četrtek, 31. december 2009

Izšel je novi Emzin!

Izšla je nova številka Emzina, revije za kulturo, ki letos vstopa v dvajseto leto svojega obstoja. Revija, ki jo izdaja Zavod za kreativno produkcijo Emzin, je že od samega začetka z vsako novo izdajo urejena tematsko - kot zbornik besedil različnih žanrov in vizualnih reprezentacij na izbrano temo. Izbor teme praviloma označuje aktualnost, ki pa jo po besedah uredništva definira nadčasna občečloveškost.

Tokratna številka v fokus postavlja raziskovanje različnih pomenov spomina, in sicer na individualni kot tudi obči, družbeni ravni.

Spomin kot kulturni konstrukt, ki nam omogoča, da ohranjamo, obnavljamo, pa tudi pozabljamo podatke. S kom ali s čim se lahko spominjate in pozabljate pa torej preverite v novem Emzinu.

sreda, 30. december 2009

Group Inerane

To nedeljo se bodo na Radiu Študent obzorja širila z novo dozo avtentičnega saharskega bluesa izpod prstov Group Inerane. Gre za pristno godbo v maniri bolj znanih tuareških glasbenikov, kot so denimo Tinariwen ali Etran Finatawa minus izpiljena produkcija, saj, kot je znano, pri Sublime Frequencies globko produkcijske zareze mirno izpustijo. Več pa tukaj...


petek, 18. december 2009

Morfij: Film kot ultimativen fiks


Balabanov Morfij (Morfiy, 2008, Aleksey Balabanov) se gleda kot filmski pričevalec revolucionarnih cunamijev enega bolj viharnih obdobij ruske, ne nazadnje pa tudi svetovne zgodovine. A z enim pomembnim zaznamkom. Eden najpomembnejših sodobnih ruskih cineastov velikih družbeno-političnih dogodkov nikoli ne omenja eksplicitno, temveč jih subtilno tke v filmsko fabulo – kot kontroverzni Mihail Bulgakov, čigar literarna predloga Zapiski mladega zdravnika naj bi Balabanovu tudi služila za prenos avtobiografskih zgodb v filmski univerzum.

V tem oziru Balabanova ekranizacija socialnih, političnih, zlasti pa duhovnih sprememb v takratni ruski družbi v odnosu do Bulgakovovega dela ne predstavlja pretirano velikega odklona. Kar pa seveda še ne pomeni, da je filmska adaptacija le mimetični posnetek literarne adaptacije. Ravno nasprotno. Čeprav je Morfij posnet po literarni predlogi, slednji funkcionira kot avtonomni filmski podpis in to navkljub narativni strukturi z močno aluzijo na leposlovno delo, pri čemer naracijo filma gradijo vsebinsko raznolika poglavja, ki se postopoma iztečejo v enovito, zaokroženo celoto.

Zgodbo o neizkušenem zdravniku, ki počasi tone v opojne klešče morfija, Balabanov izriše na sledi Bulgakovovega značilnega prepletanja dokumentarnosti, avtobiografskosti in fikcijskega, ki pa se – kot se za tradicijo Gogoljevega realizma spodobi – mestoma izteče v grotesko, začinjeno z nadrealistično fantastičnostjo.

Spreminjajoča se zdravnikova notranja stanja gledalčevo oko zasleduje v včasih že prav poetični belini neskončno zasneženih horizontov, odetih v debele plašče ruske zime. Pa vendar se poetičnost zimske tajge postopoma umakne sepia učinku, ki pomaga vzpostaviti tesnoben občutek, utelešen v zasvojenosti z morfijem, kot tudi eksistencialno brezizhodnost osrednjega lika. A slednja ni vezana le na individualno usodo osrednjega lika, temveč tudi na širši kontekst Balabanove reprezentacije dekadentne erozije ruske aristokracije v prvi polovici minulega stoletja.

Zdravnikova nestabilna pozicija v svetu, v katerega je neusmiljeno vržen, Balabanovu služi za izris brezčasne freske ruske družbe. Zanimanje za rusko družbo je tudi sicer režiserjeva priljubljena snov, kar ne nazadnje dokazujejo tudi njegovi dosedanji filmi, zlasti izvrstni Tovor 200 (Cargo 200, 2007, Aleksey Balabanov), v katerem Balabanov postreže z brezkompromisno geneaologijo sodobne ruske države.

Balabanov spričo nekoliko nerodne dramaturgije v pričujočem filmu ni tako silovit kot v Tovoru 200, a navkljub temu mu z natančno izdelano mizansceno, zlasti pa z vzpostavljeno atmosfero uspe vizualizirati pronicljivo alegorijo, ki nenehno prehaja med individualnim in kolektivnim, s čimer se v gledalčevo vidno polje prerine subverzivna kritika nezmožnosti ruske inteligence zoperstavljanja zoper totalitarizme dvajsetega stoletja.

S seciranjem fenomenologije odvisnosti Balabanov tematizira usodno, občo zapeljivost omamnega oziroma iluzornega, ki pa se konec koncev dotika platonskega odnosa med stvarnostjo na eni in umetnostjo na drugi strani. Zadnji dnevi življenja mladega zdravnika se namreč odvijajo na nekaterih ključnih simbolnih koordinatah, za katere pa se izkaže, da ga vse po vrsti izdajo in prepustijo na nemilost krutega konca; ljubezen ženske, ki jo zamenja ljubezen do morfija, medicina in država kot simbola (ne)uspešnega razsvetljenskega projekta ter cerkev kot simbol opojnosti vere. Torej svojevrstni elementi malikovalskega idealizma, ki lahko rezultirajo le v enem: v neizbežnem zdravnikovem propadu, ki pa se dogodi na mestu iluzornega par excellence – v kinodvorani ob gledanju burleske in salvah smeha.

Bobenček pištole se zavrti, njena cev usmeri v sence. Pok!

Film se vrti naprej. Iluzija teče dalje - film kot ultimativen fiks.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

sreda, 16. december 2009

Filmski pogovori

V jesenskih mesecih so v Kinodvoru predstavili dva slovenska režiserja, Martina Turka in Blaža Kutina. Spričo motivne povezanosti, ki se kaže na eksistencialnem nivoju, je Kutinov celovečerni prvenec Nikoli nisva šla v Benetke odprl Turkov kratki film Vsak dan ni vsakdan. Pogovoru z njima lahko prisluhnite tukaj in tukaj.



sobota, 12. december 2009

Odslej smo ORG!


Februarja 2008 sva s Titom pognala Fimuthe, ki je sčasoma pritegnil kar nekaj odličnih sodelujočih peres. Četudi je Fimuthe večkrat spreminjal svojo podobo in se hkrati kitil tudi z različnimi konceptualnimi bedži, se je v njegovo cyber drobovje dokaj hitro prerinila ideja o razširitvi. Urejena domena je prav gotovo prvi resnejši korak v zasledovanju želene ideje o Fimutheju kot zbirališču, zlasti pa nahajališču člankov z najrazličnejših polj kulture.


Ostanite torej še naprej priključeni na Fimuthe!


petek, 04. december 2009

Škratova filmska mala šola - dva avtorska pisna izdelka!


Na spletni strani Škratove filmske male šole si lahko preberete dva avtorska pisna izdelka, ki sta nastala v okviru dejavnosti Kulturno umetniškega društva Anarhiv. Prvi članek govori o Damjanovi sobi, drugi pa o avtoreferencialnosti pri Aphex Twinu. Vljudno vabljni k branju Daretovega in Goranovega prispevka tukaj.


Rune Denstad Langlo, režiser filma Sever

Rune Denstad Langlo, režiser filma Sever, je prejšnji teden, skupaj s svojim producentom, v okviru strokovnega srečanja Mreže in digitalizacija art kinematografov, ki je potekalo v Kinodvoru, obiskal Slovenijo, pri čemer je predstavil svoj film »Sever«. Film je bilo moč videti tudi na nedavno končanem »Liffu«, zdaj pa si ga lahko ogledate še na rednem sporedu »Mestnega kina«. Sicer pa gre za svojevrstno norveško različico tako imenovanega filma ceste, v katerem se v danem primeru stikata dokumentaristični kot tudi igrani dispozitiv. Intervjuju lahko prisluhnete tukaj.


Poljski film v času in besedi

»V luči nedavne zgodovine si je težko predstavljati, kako bi bil lahko kakšen film, ki je nastal na Poljskem (…), povsem brez politike« (Danusia Stok 2008: 17).

S pomočjo zgornje povedi, ki jo je Danusia Stok zapisala v uvodu v knjigo Kieslowski o Kieslowskem, bomo uokvirili pričujoči sestavek o poljskem filmu. Gre namreč za kinematografijo, ki je po besedah Mareka Haltofa, avtorja izčrpne monografije o poljskem filmu, običajno povezana s spreminjajočimi se političnimi razmerami te dežele.

Več pa na spletni strani Airbeletrina.


ponedeljek, 30. november 2009

Miles Davis: Kind Of Blue

Letos ob vseh jubilejih mineva tudi petdeset let od izida ene najbolj prezentnih plošč v zgodovini glasbe. Kot se je izkazalo kasneje, je njen vpliv segel precej širše od jazza samega, se ob množici fantastičnih izdelkov, ki so leta 1959 privekali na površje, izkristaliziral za morda najkompetentnejšo kulminacijo preteklega in prihodnjega, zvezdniška zasedba pa je poskrbela za (po)polno eksekucijo. Dvourno oddajo o plošči, s predvajanjem jubilejne vinilne izdaje v celoti, izjavami nekaj poznavalcev, kot sta Zoran Pistotnik in Brane Rončel ter s prerezom leta 1959, lahko poslušate TUKAJ!

četrtek, 26. november 2009

Lean Left

Danes zvečer se v okviru jubilejne Defonije znova obeta poslastica. Lean Left, nekakšna superskupina - pomenljivo bi jo lahko umestili kar v jazzcore - s kitarama The Ex in "oklepajema" Kenom Vandermarkom in Paalom Nilssnom-Loveom že poimensko obljublja precej vzburjenja. Sicer pa poglejte spodnji video, kaj več o njihovem prihajajočem ploščku pa si lahko preberete TUKAJ!

Ob devetih zvečer torej v klubu Gromka...




sreda, 18. november 2009

Filmski dvorec 20. Liffa - sekcija kraljev in kraljic

20. ljubljanski mednarodni filmski festival je v polnem zagonu. V bolj ali manj polnem zagonu pa so tudi mojstrice in mojstri sodobnega filma v žlahtni festivalski sekciji kraljic in kraljev. Navkljub samosvojim estetikam pa se le zdi, da videne filme opredeljujeta dve bistveni, bolj ali manj ponavljajoči se liniji: to je subtilno komentiranje širšega politično-družbenega okolja in percepcija človeka, ki ga, poleg zavestnega, razumskega delovanja, vodijo še nezavedni vzgibi. Več pa tukaj.


sobota, 14. november 2009

Romanca na poziv: subtilna kritika nekega zgodovinskega trenutka

Minimalistično newyorško stanovanje, odeto v bledikave pastelne barve. Mlado dekle za prenosnim računalnikom, za njo pa slika starejše ženske – spoj intimnega na eni in prisile družbenega, potrošniškega imperativa večne mladosti na drugi strani.

S pričujočim statičnim kadrom, ki se zlagoma izlije v nočne kulise ameriškega velemesta, Soderbergh s pomenljivim postankom kamere na zrcalni podobi napisa »public« napove skorajda antropološko, predvsem pa emsko študijo nekega zgodovinskega trenutka. Pri tem je ameriški »auteur« luciden, a ne vsiljiv, pri čemer pa se zdi, da središčno snov obravnava na sledi romaneskne dediščine F. Scotta Fitzgeralda. Ameriški oziroma globalni subjekt Soderbergh namreč postavi v kontekst sodobne kapitalistične družbe, ki jo vseskozi označujejo ciklični vzponi in padci ekonomije, skupaj z njimi pa (pro)padli gatsbyjanski ideali.

V nasprotju s Fitzgeraldom pa Soderbergh svoje fabule ne gradi na neposredni tragičnosti naslovnega lika, temveč na površinskih odnosih tekoče moderne 21. stoletja, ki ustrezajo spremenjenim libidalnim potezam sodobnega subjekta. Ta nenehno lebdi med neonskimi napisi blagovnih znamk in patološko željo po njihovi akumulaciji.

Da bi pokazal na njegovo izpraznjenost, nenazadnje pa tudi na njegovo simptomatiko, se režiser zateka k nelinearni, elipsasti narativni strukturi zgodbe o enaindvajsetletni Chelsea. Ta je dekle na poziv za newyorške bogataše, njeno življenje oziroma življenjski slog pa postopoma razkriva novinar, ki o dekletu piše prispevek, in kot tak pravzaprav zaseda režiserjevo preiskovalno vlogo.

Psihični ustroj subjekta sodobne realnosti se gledalcu morda še najbolj eksplicitno izriše v Soderberghovi vpeljavi Resnaisove tehnike neujemanja besede in podobe. S tovrstnim pristopom, ki ga je Resnais sicer uporabil v Lani v Marienbadu (L’année dernière à Marienbad, 1961, Alain Resnais), Soderbergh uspe pokazati na vrzel med naslovnimi liki in obdajajočo realnostjo, vključujoč tematiziranje manka kohezivnosti do njihovih lastnih jazov. Z novovalovsko estetsko rešitvijo pa ameriški režiser med drugim tudi uspešno podčrta »mrtve trenutke« konca laissez-faire ideologije, ki je prvenstveno temeljila prav na brezdanjih iluzijah.

Neusmiljeno razbijanje iluzij ob čeri krute realnosti post recesijske pustinje avtor legendarnega neodvisnega filma, Seks, laži in videotrakovi, (Sex, Lies and Videotapes, 1989, Steven Soderbergh) skoncentrira v Chelseinem portretu. Slednji se pred gledalčevimi očmi naslika postopoma, kot kolaž, ki kot tak vnovič uspe afirmirati shizofrenost sodobnega subjekta, vseskozi uhajajočega iz Soderberghove RED ONE digitalne kamere. Ta, vržen v opustošeni svet recesije, v katerem so kapitalistični odnosi menjave še dodatno zaostreni, občuti negotovost in strah, ki sta ekranizirana v spolnosti – prek Chelseine poklicne dejavnosti. Kar še zdaleč ni naključno. Gre namreč za osrednji dispozitiv oblasti, ki konstantno, zato da bi nadzirala populacijo, spodbuja prav diskurz o spolnosti, s čimer ta postane prvovrstna šifra individualnosti, ki po Foucaultu omogoča analiziranje in hkrati dresiranje.

A Soderbergh se reproduciranju tovrstnega produkta bio-oblasti, odlično koloniziranega s strani korporativnega kapitalizma, izmakne z uporabo brechtovskega potujitvenega učinka. Z njegovo uporabo v prvi vrsti tako opozori na vdor potrošniške logike v sfero intimnega, v drugi instanci pa poda svež, nepretenciozen filmski verité dokument zgodovinskega trenutka, v katerem so se ene iluzije razblinile, druge pa se še niso uspele preriniti na pladnje večinskega ideološkega aparatusa. Chelseina življenjska zgodba – pri tem ni toliko pomembna dekletova poklicna dejavnost sama na sebi, temveč tipi odnosov, ki jih znotraj nje ta tvori, vključujoč njeno zasebno življenje – je tako subtilna sociološka metafora ali še bolje, nemoralizirajoč kritični komentar zapacanih ostankov predrtega balona iluzorne kapitalistične gotovosti, katerim očitno še kar ni in ni videti konca.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory