sobota, 08. november 2008

Kiki Band

V glasbenem svetu poznamo več vrst legendarnih izvajalcev. Najprej so tu tisti, ki jih ena plošča ali krajše plodno obdobje izstreli med nesmrtne, nato pa jim zmanjka nabojev in publika je na njihova stara leta primorana loviti drobtinice z bolj ali manj fetišističnih turnej. Potem so tu tisti, ki jih legendarne naredi surova časovna postavka in ustvarjalna profesionalnost, s katero jim tudi v zrelejšem obdobju iz koncertov uspe iztisniti maksimum. Ne gre pozabiti tudi tistih, ki se jim po dolgih letih uspe ponovno vpreči in s tem zanetijo evforijo, pri kateri se odpusti praktično vse. Raznorodnih kriterijev je še več in kakorkoli so bolj ali manj relativne narave, je večina zmožna prepoznati legendo, ki jo v odkrivanju novih razsežnosti glasbe vodi neusahljiva ljubezen do nje.

Slednji kriterij nedvomno izpolnjuje Kazutoki Umezu, čigar pot je prepredena z najrazličnejšimi žanrskimi in medžanrskimi izleti. Dotaknil se je newyorškega downtowna, Knitting Factoryja, klezmerja, popa, etna in še česa, v zadnjem desetletju pa je s Kiki Bandom uspel napraviti pravi sublimni mash-up vsega, kar je do tedaj izkusil in odigral. Starejši poslušalci se gotovo spomnijo njegovega obiska ljubljanskega Jazz Festivala v Orwellovem letu z Doctor Umezu Bandom, včeraj pa nam je ob vnovičnem obisku zagotovil, da le-ta ni bil tudi zadnji.

Kiki Band pa seveda ni le Kazutoki Umezu. Skupek tehnično in melodično izjemno nadarjenih glasbenikov krasi neverjetna in nalezljiva zvočna kemija med enim najvidnejših japonskih progresivnih kitaristov Natsukijem Kidom, že iz prejšnjih Umezujevih projektov znanim basistom Takeharujem Hayakawo in od leta 2005 prisotnim newyorškim veteranom Joejem Trumpom, ki bi glede na včeraj prikazano lahko držal ritem tudi najbrutalnejšim metalskim bendom.

Letošnji ciklus večerov Jazz pri koritu tako ne bi mogel dobiti bolj udarnega zaključka. Rahla zamuda, ki pa je tako ali tako že del folklore, zglednega števila fenov ni prav nič zmotila. Uvod je kanček začinila le v primerjavi s ploščami nekoliko bolj surova zvočna podoba, ki pa se je z vsakim odigranim tonom vedno bolj stapljala z ostro in neposredno energijo, prihajajočo z odra. Za vzpostavitev avtoritete je bil tako potreben le uvoden del zmajskega komada Squirrelly Dragon, nadaljevalo pa se je kar v duhu frenetičnih vbodov s plošč Dowser in Demagogue. Z izjemo parih komadov je glavnina koncerta minila prav v sozvočjih omenjenih ploščkov, slišali pa smo tudi novo kompozicijo, ki naj bi jo Takeharu Hayakawa skomponiral prav za včerajšnji koncert, dočim je uigranost v progresivni strukturi pričala o že dodobra zvežbanem materialu. Na koncu so nas z bisom popeljali še nazaj v devetdeseta, ko je Umezu eklekticiral s Tomom Coro, Marcom Ribotem(Ribojem) in drugimi ter se s stiskancem Vietnamese gospel in vzajemno obljubo o ponovnem snidenju po dveh dobro naoljenih koncertnih delih poslovili.

Kazutoki Umezu je eden tistih glasbenikov, ki ob umiku v ozadje svoj bend poslušajo nadvse pozorno in z ljubeznijo. Ob surovi moči Joejevih udarcev, Kidojevih sapo jemajočih sprehodih po kitarskem vratu in Takeharujevem debelem basiranju to niti ni posebno težko in tako smo bili na odru priča prenekateremu zamaknjenemu pozibavanju gospoda Umezuja. Sam je k temu dodajal svojo prepoznavno barvo tona, pri kateri je včasih potreben tudi pogled k njegovemu instrumentu, saj mu iz alta ponekod uspeva izvabiti prav tenorsko zveneče melodije. Ne preseneča torej, da ga štejejo med najpomembnejše in najprepoznavnejše pihalce na našem planetu, to je včeraj več kot dokazal. Je namreč eden redkih, ki so v en samcat komad zmožni umestiti top-shop melodijo in prepihavajoč izbruh, obenem pa kompozicija na jasnih temeljih trdno stoji. Pri Kiki Bandu tako še kako drži sicer v nekoliko drugačnih okoliščinah podana Feyerabendova teza: »Anything goes.«


Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.

0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory