujočega filma si lahko poslušate v ponedeljek, ob 16h na Radiu Študent.

ponedeljek, 8. december 2008

Favejevska sfinga: komentar ob razstavi FV – alternative osemdesetih v Mednarodnem grafičnem likovnem centru MGLC


Nedavno odprta razstava FV – alternativa osemdesetih v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) spričo svojih vsebinskih taktov in pomenskih tonov, zlasti pa načina konceptualne umestitve v prostor Mednarodnega grafičnega centra, odpira več vprašanj kot pa poda odgovorov.

Razstava, katere fokus je alternativno gibanje FV, je namreč postavljena v čistokrvno muzejsko institucionalno okolje, kar pa je prvovrstni oksimoron glede na temeljne karakteristike gibanja FV. V spoliranem muzejskem okolju FV kot spontan umetniški projekt zanesenjakov iz kleti 4. študentskega bloka v Rožni dolini, kasneje pa kot emancipatorna platforma za številna pionirska družbeno-aktivistična in umetniška eksperimentiranja, izpade prisiljeno ali pa vsaj nedomače.

A to ni edini problem, ki ga pričujoča razstava odpira. Med drugim smo lahko kritični tudi do njene izvedbe. Ne samo, da bi bil kakšen K4 tako z zgodovinskega kot vsebinskega stališča najbrž bolj primeren kraj za dokumentaristično portretiranje FV aktivnosti z začetka osemdesetih let minulega stoletja, seveda ob primerni uporabi sodobnih tehnologij in koncepta totalnega gledališča skupine, razstavi primanjkuje tiste emancipatorne iskrivosti, ki je krasila FV gibanje.

Razstavni prostor tako ostane v inovativnem smislu premalo izkoriščen, kar pa je v temeljni opoziciji z esenco gibanja, vseskozi strmečega k postmodernističnemu redefiniranju najrazličnejših družbenih kot tudi kulturno-umetniških konceptov. Tako se zdi, da je osrednji manko muzejske reprezentacije gradiva – slednjega je muzeju podaril Neven Korda, eden od osrednjih akterjev skupine – ravno v premalo poudarjenem karnevalskem rokovanju FV-ja s postmodernistično estetiko figuralnega označevalnega sistema. Prav zato pa se nikakor ne moremo znebiti občutka, da so se snovalci razstave bolj kot na lastno ustvarjalnost, zanašali na kreativen, mestoma avantgardističen angažma FV-ja, kar pa je konec koncev svojevrsten poklon gibanju.

Navkljub nekaterim strukturnim in konceptualnim pomanjkljivostim pa pričujoče razstavno gradivo razpira diapazon obilico težko rešljivih, a še kako aktualnih ugank.

Enigmatično tako ni zgolj dejstvo, da se razstava premika po spolzkem terenu stikanja dveh kultur, institucionalne in množične, s čimer prefinjeno aludira na postmodernistično kulturno senzibilnost, temveč je še kako intrigantno vprašanje odnosa med širšo družbeno realnostjo in kulturo.

Po ogledu razstavljenih fotografij, dokumentov, plakatov, videov in filma smo namreč fascinirani nad tem, da je na obrobju socialistične družbene realnosti vzniknilo gibanje, ki se je igralo z nekaterimi bistvenimi postmodernističnimi postopki, značilnimi za zahodno postmoderno epoho. Še več. Slednje je z brikolažem re-kontekstualiziralo in preoblikovalo v novo, edinstveno pomensko mrežo.

Gre torej za gibanje, ki se vzpostavi na presečišču dveh sistemskih paradigem, socializma in kapitalizma, pri čemer s »cut and paste« metodo beatniške literarne ikone Williama S. Burroughsa, protislovja obeh družbenih tipov ironizira in jim odtisne imanenten, subkulturno hedonistični podton, kateremu se na razstavi moramo večkrat nasmejati.

Slalomiranje FV-ja med različnimi izpovednimi umetniškimi tipi in uporaba takšnih in drugačnih medijskih nosilcev prav gotovo zarežeta tudi v redefinicijo odnosa med človekom in tehnologijo, zlasti ko gre za vprašanje spomina. In prav spominu oziroma kronološki sistematizaciji le-tega pričujoča razstava namenja osrednjo pozornost.

V maniri FV-jeve težnje, da s pomočjo videa dokumentira takratno sceno, želi razstava preko komuniciranja s podobami kot sinonimi za eksplozijo označevalcev, na diahron način izpričati FV gibanje. Z razporeditvijo muzejskega gradiva in zadnjim, zaključnim dokumentarnim filmom, ki s heglovsko sintezo povzame vse ključne momente FV gibanja, nedvomno badioujevskega dogodka, razstavi v Mednarodnem grafičnem likovnem centru to tudi uspe.

Uspe pa ji še nekaj. Kljub postmodernističnim tendencam gibanja kot so figuralnost, dekanonizacija in fragmentacija razstava svoj objekt umesti v modernistično paradigmo. Slednje je pokazatelj, da postmodernizma nikakor ne moremo razumeti brez interpretativnega okvira modernosti. Prav na tej točki pa lahko problematiziramo tudi sam vstop alternativnega gibanja FV v institucionalno muzejsko okolje. Če je eden izmed temeljnih elementov postmodernistične estetike dekanonizacija oziroma prelamljanje meja med visoko in množično umetnostjo, je prav ta moment vstopa ključno vprašanje, ki ga odpre pričujoča razstava. Ali gre torej za poraz alternative ali pa za dokončno, subverzivno zmagoslavje FV-ja? Rešitev te uganke leži kje drugje, kot v favejevski sfingi, ki nemo strmi v obiskovalce razstave v Mednarodnem grafičnem likovnem centru.

petek, 5. december 2008

Mrežarji

V dodobra uveljavljene glasbene skupine s prek ducat albumi pod pasom se ob vsaki naslednji izdaji nemalokrat naseli tudi kanček ziheraštva. Ziheraštva pa ne v smislu podajanja že preverjenih izvlečkov, temveč tistega domačega občutka, zavoljo katerega se poslušalec vsakič znova tako rad vrne v udobno in znano kuliso zvokov. Za trio 'Medeski, Martin & Wood' se tako zdi, da zna vsebino svojega izraza na vsaki novi plošči znova dosledno povzeti. Nezgrešljivo igrivi podton je v njihovem soustvarjanju namreč prisoten, pa naj gre za cool ali free-jazz, iz subtilnega v očiglednega pa ga znajo pretvoriti z bluesovskim capljanjem ali celo z izvajanjem otroških pesmi.

Zadnje leto je k diskografiji tria zaenkrat prineslo kar tri plošče. 'Let's Go Everywhere' z začetka leta v svoj razigran »povsod« ujame tudi Slovenijo, pod Zornovo direktivo izdana 'Zaebos: Book of Angels Volume 11' bi se lahko zgodila tudi kakih petintrideset let nazaj, na tem mestu pa se poglabljamo v konceptualno svojstveno trilogijo 'Radiolarians'. Ta projekt ima korenine v sredini prejšnjega desetletja, ko se trio po nastopu z zasedbo 'Phish' v medijih začne povezovati z ameriško jam sceno, prvi preizkus pa prestane že na plošči 'End of the World Party' iz leta 2004. Gre namreč za negativ ustaljenega vzorca komponiranja materiala, saj je le-ta prihajal k njim skozi improvizacijo na nastopih in ne v studiu. Obiskovalcem koncertov so bila tako vrata v njihovo glasbeno intimo na stežaj odprta.

Za trio sicer značilno, a nekoliko počasnejše in potrpežljivejše listanje po njihovem obsežnem katalogu si tako vzame ves čas, ki ga potrebuje. Uporaba maksimalno razpotegnjenega dramaturškega loka podanemu sicer odvzame nekaj ostrine, a še vedno so tu fusion vbodi, ki zadevo prevetrijo. Teme pa so poenostavljene do te mere, da ob morebitnem jutranjem konzumiranju v ušesih nedvomno ostanejo precejšen del dneva. Uvod tako zaznamuje v zadnjem času nedvomno ena najbolj organskih linij. Še dodatno jo utekočinja dejstvo, da je odigrana na orgle, ezoterika pa ne pojenja vse do četrte skladbe na albumu, ko se v nič hudega slutečega poslušalca zaleti v tem kontekstu presenetljivo suha akustika. Nekoliko ven štrleče narave pa jo reši sama narava izražanja tria, o čigar dostopnosti priča tudi precej zajeten kos poslušalstva.

Diapazon žanrov, ki krasijo skoraj vsak njihov izdelek, je nedvomno širok, podan pa je na nenadkriljivo generičen način. Radiolarians je tako odlično poimenovanje emblematičnega razvijanja Medeski, Martin & Wood, saj s svojimi mrežicami vztrajno lovijo tone in zvoke, s katerimi hranijo glasbeno podest in preostanek ploščka je tako posvečen temu lovljenju. Od progresivnega električnega basa in fankijade, pa vse do komada Sweet Pea Dreams, ki bi ga mirne duše lahko uvrstili tudi na Let's Go Everywhere. Dobro uro dolg krog sklenejo z dvema, postopno vedno bolj umirjenima kompozicijama, s čimer album izpričuje smiselno zastavljen koncept,.

Zdi se, da je vstop v ustvarjanje tria Medeski, Martin & Wood mogoč skoraj z vseh njihovih izdelkov, a vendar zadnji v tem nekoliko odstopa. Ni tako frenetičen kot The Dropper ali svobodnjaški kot Farmer's Reserve, sodoben kot Combustication in jazzovski kot Notes from the Underground, a kot ob vsaki priložnosti poslušljiv prerez slednjih nedvomno služi.

Tolpa Bumov bo na sporedu v nedeljo, 7.12.2008 ob19.00 na Radiu Študent.

sreda, 3. december 2008

Qawwali

Celih sedemnajst let je minilo od obiska velikega maestra qawwalija(izgovorjava kuh-wa-lee) Nusrat Fateha Ali Khana pri nas. Prvi izlet pričujočega izročila na zahod je sicer vsaj uradno pripadel zasedbi Sabri Brothers leta 1975, a Nusrat Fateh Ali Khan je bil tisti, ki mu je uspelo s tradicionalno sufijsko godbo popolnoma prevzeti zahodnjaška ušesa. V ponedeljek se je v Cankarjevem domu usedel eden njegovih najuspešnejših in priznanih varovancev ter ob podpori svoje zasedbe odpel čistokrven qawwali set, ki je sicer tudi zavoljo kančka inscinacije povzročil stoječe ovacije občinstva.

Asif Ali Khan prav tako, kot večina izvajalcev qawwalija, izhaja iz družine z bogato glasbeno tradicijo. Njegov ded je bil namreč eden prvih predvajancev na odskočni deski tamkajšnjih muzičarjev – Radio Pakistanu. Očeta pa smo imeli priložnost slišati tudi na samem koncertu, saj mu pripada mesto med obema harmonijašema v zasedbi. Trenutno so nam dostopni trije Asifovi studijski izdelki, ki na prepoznaven način izpričujejo vso vokalno in melodično razkošnost dotične godbe, eden med njimi pa je v celoti posvečen leta 1997 preminulem Nusrat Fatehu Ali Khanu.

Glasbeni kolektiv quawwalija ima zelo jasno določene okvire svojega izražanja, a znotraj tega je improvizacija dopuščena skoraj vsem. Vseeno pa je osrednja figura glavni vokal, okoli katerega se nato počasi sestavlja skladba. Asif Ali Khan se v tej vlogi kljub relativni mladosti dobro znajde. Ne gre ga sicer postavljati ob bok velikanom, kot so že omenjeni Nusrat, Sabri Brothers in Aziz Mian ali nenazadnje Abida Parveen, a nedvomno gre za enega najprodornejših današnjih izvajalcev tovrstne godbe. To je umetelno prikazal tudi v ponedeljek, ko je ob izpiljenih vokalnih akrobacijah zasedbe le malokdo ostal ravnodušen. Predvsem navdušujoči so bili izbruhi frekvenc, ki jih zahodnjaško uho ni vajeno. Le-te so ob izgovarjanju not in frekventni uporabi m-ja glavne značilnosti quawwalija. Dokaz o zahtevnosti kvalitetnega izvajanja pa je podal kar Asif Ali Khan sam, saj mu je ob neštetokrat ponovljenem naglem vzponu po tonski lestvici enkrat tudi zmanjkalo sape.

Energičnega in gestikulativnega nastopa brez spremljevalne zasedbe seveda ne bi bilo. Če kje, potem so tu glasovi okoli solista tisti, ki ga neprestano izzivajo, spodbujajo in potiskajo naprej. Za celotno zvočno zaveso so tako še kako pomembni, saj je tudi od njihovega vložka odvisen nivo izvedbe. Ta pa je bila vsekakor pomnljiva.

Koncerti z meditativno noto so nerazdružljivo povezani s kulturnim ozadjem izvajalca in publike. Medkulturni dialog namreč zlahka privede do komunikacijskega šuma, ki nato v najslabšem primeru vodi tudi do nerodnih prigod. Ena takšnih se je nedvomno zgodila tudi v ponedeljek. V delu koncerta, ko se qawwalijski glasbeniki tradicionalno poklonijo enemu izmed svojih svetnikov, so publiko vljudno prosili, naj izvedbo pospremijo z eno do dveminutnim stoječim aplavzom. Težko je sicer reči, ali so bila navodila popolnoma jasna, a dejstvo je, da je spoštovanje korenin treba jemati resno. Vsled tega so se ob sprva anemičnem odzivu občinstva glasbeniki prav zaprepadeno spogledovali, situacijo pa so nato rešili nagli izstreli občinstva na noge, pospremljeni z bučnim ploskanjem v ritmu skladbe. S kančkom slabe vesti, predvsem pa z vznesenostjo nad izvajano glasbo, je nato publika ostala pokonci do zaključka kompozicije, ki se v studijski različici sicer razteza čez celih sedemnajst minut.

Stoječe občinstvo je bilo za neizbežen bis odlična popotnica. Prihod Asif Ali Khana nazaj na oder pa so že spočetka obeležili znani takti. Mešanica njegove in Nusratove, na zahodu najbrž najprepoznavnejše počastitve Shahbaz Qalandarja(Šabaz Kalandarja), je v svoj objem interpelirala še peščico tistih, ki jih je istovetna forma vseh prej izvedenih komadov morebiti uspavala. Večer qawwalija pa je tako dobil najbolj primeren zaključek.

Recenzija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.



Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory