petek, 30. januar 2009

"Kar je, beži.": Airbeletrinin foto natečaj - poezija v objektivu

Portal Airbeletrina razpisuje fotografski natečaj z literarno iztočnico „Kar je, beži.“ (F. Prešeren). Namenjen je vsem, ki jih zanimata poezija in fotografija. Prvovrsten poklon "prešernovanju" je sestavljen iz dveh delov, natečaja za najboljšo fotografijo posneto z mobilnim telefonom na kulturni praznik (8. februarja 2009) in natečaja za najboljšo digitalno fotografijo z literarno iztočnico, ki poteka do 10. februarja 2009. Najboljšo fotografijo, posneto z mobitelom, bo izglasovalo bralstvo Airbeletrine, medtem ko bo zmagovalno digitalno fotografijo izbrala žirija v sestavi: Borut Krajnc, Mojca Pišek in Urban Zorko. Sponzor natečaja Poezija v objektivu je Študentska založba, ki bo knjižne police zmagovalcev dopolnila z novimi literarnimi naslovi.

PRAVILA SODELOVANJA:

Natečaj za najboljšo fotografijo posneto z mobilnim telefonom na kulturni praznik (8. februarja 2009)


Izhodišče natečaja je verz "Kar je, beži." (F. Prešeren). Sodelujoči naj s svojim mobilnim telefonom 8. februarja posnamejo fotografijo, ki jo še isti dan (do polnoči) kot priponko e-maila pošljejo na elektronski naslov: airbeletrina@gmail.com. V elektronskem sporočilu z naslovom "Mobi natečaj" je potrebno navesti kontaktne podatke pošiljatelja: ime in priimek, naslov in številko mobilnega telefona. Vse pravočasno prispele fotografije, ki ustrezajo razpisu, bodo objavljene na spletni strani Airbeletrine, kjer bo bralstvo Airbeletrine v naslednjih sedmih dneh izglasovalo zmagovalca.
E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

Natečaj za najboljšo digitalno fotografijo z literarno iztočnico:
"Kar je, beži." (F. Prešeren):

Posamezniki lahko na natečaju sodelujejo s posamezno fotografijo ali sklopom največ treh fotografij. Fotografije naj do 10. februarja 2009 pošljejo kot priponko e-maila na elektronski naslov: airbeletrina@gmail.com. V elektronskem sporočilu z naslovom "Foto natečaj" je potrebno navesti kontaktne podatke avtorja fotografij(e): ime in priimek, naslov in številko mobilnega telefona. Zmagovalne fotografije bo izbrala komisija v sestavi: Borut Krajnc, Mojca Pišek in Urban Zorko. Trije zmagovalci in njihove fotografije bodo objavljeni na spletni strani Airbeletrine . E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript

Najmanjša dovoljena velikost fotografij je 600 pikslov višine ali širine, najvišja dovoljena 1200 pikslov višine ali širine. Fotografije bodo v oceno komisiji predane pod šifro, brez podatkov avtorjev (ime in priimek, naslov in številka mobilnega telefona), ki pa morajo biti vključeni v e-mail, kateremu so avtorji pripeli fotografije. Fotografije zaradi anonimnosti natečaja ne smejo vsebovati podpisa avtorja ali logotipa.

Fotografije, poslane na natečaj, ne smejo biti pred tem objavljene nikjer drugje, v času trajanja natečaja jih tudi ni dovoljeno objavljati v drugih tiskanih ali elektronskih medijih (spletne strani, blogi, spletni albumi itd.). Zmagovalne fotografije bodo po koncu natečaja objavljene na spletni strani Airbeletrine , po objavi na Airbeletrinini spletni strani jih avtorji lahko objavijo tudi drugje. Uredništvo Airbeletrine si pridržuje pravico, da objavi tudi fotografije, ki se niso uvrstile v izbor najboljših treh.


Sponzor natečaja je Študentska založba.

četrtek, 29. januar 2009

Ne pozabite na Fabulo, Festival zgodbe

Danes bo na Fabuli zanimiva okrogla miza, ki se dotika vedno aktualne problematike prepletanja realnosti oziroma fikcije v svetu literature. Na dogodku bodo sodelovali Marko Juvan, Tomo Virk, Suzana Tratnik in Gašper Troha. Torej, če vas zanimajo ontološki statusi reči, ki so stalnica literarne teorije, se napotite v Knjigarno Konzorcij. Literarni štart ob 18.00.

Več pa na spletni strani Študentske založbe.


Ljubezen in drugi zločini: Poljubi me v ljubezni, poljubi me v zločinu

Stefan Arsenijević, dobitnik več nagrad za kratke filme, med katerimi je vsekakor potrebno izpostaviti v Berlinu nagrajeno (A)Torzijo, v svojem dolgometražnem prvencu »Ljubezen in drugi zločini« nadaljuje z zanj značilno estetiko ganljivih pripovedi. V teh ne manjka niti emocionalnih kinestetičnih rešitev niti subtilnih preigravanj različnih vrst simbolov.

Več pa na spletni strani RŠ - a.




Freddie Hubbard (1938-2008)

Konec minulega leta preminuli trobentač je na svoji dolgoletni glasbeni poti zaobšel le velikega Milesa, pa še njega se je vsaj posredno dotaknil, če ne celo ujel njegove esence. V drugi polovici sedemdesetih je namreč prišlo do ponovne združitve štirih članov drugega velikega kvinteta - Herbieja Hancocka, Rona Carterja, Waynea Shorterja in Tonyja Williamsa, trobenta pa je pripadla Freddieju Hubbardu. In ravno Miles, ki je takrat ždel med štirimi stenami svojega newyorškega domovanja, je Freddieju kakih osemnajst let prej ob prvem snidenju zabrusil, da igra enostavno preveč tonov. Potem pa bojda do njega lastnoročno pospremil Alfreda Liona z založbe Blue Note in mu s tem tudi zagotovil snemalno pogodbo.

Frederick Dewayne Hubbard se je rodil leta 1938 v Indianapolisu. Od otroštva dalje se je držal trobente, že kot najstnik pa je srečal tudi Wesa in Monka Montgomeryja. Z izpiljeno tehniko in frenetično hitrostjo je takoj po prihodu v New York leta 1958 na takratni sceni dvignil marsikatero obrv. Manjkala mu je le izčiščenost in debelina tona. Eric Dolphy ga je kmalu vzel za svojega in skupaj sta nato kakih osemnajst mesecev tudi živela. Prijateljstvo je obrodilo sodelovanje na dveh ploščah iz leta 1960, Dolphyjevemu prvencu Outward Bound in Ornettovi klasiki improvizacijske muzike Free Jazz: A Collective Improvisation. Vmes je Freddieju uspelo poviti tudi svoj prvenec Open Sesame, mu dodati nadaljevanje z Goin' Up in gostovati na plošči saksofonista Harolda Floyda »Tine« Brooksa, ki je sicer tudi avtor dveh skladb z Open Sesame. Odveč je poudarjati, da je s tem v enem letu okusil precej raznolik repertoar takratne jazzovske srenje...

Hektičen tempo iz leta 1960 je Freddie prenesel tudi v leto kasneje. Poliranje svojega, v veliki meri še nedefiniranega, a hkrati tehnično dovršenega tona, je nadaljeval na snemanjih Ole in Africa/Brass s Coltraneom. Tja ga je usmeril McCoy Tyner, na prvih dveh ploščah sicer tudi član Freddiejeve zasedbe. K sebi ga je vzel tudi Oliver Nelson, kar je pomenilo, da se je Freddiejeva trobenta znašla še na enem klasičnem albumu tiste ere, The Blues and The Abstract Truth. Sodelovanje na teh snemanjih mu je prineslo odlično popotnico za nastanek ene njegovih najprepoznavnejših plošč. Ready for Freddie je Tynerju dodala še Elvina Jonesa in mladega Waynea Shorterja, zasedbo pa sta zaokrožila basist Art Davis in evfonist Bernard McKinney. Album zvočno stoji predvsem zaradi močne ritem sekcije, ki je, vajena Traneovih tonskih izbruhov, brez večjih težav spodbujala Freddieja in Waynea v njunih solističnih predstavah. Pri Tynerju in Jonesu je vseskozi prisoten občutek lahkotne, a goste fluidnosti, vase pa sta vedno znala posrkati tudi soliste, kar sta nekaj let kasneje znova dokazala ob Grantu Greenu.

Leto 1961 je bilo za Freddieja Hubbarda pomembno tudi zaradi pričetka sodelovanja z Artom Blakeyjem in njegovimi Jazz Messengers. Po odhodu Leeja Morgana se je v zasedbi sprostilo mesto za trobentača in Freddie je z veseljem vskočil, ostal pa je vse do leta 1966. Skupaj so posneli kar sedem albumov, medtem pa se je njegov ton pridno debelil.

Do sredine šestdesetih se je dokončno uveljavil kot trden hardbopovski trobentač s svobodnimi, modalnimi in avantgardnimi izkušnjami. Seznanil se je s Herbiejem Hancockom in glasbeno prijateljstvo z njim nato negoval vse do smrti. Prav njegova je tista trobenta z morda najbolj znane Herbiejeve kompozicije Cantaloupe Island. Nadalje je svoj imidž vsestranskega trobilca utrdil pri Dolphyjevem Out to Lunch in dirigirani skupinski improvizaciji Ascension, prelomni plošči Coltraneovega ustvarjanja. Ob tem so se njegovi studijski prispevki vse bolj nagibali k soulu in funku. Pravi znanilec prehoda v bolj širši množici dostopno sredino je album Blue Spirits iz leta 1965.

Že na prelomu šestdesetih se je jazz prvič začel zares spreminjati, proti koncu desetletja pa je ubral za mnoge pričakovano, glasbenim puristom pa povsem nelogično pot. Miles, ki se je svobodnjakov otepal kot hudič križa, je ob še nekaterih izjemah postopoma utiral pot elektriki, drugi pa so plavali vedno globlje v spiritualne sfere improvizatorjev. Med vsemi je bil Freddie manjša izjema. Preizkušal se je le s kolaboracijami, v svojem opusu pa je ubiral jasno začrtano pot. Od Blue Notea in Impulsea je prestopil k bolj sredinskemu Atlanticu in pričelo se je izrazito koketiranje s plesa željno publiko. Kar je z Blue Spirits začel, je z Backlash zacementiral. Razlika je bila popolnoma očitna. Enostavnejše pihalne ter bas linije, ponavljajoči bobnarski rifi in fade out ob koncu komadov nazorno pričajo o usmerjenosti njegove zasedbe. Danes lahko z gotvostjo trdimo, da mu je bilo že takrat všeč, kar je počel Herbie Hancock in je skušal to z nekaj ojačitvami vsaj delno posnemati. Kasneje, v fusion obdobju, je ta naklonjenost postala še bolj očitna, saj je konec koncev Herbie gostoval na številnih njegovih albumih iz tistega obdobja.

Od Atlantica se je Freddie leta 1970 preselil h Creedu Taylorju in njegovi založbi CTI. Za prvi album pri novi založbi, imenovan Red Clay, mu je uspelo spraviti skupaj pravo zvezdniško zasedbo, saj so se mu ob Herbieju Hancocku pridružili še Joe Henderson, Ron Carter in Lenny White. Na koncertih so se spričo široko prepredene mreže poznanstev zasedbe ponavadi širile, kar v praksi pomeni, da je iz Red Clayja na nastopu recimo ostal le Ron Carter, pridružili pa so se Airto Moreira, George Benson, Billy Cobham, Johnny Hammond in Stanley Turrentine. Tudi sicer so, razen najbolj prodornih zasedb, takrat bendi le stežka ohranjali neko frekventno podobo. Vse skupaj je botrovalo mnogim edinstvenim koncertom z enkratnimi zasedbami, ki še danes s svojo komercialno nedostopnostjo burijo domišljijo. Eden takih nastopov se je nedvomno zgodil tudi na podelitvi nagrad po izboru bralcev revije Downbeat leta 1975. Tam je Freddieju ob izvajanju njegove kompozicije Straight Life delala družbo celotna zasedba Return to Forever.

Sedemdeseta so Freddieju Hubbardu ob največjih uspehih prinesla tudi kritiško zgražanje. Že zadnja plošča pri CTI je bila pri največjih mrhovinarjih v glasbi slabo sprejeta, prestop h Columbii pa je stvari samo še poslabšal. Lep primer je z melodramatičnimi okrasi in kičasto produkcijo prežet album iz leta 1976 Windjammer. Jazz, s katerim se je tako proslavil, je bil desetletje stran, primež mainstream produkcije pa je postajal vedno bolj tesen. Rešilno bilko Freddiejevi karieri so takrat predstavljale akustične kolaboracije, v katere so se po izpetju elektrificiranega jazza, počasnem vrhuncu fusiona in hkratnem vzniku subverzivnih godb zatekali številni glasbeniki. Eden takih projektov je bila ponovna vzpostavitev drugega velikega kvinteta Milesa Davisa, takrat seveda brez Milesa, a zato s Freddiejem. Tu je lahko zopet zadihal in v pravem kontekstu podal svoj bogat hardbopovski ton. Vrhunec serije koncertnih posnetkov predstavlja nastop zasedbe v neurju na japonskem leta 1979. Na Hubbardovem pogrebu je ravno o tem nastopu spregovoril tudi Herbie Hancock. Pokrit naj bi bil le oder za glasbenike, obiskovalci pa so stali na prostem, prepuščeni silovitemu dežju, a s svojega mesta se ni ganil nihče.

Po nekaj malverzacijah se je Freddie v začetku osemdesetih vrnil k Atlanticu in Blue Noteu ter k vodenju svoje skupine. Sicer se je razkomotil v ustaljenih vodah, a za spremembo ponekod iz stroge osnovne teme spuščal saksofon in mu s tem dovolil malo več svobode. Desetletje je torej minilo v znamenju iskanja novega Freddieja v že dokaj utrujeni muziki. Zgoščeni soli in trobljenje do zadnjega diha so še vedno krasili njegove albume, a stroga konformnost podlage jim ni naredila nobene usluge. Ostajal je v okvirih postbop in hardbop pristopa, še najbližje stari slavi pa je prišel z dvema ploščama ob boku Woodyja Shawa in ponovnim snidenjem z Artom Blakeyjem.

Leta 1992 si je Freddie Hubbard na koncertu v Philadelphii nesrečno poškodoval zgornjo ustnico. Kljub hudi poškodbi je vseeno odpotoval v Evropo, kjer ga je ob soliranju po visokih notah zopet zaneslo predaleč. Po vsem tem je še vedno zmogel teden koncertiranja v Blue Noteu ter še en izlet v Evropo. Ustnica je bila dokončana, infekcija pa je bolečino le stopnjevala. Nezmožnost igranja trobente ga je vodila k alkoholu in prenekaterim skušnjavam utapljanja bolečine. Nekako se je le izvlekel in v začetku tisočletja uspel spraviti skupaj album, posvečen njegovima najljubšima trobentačema, Milesu in Dizzyju. Na tej plošči je zopet uspel najti nekaj zanosa iz zlatega obdobja Blakeyjevih Messengerjev. Nanjo je uvrstil tudi priredbo prej slišanega komada Red Clay. Sedem let kasneje, tik pred smrtjo, je ob svoji sedemdesetletnici posnel še eno ploščo, On the Real Side.

Freddie je bil s svojo hitrostjo in intenzivnostjo med trobentači nedvomno nekaj posebnega. Svojega diha ni nikoli šparal in v tem duhu je tudi odšel. Njegov pogreb je namreč minil v sozvočjih njegove glasbe, izvajali pa so jo Marcus Miller, Christian McBride, Benny Maupin, Herbie Hancock,...

Dvourne, z glasbo podkrepljene grafite o Freddieju lahko slišite v soboto, 31.1.2009 ob 20:00, na Radiu Študent.


torek, 27. januar 2009

Fimuthe


Leto je naokoli. Ob prvi obletnici (ne)bloga sva se z Nino odločila, da napraviva majhno zamenjavo - ona bo recenzirala ploščo po moji izbiri, jaz film po njeni. Kmalu...

Radikalni improvizacijski duo

Naslednji teden v torek bo v oddaji 100db na Radiu Študent ob 12:00 moč slišati intervju z Jakom Bergerjem(BRGS Time, Od Franclna možgani, Strojmachine,...,sodeloval s Samom Šalomonom, Achillejem Succijem, Ayo Shimuri, Wilbert de Joodejem, Melvinom Taylorjem, N'Tokom,...) in Markom Karlovčcom(Sinai, Sole Collana Duo,...). Gre za člana Radical Improvisation Dua, ki bosta 10. 2. z N'Tokom nastopila v Gromki. Obeta se improvizacijsko-nojzerska poslastica...

www.myspace.com/brgstime
www.myspace.com/markosinai




sobota, 24. januar 2009

Bi malo zelenjavne juhe?

V četrtek smo bili priča nonetu, ki za izvajanje svojih glasbenih praks uporablja dokaj unikatno reprezentativno orodje – zelenjavo. Malo več kot uro dolgo tapkanje, sekljanje, pihanje in šušljanje, je občinstvo navdušilo, obenem pa vzbudilo tudi nekaj vprašanj v zvezi s samim konceptom podanega.

Vienna Vegetable Orchestra sicer obstaja od leta 1998, širši preboj v glasbeno srenjo pa se delno pripisuje tudi njihovi predstavitvi v ediciji oddaje Lonely Planet. Vendar tega ne gre jemati enoznačno, saj gre za povsem resen kolektiv s samosvojim pristopom k problematiki komodificiranja medžanrskih juh. S svojima dvema ploščama se tako izkažejo za zabavljače, kot tudi za potencialne prinašalce svežine na glasbena polja. Mehanizem njihovega ustvarjanja pa v današnjih okvirih nedvomno predstavlja enega večjih atrakcij. O tem dokaj nazorno priča raznolikost publike, ki je v četrek prisluhnila zelenjavi in ob poslušanju z nenehnim klikanjem fotoaparatov takšne ali drugačne narave skušala ujeti vizualno podobo koncerta.

Zasedba se je predstavila z uravnoteženim in žanrsko raznolikim setom komadov, ki so bolj ali manj umetelno raziskovali zvočne zmožnosti zelenjave kot instrumenta. Pri tem so se izkazali za prave mojstre, saj so nekatere njihove domislice, med katerimi je nedvomno izstopala reprezentacija krautrocka z zeljem, prinesle zanimive tonske mešanice. Pa naj je šlo za predvajanje zelenjave na gramofonu, priredbe Kraftwerkov, Michaela Kamena in Straussa, ali vključevanje električnih modulov in efektov v zelenjavno zvočno podobo. Večina navideznih eksperimentov je vodila v lepo zaokroženo, a slušno dokaj domačo celoto. Zaradi tega je prevladal občutek, da želi zasedba prej simulirati že poznano in obstoječe, kot pa preizkušati oziroma na novo postavljati meje česa novega. Ob izključitvi modulov in efektov bi namreč kaj hitro lahko iskali ekvivalente v kakšnih eksotičnih ali celo mainstream godbah, med katerimi bi jim bila v nekaterih segmentih še najbližje glasba ljudstva Baka.

Prav tu pa se skriva tudi glavno vprašanje o konceptu njihovega ustvarjanja, saj sami zase pravijo, da gre za zelenjavni bend, ki se za potrebe glasbe kdaj posluži tudi kuhinjskih pripomočkov. Že plošči sami se temu nekoliko odmikata, koncert pa je z očitno rabo elektronskih pripomočkov prili še malo olja na ogenj. Mnogo kompozicij se je s svojo formo preveč naslanjalo na pomagala, vendar gre morebiti razlog za to iskati tudi v sami publiki in namenu koncerta. Dejstvo je, da dandanes glasbo poslušamo tudi z očmi in v tem kontekstu se Vienna Vegetable Orchestra izkažejo za pretanjene in profesionalne odrske akterje. Celostna podoba je namreč tista, ki kolektiv poriva naprej, sprostitve željni obiskovalci pa so v orkestru nedvomno lahko našli dodano vrednost - tako v instrumentalnem, kot teatralnem smislu. Za ostale pa tu še vedno ostane prvi njihov plošček, imenovan Gemüse.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.

sreda, 21. januar 2009

Kulturna mašina: Virtualni priboljški se vendar še najdejo

Kulturna mašina je odprt virtualni prostor, zbornik, ki objavlja dela uveljavljenih in še neuveljavljenih avtoric ter avtorjev. Svojo prvo desetletnico delovanja je pričujoča "on-line" publikacija ovekovečila s prispevki, ki se osredinjajo na različnost form digitalne kulture in na vprašanja intelektualne lastnine v svetu neskončnih binarnih zaporedij.

Za več, pa odjadrajte na:

CULTURE MACHINE 10 (2009)
http://www.culturemachine.net

The 'Pirate Philosophy' issue features:

* Gary Hall, 'Pirate Philosophy (Version 1.0): Open Access, Free
Content, Free/Libre/Open Media'

* Adrian Johns, 'Piracy as a Business Force'

* Jonas Andersson, 'For the Good of the Net: The Pirate Bay as a
Strategic Sovereign'

* Don Joyce, Negativland, 'Vapor Music'

* Kembrew McLeod, 'Crashing the Spectacle: A Forgotten History of
Digital Sampling, Infringement, Copyright Liberation and the End of
Recorded Music'

* Alexander R. Galloway, 'Debord's Nostalgic Algorithm'

* Mark Amerika, 'Source Material Everywhere: The Alfred North Whitehead Remix'

* Gary Hall, Clare Birchall and Pete Woodbridge, 'Liquid Theory TV'

* Gary Hall and Clare Birchall, 'New Cultural Studies: The Liquid
Theory Reader'

Kdor bi želel objavljati v Kulturni mašini, naj kontaktira:

Culture Machine c/o Dave Boothroyd and Gary Hall
e-mail: gary.hall@coventry.ac.uk and d.boothroyd@kent.ac.uk

Culture Machine is part of Open Humanities Press
http://www.openhumanitiespress.org

petek, 16. januar 2009

Predvsem ostali ubijajo

V nedeljo ob treh popoldne, bo na Radiu Študent mogoče slišati newyorški kolektiv Mostly Other People Do The Killing. Njihova tretja plošča, očitna reminiscenca na leto 1960 in takratno situacijo v jazzu, še nekoliko bolj očitno pa kar na persono Ornetta Colemana prav tistega leta, vnovič dviguje obrvi in preizprašuje formo preteklega in pol-preteklega jazza.

Povsem akustičen kvartet se jazzovskih prvin loteva na samosvoj način, šaljiv podton pa neumestno namiguje tudi na kakšne malo manj ugledne trike. K sreči se sled po vsaki tovrstni težnji ob poslušanju takoj zabriše, s humorjem zabeljeno muziciranje pa zna marsikaterega purista pritisniti ob zid.

Kot osrednja figura in glavni provokator v zasedbi se odlično znajde relativno mladi basist Moppa Elliott, čigar glasbena pot je od trombona šele prek električnega basa prispela do njegovega današnjega instrumenta. Družbo mu delajo še izkušeni trobentač Peter Evans, saksofonist Jon Irabagon, ki je mogoče bolj znan tudi kot član 'Starship Journey' in bobnar Kevin Shea. Prvenec iz leta 2005 je sicer izšel zgolj pod Elliottovim imenom, a gre za povsem enako zasedbo, ime ploščka 'Mostly Others Do The Killing' pa je tudi zgolj okrajšava kasnejšega imena benda. Dve leti kasneje izide 'Shamokin!!!', pri obeh pa gre za pristno podajanje jazzovskih standardov, vendar v zelo nepredvidljivi in igrivi obliki. Imidž šaljivcev zasedba še dodatno pogljablja s svojimi koncerti, na katerih ne manjka subtilnih špikov k ustaljeni jazzovski improvizacijski hierarhiji ne ekscentričnega pretiravanja v manifestaciji le-teh. Po Elliottovih besedah gre tako ali tako za teroriste bebopa, vendar bi za podano glasbo lahko trdili, da je uperjena kar proti celotni mašineriji komodificiranja žanrov. Seveda gre tu za čistokrvni jazz, a jazz v najširšem pomenu besede.

Skozi prizmo nenehnega spreminjanja forme, tonske zasičenosti in lucidnega izvora, se razstira tudi njihov zadnji album, smelo poimenovan 'This Is Our Moosic'. Ovitek je nespregledljiva kopija Colemanove plošče 'This Is Our Music' iz leta 1960, kjer bi korenine iskrivega kolektiva tudi morale tičati. Prvi veliki razkol v jazzovski godbi se je namreč počasi začel dogajati prav v tistem času, ko je vznikala 'nova stvar', Miles Davis pa ji je v zanj značilnem slogu odgovarjal. 'Mostly Other People Do The Killing' vse skupaj pometejo pod preprogo, jo zvijejo in zabrišejo skozi okno, prepih pa dvigne prah in ga v nekakšni sodobni obliki zapeče na njihov nosilec zvoka. Za tovrstne izlete se mogoče še danes jazzovska srenja jemlje preveč resno, a ob postmoderno nastrojeni poplavi umazanih voda si kdaj pa kdaj vseeno želimo naliti čistega vina. Akustična zmes dixielanda, cool ter smooth jazza, post-bopa, swinga in zametkov svobodnjaških praks tako zveni povsem suvereno in sveže, obenem pa se pikra intepretacija nikoli ne ujame v lastno zanko. Aduti se skrivajo tudi v sami veseljaški sestavi kompozicij, čigar naoljeni prehodi zlahka ujamejo tudi pozornost kakšnega, do dotičnih godb zadržanega poslušalca. Takrat pa je zanj že prepozno in prepuščen ostane lekciji iz zgodovine jazza. Lahko tudi za telebane.


četrtek, 15. januar 2009

V Stari elektrarni danes premierno Insomnia

V Stari elektrarni, v produkciji neprofitnega zavoda Bunker, si lahko danes premierno ogledate plesno-gledališko predstavo "Insomnia", v kateri bosta nastopili Magdalena Reiter in Irena Tomažin. Pričujoča predstava v središče postavlja kar strah sam, ki je po besedah Roka Vevarja, režiserja in koreografa dogodka, eden izmed največjih umetnikov, znanstvenikov, politikov in ljubimcev v zgodovini človeštva.

Kaj je pravzaprav strah? Strah je obseden z življenjem, saj vselej zre smrti v oči. Ali si lahko zamislimo muzej strahu in če, kakšen neki bi slednji bil?

torek, 13. januar 2009

Ogled dokumentarnega filma Voda, moja kri v Slovanski knjižnici


V torek, 20. 1. 2009 ob 18. uri, si lahko v Slovanski knjižnici ogledate dokumentarni film "Voda, moja kri", v režiji Jaroslava Colajacoma. Uvodoma bo Miha Jensterle, aktivist za vodo, osvetlil različne vidike pričujoče problematike. Po projekciji filma, ki nas preko dogajanja ob Svetovnem vodnem forumu v Mexicu City leta 2006 vpelje v navedeno tematiko, pa bo sledila še diskusija.


ponedeljek, 12. januar 2009

Večeri sodobne glasbe

Pozdravljeni!

Vabimo vas na prvo javno srečanje v okviru Večerov sodobne glasbe v sredo, 14. januarja, ob 20:00, v galeriji ŠKUC (Stari trg 21, nasproti Akademije za glasbo). Tema bodo Festivali sodobne glasbe – kratki predstavitvi najpomembnejših tovrstnih festivalov v Evropi bo sledila diskusija o njihovem pomenu za sodobno glasbeno umetnost.

Lepo vabljeni !

Študentska sekcija Muzikološkega društva Slovenije in skupina študentov kompozicije







Kulturološki natečaj za najboljši študentski esej in najboljšo fotografijo

Društvo kulturologov Kult. co v sodelovanju z Oddelkom za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v sklopu 2. Kulturološkega simpozija, odpira natečaj za najboljši študentski esej in najboljšo fotografijo na temo simpozija "Politična kritika v umetnosti".

Izhodišča natečaja:

Biti ali ne biti kritičen? Kako kritika vpliva na udejstvovanje v umetniškem ustvarjanju? Ali je danes sploh mogoča kritika v umetnosti? Kdaj umetniška dela skozi umetniško formo reflektirajo družbo? Kje se stekajo umetnost in aktivizem, politika in estetika, boj in spektakel, performans in skulpture, poezija in ulica? Ali lahko pri tem govorimo o ločenih poljih, binarnih opozicijah ali prepletajoči se mreži medsebojno soodvisnih dejavnosti? Obstajajo umetnosti, ki se 'upirajo temu, da bi bile umetnosti'?

Izdelki so lahko znotraj tematike tako aktualno, kakor tudi zgodovinsko obarvani in tako obravnavajo politično kritiko v umetnosti danes in nekoč.

Rok oddaje esejev in fotografij je 15. 2. 2009

Pogoji za eseje so:

- Times New Roman, velikost črk 12,
- 1,5 razmik med vrsticami,
- do 6 strani dolg prispevek.

Pogoji za fotografije:

Vsebinski sklop fotografij, ki naj vsebuje vsaj 5 fotografij ali več (Format: 13x18 ali 15x21.Vsaka fotografija mora vsebovati naslov, kraj, leto in avtorja, če je sklop fotografij, morajo biti oštevilčene po vrstnem redu) ali vsebinsko med seboj nepovezane fotografije, ki obravnavajo
razpisano tematiko (vsaj tri fotografije ali več).

Ne pozabite pripisati svojih podatkov(ime, priimek, naslov, e-mail ali mobitel)!

Izdelke pošljite na:

Društvo kulturologov Kult.co
za kulturološki simpozij
Kardeljeva ploščad 5
1000 Ljubljana

Ali pa jih oddajte zaprte v ovojnici z istimi poštnimi podatki za pošiljanje v nabiralnik 121 na Fakulteti za družbene vede.

Študente z najboljšimi eseji bomo povabili na simpozij, ki bo potekal od 10. do 12. marca 2009 na FDVju. Skupaj z ostalimi nastopajočimi bodo predstavili svoja stališča, ki jih v referatih zagovarjajo. Eseji in fotografije bodo objavljeni tudi na spletni strani Društva kulturologov
www.kultco.org.

Najboljše se bo še dodatno nagradilo! Zmagovalni esej in fotografije se potegujejo za nagrado v
vrednosti 200 EUR ali potovanje v Bolgarijo v sklopu tradicionalne kulturološke ekskurzije v mesecu maju.

petek, 9. januar 2009

Kinematografska šok terapija Koena Mortierja: Intervju z režiserjem filma Ex bobnar

V intervjuju za Radio Študent smo se pogovarjali s Koenom Mortierjem, scenaristom in režiserjem belgijskega filma Ex bobnar, posnetem po istoimenskem romanu provokativnega flamskega pisatelja Hermana Brusselmansa.


Za več, pa se teleportirajte na RŠ - ovo virtualno domovanje.

Poganjki

Slovensko glasbeno polje v marsičem prav nič ne zaostaja za, vsaj na papirju, bolj plodnimi pokrajinami. Ima lasten jezik, vase pa brez sramu vsrkava tudi druge sorodne ali malo manj sorodne niše. Narodnostno mešani glasbeni kolektivi tako niso nobena redkost. In iz enega takšnih izhaja tudi podoba Uroš Rakovec Tria, čigar zametke – in zgolj zametke - smo lahko slišali že pri istrski divi Tamari Obrovac, skupini Mildreds in gledališko-glasbeni predstavi z Brankom Završanom.

O kompetencah ritem sekcije tria ne gre izgubljati besed. Zagrebčan Krunoslav Levačić je sodeloval pri več kot šestdeset ploščah, igral in še igra z že omenjeno ikono istrskega etna, Tamaro Obrovac ter skupino Mildreds, v svoj portfolio pa lahko doda tudi takšno ime, kot je Lee Konitz. Žiga Golob, ki primarno sicer dela družbo Krunoslavu, je med drugim basiral ob skoraj vseh pomembnejših slovenskih džezistih in ne-džezistih, od Zlatka Kavčiča, Igorja Leonardija in Primoža Grašiča, pa vse do Mie Žnidarič, Petra Lovšina in Vlada Kreslina. Z njune strani je obravnavanemu ploščku mogoče še najbližje sodelovanje z Vaskom Atanasovskim, s katerim so kot trio pri isti založbo posneli igrivo medzvočno poplesavanje, naslovljeno Attic Dance.

Melodično osišče Poganjkov nedvomno predstavlja Uroš Rakovec. Na bostonskem Berkleeju in celovškem konzervatoriju izšolan kitarist, se je podpisal pod zvočno kuliso vsaj dveh ducata gledaliških predstav in nekaj filmov, ob tem pa Krunoslava in Žigo spremlja v že prej omenjenih projektih. S 'Poganjki' naj bi predstavil svojo vizijo renesančne glasbe v nezgrešljivo referenčnem okolju sodobnejših ustvarjalnih zanosov.

Glede na akustično naravo albuma, je potrebno že takoj na začetku poudariti, da ga ne gre poslušati zgolj mimobežno ali v hrupnem okolju. S tem bi se glasbi nedvomno godila krivica, saj na slabo ojačani napravi nikakor ne more iz primeža neizraznosti. Vsled tega jo je potrebno umestiti v analogno okolje, imeti čim več miru, ob tem pa prepustiti domišljiji prosto pot. Če torej na sobni jakosti album nekako ostaja v stenah, se po dvigu glasnosti dinamični svet Uroš Rakovec Tria na široko odpre.

V tovrstnih pogojih 'Poganjki' torej vzbrstijo. Dokaj zadržani, a zelo spretno ter sodobno nastavljeni ritmični poudarki nudijo Urošu mehko podlago za slikanje milih zvočnih podob. Ambientalna narava podane muzike spričo Uroševega komponiranja filmske glasbe torej ni nobeno presenečenje. Kinematografskost še dodatno poudarjajo imena skladb, ki sama po sebi izpričujejo medsebojna prehajanja aktivnih in neaktivnih stanj.

Nadalje se spretni Uroševi prsti dotaknejo prenekaterega referenčnega okvira, med katerimi nam misli zlahka zaidejo k Ralphu Townerju. Alegorija njegovega igranja pa preneha takrat, ko v namišljenem pričakovanju vpada sitarja trio postreže s svojstvenim melodičnim zasukom in zadevo spelje na povsem drugo raven. Posebej globoko pa znajo poseči redki Žigovi solistični vložki, pri čemer kapljanje tonov s kitare in uporaba metlic na bobnih ustvarijo gost, skoraj neprebojen sediment za težke basovske tone.

Morebiten medel prvi vtis prvenca Uroš Rakovec Tria nedvomno popravi zmogljivejši avdio sistem ali pa vsaj slušalke in kanček poslušalčeve pozornosti. Nežna akustika pa bi najbrž najlepše zvenela v toplo ozvočenem prostoru in v živo. Za slednje pa bo priložnost že kaj kmalu.

Ploščo bo moč slišati jutri, 10.1.2008 ob 19:00 na Radiu Študent. Koncert tria pa se bo zgodil v torek, 13.1.2009 v Klubu Cankarjevega doma.

nedelja, 4. januar 2009

Mauger

Trio Mauger, ki bo 24. marca zasedel Klub Cankarjevega doma, sestavljajo trije jazzerji, od katerih sta dva živi legendi improvizatorksega ustvarjanja, eden pa bi to lahko še postal. Starejši dvojec Gerry Hemingway in Mark Dresser je takorekoč zrasel skupaj, saj so se njune poti križale že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Glasbeni srenji sta se najbolj vtisnila v spomin kot ritmična polovica najdlje trajajočega kvarteta Anthonyja Braxtona. Najmlajši in osrednji del tria pa predstavlja saksofonist indijskih korenin, ki smo ga pri nas že videli in slišali, to je Rudresh Mahanthappa. Trio je pod imenom 'Mauger' lansko leto izdal svoj prvenec, imenovan 'The Beautiful Enabler', s katerim se bodo v okviru Cankarjevih torkov štiriindvajsetega marca predstavili tudi pri nas.

Najstarejši, Mark, je odraščal v sončni Kaliforniji, z basom pa se je prvič spoprijel pri desetih letih. Najstniška leta je prebil v rockersko orientiranih skupinah in se kasneje odpravil študirat na Univerzo v Indiani, kjer ga je zaradi uniformiranega in enosmernega podajanj znanja zanimanje za študij kmalu minilo. Vrnil se je na zahodno obalo in v San Diegu poslušal napotke klasičnega maestra Bertrama Turetzkyja'. Nekako v tem času se je udeleževal tudi tedenskih jam sessionov, kjer je med drugim naletel tudi na Bobbyja Bradforda, ki je bil vodja teh sessionov, Stanleyja Croucha in Davida Murrayja. Pomanjkanje denarja in nekompatibilno okolje za jazzovsko improvizacijo ga vnovič prisilita v selitev na vzhod, tokrat v New Haven. Ta selitev se je izkazala za prelomno, saj je tu spoznal celo vrsto uveljavljajočih se glasbenikov, med katerimi najbolj izstopajo Leo Smith, Gerry Hemingway in Anthony Davis. Logično sosledje dogodkov ga je končno pripeljalo v New York, kjer pa se nikakor ni uspel uveljaviti. Pot nazaj na zahod je bila zopet neizbežna. Veliko družil z Diamando Galas, ki se je takrat posvečala zgolj klavirju in z njo tudi ustanovil trio. Pod okriljem Rayja Andersona ter ob podpori Gerryja Hemingwayja pa se je leta 1980 odpravil na turnejo po Evropi. Počasi je začel žeti sadove trdega dela in ob vrnitvi v Ameriko ga je zopet zaneslo k študiju. Vseeno pa je njegova uveljavitev nekaj zanimivim prispevkom navkljub morala počakati vsaj do leta 1985 in do sodelovanja z Anthonyjem Braxtonom.

Takrat nekje je Marka Dresserja zares začela srbeti vloga vodje v bendu. Sicer je leta 1983 že izšla kaseta pod njegovim imenom, a tokrat si je končno zares lahko privoščil vso svobodo. Leta 1994 je v sodelovanju s pianistom Denmanom Maroneyjem in trobentačem Daveom Douglasom izdal ploščo 'Cabinet of Dr. Cagliari' in s tem začel izrisevati obliko svojega nadaljnega hektičnega ustvarjanja. Na koncertnih odrih in v studijih je od takrat (ne)sozvočja izvabljal v družbi Satoka Fujija, Johna Zorna, Tima Berna, Freda Fritha in mnogih drugih, pod njegovim imenom pa je izšlo vsaj dvajset plošč. Iz kataloga mogoče še najbolj izstopa njegova solo plošča 'Unveil' iz leta 2005, s katere si bomo sedaj tudi poslušali komada 'Lureal' in 'Undula'.

Bobnar Gerry Hemingway je svoj set bobnov vzljubil že ob prvem soočenju z njimi. Tudi on se je v najstniških letih spogledoval z rock glasbo, a jazz je bil na koncu tisti, ki ga je zapeljal. Kot domačinu, mu je bila pot v New Haven prihranjena in kaj kmalu je začel vaditi z Anthonyjem Davisom in Georgeom Lewisom, ki sta študirala na bližnjem Yaleu, Leo Smith pa se je tudi ravnokar ustalil v okolici. Podobno kot Dresser, tudi Hemingway ni dolgo zdržal v študijskih klopeh in se po komaj enem semestru na Berkleeju vrnil v New Haven, kjer je z Anthonyjem Davisom ustanovil skupino. Privatno se je izuril tudi v indijskih in zahodnoafriških tolkalskih stilih ter proti koncu sedemdesetih prišel v stik z Rayjem Andersonom. Sodelovanje z njim se je raztegnilo vse do današnjih dni, od tu naprej pa je šla tudi njegova pot samo še navzgor, saj je ustanovil svojo lastno založbo, pri kateri je nato izdal prvenec 'Kwambe' in preden se je z Rayjem odpravil v Evropo še ploščo 'Oahspe'.

Leta 1983 se je pridružil kvartetu Anthonyja Braxtona, kjer mu je, kot smo že omenili, uspel dokončen preboj na sceno. Sporadično je še vedno nastopal z Rayjem Andersonom in Anthonyjem Davisom, k njima pa je dodal še Marilyn Crispell, Reggieja Workmana, Dereka Baileyja, nemca Georga Graeweja in Franka Gratkowskega, Johna Calea in celo Johna Butcherja. Ravno sodelovanje s slednjim je leta 2008 dobilo najbolj sveže nadaljevanje in si zato zasluži tudi nekoliko več pozornosti. Z Butcherjem sta sicer leta 2001 kot duo že izdala plošček 'Shooters & Bowlers', ravnokar pa sta povila njun drugi album 'Buffalo Pearl', izdan za založbo 'Auricle Records'.

Rudresh je najmlajši član zasedbe, ki je v letu 2008 povila prvenec 'The Beautiful Enabler'. To pa še zdaleč ne pomeni, da je na newyorški jazzovski sceni novinec. Ravno nasprotno. Neverjetna produktivnost ga v zadnjih letih vedno znova uvršča na vrhove raznih lestvic obetavnih glasbenikov. Od prvenca 'Yatra' iz leta 1997, do 'Black Water', 'Mother Tongue', 'Raw Materials', 'Codebook', 'Kinsmen' in zadnje stvaritve 'Apti' mimo glavnega označevalca in izpričevalca Rudreshove godbe ne moremo. Ploščo 'Kinsmen' najdemo med petimi najboljšimi jazzovskimi izdelki leta 2008 po mnenju tedenskega internetnega samplerja tovrstnih muzik 'Take Five'. 'Apti' pa pomeni dokočno vrnitev k indijskemu izročilu, a tokrat samo zaradi pravih razlogov. Prejšnjič, v devetdesetih, ga je po lastnih besedah tja vodila zgolj prosojna nacioalna pripadnost. Torej Rudresh kot inkarnacija Shive, ki je rešila človeštvo in Mahanthappa, ki prihaja iz iste Sanskritske korenine kot Mahatma. Ime pove vse.

Identitetna vprašanja indijske diaspore so Rudreshovo igranje vedno znova stimulativno oplajala in ga počasi premikala k tistemu, kar po lastnih besedah z glasbo želi doseči. To je nepredvidljivost v samem sebi, v svojem izražanju in na koncu v proizvedenih frekvencah. Pravo nasprotje temu se zdi njegova plošča iz leta 2006 'Codebook', saj naj bi ta temeljila na kriptografiji in raznih številskih teorijah. Če vemo, da je pianist v njegovi zasedbi, Vijay Iyer, skoraj nekakšen renesančni človek, potem tudi prej povedanemu lahko verjamemo. In kot slušni dokaz služi komad iz plošče, ki sliši na ime 'The Decider'.

Rudresh Mahanthappa je z Vijayjem Iyerjem v okviru jazz festivala in njunega prjekta 'Raw Materials' leta 2005 že obiskal Ljubljano. Štiriindvajsetega marca pa se nam v njegovi režiji obeta izmuzljiva poslastica prevajanja zvoka z Markom Dresserjem in Gerryjem Hemingwayjem. Njihovo studijsko druženje, obeleženo na albumu 'The Beautiful Enabler', sicer ne seže preko mej dobro poznanega improvizacijskega horizonta, niti zvokovno ne ponudi kaj navdušujoče svežega. Njen žar je predvsem v kolektivnem sledenju protagonistov drug drugemu in skozi to sledenje ustvarjanje občutka nepredvidljivosti. Zdi se, da ravno ob podpori prekaljenih ritmičarjev Rudreshu v svojem saksofonu uspe izbrskati nepredvidljivi zanos, neučakan izbruh in hkratno ustaljeno kohezijo disonanc. Tako se album vedno bolj odpira poslušalcu, ga po Colemansko skuša skušati in mu skozi naslovni komad na trenutke zbeži v neznano, od koder se vztrajnemu konzumentu skozi epilog tudi vrne. Vrnitev pa je bolj posledica kontemplacije celotnega zvoka, kot zgolj surovega ali bežnega poslušanja. Glede na to, da se v indijskih imenih skriva marsikaj, bi lahko tudi v imenu The Beautiful Enabler iskali snov za razumevanje zvočnega sporočila same plošče. Ob poglobitvi namreč omogoča estetsko dovršeno slušno doživetje, katero pa bi se ob osvoboditvi posredniških spon predvajalnika moralo zares razbohotiti.

Druženje z Markom Dresserjem, Gerryjem Hemingwayjem in Rudreshom Mahanthappo ste lahko poslušali 3. 1. 2009 ob osmi uri na Radiu Študent.






četrtek, 1. januar 2009

O podobi-glasbi

Na blogu Fimuthe nadaljujemo s predstavljenjem zanimivih piscev oziroma mladih, nadarjenih ljudi, ki se tako ali drugače udejstvujejo v svetu kulture. Če smo junija v intervjuju predstavili Anjo Hlade, nato k sodelovanju povabili Tiso Vrečko in Gajo Poschl, tokrat odpiramo prostor filmskemu kritiku Maticu Majcnu. Matic Majcen, ki med drugim objavlja svoje članke v reviji Ekran, se v pričujočem tekstu ukvarja s ti. filmsko-genealoško linijo - podobo - glasbe.

Vljudno vabljeni k prebiranju članka "O podobi-glasbi".

Novotarnica

V novoletni izdaji Novotarnice se bomo posvetili novim albumom norveških jazzy elektrončkarjev Xploding Plastix in angleške soul pevke Alice Russell, po diagonali padli v istoimenski prvenec canterburyjevsko-brightonskih progresivcev Diagonal, si dovolili vpogled v (ne)izdana ploščka Gutbucket in Nostalgia 77 ter se na koncu prepustili neuokvirjenemu muziciranju Petra Brotzmanna in Fredrika Lonberga Holma.

Danes, ob 23:00 na Radiu Študent.


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory