petek, 09. januar 2009

Poganjki

Slovensko glasbeno polje v marsičem prav nič ne zaostaja za, vsaj na papirju, bolj plodnimi pokrajinami. Ima lasten jezik, vase pa brez sramu vsrkava tudi druge sorodne ali malo manj sorodne niše. Narodnostno mešani glasbeni kolektivi tako niso nobena redkost. In iz enega takšnih izhaja tudi podoba Uroš Rakovec Tria, čigar zametke – in zgolj zametke - smo lahko slišali že pri istrski divi Tamari Obrovac, skupini Mildreds in gledališko-glasbeni predstavi z Brankom Završanom.

O kompetencah ritem sekcije tria ne gre izgubljati besed. Zagrebčan Krunoslav Levačić je sodeloval pri več kot šestdeset ploščah, igral in še igra z že omenjeno ikono istrskega etna, Tamaro Obrovac ter skupino Mildreds, v svoj portfolio pa lahko doda tudi takšno ime, kot je Lee Konitz. Žiga Golob, ki primarno sicer dela družbo Krunoslavu, je med drugim basiral ob skoraj vseh pomembnejših slovenskih džezistih in ne-džezistih, od Zlatka Kavčiča, Igorja Leonardija in Primoža Grašiča, pa vse do Mie Žnidarič, Petra Lovšina in Vlada Kreslina. Z njune strani je obravnavanemu ploščku mogoče še najbližje sodelovanje z Vaskom Atanasovskim, s katerim so kot trio pri isti založbo posneli igrivo medzvočno poplesavanje, naslovljeno Attic Dance.

Melodično osišče Poganjkov nedvomno predstavlja Uroš Rakovec. Na bostonskem Berkleeju in celovškem konzervatoriju izšolan kitarist, se je podpisal pod zvočno kuliso vsaj dveh ducata gledaliških predstav in nekaj filmov, ob tem pa Krunoslava in Žigo spremlja v že prej omenjenih projektih. S 'Poganjki' naj bi predstavil svojo vizijo renesančne glasbe v nezgrešljivo referenčnem okolju sodobnejših ustvarjalnih zanosov.

Glede na akustično naravo albuma, je potrebno že takoj na začetku poudariti, da ga ne gre poslušati zgolj mimobežno ali v hrupnem okolju. S tem bi se glasbi nedvomno godila krivica, saj na slabo ojačani napravi nikakor ne more iz primeža neizraznosti. Vsled tega jo je potrebno umestiti v analogno okolje, imeti čim več miru, ob tem pa prepustiti domišljiji prosto pot. Če torej na sobni jakosti album nekako ostaja v stenah, se po dvigu glasnosti dinamični svet Uroš Rakovec Tria na široko odpre.

V tovrstnih pogojih 'Poganjki' torej vzbrstijo. Dokaj zadržani, a zelo spretno ter sodobno nastavljeni ritmični poudarki nudijo Urošu mehko podlago za slikanje milih zvočnih podob. Ambientalna narava podane muzike spričo Uroševega komponiranja filmske glasbe torej ni nobeno presenečenje. Kinematografskost še dodatno poudarjajo imena skladb, ki sama po sebi izpričujejo medsebojna prehajanja aktivnih in neaktivnih stanj.

Nadalje se spretni Uroševi prsti dotaknejo prenekaterega referenčnega okvira, med katerimi nam misli zlahka zaidejo k Ralphu Townerju. Alegorija njegovega igranja pa preneha takrat, ko v namišljenem pričakovanju vpada sitarja trio postreže s svojstvenim melodičnim zasukom in zadevo spelje na povsem drugo raven. Posebej globoko pa znajo poseči redki Žigovi solistični vložki, pri čemer kapljanje tonov s kitare in uporaba metlic na bobnih ustvarijo gost, skoraj neprebojen sediment za težke basovske tone.

Morebiten medel prvi vtis prvenca Uroš Rakovec Tria nedvomno popravi zmogljivejši avdio sistem ali pa vsaj slušalke in kanček poslušalčeve pozornosti. Nežna akustika pa bi najbrž najlepše zvenela v toplo ozvočenem prostoru in v živo. Za slednje pa bo priložnost že kaj kmalu.

Ploščo bo moč slišati jutri, 10.1.2008 ob 19:00 na Radiu Študent. Koncert tria pa se bo zgodil v torek, 13.1.2009 v Klubu Cankarjevega doma.

0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory