petek, 27. februar 2009

Škratova čitalnica vnovič odpira svoja vrata

Ljubitelje Škratove čitalnice in vse tiste, ki boste to še postali, obveščamo, da bo 3.3.2009 vaša najljubša alternativna knjižnica vnovič odprla vrata v svoj simpatični knjižnični avtobus. Med zimskimi počitnicami se je nabralo kar nekaj zanimivih novosti, ki vas že prav veselo pričakujejo.

Vabljeni torej, da potrkate na naša vrata, pokramljate s prijaznimi knjižničarji in si poiščete zanimiva čtiva z najrazličnejših področij.

sreda, 25. februar 2009

Markantno, atomično

Lakota slovenskih jazzovskih navdušencev je glede na obisk včerajšnjega koncerta še kako močna. Sicer si še vedno dovoli spustiti kak okusen obrok, a to je že razprava za kako drugo priložnost. Treba je namreč priznati, da sta zasedbi Vandermark 5 in Atomic med najvidnejšimi intepreti sodobnega jazza in temu primeren je bil tudi odziv publike. Triurni nastop pa je le malokoga pustil ravnodušnega.

Uvod so začinili člani kolektiva Kena Vandermarka, s čigar produktivnostjo se v zadnjem času bržkone lahko meri le John Zorn. To ne pomeni vedno le dobrega, a Ken se je vsaj v zadnjem času loteval precej zanimivih projektov. Ob standardnih zasedbah se je denimo vedno znal dotakniti tudi Evropejcev, v zadnjem času predvsem Aba Baarsa in Wilberta De Joodeja, ki bo čez dva tedna prav tako gostoval v Klubu CD. Ob tem ne gre spregledati tudi močnega vpliva Petra Brotzmanna na chicaško sceno ter seveda Kenovih sodelovanj z Axlom Doernerjem in Matsom Gustafssonom. Vendar pa je odmerek teh izkušenj zelo skopo prikazan z Vandermark 5, saj se navkljub prisotnosti še enega podobno usmerjenega glasbenika, Freda Lonberga-Holma, zvok skupine bolj često zateka k ameriškim koreninam. Kakorkoli že, gre za znotraj polja free-jazza in improvizirane glasbe zelo prominentnega ustvarjalca, ki pa je včeraj v svojem dirigiranju ostal za odtenek preveč premočrten.

Že z uvodno kompozicijo so sicer člani zasedbe eksplozivno odvihrali v vrtinec tonov, s čimer poslušalcem ni bilo namenjenega nobenega pretiranega uvajanja. Odrska prezenca skupine je v hipu zavzela hierarhično postavitev, v kateri je Ken prepoznavno usmerjal igranje ostalih članov. Slednje zna biti zanimivo po dokaj hitrem dognanju znakov, saj je tako podlaga dobila neko predvidljivost, ki so jo lahko slutili tudi poslušalci. Razkriti nameni z začetne skladbe so postali še bolj očitni kasneje po Rempisovi menjavi alta s tenorjem, s čimer smo v določenih trenutkih izkusili dva prepiha tenorjev hkrati. Sicer z njihovih ploščkov odzvanja ogromno ekspresije in kontroliranih izbruhov, a včeraj je nato vseeno prevladal vtis, da se jim malo mudi. Tudi mirne dele in nekatere povsem solistične vložke je dokaj kmalu prekinil Kenov znak, od koder je kolektiv nato drvel naprej. Smela raba efektov čelista Freda Lonberga-Holma je odigrano malo prizemljila, kar je ironično, saj je elektrika ponavadi prej fantasticirala kot približevala. Iz njegove smeri se je tudi razvil eden redkih repetitivnih delov, s katerim se je glasba vsaj malo sprostila. O eminenci zasedbe ne gre dvomiti, a Kenove niti so včeraj ostale za spoznanje preveč zategnjene.

V drugem delu koncerta so na oder stopili člani skandinavskega neotradicionalnega kolektiva Atomic. Gre za atomsko povzemanje jazzovskih prežitkov, katere znajo mestoma začiniti tudi z značilnim severnjaškim pridihom. Nastop je minil v znamenju njihovega zadnjega ploščka Retrograde, h kateremu so dodali še eno neposneto kompozicijo, ki pa od ostalega materiala ni kaj dosti odstopala.

Glasbo so znali Atomic subtilno približati občinstvu. S pritajeno doslednostjo je njihov izraz vedno bolj rasel, se polnil s tradicijo ter jo obračal in na koncu tudi izbruhnil. Distinkcija s prvim delom večera se je kazala tudi z večjo ohlapnostjo in posledično z večjim doprinosom vseh muzicirajočih h glasbi. Boben bas dvojec Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love, ki sicer ritmizira tudi v triu The Thing z že omenjenim Gustafssonom, se je še enkrat znova izkazal za učinkovit. Njuna medigra je tudi ob najudarnejših pasažah delovala lahkotno, s čimer se je za ostale tri člane nenehno ustvarjal ogromen manevrirni prostor. Slednjega je v največji meri izkoristil Fredrik Ljungkvist, ki je svoj tenor znal napraviti reminiscenten tudi nekaterim najbolj legendarnim izvajalcem. Njegova kompozicija, imenovana Papa, je namreč najlepše povzela celoten nastop, saj je vsebovala tako svobodnjaške prijeme, kot udarno ter oprijemljivo temo. Atomic pa s svojim igranjem znajo zaplavati tudi čez lužo, saj jih trobenta Magnusa Brooja često približuje ravno ameriški tradiciji. Uravnoteženost zasedbe zaokroža umerjen klavirski doprinos Havarda Wiika, čigar skladbe večino soliranja prepuščajo ostalim članom. Z nepretencioznim vbodom je zasedba iz svojih idiomov znala iztisniti presežke ter s tem primerno nadgraditi studijske posnetke. Po tem nastopu prav nič torej ne čudi, da se h koncertnim izdajam radi zatekajo.

Zaključek večera je po krajšem premoru obeležila dirigirana skupinska improvizacija vseh desetih članov obeh kvintetov. Spoj dveh sorodnih muzik se je nagibal najprej k enim, nato drugim, a prednjačil je občutek, da niti še vedno usmerja Ken Vandermark. Fredrik Ljungkvist je njegovo dirigentstvo sicer uspešno parodiral, a s tem prej dokazal prejšnjo trditev, kot pa jo ovrgel. Z nekaj lovljenji in mestoma neprepričljivimi poudarki pa so številčnost proti koncu znali izkoristiti ter po skupno skoraj treh urah dolgem koncertu uspeli pričarati nekaj magije kolektivnih improvizacij iz obdobja razcveta svobode izražanja.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.

Mika Leigha v njegovem novem filmu Kar-brez-skrbi prav nič več ne skrbi

Pravzaprav obstajata samo dve kategoriji filmov. Na filme iz prve kategorije pozabimo v trenutku, ko se prižgejo luči kinodvorane, filmi druge kategorije pa nas dobesedno povlečejo v svoje tesne objeme, njih sila pa nikdar več ne popusti. Filmi Mika Leigha nedvomno sodijo v drugo kategorijo gibljivih podob. Zavoljo izjemnega občutka za portretiranje izmuzljive človeške nravi in nespornega obvladovanja filmskega jezika, Leighu z vsakim novim filmom uspe upravičiti status enega najbolj lucidnih režiserjev sodobne neodvisne produkcije. In zakaj bi bilo tokrat, torej s komično dramo Kar-brez-skrbi kaj drugače?

Več pa na spletni strani Radia Študent.

torek, 24. februar 2009

Četrtkovo ReŠetanje v Gromki

V četrtkovem skeptično-eklektičnem rešetanju bomo znali zadovoljiti vse pudle in njihove ljubitelje. Da pa pudlom hrenovke vseeno ne bodo preveč teknile, bo skrbel DJ Zenf, morebitne neprilike pa bo s svojim vrečkami odpravil Thrunabilax.


Klub Gromka – pričetek ob 22:00!!!




ponedeljek, 23. februar 2009

AWID išče programskega koordinatorja!

AWID, mednarodna feministična organizacija, išče novega zaposlenega z odličnim znanjem sodobnih tehnologij in organizacijskih sposobnosti, ki bi opravljal delo programskega koordinatorja. Prijavo je potrebno oddati do šestega marca, lokacija dela pa je fleksibilna. Za več, klikni na povezavo.


nedelja, 22. februar 2009

Znanstveniki

Po kar nekaj letih se je k nam vrnila v Budimpešti bazirajoča zasedba Tudosok. Gre za z vsemi žavbami namazan kolektiv, čigar številčnost se kdaj pa kdaj zna tudi spremeniti, tokrat pa so se nam v okviru kratke slovensko-hrvaški turneje predstavili kot trio. Njihova vrnitev v Menzo je v pričujoči klub zvabila kar nekaj poslušalcev, bend pa nas je obdaril z dobršno mero teatralnega funka-rocka ter šaljivega razdiranja altissimov.

Tudosok se na nekaterih ploščah često zatekajo k vsaj delnemu eksperimentiranju, raztegovanju vokala z efekti in tudi bolj umirjenim kompozicijam. Tokratni nastop pa se je napajal predvsem iz energičnega ritmiziranja boben-bas dvojca, čigar nabritost je s svojimi značilnimi špiki poudarjal frontman zasedbe doktor Bela Marias. Za svoje recitacije se doktor na območju bivše skupne države poslužuje srbohrvaščine, s katero je v petek vsaj navidez premontiral tudi utrinke kakšnih znanih bendov, kot sta denimo Električni Orgazam ali Bijelo Dugme. Da je bila mera polna, je skrbel z občasno izrazito pridigarsko pozo ter s srboritim mahanjem rok. Če k temu dodamo še nenehno rešetanje refrenov z visokimi registri njegovega altovskega saksofona in hardbopovske trobente, dobimo zanimiv medkulturni presek. Mojster besede in pihanja namreč obojega ne more početi hkrati, s čimer vsaj delno aludira tudi na Franka Zappo, saj slednji ob svojem petju in recitiranju skoraj nikoli ni brenkal. Tako so bile menjave vedno očitne in s tem toliko bolj reminiscentne.

Treba je poudariti rahlo enoznačnost forme komadov, ki se v svoji strukturi drug od drugega kaj dosti niso razlikovali. Večinoma so spočetka obljubljali ostro rockovsko naravo, potem v funky maniri lomili linijo in se največkrat ovili okoli ostrega saksofona. Vendar pa, če jih vzamemo le kot podlago pestremu, na trenutke improviziranemu besednjaku Bele Mariasa, kanček kritike nedvomno odpade. Vrstice in vzkliki kot sta »prijatelju, obut ču moje gumene čizme i jebat ču te njima u dupe« ali »nemoj, da si odsečeš kurac« so prežemale celoten nastop in s tem večino pozornosti usmerjale ravno k osrednji figuri benda. Vseeno pa ne gre spregledati utečenega ter izjemno efektivnega basiranja izpod prstov Endreia Davida. Njegova, z wahom in distorzijo podkrepeljena kroženja so nad suhimi bobni ustvarjala potrebno sočnost in sproščenost, brez katere bi Marias na odru bržkone le ostal preveč osamljen.

Nastop je zakrožil z neprepričljivim aplavzom izsiljen bis, ki pa mogoče niti ni bil potreben. Okoli ene ure dolgo pozibavanje in lovljenje izrečenega je bilo namreč povsem dovolj in je skozi podaljšek tako prešlo v rahlo monotonost. Mogoče gre to pripisati ne povsem naelektrenemu vzdušju ali pa preprosto nezadostnemu odzivu publike. Kakorkoli že, s predvidenim delom koncerta so Tudosok prikazali všečen konglomerat tako tonskih, kot besednih izrazov, s slednjimi pa so vsaj tisto, jugonostalgije željno občinstvo znali tudi dodobra zabavati. In v skladu s tem se je začelo tudi postkoncertno dogajanje, saj so ga smelo obeležile tekstovne domislice Braneta Bitenca.

Recenzija je bila prvotno v etru Radia Študent.

sobota, 21. februar 2009

Kaj je sodobna glasba?

Spoštovani,

v okviru Večerov Sodobne Glasbe, ki nastajajo v koprodukciji študentske sekcije Slovenskega muzikološkega društva,skupine študentov kompozicije, Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti in društva ŠKUC, najavljamo večer na temo KAJ JE SODOBNA GLASBA?, ki se bo zgodil v ponedeljek 23.2 ob 20h v Galeriji ŠKUC.

Gostje večera bodo Uroš Rojko, Gregor Pompe ter Luka Zagoričnik, ki bodo vsak na svoj način predstavili ter izpostavili določene aspekte sodobne glasbe, temu pa bo sledila še diskusija, v kateri bomo lahko vsi prisotni sodelovali s svojimi mnenji in argumenti ki se nam porajajo ob vprašanju ˝kaj je sodobna glasba?˝

Vljudno vabljeni!


petek, 20. februar 2009

Poletni seminar kulturne politike na CEU Univerzi v Budimpešti za novinarje, ki se ukvarjajo s kulturo

Med šestim in desetim julijem se lahko udeležite intenzivnega seminarja o problematiki kulturne politike za novinarje, ki delujejo v svetu kulture. Seminar se odvija v okviru Centralne evropske univerze v Budimpešti, rok prijave pa je 31. 3. 2009. Poleg različnih predavanj in delavnic - vodji projekta sta Milena Dragičević Sešić in Dragan Klaić - vam za udeležbo na seminarju nudijo tudi finančno pomoč. Cena seminarja je 250 evrov.







četrtek, 19. februar 2009

LUD Literatura: Sedma delavnica kreativnega pisanja

POEZIJA. KRATKA ZGODBA. KNJIŽEVNA KRITIKA.

Pesniško delavnico vodi Uroš Zupan, kratkozgodbarsko Andrej Blatnik, kritiško pa Urban Vovk.

Z analizo besedil in izkušnjami bodo sodelovali še drugi uveljavljeni poznavalci in ustvarjalci posameznih zvrsti.

Delavnice bodo potekale na popoldanskih srečanjih sredi Ljubljane, poezija predvidoma ob torkih, proza ob četrtkih.

Če želite sodelovati, pošljite: za poezijo deset pesmi na naslov uros.zupan2@guest.arnes.si, za kratko zgodbo pa dve zgodbi v dolžini do pet strani (do 10.000 znakov) vsaka na naslov literatura@megaklik.si. Pripišite čim več o sebi in omenite svoje ustvarjalne izkušnje, želje in potrebe.

O izbiri bodo prijavljeni obveščeni po elektronski pošti. Posebej opozarjamo, da delavnica ni namenjena besedilom za otoke in mladino, odlomkom iz romanov in spominskim in dnevniškim zapisom.

Udeležence dosedanjih delavnic opozarjamo, da je delo v vsaki delavnici intenzivnejše, na novo prijavljene pa, da pričakujemo stalno prisotnost in aktivno udeležbo, ki vključuje tudi redno branje in pisanje.

Udeležba je prostovoljna in brezplačna. Pogoj zanjo je dostop do elektronskega naslova in zmožnost dela v skupini.

Rok prijave: 03/03/09

Kontakt:
Literatura
Gosposka 10
1000 Ljubljana
tel: 01 2514 369
uros.zupan2@guest.arnes.si, literatura@megaklik.si
Vir podatka: art servis


sreda, 18. februar 2009

Ex bobnar, celovečerni prvnec Koena Mortierja, kot primer reprezentacije sistemskega objektivnega nasilja

Mortierjev celovečerni prvenec Ex Bobnar (Ex Drummer, 2007, Koen Mortier) je vsled brezkompromisnih filmskih podob, nasičenih z (ne)fiktivno brutalno motiviko sodobnega, po večini flamskega vsakdanjika dveh različnih družbenih slojev, hitro razbesnel prenekatera kritiška peresa.

Več o kontraverznem belgijskem filmu pa v novi številki revije Dialogi, in sicer v številki 9, 2009, letnik 45.



ponedeljek, 16. februar 2009

Izgred vanilije v živo


Koncert zasedbe Vanilla Riot se je izkazal za enega tistih, ki bi jih bilo škoda zamuditi. V kolikor je do tega prišlo, vestno spremljanje prihodnjih potez tria vsekakor ni odveč, saj se poslužuje tistega bolj abstraktnega zvočnega jezika, ob kateremu izvajana glasba lahko zavije kamorkoli.

Njihov prvenec, izdan pred dvema letoma, je sicer tovrstne izlete obljubljal le posredno. Po besedah slovenskega saksofonista v bendu, Boštjana Simona, je glasba šele skozi nastope prerasla v improvizacijo ter eksperimentiranje s procesiranjem zvoka. Trije študenti amsterdamskega glasbenega konzervatorija sicer svoj navdih iščejo pri najrazličnejših avtorjih, od Supersilent, Arveja Henriksena in Moha! vse do Evana Parkeja in Petra Brotzmanna, tuji pa jim niso niti trdi rockovski riffi, katerih moč smo začutili tudi med petkovim koncertom.

Mednarodno zasedbo, ob že omenjenemu Boštjanu trio namreč sestavljata še norveški kitarist Stephan Meidell ter nizozemski bobnar Onno Govaert, krasi lucidna in mladostniška iskrivost, nastop pa je odkril še disciplinirano naravo njihovega ustvarjanja. Skozi celoten večer so fantje namreč dajali vtis popolne kontrole nad zvočnim dogajanjem. Tistim nekaj izmuznjenim frekvencam pa je na plano uspelo priti zgolj zavoljo slabe akustike prostora in posledično nedovršeno izvedene tonske vaje.

Že tako ali tako nekonvencionalno rabo instrumentov so nadgradili tudi s procesiranjem zvoka v realnem času, za kar Boštjan uporablja podoben arzenal opreme, kot se ga poslužujeta na primer Autechre in Aphex Twin. Saksofon in klarinet sta tako večinoma služila za gosto, včasih celo nojzersko podlago, od katere je njuna uporabnost znala preiti v nežno prepihovanje in (ne)iskanje melodije. Slednje še najlepše ponazarja v nekem trenutku ostro skrajšan arpeggio, ki bi ob dokončni izpeljavi znal aludirati na marsikaj precej očitnega iz jazzovskih krogov. Vendar pa, z izjemo kratkih pasaž, trio ni dopuščal preveč referenčnih točk in se je raje prepuščal izrisevanju lastne skice. Slišanemu bi še najlažje očitali kakšno Moho, vendar pa to zares ne bi bil nikakršen očitek.

Seveda smo videli in slišali tudi osnove eksperimentiranja na kitari. Od loka in feedbacka do preklapljanja med magneti ter vrste distorziranih efektov, ki so instrument nabildali do globokega donenja, ki pa brez občutka v prstih seveda ne pomeni nič. Vse nekako v sosledju s sodobno avantgardo, ki kontrolo sredstev za dosego nekega cilja obvlada do potankosti. Poliritmi in razparcelirano manevriranje z bobnarskimi palčkami je v teh strujah torej povsem običajno in pričakovano. Menjava palčk za kak drug pritrkovalni pripomoček prav tako. Vseeno pa gre ravno v Onnu iskati nekega prikritega povezovalca celotne zvočne podobe, saj nikoli ni dopuščal lenarjenja na repetitivni podlagi. S tem je dirigirana ali preparirana improvizacija vseskozi ohranjala dobršno mero spontanosti.

Boštjan Simon je zatrdil, da po diplomiranju vseh treh zasedba Vanilla Riot ne bo razpadla. In škoda bi bilo, če bi, saj bi si njihovih koncertov želeli še. Pa četudi s časom ne bodo več zastonj.

Prvotno je bila recenzija objavljena na Radiu Študent.


nedelja, 15. februar 2009

Sami sanjači

Zdi se, da zadnja leta skoraj ne mine mesec, ko John Zorn ne bi lansiral nekaj novega v glasbeno srenjo. Če že ne kot glasbenik, pa vsaj kot skladatelj ali aranžer, snov o njegovih nenehnih nastopih po New Yorku pa lahko v tamkajšnjih medijih obnavljamo skoraj tedensko. Gre za glasbenika s takšnim pedigrejem, da se, kot kaže, okoli njegovega ustvarjanja lahko priredi celo večer na jubilejni ediciji najpomembnejšega jazzovskega festivala pri nas. Konec koncev ga nekateri v podalpju celo teoretično preučujejo. V svoji nepregledni diskografiji Zorn zlahka najde tudi ogromno referenčnih točk za samoironijo ali samonanašanje, vrlino, s katero se velika večina ustvarjalcev le stežka pohvali. Predvsem pa njegovo ime predstavlja stično točko prenekaterim eminentnim glasbenikom, s čimer je s spektrom možnih sodelovanj nedvomno postavljen na unikatno mesto. Ampak to še zdaleč ne pomeni, da je vse, kar naredi, fantastično.

Reminiscenca je najbrž beseda, s katero bi lani izdan album The Dreamers še najlaže opisali. Gibka postava Electric Masade se je do sedaj venomer izkazala za subtilno poslušanje, tokrat pa s svojo umerjenostjo nedvomno povzroča še bolj vzvišene občutke. Od cooderjevskega uvoda do nežne progresivne bas linije lahkotnost albuma trči ob oviro le med četrtim komadom, s katerim se Zorn zopet zapiše elektrificirani dramatičnosti vesternov. Cinematična struja mu seveda ni tuja, saj se je ob številnih izdajah v seriji Filmworks skozi svojo kameleonsko kariero poklonil tudi maestru filmske glasbe Enniu Morriconeju ter osrednji figuri francoske novega vala Jean-Luc Godardu. Eno kompozicijo posveti tudi legendarnemu Louju Reedu, v kateri Marc Ribot(beri ree-bow) smelo kombinira med ritmiko in Hunterjevim značilnim soliranjem z nekaterih Reedovih plošč.

Nasplošno je največ izrazne svobode dopuščene Ribotu in Jamieju Saftu, sebi pa Zorn odmeri dokaj malo prostora, kar pa njegovega pečata prav nič ne zabriše. Sicer lahko prevlada občutek, da Riboteve ideje in solistični špiki peljejo ploščo naprej, a vseeno sta zvok in produkcija nezgrešljivo zornovska. V marsičem gre seveda za nekakšno nadaljevanje njegovega dela iz leta 2001 in albuma The Gift. Črpanje različnih vtisov v organsko celoto je pred osmimi leti sicer nedvomno delovalo bolj sveže, vendar pa je takrat šlo za skoraj dvakrat večji kolektiv. Ironično je le, da takratni plošček deluje nekoliko bolj zasanjano obenem pa tudi bolj raznoliko. The Dreamers med sprehodi po prostranih širinah vso raznolikost preveč efektivno stopi v nekaj všečnega, kjer so aluzije sicer več kot očitne, a jih je znal Zorn v preteklosti tudi bolj prepričljivo podati.

Težko je pričakovati, da bi ob tolikšnem tempu izdajanja nekega avtorja vsi njegovi izdelki vedno znova navduševali. Zaradi istega razloga pa tudi avtor težko ohranja visok nivo, čeprav bi slednje za Johna Zorna nedvomno lahko trdili. The Dreamers torej ohranja visok nivo, ki pa ob sodelujočih imenih tako ali tako ne bi smel biti vprašljiv. Na koncu ostaja le še bojazen, da bi John zaradi lastne samozadostnosti v maniri Bertoluccijevih sanjačev morebitno revolucijo enostavno prespal.

Na Radiu Študent boste lahko dobršen del plošče poslušali danes ob 19:00.

četrtek, 12. februar 2009

Predavanje profesorice vizualne kulture na Goldsmiths College-u v Londonu Irit Rogoff v Moderni galeriji: Participacija. Napotki za uporabo

V okviru tretjega cikla pomembnih svetovnih teoretikov, ki se odvija v prenovljeni Moderni galeriji, bo predavala Irit Rogoff. Profesorica vizualne kulture na Goldsmiths College London University se bo na pričujočem predavanju osredinjala na vprašanja participacije v Kulturi, soudeležbe v prostorih sodobne umetnosti itd. Ali kot pravi v enem izmed svojih zapisov: "Moje predavanje obravnava različne modele participacije, ki jih ustvarjamo z afektivnimi postopki, kraji proizvajanja in širjenja znanja, pogovori in nepričakovanimi izmenjavami mnenj, kot tudi možni novi besednjak, ki ga potrebujemo za kritično delo."

Predavanje bo 18.2.2009 ob 18.00 v T5 Project Space-ju (Tobačna 5, vhod iz Tivolske ceste).

Več "napotkov" za uporabo pa najdete na povezavi.

sreda, 11. februar 2009

Radikalni nojz v živo

Nedrje Gromke je včeraj izbruhnilo izdatno mero improviziranega nojza, še enkrat znova pa smo bili - spričo enourne zamude - pred koncertom že dodobra zdolgočaseni. Ampak nič ne de. Trio, ki bi vsaj po svojih dosedajšnjih projektih nedvomno zaslužil izdatnejšo mero pozornosti, je pred skromno množico ustvaril prediren kolaž zvokov, ob koščkih kolektivne improvizacije pa je dal slutiti tudi, česa bi še bil zmožen.

Trio je bil do sedaj že dodobra predstavljen, zato o eminentnem portfoliu članov zasedbe na tem mestu ne gre izgubljati besed. Dejstvo je, da gre za ene najvidnejših protagonistov tovrstnih muzik pri nas, čemur pa je potrebno dodati tudi nenehno širjenje polj njihovega ustvarjanja. A ustavimo se na včerajšnjem koncertu, ki je v marsičem ostal zavit v domačnost že slišanega.

Osrednjo figuro je hote ali nehote predstavljal N'Toko. S svojo elektroniko in izurjeno, vendar tokrat v veliki meri žal nerazumljeno dikcijo, je vseskozi tempiral dogajanje na odru, s tem pa vsaj ritmičen del zasedbe kanček omejeval. Jaka Berger mu je s preveč repeticijami in konstantnim standardiziranim ritmom skušal slediti, s tem pa je celotna zadeva izgubila del prepotrebne pikrosti. A s parimi razbitimi pasažami, v katerih so se poslužili tudi kakšnega igrivega dodatka, je strah pred monotonostjo poniknil, z dotiki drum'n'bass ter ambientalne estetike pa jim je uspelo ustvariti zgoščen »groove«. Ta »groove« je na trenutke sicer močno dišal po kakšnih pompejskih floydovskih predstavah. Še posebej ob strunarskih podvigih Marka Karlovčca aluzije na pričujoče obdobje vznika psihadelije kar niso hotele potihniti. Duhovi preteklega časa so tako napolnili fuzijo šumov v Gromki, s filigrantsko dramaturgijo in brez tišine pa so zavzeli večino zvočnega prostora, iz primeža katerega poslušalcem kasneje nedvomno ni uspelo uiti.

Lahko bi se reklo, da je trio včeraj uprizoril pravo lekcijo ustvarjanja usmerjenga in improviziranega nojza ter njegovih odvodov. Izostale niso niti prikupne melodije, za katere je bil angažma Markovega saksofona nepogrešljiv. Skozi spretno vodenje po krivinah se je namreč ravno njegov saksofon izkazal kot najbolj antipoden, s čimer je nekoliko odstopal od ostale zvočne slike. Ta odstopanja pa so se nekoliko zgladila predvsem z bisom, skozi katerega se je občutek sproščenosti in spontanosti pojačal. V tem delu se je potencial benda razbohotil in se osvobodil spon osrednjega dela koncerta. Dejansko gre zasedbi očitati le premalo odločnosti v ritmičnih strukturah, saj ji je zmanjkalo avtoritete na mestih, kjer sta si ostala člana znala nasprotovati. Vendar pa to ni bistveno zmotilo celotnega vtisa tria, ki bi z več nastopi nedvomno le rasel in nadalje buril domišljijo poslušalcev.

Recnezija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.

Izgred vanilije

Jutri in v petek bo v Ljubljani moč slišati koncert zasedbe, zgrajene okoli amsterdamskega konzervatorija za glasbo, in sicer Vanilla Riot. Oba dogodka sta brezplačna, s slovenskim članom tria, Boštjanom Simonom, pa nam je uspelo spregovoriti tudi par besed...

V drugem delu enourne oddaje 100db na Radiu Študent, ga lahko slišite tulele!

www.myspace.com/vanillariot


A to je kulturologija? Bojda...

Ne dolgo nazaj se je kulturološka katedra s Fakultete za družbene vede izkazala s prvim (ne)promo dokumentarnim filmom, v katerem se bržkone najde večina študentov omenjene smeri, razpon lovk pa bi vase znal ujeti tudi kakšno katedro malo južneje v Ljubljani. Lucidni oris eksistencialnih in še kakšnih neodgovorjenih vprašanj slovenskega študentstva je s špikajočimi dialogi plod dela štirih predanih, v veliki večini že diplomiranih kulturologov, ki slišijo na imena Uroš Lebar, Tone Poljanec, Irena Silič in Rok Govednik. Po FDVju in Gromki se torej omenjeni film seli še na prostrana platna najbolj seksi kina pod soncem - Kinodvora!


Vljudno vabljeni na pravo filmsko doživetje dokumentarnega filma A to je kulturologija?, ki bo v ponedeljek, 16. februarja ob 17.30 v ljubljanskem Kinodvoru. Zelo lepo vabljeni, še toliko bolj, saj je vstop brezplačen!!

Ker se bodo vstopnice vseeno izdajale, si jih rezervirajte v naprej, tako da pošljete mail s svojim imenom in priimkom na kult.dok@gmail.com do sobote, 14. februarja do 20.00. Po tem vas bosta na blagajni Kinodvora na vaše ime čakali 2 vstopnici.

Več o filmu tukaj.

Prav lepo vabljeni tudi po projekciji v kavarno Kinodvora, ob 19.00 bo tam pogovor o filmu in kulturologiji s kulturologi: Nino Peče (Kinodvor), Magdo Tušar (Val 202), Jasno Babič (Klub Gromka), Luko Zevnikom (Oddelek za kulturologijo, FDV), Tiborjem Miheličem (SMG), pogovor pa bo vodila Jela Krečič (Delo).


Dogodek bodo omogočili Kinodvor, Kult.co in Scriptio d.o.o.

ponedeljek, 9. februar 2009

Radikalno v troje


Jutri se ima zgoditi koncert Karlovčec/Berger/N'Toko Duhovi Časa Noise Tria v klubu Gromka na Metelkovi v Ljubljani. Intervju pred koncertom s prvima dvema lahko slišite TUKAJ!


četrtek, 5. februar 2009

Ernesto Laclau in Monique David-Menard v Ljubljani



Fakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici in Znanstvenoraziskovalni center SAZU(Interkulturni študiji. Primerjalni študij idej in kultur) vabita v okviru filozofskega modula Transformacije moderne misli - Filozofija, psihoanaliza, kultura, na predavanji Ernesta Laclaua(University of Essex, Northwestern University) in Monique David-Ménard(Université Paris VII).

Predavanji bosta v soboto, 14. februarja 2009, ob 17.00 v Atriju ZRC, Novi trg 2, pritličje. Potekali bosta v angleškem jeziku.

17h-18h Ernesto Laclau: Articulation and the Limits of Metaphor

18h30-19h30 Monique David-Ménard: Kant and the Negative

Naslednji dan pa ob izidu slovenskega prevoda dela Ernesta Laclaua Emancipacija/Emancipacije na kolokvij Emancipation and Populism.

Kolokvij bo v nedeljo, 15. februarja 2009, ob 15.00 v Mali dvorani ZRC SAZU, Novi trg 4, drugo nadstropje. Kolokvij bo potekal v angleškem in francoskem jeziku.

15h-16h

Monique David-Ménard: Social Demands and Rhetoric in Politics

Rado Riha: Politique et philosophie


16h15-17h30

Jelica Šumič Riha: Emancipation and Rhetoric

Andreja Vezovnik: Social Heterogeneity and Political Representation: The
Case of the Erased

Ernesto Laclau: Hegemony, Populism, Emancipation

Diskusija


Laclau živi in deluje v Veliki Britaniji. Je predavatelj na Oddelku za vlado (politično teorijo) Univerze v Essexu. Ukvarja se zlasti s področjem ideologije in diskurzivne analize. Predaval je na številnih univerzah v Severni Ameriki, Latinski Ameriki, Zahodni Evropi, Avstraliji in Južni Afriki. Med drugim je sodeloval tudi s slovenskim filozofom Slavojem Žižkom.

Laclauova najpomembnejša knjiga je Hegemonija in socialistična strategija, ki jo je napisal skupaj z življenjsko partnerico Chantal Mouffe. Njuno misel navadno opisujejo kot postmarksistično, saj sta bila oba aktivna v družbenih in študentskih gibanjih 1960. let in sta tako poskušala združiti delavski razred in nova družbena gibanja. Zavrnila sta marksistični ekonomski determinizem in pojmovanje razrednega boja kot osrednjega družbenega antagonizma. Namesto tega sta se zavzemala za radikalno demokracijo agonističnega pluralizma, kjer bi se lahko izražali vsi antagonizmi.(Wikipedia)


Monique David-Menard predava filozofijo na in psihoanalizo na Univerzi Paris VII. Preiskuje predvsem specifičnost filozofskega in psihoanalitičnega diskurza ter konstrukcije univerzalnega. Bila je tudi podpredsednica College International de Philosophie v Parizu.(SAZU)


torek, 3. februar 2009

Sodobna umetnost reflektira: Javno predavanje z naslovom "Vselej, nikdar, zdaj"

Nikolina & Goran Sergej Pristaš:

Vselej, nikdar, zdaj

V Cankarjevem domu bo med petim in sedmim februarjem potekala zanimiva delavnica o vprašanjih umetniškega dela kot operacije v času. Delavnico, namenjeno zlasti mladim kritikom, teoretikom, gledališkim in plesnim ustvarjalcem ter dramaturgom in študentom iz družboslovnih smeri, bo v četrtek ob 19.00 odprlo javno predavanje. Uvodni večer bo tako namenjen prepletanju teorije in praktičnih primerov. Cilj pričujočega pristopa pa je poizkus prikaza primerov nekronološkega razumevanja temporalnosti.

Za več informacij glej na:

CD in Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost.

Avtor zgornje inštalacije je David Lamelas, z naslovom Secession 2006.

ponedeljek, 2. februar 2009

Kinny, še ena v vrsti...

Čudaška naklonjenost, ki jo avtor teh vrstic goji do brightonske založbe Tru Thoughts, nikoli ni ostala docela pojasnjena. Velika zasluga prihaja nedvomno s strani Bena Lamdina in njegove Nostalgie 77, s katero je par let nazaj skupaj spravil nekakšen sodobno-angleški poklon freejazzovskim platam iz šestdesetih. Da je zadeva izšla le v obliki vinila in da se zvočno pošteno odmika od ostalega kataloga založbe, je bil še dodaten plus. Poleg tega je založba predstavljala odskočno desko Simonu Greenu in Alice Russell, kar pa danes že ni več tako velik plus, kot je bil to kake tri leta nazaj. Zadnja leta se vedno znova zdi, da je Tru Thoughts zavita v kokon med sodobnostjo in preteklostjo, iz katerega nikakor ne najde poti ven. To rezultira na prenekateri fragmentirani izdaji, nešteto sodelujočih na skoraj vsakem albumu pa zna sicer dobro nastavljenim celotam tudi razbiti koherentnost. A med temi razdvojenimi medžanrskimi izleti najdemo tudi izjeme, nenazadnje smo bili lani priča tako uspešnemu nadaljevanju širjenja Quanticovega repertoarja kot tudi na primer zanimivi zmesi TM Jukea & Jack Baker Tria, sicer v resnici dua.

V sferi slednjih se giba tudi solo prvenec jamajško-indijsko-kanadske pevke iz Vancouvra Caitlin Simpson, ki v glasbenem svetu sliši na ime Kinny. Znana predvsem po koncertnih vragolijah s Third Eye Tribeom, je kot ljubiteljica severnjaških podnebij leta 2004 srečala norveškega producenta Espena Hornea. Espen, mogoče še najbolj znan po kreiranju kompilacije za filmski preboj Guya Ritchieja Lock, Stock & Two Smoking Barrels, je nato leta 2005 sproduciral njun dokaj surov in retrospektiven album Forgetting to Remember. In medtem, ko prepletanje skandinavske ter diasporične estetike s pričujočega ploščka deluje nadvse prepričljivo, v primerjavi s Kinnyjevim solo prvencem vseeno izpade dokaj minimalistično. Odgovor se nedvomno skriva v širokem producentskem naboru, saj Idle Forest of Chit Chat poleg vznikajočih imen osmišljajo dodobra uveljavljeni ustvarjalci z močnim pedigrejem.

Glavna prednost albuma pa predstavlja tudi njegovo glavno slabost. Bera imen, kot so Nostalgia 77, TM Juke, Unforscene, Hint, Quantic Soul Orchestra, Souldrop in Diesler, nedvomno zveni navdušujoče, a razlika v smernicah njihovega uresničevanja se izkaže za dokaj evidentno. Tako bi lahko ploščo brez velikih zadržkov razdvojili in jo ponudili v dveh delih. Prvi je sestavljen iz bolj ali manj uspešnih poizkusov kopiranja sodobne R'n'B in retrosoul produkcije, iz katerega kanček izstopata prispevka Tm Jukea in Souldropa. Album zares zaživi šele z drugim delom, iz katerega se počasi začnejo bohotiti pihalni aranžmaji in postopen prehod v dovršen retro izdelek. Zanimivo, da ravno pod taktirko Quantica in Nostalgie 77 Kinny iz svojega mezosoprana potegne največ, čeprav ji prepričljivosti skozi 43-minutni prvenec nikoli ne zmanjka.

Konec ploščka zaznamujeta odlična aranžmaja Bena Lamdina in TM Jukea. Prvi je posegel po upočasnjenem afrobeatu in kar neposredno po svojem komadu Cheney Lane, iz katerega ritmiko je spretno prenesel v remiks naslovne kompozicije Kinnyjevega ploščka z Espenom Horneom. TM Jukeu pa je v štiri minute uspelo stisniti senzibilnost tako crunchy kitare kot električnih klaviatur.

Kljub presežnemu koncu albuma celota vseeno deluje preveč kot nekakšno izložbeno okno založbe Tru Thoughts. Raznolike tendence producentov Kinny odvzamejo tudi nekaj avtorskega pečata, ki bi bil na solo prvencu nedvomno zaželjen. Težko bi sicer rekli, da njen vokal v nepregledni beri neofunkovsko nastrojenih pevk odstopa, je pa eden bolj prilagodljivih. In kljub glasnim orekstracijam s konca albuma ga uspe ohraniti v ospredju.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory