petek, 25. januar 2008

Ko je filmska podoba vredna tisoč besed

Terrence Malick: poet avdiovizualnega in nenadkriljivi (raz)isk(ov)alec brezčasnosti iskrenega v filmski govorici


Heidegger je nekoč zapisal, da je starim Grkom svet predstavljal vir neskončne skrivnosti. Niso ga razumeli kot realnost, ki jo je za njeno ontološko koncipiranje potrebno – kot to stori človek moderne – razrezati in razdrobiti na posamezne dele in jo kot tako odčarati njene enigmatičnosti; jo iz igrivega in živega subjekta narediti za hladen, odtujen objekt. Svet namreč zgolj je in prav v tem se skriva njegova skrivnostna čarobnost. Zato se zdi nesmiselno, celo absurdno, da bi ga pustili podrediti kavzalnim argumentacijam in dolgočasno enoznačnim odgovorom na mnoštvo neznosno lahkih vprašanj, ki se začnejo z zakaj. Pustiti mu moramo biti, odkoder pa navsezadnje izvira tudi njegova večna izmuzljivost.

In le kdo bi lahko bolje razumel to svojevrstno mešanico starih antičnih zrn modrosti in moderne filozofske refleksije kot Terrence Malick - odličen učenec na Harvardu, novinar, scenarist, nekdanji profesor filozofije na prestižni univerzi MIT in režiser, čigar vizualno osupljivi filmi se nenehno izvijajo iz primeža polj vse preveč preprostih kavzalnih interpretacij ter se tako upirajo površnim pomenskim zaključkom.

Umetniško delo je prvovrstno zrcalo umetnikove osebnosti, zato ni naključje, da nam Malickovi filmi s svojo pomensko odprto teksturo, ki ohranja nekaj tistega, kar imenujemo uganka življenja, veliko povedo tudi o Malicku samem. Gre namreč za eno najbolj zadržanih, samotarskih in misterioznih figur filma zadnje četrtine tega stoletja. Mnogi ga označujejo za kinematografsko inačico kultnega pisatelja J.D.Salingerja, njegova pojavnost - prijatelji o njem govorijo kot o človeku z izjemnim notranjim čarom, neverjetnim spominom in sramežljivim, a perfekcionističnim značajem – pa nas spominja na še enega velikana ameriškega filma, na genialnega Stanleya Kubricka. Pa vendar se Kubrickova pregovorna nagnjenost k perfekcionizmu, v primerjavi z Malickom, zdi zgolj kaplja v morje perfekcionistične ustvarjalnosti. Če je, žal že pokojni Kubrick, v svoji karieri posnel šestnajst filmov, se je Malick, v svoji tridesetletni karieri filmskega režiserja, podpisal zgolj pod štiri.

V filmski svet vstopi v velikem slogu, saj se v zgodovino sedme umetnosti zapiše že s svojim izvrstnim prvencem Badlands (1973), ki je ob premieri na newyorškem festivalu zasenčil celo legendarne Scorsesejeve Ulice zla (1973). Film Badlands, resnična zgodba o morilskem pohodu dveh, od družbe odtujenih najstnikov, je v Malickovem opusu pomemben tudi za to, ker že začrta temelje Malickove poetike. Njene bistvene značilnosti so: Malickovi filmi vseskozi preraščajo okvire ustaljenih kinematskih kodov, saj nenehno stremijo k izčiščenim, bazičnim filmskim podobam, zaradi česar so na nek način pravi »hommage« nemim filmom. A kljub temu, nekakšnemu povratku k elementarnemu in iskrenemu v filmu, so teme, ki jih Malick obravnava v svojih filmih, izjemno kompleksne. Malicka namreč zanimajo najgloblji problemi človeške eksistence, problemi, ki segajo onkraj nacionalnih meja in trenutnega družbenega zeitgeista. A slednjih Malick, navkljub sapo-jemajoči akademski preteklosti, ne ovija v plašč zapletenih, analitičnih filozofskih pristopov, temveč jih raje raziskuje preko meditativno-mehkobnih filmskih podob narave; v tem njegovi filmi pravzaprav močno spominjajo na arhetipske azijske filme, ki so sinonim za ti. neantropomorfični pristop, saj se Malickova kamera, podobno kot v azijski kinematografiji, pogosto ne ustavi na človeškemu obrazu, marveč se usmeri v nebo, ptice, morje, reke in drevesa. Gre za pravega filmskega esteta, ki prav ničesar ne prepusti naključju, kajti Malickova filozofska misel in filmske podobe se topijo, stapljajo v eno in tako tkejo harmonično filmsko stilno celoto, katere najdebelejše niti so eliptična pripovedna struktura, žabje perspektive kamere, uporaba voiceoverja, redkost dialogov (neizrečeno je pomembnejše od izrečenega), ritem in sopostavitev podob, izpiljena uporaba zvoka ter glasba – od nepozabnih leitmotivov do šelestenja travnih bilk in šumenja morja.

Težko si predstavljamo, kako neznansko veliko breme je moral občutiti ta zadržani, k perfekcionizmu nagnjeni filmski poet, ki nerad daje intervjuje in izrecno prepoveduje uporabo svojih fotografij v promocijske namene, ko je začel s snemanjem svojega drugega celovečerca, Nebeških dni (Days of Heaven, 1978). Kako bi sploh lahko presegel popolnost prvenca, ki je s svojo svežino in nenavadnostjo dobil celo vrsto posnemovalcev? Kako drugače, kot s popolnostjo. Nebeški dnevi namreč veljajo za enega najpopolnejših filmov vseh časov. Univerzalna zgodba o ljubezni, življenju in smrti, v kateri se makrokozmosi, mikrokozmosi in strukture klasične grške tragedije ter sodobnega fatalizma prepletajo, je bila po večini posneta ob medli svetlobi sončnega zahoda. Malick je film montiral dve leti, a kljub impresivnim ekipi – za fotografijo je poskrbel z oskarjem nagrajeni Nestor Almendros, za glasbo pa legendarni Ennio Morricone – se Malicku zdi, da ni dosegel svojih pričakovanj; in na režiserski stolček ne sede nadaljnjih dvajset let… Nihče natančno ne ve, kaj se je z njim dogajalo v tem času, a če gre verjeti reviji Vanity Fair, se je v teh dveh desetletjih Malick preživljal z občasnim pisanjem scenarijev, vseskozi pa je veliko bral in delal na scenarijih za svoje filme, pa čeprav fiktivne…

Leto 1998. Malick ponovno preseneti… V kinematografih začne predstavljati svoj tretji celovečerni film, Tanko rdečo črto (The Thin Red Line). Gre za genialni film z neverjetno igralsko zasedbo - nastal je po avtobiografski literarni predlogi Jamesa Jonesa in je nekakšno nadaljevanje njegovega romana Od tod do večnosti, po katerem leta 1953 posnamejo tudi istoimenski film - o skupini vojakov v eni izmed prelomnih bitk 2. svetovne vojne, bitki za osvojitev pacifiškega otoka Guadalcanal. Malick je na projektu delal deset let, kar se mu tudi pozna. V vseh pogledih gre namreč za tehnično popolni film, v katerem pa tehnika ne deluje sama na sebi, temveč diha skupaj z zgodbo in Malickovim svetovnim nazorom. Kajti Tanka rdeča črta sploh ni vojni film v pravem pomenu besede, marveč je bolj utelešenje filozofije in predvsem poezije na filmskem traku. Spielbergov Ryan (Saving Private Ryan), na spored je prišel istočasno kot Tanka rdeča črta, se v primerjavi z Malickovim tretjim filmom zdi kot vajeniški, obrtniški in predvsem pretirano predvidljivi ter sentimentalni vojni spektakel brez duše… A ravno duše so tiste, ki v vojni najbolj ječijo, se opotekajo po labirintih trpljenja in si z iskanjem lučke upanja in stremljenjem po nekem drugem svetu, svetu spokojnosti, utirajo pot iz brezna brezupa… In Malicku v Tanki rdeči črti uspe uloviti ravno te trenutke, saj vojne in osebnih bitk protagonistov ne spremljamo z njimi, ampak dobesedno skozi njih… Njihove strahove, občutke brezizhodnosti in nemoči, bojazni in upanja… »This great evil. Where does it come from? How'd it steal into the world? (…) »War doesn't ennoble men. It turns them into dogs. Poisons the soul« (The Thin Red Line) ...

Z Novim svetom (The New World, 2005) - zgodba o Pokahontas in John Smithu služi kot izhodišče za razmišljanje o trku dveh civilizacij - Malick nadaljuje z raziskovanjem razsežnosti filmskega medija in razvijanjem svoje edinstvene filmske govorice. Vsled temu se Malick še naprej prepušča prosti filmski formi, uporabi voiceoverja in poetično-impozantni kinematografiji, kjer je svoj kamenček v končnem mozaiku vizualne čarovnije dodal tudi Emmanuel Lubezki, ki ta hip velja za enega najboljših direktorjev fotografije na svetu. Pa vendar se Novi svet od svojih predhodnikov v nečem razlikuje: » (…) Malicku je doslej uspelo še nevideno/neobčuteno: zlitje učinka podoba/rez/pillow-shot/rez/podoba v prostor ene same podobe oziroma trajanje posnetka, v prostor brez rezov, pri čemer se nato, natančneje, Malickova enačba glasi pillow-shot/podoba/pillow-shot« (Meden, 2006: 23).

Nekje sem prebrala, da je o Terrenecu Malicku narejenih zelo malo poglobljenih filmskih študij. Slednje me pravzaprav niti malo ne preseneča; zdi se mi, da je vse to del »enigme Terrenca Malicka«, ki pa konec koncev odzvanja v sami nepredvidljivi enigmi življenja. Kdo je torej Terrence Malick? Terrence Malick je človek, ki je bleščečo akademsko kariero zamenjal za film. Terrence Malick je človek, ki je zapustil znamenito učiteljišče Oxford, zato ker mu je mentor, potem ko je želel svojo doktorsko tezo pisati iz koncepta sveta pri Heideggeru in Wittgensteinu, dejal, da naj rajši piše o nečem bolj »filozofskem«… Terrence Malick je človek, ki se nenehno briše iz možnih polj interpretacij in človek, katerega ne zanima, kako svet je, temveč je očaran nad tem, da ta zgolj je… Prav v tem pa Malick na nek način ostaja zvezan tisti misli, ki svet jemlje kot se daje in ga kot takega ne želi podrejati »zakajem«. Bit sveta je namreč že sama po sebi zadosten razlog, vir zaupanja v nekakšno kozmično nit, na katero je vse pripeto, , zato zanjo ni potrebnega nobenega razloga več…Prav takšni pa so tudi Malickovi filmi: vizualno popolne lirične podobe brezčasnega izmenjavanja erosa in tanatosa, ki se neprestano izmika konceptualnemu razumevanju, saj ga lahko zgolj občutimo…

»Oh, my soul, let me be in you now. Look out through my eyes, look out at the things you've made. All things shining.« (The Thin Red Line)


Reference:

Hribar, Tine (2000): Filozofija religije: poglavja o onto-teologiji. Filozofska fakulteta, Ljubljana.

Meden, Jurij (2006): Svet okrog sveta. Ekran 31 (XLIII), 22-23.

Newton, M., Sabin, R. (2002): The Movie Book. Phaidon Press, New York.

Stevens, Wallace (2000): Planet na zemlji. Cankarjeva založba, Ljubljana.

Trušnovec, Gorazd (1999): Terrence Malick. Ekran 36 (3/4), 32-33.

http://www.imdb.com/name/nm0000517/ (7.11.2006).

http://www.sensesofcinema.com/contents/directors/02/malick.html (7.11.2006).

http://www.film-philosophy.com/vol6-2002/n48critchley (5.11.2006).

http://www.hollywood.com/celebs/fulldetail/id/188566 (13.11.2006).

http://movies.ign.com/articles/324/324778p1.html (9.11.2006).

http://www.pajiba.com/frontiers-a-look-at-the-films-of-terrence-malick.htm (3.11.2006).

Članek je bil prvotno objavljen 29. 11. 2007, v 4. številki spletnega kulturološkega časopisa Lokolom.

11 komentarji:

pina pravi ...

Pohvale premišljeno zastavljenemu blogu, angažiranosti in seveda premiernim prispevkom. :)
Že dodajam v blogrolo ...

V upanju na čim več zanimivih filmsko-glasbeno-teoretskih prispevkov vama pošiljam skrajno lep postpočitniški pozdrav s turškega konca. :)

nina pravi ...

Pina, najlepša hvala za pohvalo! Novi prispevki prihajajo... Najin cilj je, da jih objavljava na vsake 14 dni!

Lepo se imej še naprej!

Tit in Nina

Bo pravi ...

Provokativen zapis. Obregnil se bom ob primerjavo s Kubrickom in me zanima odgovor.

Jaz ne bi rekel, da je Kubrick manjši perfekcionist od Malicka. Ti si Malicka celo postavila visoko nad Kubrickom. Najprej "čistega vina": če rečemo Malick -- štirje filmi, jih namesto Kubrickovih 16 upoštevajmo 11. Oba sta najprej delala na drugih projektih, scenarijih, kratkih filmih ... štejmo samo celovečerce.

A je tvoj glavni argument za perfekcionizem število filmov? Jaz ne bi rekel, da je kvantiteta obraz perfekcionizma, ampak nečesa drugega, ne vem, mogoče samokritičnosti? Drugačnih filmov? Kubricku je bil pripovedovalec in se je sprehajal med žanri, Malick je bolj filozof in mu skoraj ni mar za žanr, mu je bolj za to, da bi povedal kaj novega.

Če bi Malick od Badlands naprej posnel nov film na pet let, bi jih v 43-ih letih Kubrickove "celovečerne kariere" posnel devet. Malick se je pač za en čas odmaknil iz sveta filma.

Ne glede na kvantiteto, se mi zdi Kubrick popolnejši avtor. Pa ne mislim na posamezne filme, ampak na njegov doprinos posameznim filmom; vedno je bil scenarist, režiser, producent, za fotografijo je bil vsaj toliko zaslužen kot glavni fotografi, pri dosti prizorih je tudi sam upravljal kamero (kot je npr. sledil Kirku Douglasu pri napadu iz jarka) ... Sodeloval in nadzoroval je "1001" element pri filmu. Seveda je tudi montiral.

Malick ni fotograf, on je filozof. Vedno zbere odlične sodelavce. In tudi nadzoruje montažo, če se ne motim. In dela zanimive filme, nič ne rečem, ampak od njiju je šel Kubrick do konca, on je bil perfekten, jaz si Odiseje 2001 ne predstavljam/ne želim zmontirane kako dosti drugače, Tanko rdečo črto pa si lahko.

Tit pravi ...

Sicer se ne maram mesati v tovrstne debate, a vendarle...

Najprej je seveda popolnoma nesmiselno menjati interpretacije s suhoparnimi dejstvi in ta o vecjem perfekcionizmu sodi bolj med prve, kar pomeni, da je vsaka debata povsem odvec. Sleherno mnenje steje, s pretiravanji vred...

Kar se pa velecenjene Odiseje tice, kot prvo je Kubrickov del tam zelo arguabilen, scenarij tako vemo, kdo je napisal, dosti resitev bazira v sovjetskih filmih(npr. The Heavens Call), o montazi pa ne gre zgubljati besed, ce se sam Kubrick ni cisto preprican, katera verzija filma mu je bolj vsec(prva verzija je bila 19 minut daljsa, kot potem tista, ki se je obce predvajala - morda konformnost?).

No, jest se obema klanjam tako za "poeticen", kot "klinicen" doprinos:)...

Bo pravi ...

No, debata ni odveč v interpretacijah, če so dejstva napačna: 16 proti štirim filmom. Na to sem opozoril, ker nisem razbral nobenega drugega dobrega argumenta za velik perfekcionizem Malicka proti Kubricku. Dobro, morda je samo izraz nerodno izbran, ampak moj komentar pač sloni na tem ...

Ti misliš, da je Odisejo napisal samo Clarke? Jaz mislim, da ne, bral sem dnevnik priprav, scenarij sta pisala skupaj, nikakor ni večina idej Clarkovih. Zelo skupaj sta pilila scenarij dobro leto.

In Kubrickovo montiranje po premieri bi lahko uporabili tudi kot argument za njegov perfekcionizem. :)

Tit pravi ...

No jaz nic ne mislim, napisal sem samo, da vemo, kdo je pac napisal scenarij in kot si lepo poudaril, sta to naredila skupaj in torej ne Kubrick sam, kolikor jaz vem, pa se v koncni inacici niti nista strinjala...

Argument pa seveda zdrzi tako v tvoji smeri, kot v smeri konformizma, konec koncev Kubrick ni zelel biti underground ustvarjalec...

V zvezi s perfekcionizmom pa naj avtorica sama poda torej kaksen komentar, dasiravno je iz clanka vec kot ocitno, da meri predvsem v smeri Heideggra, ki poetiki(katere je Malick diskutabilno bolj vešč od Kubricka) znova povrne zasluženo mesto v filozofiji...

Lep pozdrav

Nina pravi ...

Zdravo Bo. Hvala za tvoj komentar, tvojo intepretacijo in pogled na pricujoco tematiko - to cenim!

Kot vidis, je bil omenjen tekst napisan ze pred dvema letoma in od takrat so se moje interpretacije filma in filozofije - da, film in filozofija sta se kako povezana in ravno zato me je Malick ze kot najstnico tako zelo navdusil in navduseval - mocno spremenilo.

Navedek, ob katerega si se obregnil, je na dobesedni ravni (namenoma uporabljam "dobesedni", v nadaljevanju pa tudi pojasnim, zakaj je temu tako) zares pretiran, vendar je postavljen v luci osrednje teze omenjenega teksta (btw gre za sploh moj prvi poglobljeni filmski esej), da torej Malickova stilizirana liricnost aludira na Heideggerjev koncept pesnistva oziroma Malicka sem zelela prijeti (vzgib za to je seveda izrazito subjektiven)skozi omenjen koncept.

Bo, ves, z raznoraznimi prijemi logike in navajanjem taksnih in drugacnih enciklopedicnih dejstev, bi ti lahko pozno v noc dokazovala, da tvoj argument ne zdrzi, moj pa, vendar se mi slednje zdi medvedja usluga obema velikima avtorjema: Kubricku (o njem sem prav tako pisala seminarsko nalogo, leta 2005 pa sem se v Berlinu udelezila fantasticne razstave o njegovem delu ter opusu)in seveda Malicku. Pravzaprav bi se lahko obesila na vsako tvojo postavljeno trditev, tudi na Titovo in bodimo samokriticni - tudi na mojo lastno - vendar se tega ne zelim posluzevati. Sofisticne besedne igre mi nikoli niso bile pretirano pri srcu...

Kakor receno, vesela sem, da si si vzel cas za moj esej!!!

Me pa ob tem se zanima, ce si prebral moj zadnji esej o Vertovu, ki ga navezujem na Badiouja?

Lep pozdrav in obilo dobrih filomov ti zelim - tudi tistih manj popolnih :)

Nina

Nina pravi ...

Pa se to: tako samozavestna danes pri pisanju o filmu nisem vec ;)Izgleda, da je vse to del odrascanja...

Zdaj pa res, pozdrav. Caka me ogled filma Tropski vihar, heh...

Bo pravi ...

Dejansko nisem bil pozoren na datum nastanka zapisa. Seveda človek z leti raste, posebej v svojih 20-ih, in potem drugače gleda ... A saj nisem misel obsojati, čeprav se je morda kje tako zdelo, no, nisem mislil.

Kot sam razumem Malicka in Kubricka, je šlo Kubricku najprej za pripovedovanje zgodbe in za inovacijo v fotografiji-filmski tehniki. Malicku pa gre bolj za filozofsko govorico v filmu in manj kot Kubricku za zgodbo, žanr, fotografijo. Imel je ob sebi vedno super fotografe, Božanski dnevi so fotografsko božanski. Trenutki ob koncu dneva, ki jih omenjaš, se imenuje magična ura, to so trenutki, ko so svetlobne razmere "magične", v kamero ne prihaja nič direktnih-motečih žarkov.

Zato sam ne morem preprosto primerjati Kubricka in Malicka, ker nista sorodna avtorja. Če bi jo že moral, če bi moral reči, katerega filmi se mi zdijo bolj dodelani, v svojem času izvirni ipd. -- bi rekel da od Kubricka. Kubrick se meni v več pogledih zdi večji perfekcionist od Malicka.

> Pravzaprav bi se lahko obesila na vsako tvojo postavljeno trditev, tudi na Titovo in bodimo samokriticni - tudi na mojo lastno - vendar se tega ne zelim posluzevati.

No, se tako pride kam? ... Nisem filozof, sem fizik, in čeprav ne slišim prvič za Heideggerja, ne vem dosti, in korespondenca tule me spomni na trk dveh kultur, ki jih opisuje C. P. Snow, v grobem med naravoslovci in družboslovci. "Enciklopedični podatki", "suhoparnost" ... naj me to užali? A verjamem, da se tudi kaj mojega zdi ostrejše. Zato, da,

lep pozdrav

Nina pravi ...

Cao, Bo!

Naj te ne uzali ... Ravno zato sem tako zapisala, ker se tako prav nikamor ne pride... Se mi pa zdi, da gre v tovrstnih debatah mnogokrat prav za taksen tip argumentacije...

Knjige, ki jo omenjas, ne poznam - hvala za predlog! Ko bom imela cas, jo bom prebrala. Se mi je pa porodila zanimiva asociacija ob tvojem navedku omenjanja trka dveh kultur; prav slednje namrec Malick tematizira v zadnjem filmu, Novi svet - kaksno pa je tvoje mnenje o navedeni interpretaciji?

Pa se nekaj glede osebne rasti... Velikokrat me je imelo, da bi primerjavo, ki te je zbodla, zbrisala. Pravzaprav bi slednje lahko storila le s klikom ali dvema. Vcasih sem zdela pred clankom in tuhtala, kaj storiti... Vendar sem se odlocila, da spreminjala vec ne bom... To so moje zapisane besede, pa cetudi so mi dandanes tuje...

No, ko sem ze pri pricujoci primerjavi, slednjo sem zasledila v nekem filmskem eseju, ki ga sicer trenutno nimam pri sebi. Bom poskusala poiskati, pa ti posljem, ce te zanima, seveda?

Kar se pa tice ti. vecje dodelanosti enega avtorja v primerjavi z drugim; tvoje stalisce si zelo lepo opisal, ga razumem, se z njim strinjam. Vendar pa bi mu dodala se scepec lastnega vidika; ob koncu filma, premisljevanju o njem in refleksiji,se mi zdi, da nikoli ne odloca zgolj tehnicna dovrsenost filma oz reziserja, temvec neka intimna povezanost, ki ti jo film uspe ali pa seveda ne uspe odtisniti...
Naj koncam svoj komentar s se eno analogijo: Kot najstnica, sem se v Malicka zaljubila, zdel se mi je popoln, fantasticen in edinstven, Kubrick pa me je ocaral, z njim bi bila lahko najboljsa prijateljica, z njim bi hodila v kinoteko, se pogovarjala o prebranih knjigah, in sinfala ter malikovala ogledane filme... :)

Bo, lep vecer ti zelim in hvala za tvoj uvid!

Nina

Bo pravi ...

Ja, treba je imeti nek kriterij za perfekcionizem. Kdo pusti večji vtis na osebni ravni? Človek se tu lahko mirno odloči za svojega favorita. Name sta oba pustila velik vtis, sta dva mojih najljubših ameriških avtorjev. Kdo ima lahko kak izreden film, mogoče samo enega (Cimino, The Deer Hunter, 1978), in ostale neizstopajoče. Kubrick ima ves opus izdelan, dejansko se mi vseh njegovih 11 zadnjih filmov zdi izrednih.

Malick ima zdaj samo 4 celovečerce. Morda je zadaj za njegovo 20-letno odsotnostjo nekaj podobnega kot za nedejavnostjo pisatelja Saramaga, ki je v mladosti pisal neke stvari, objavil roman, potem pa dvajset let ni napisal domala ničesar; kot je sam rekel, ni imel ničesar povedati. Kubrick in Malick morda nista enako samokritična. Kubrick je ves čas -- tudi daljša obdobja bral po osem ur na dan, da bi našel dobre zgodbe za nove filme.

Kot razumem, je Malicku manj za zgodbe in bolj za razne fenomene. V Tanki rdeči črti je en od fenomenov, zaradi katerega mi je film zelo všeč, opozorilo na kratko obdobje, ko je človek na Zemlji. In še takrat se vojskuje med sabo. En kader iz zraka pokaže številno pehoto, ko zavzema prvi vrh. Ko gazijo čez zelenje in v strmino, so videti kot kolonija mravelj, kot da bi se mravlje bojevale med seboj, isto. Naslov razumem prav takole: črtico na časovni osi življenja Zemlje ____________|________, rdečo zaradi vojn.

Nisem še iskal interpretacije naslova. Kako ga razumeš ti?

Odličen vojni film, primerjava s Spielbergom je na mestu (isto leto izdelave, tekmeca na oskarjih, "ista" snov, 2. svetovna vojna). Spielberg je bil po moje bolj popularen tudi zato, ker je bil vsem razumljiv, Malick je pa dvigal obrvi.

O The New World še razmišljam, ker sem ga videl šele nedavno. Zgodba je dokaj drugačna od Disneyjevega Pocahontasa. Trk civilizacij, koloniziranje novega sveta, tudi ljubezenska zgodba -- so trije zanimivi elementi. Spomnil me je na računalniško igro Colonization, nekakšno "nadaljevanje" znamenite Civilization, no, kar se mi zdi pomembno, je to, da je igra zanimivo predstavila kolonizacijo: črpanje bogastev v novem svetu, zavzemanje ozemlja, odrivanje staroselcev ... Podobno zanimiv je film. Zanimiva rast likov (kako, recimo, Pocahontas mine zaljubljenost do Smitha), fotografija je očarljiva, zato silno upam na kako retrospektivo na velikem platnu (morda na LIFFu 20 -- ob Malicku 5: The Tree of Life, če bo bog-Popek dal ...), pa seveda Malick: nenehno spraševanje o človeku, o njegovih zmožnostih dobrih in slabih dejanj -- in, kar se mi zdi pomembno, o človekovem mestu v naravi, kar Malick nenehno in učinkovito prekinja s kadri narave (brez človeka).

P.S. Ah ne, kaj boš brisala, ideja bloga je ravno v nebrisanju, a ni. Bom prebral kak novejši zapis, verjamem, da je še boljši.


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory