ponedeljek, 02. junij 2008

Pester zaključek Festivala Pomladi

Letošnji, že sedmi Festival pomladi, je v svojem zaključnem dnevu lovke razširil preko osrčja Ljubljane. Ob zgoščenem programu, ki se je od poldneva naprej trudil Slovensko cesto preobraziti v urbano dnevno sobo, je osrednji glasbeni dogodek predstavljal večerni nastop hrvaških Bilk, južno-londonskega kvinteta Pest ter francoskega avdio-vizualnega umetnika Frederica Elaloufa, bolj znanega po imenu VDJ Oof.

Če je v preteklih letih festival potekal na nekaterih bolj kompaktnih lokacijah, je bil glavni oder tokrat nekoliko nerodno postavljen prav pod ljubljanski nebotičnik. Na videz sicer smela poteza organizatorjev, ki pa je botrovala pomanjkanju prave intime in tako dogodku prilepila rahel občutek mimobežnosti. To je najbolj občutila hrvaška skupina Bilk, ki je ob osmih tudi otvorila osrednje glasbeno dogajanje. Trio, ki je sicer pri nas nastopil že večkrat, si je s prikazanim definitivno zaslužil več potrditve in aplavza, kot ga je bila v tistem trenutku po Slovenski cesti razkropljena publika zmožna dati. Prepih med odrom in občinstvom je vsake toliko zmotil kakšen disident, v glavnem pa so se tudi zavoljo izjemne jakosti zvoka poslušalci raje držali zadaj za tonskim tehnikom.

Vseeno pa ne gre prezreti usklajene in dodelane uptempo invazije na ušesa tistih, ki so ji bili z nekaj truda voljani prisluhniti. Še posebej všečno so izpadli zvokovni in melodični izleti klaviaturista Tina Obermana, ki je ponekod tudi distorzirani drum'n'bass kulisi svojih dveh kolegov samozavestno vdihoval življenje in gibčnost. Na žalost pa je ob pomanjkanju pravega vzdušja nastop izpadel nekoliko enolično, neobveznosti pa ga je oropala nerazumna intenziteta zvokov, ki so kar pošteno bodli v ušesa. Po manj kot enournem nastopu je oder nato prešel v roke varovancev Ninja Tune, londonske Pest.

Decembra lani je sicer bivši član Pest, Adrian Josey ali DJ Safrolla, v okviru Frozen festivala pomladi že nastopil v ljubljanskem K4, tokrat pa so se nam v koncertni izvedbi predstavili še njegovi nekdanji kolegi. Nastop se je sicer navdihoval po uvodu v večer s to razliko, da je frontmen skupine Thomas Marriott vztrajno nagovarjal občinstvo, naj se približa odru. Uspelo mu je le deloma, je pa poznejša ura botrovala tudi večji številčnosti udeležencev. Skupina Pest, ki je do sedaj skupaj spravila pet singlov in dva studijska albuma, svetu pa je poznana po svojem žurerskem pristopu k medžanrskim fuzijam, je nato opravičila svoj sloves. Med pozavno, klaviaturami in kitaro povezane teme ter melodije so delovale izčiščeno, a dovolj raskavo, da so ohranjale občutek sproščenosti. Pronicljivi žanrski agnosticizem, ki se je najbolje odražal v nemalo solističnih vložkih, je z nalomljeno stimulativnim ritmom zaokroževala ritem sekcija, ki jo pri Pest sestavljata sedeča čelist in bobnar. Vnovič pa je manjkal tisti kanček intime, ki v manjših klubih ob energetsko močnih nastopih ustvari peklensko vzdušje.

Frederic Elalouf naj bi v soboto preživljal enega slabših dni v svojem življenju. Na Dunaju naj bi namreč izgubil zajeten del materiala, ki ga je zadnja tri leta uporabljal v svojih cinemixih. Na samo kakovost seta, razen manjših tehničnih motenj, to sicer ni bistveno vplivalo, ostaja pa vprašanje, kako raznolik bi bil set, če bi VDJ Oof udaril z vso svojo močjo. Sicer velik fen francoskih filmov iz šestdesetih, kot tudi njih glasbe, je v sedaj že malo bolj zgoščenem ozračju predstavil torej nekoliko bolj okrnjeno različico cinemixa, iz katerega pa je vseeno uspel iztisniti dovolj komičnih Defunesovih kadrov in funky miksov, da se je za poslušalce vse skupaj prehitro končalo. Vsekakor je Oof zlepil obetajoč uvod v nočno klubsko dogajanje na Metelkovi, kjer se je Festival pomladi ob podpori glasbenih legend, kot sta Burnt Friedman in Jaki Liebezeit, nadaljeval in tudi zaključil.


Članek je bil prvotno objavljen na RŠ-u





3 komentarji:

Nina pravi ...

Odlicno Tit!!! Totalno napredujes, res!!! Kar tko naprej - mater, mam ze respekt pred tabo...

Nina

Anonimni pravi ...

Se strinjam, odličen članek! Povsem primerljivo z intelektualno kvalitetnimi in jezikovno izbranimi (redkimi) vrhunskimi izdelki z RŠ-a. Nekatere stvari so vsebinsko tako globoke in zapleteno ubesedene (v dobrem smislu), da sem moral par vrstic nazaj in še enkrat brati z glavo.

Kar mi je všeč je to, da vseeno najdeš prostor za šale, ki ne izstopajo iz ravni celotnega članka. Npr. "Prepih med odrom in občinstvom je vsake toliko zmotil kakšen disident". :) Če ne bereš vsebinsko sploh ne opaziš...

Res...desetka! Še malo muziko spremenite - manj psihadelije in eksperimentiranja, več popularne "običajne" glasbe (jebiga), pa bom spet začel poslušat RŠ.

Miha

Tit pravi ...

ej stari ful hvala za takle kompliment :D...
kar bi jest dodal je edin to no, da je na studentu, kar sem jest prebral na glasbeni redakciji recenzij, kar visok nivo in po mojem mnenju je do tm se kr neki dela...


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory