sobota, 15. avgust 2009

Rashied Ali


Pred dnevi, oziroma natančneje 12. avgusta, je ugasnilo še eno življenje, nerazdružljivo povezano z jazzovsko zgodovino. Bobnar, ki bo v spominu mnogih ostal predvsem kot dokončni ritmični osvoboditelj Coltraneove glasbe, je prav s tem v jazz vtisnil neizbirsljiv pečat. Seveda pa bi se mu godila krivica, če bi se ga spominjali zgolj po omenjenem, dasiravno izjemno pomembnem prispevku. Še pred tem je namreč sodeloval z Albertom Aylerjem, Sonnyjem Rollinsom, Sunnyjem Murrayjem, Paulom Bleyjem in Pharoahom Sandersom, bobnal pa je tudi na prvih dveh ploščah še kako pomembnega altovskega free-jazzista Mariona Browna, sicer osrednjega alta na Traneovi Ascension.

Njegov prihod k slednjemu je v veliki meri povzročil odhod Elvina Jonesa, a pričevanja o izpodrivanju so povsem neresnična. Coltrane je namreč želel imeti dva bobnarja, a Elvinu njegov ego tega pač ni dopuščal. Poleg tega Elvina označujemo kot vrhunec uokvirjenega ritmiziranja medtem, ko je Rashied kakršnokoli pritrkovalno sosledje povsem podrl. V tem smislu je bil nemara Traneu takrat še bližje kot Elvin, kot vemo, pa se je John v zadnjih letih svojega življenja glasbeno precej oddaljil od prostora, kjer sta svoje ime zgradila Tyner in Jones. Tako je Ali postal monumentalen del spritualno najbolj navdahnjenega Traneovega obdobja, skupaj pa sta posnela tudi enega prvih boben/saks duetov, h kateremu se protagonisti danes povsem uveljavljene postavitve še vedno vztrajno vračajo.

V sedemdesetih je bil ena osrednjih figur newyorškega free-jazza, vodil je svoj klub Ali's Alley, ustanovil založbo, pomagal pri organizaciji festivalov in še naprej predvsem muziciral v svojem, značilnem netempiranem slogu. Med svoje kasnejše glasbene korespondence lahko prišteje vse od Henryja Grimesa, Keijija Haina in Billa Laswella, pa do Johna Zorna in Marilyn Crispell ter mnogih drugih. S svojim kvintetom je igral in snemal vse do smrti, v letošnjem letu pa se je podpisal pod vsaj štiri plošče.

Preostane nam torej le še, da prisluhnemo nekaj njegovim razpršenim trkom z membranami ter činelami...









sobota, 01. avgust 2009

Sublime Frequencies, 1. del

V prejšnjem stoletju se je primerilo, da se je človeštvo na globalni ravni zavedlo dobršnega dela vse razsežnosti, ki jo prinaša nekontrolirana eksploatacija planeta. Zginjajo vrste živali, rastlin, bojda pa naj bi vsako leto izginilo tudi vsaj deset različnih jezikov. In če imajo raznovrstne organizacije prej omenjene ter mnoge druge probleme, že vsaj nekoliko v mislih, bi slednje težko rekli za nekatere kulturne dragulje, ki imajo hkrati močno izpričevalno noto obdobja na nekem kotičku zemlje. Nenazadnje je v glasbi lep primer tega prekrasna zbirka Ethiopiques, ki s svojo zgodbo, nerazdružljivo povezano z vzponom in padcem oblasti Haileja Selassieja, prinaša ščepce tamkajšnje kulturne revolucije iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, obenem pa neodvisno od poslušalčeve umeščenosti v družbeni kontekst ponuja distinktivno glasbeno izkušnjo. S pomočjo zbirke bo tamkajšnja glasba bržkone vselej ostala na godbenem zemljevidu, kjer se je že dodobra zasidrala. A koliko je še takšnih neodkritih biserov v delih sveta, kjer ne postoji niti najpreprostejša snemalna oprema, ali pa je samo zvočno dejavnost prepovedala širiti celo sama oblast, ostane odprto vprašanje. Del odgovora se morda skriva v fenomenu založb, kot je Sublime Frequencies.

Poznamo sicer vrsto založb in distribucijskih mrež, ki so se specializirale v širjenju svoje mreže skozi obskurna glasbena področja ter ohranjanja le-teh(npr. Soundway, Nonesuch Explorer in Smithsonian Folkways), še vedno pa se, razen Smithsonian Folkways, nobena tega ne loteva tako razpršeno in poglobljeno, kot to počnejo prav pri Sublime Frequencies. "Neodkrita" glasba s področja jugovzhodne Azije, bližnjega vzhoda, severne Afrike in celo brazilskih favel, tako od leta 2003 sporadično prihaja v zahodnjaška ušesa z naslova etnomuzikološke organizacije, ki se prikladno nahaja v enem najbolj muzično navdahnjenih ameriških mest, Seattlu. V grobem so izdaje razdeljene na štiri dele, in sicer terenske posnetke, folk in pop kompilacije, radijske kolaže ter filme, med te pa pot najdejo tudi psihadelični zvoki s Tajske in južne Amerike, kitarska glasba saharske Afrike in celo prepovedan zven iz s kriminalom prepredenih favel Ria de Janeira. Vse skupaj je v šestih letih izšlo petdeset naslovov, od tega devet filmov in en posnetek, ki je sicer v lasti malo bolj znane Anomalous Records, kjer izdajajo takšna imena, kot so denimo AMM, Oren Ambarchi in Steve Lacy. Snovi za prežvekovanje je obilo, na tem mestu pa bi rad opozoril samo slednje, in sicer se samega koncepta "izgubljenih posnetkov" drži močan predznak kapitalistične potrošnje, saj za ljudi, ki živijo z neko melodijo ali zvenom, ta nikoli zares ne postane izgubljena. Tako se bom v nadaljevanju skušal izogibati tovrstnemu vrednotenju, ujetost glasbe v nek oprijemljiv objekt namreč po mojem mnenju njene signifikantnosti prav nič ne razširi, prej obratno. Nadalje je treba pozdraviti dostopnost raritet in obskuritet, a le do tam, do koder niso slaba kopija nečesa, že davno obstoječega in jim vrednosti ne dviga zgolj dejstvo odročnega nastanka.

Ker je povsem nemogoče v par stavkov strniti vseh petdeset naslovov, naj bo pričujoči tekst zgolj nekakšna napoved za kasnejše, podrobnejše predstavitve posameznih ploščkov, katerim se bom v prihodnjih tednih z veseljem posvečal. Do takrat pa pripenjam trailer za štirideseto izdajo...


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory