sobota, 28. marec 2009

Krožna cesta kot tavtologija že videnega

Samu Mendesu leta 1999 uspe posneti eno najboljših kritik distinktivne kulture ameriškega predmestja. Še več. V dobrih dveh celuloidnih urah mu s formalistično inovativnostjo, vsebinsko pronicljivostjo in predvsem avtorsko ostrino uspe na ekrane projecirati domala celoten diapazon ameriške kulturne kolektivitete. S castingom, nekaterimi nepozabnimi prizori in hudomušno pikrostjo, s katero se lahko morda pohvalita le še brata Coen, razkrije globoke razpoke ideologije, predvsem pa mitologije ameriških sanj.

Desetletje kasneje. Mendes v Krožni cesti (Revolutionary Road, 2008, Sam Mendes) pod drobnogled vnovič vzame kulturo ameriškega predmestja. Le da tokrat objektiv kamere usmeri na izvorni kraj zločina – v petdeseta leta 20. stoletja.

Druga svetovna vojna je končana. »Pax Americana« s frivolnimi fordističnimi cunamiji zaliva Zahod. Predvsem pa gradi hišice za nekdanje vojne veterane in njihove življenjske družice.

Mladostniške sanje je grobo prekinil Hitler, po koncu vojne pa je čas za realnost – ljubko hiško, še bolj srčkano družinico in seveda brezhibno kariero. Vmesno, samoiskalno obdobje je potlačeno. Izživeti se ga v uniformnih petdesetih letih 20. stoletja ne da več. Če si to želiš storiti, se ti bo zmešalo oziroma boš označen za norca ali pa boš storil samomor. Vmesne poti ni.

April Wheeler (Kate Winslet) želi izzživeti svoje sanje, svoje vmesno obdobje. Pa ne sama, temveč skupaj s svojim možem, Frankom Wheelerjem (Leonardo DiCaprio. Njuni življenjski poti so namreč prekrižale sanje, ki sta jih oba delila - oba sta si želela biti drugačna, edinstvena. A po letih rutiniranega skupnega življenja v enem od neštetih ameriških predmestij sta takšna kot vsi ostali: ujeta v življenjsko praznino in monotno sivino vsakdana.

April Frank ne razume. Par je na dveh različnih idejnih obrežjih. Njo z njim družijo le še začetne sanje, zato želi pobegniti na počelo njunega razmerja. Ne gre. Ona želi eno, on drugo. Mučna brezizhodnost. Kaplje krvi po stopnicah in preprogi ter madeži po krilu. Smrt - smrt enih in pokop drugih sanj.

Mendesu v njegovi zadnji drami sicer ne moremo očitati prav ničesar epohalnega. Dinamiko para, ki se neuspešno išče, s pomočjo dveh izvrstnih igralcev vizualizira na način, ki gledalcu omogoča, da začuti obe plati razmerja. Prek premišljeno izbranih stranskih vlog, brechtovske distance in obrtniško izpiljene rabe filmskega jezika režiser neusmiljeno izpriča vso tragiko patriarhalne družbe t.i. težke moderne. Kar pa Mendesu lahko očitamo, je sam izbor tematike. Razumemo, da je režiser kot iskriv kritik ameriške družbe želel razčleniti tudi intimna zakulisja ameriških sanj, ki se spopularizirajo ravno z ekspanzijo množične kulture v petdestih letih. Pa vendar se zdi, da smo vse to že videli, predvsem pa brali. Pa ne samo v Yatesovem romanu, po katerem je film posnet, temveč tudi v Salingerju in beatniški literaturi.

Morda pa, rečeno z Eisensteinom, gledalci vseeno večkrat potrebujemo šok, pa četudi je ta tavtološki.



3 komentarji:

Tit pravi ...

uu teb dogaja zadenje cajte, ni kej :D

Tisa pravi ...

Bravo, Ninch. :) Zelo kul. Všeč, všeč ... ;)

Nina pravi ...

Hvala Tisa :-).
Tit, pa kar :).


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory