sobota, 05. september 2009

Še malo "jazza"

Po lanskoletni združitvi Return to Forever, vztrajnem obelodanjanju, da gre za "man band" in torej ne "boy band"(smiselnost Lennyjeve formulacije dodatno ponazarja anahronistično držo glasbenikov), izdanem koncertnem ploščku in DVDju ter bolj ali manj nostalgično prizanesljivemu kritiškemu odzivu, se torej inkarnacija zasedbe kani predstaviti tudi pri nas. Cankarjev dom bo 27.10. gostil trio Corea/Clarke/White, nujno pa je potrebno poudariti dejstvo, da dogodku sledi še koncert v klubu zgoraj, in sicer bodo tam nastopili iz današnjega gledišča neprimerno bolj zanimivi snovalci glasbenih izrazov na čelu z nenadkriljivim Marcom Ribotom, ki je eden redkih kitaristov z izrazito pozitivno bilanco koncertnih vtisov pri nas. Poleg tega je ravno s Ceramic Dog lansko leto izdal precej zanimivo ploščo Party Intellectuals, katere material se nam bo delno nedvomno odvijal pred očmi tudi v morda najbolj zanimivem Cankarjevem torku tega leta.

Če se vrnemo malo nazaj in se spomnimo lanskega koncerta Return to Forever v Beogradu, kjer sem spričo otroškega navdušenja, radoživosti ter nasploh nostalgični ekstazi popolnoma pozabil, da je bil nastop v resnici obupen, da so bile skladbe vulgarno precizno odigrane, da je bil zvok povsem hladen in brez kančka emocij, da je čarobnost Beograda veliko večja, kot tista spoliranega fusiona trideset let zatem in da ognja v starcih pač ni več. Tako je ob pogledu na setliste že odigranih koncertov v sklopu turneje - na teh najdemo sicer dve luštni skladbi z Light As A Feather, vendar pa okus nujno pokvari zlajnana Spain -, moč slutiti zgolj dogodek, namenjen glasbenikom samim in tistim, ki bi "Chickota" po tridesetih letih pač spet radi videli pri nas. Vnovična, brez kakršnekoli nadgradnje odigrana plejada kompozicij, bi tako znala zastreti nedvomljivo odličnost glasbenikov, za katerimi pa je že toliko vijačenja, da jih je današnji glasbeni zeitgeist zlahka povsem povozil. Vsekakor je komentar Iča Vidmarja v Dnevniku povsem relevanten na mestih, ko primerja varovance velikana Ornetta s tistimi velikega Milesa ter smelo ugotavlja pomanjkanje muzičnega libida post-ere slednjih. No, vseeno bom tam, najverjetneje v bližnjih vrstah.

Vendar pa seveda ni vprašanje, kateri koncert bo kulturni hram zanetil 27. 10. 2009...


0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory