četrtek, 05. november 2009

Pan Sonic

V soboto je Katedrala Kina Šiške pričakala legendarni elektrončkarski dvojec s Finske, Pan Sonic. Pred dobrim desetletjem sta manipulatorja sinusoidnih krivulj sicer že nastopila pri nas, a zgolj kot predskupina, tokrat pa sta se v eni najsodobnejših koncertnih dvoran naše grude predstavila povsem samostojno.

Preludij k nastopu je bil spričo slabega obiska nekoliko nepričakovan, saj inovatorja v spajanju elektronskih muzik sodita med bolj prepoznavna in odmevna imena. Tako jima publika, ki je štela precej manj kot sto glav načeloma ne pritiče, a to njunega kasnejšega vložka vseeno ni zmotilo. Delno lahko za neprikladno stanje krivimo tudi neartikulirano promocijo tovrstnega dogodka s strani organizatorjev, čeprav v tem ne gre pretiravati. Dejstvo je, da domet števila poslušalcev nesredinskih glasbenih praks ne gre v višave in realen odraz tega je bil v soboto konec koncev precej nazorno prikazan.

Malo manj kot dve deseletji delujoč dvojec – nekoč hipno tudi trojec – se je, kot že rečeno, sicer s svojim surovim, glasnim, a hkrati organskim pristopom k mešanju različnih žanrskih vplivov, v svetu elektronike dodobra uveljavil. Stapljanje techna, acida housea, industriala, pa tudi IDMja, spretno utekočinjata še z vplivi kakšnega reaggaja in duba, s čimer ustvarjata povsem samosvoj in prepoznaven jezik. Ta se navadno naslanja na repetitivno ter udarno ritmično podlago, nad katero potem Mika in še en tip s sprotno improvizacijo preizkušata zmožnosti predvsem svojih analognih naprav. Njuna posebnost je tudi ta, da za razliko od velike večine producentov in avtorjev elektronske glasbe, že studijske albume odigrata spontano, prakso pa nato prenašata še na koncertne odre. Če torej vse to vzamemo v obzir, potem se zdi Katedrala Kina Šiške idealen prostor za demonstracijo dotičnega vijačenja in ob koncu se je, izvzemši prej omenjene diskrepance, zgodilo prav to.

Sprva pritlehno, morda celo zadržano okušanje zvočnih zmožnosti koncertnega prizorišča, sta s sporadičnim višanjem jakosti Pan Sonic kaj kmalu preobrazila v brbotajoč glasbeni ognjemet. Slednji je kmalu eskaliral kar v tresenje večinoma na tleh sedečih obiskovalcev, ki smo se ob podrobni vizualizaciji trenutne krivulje zvoka na velikem platnu, zlahka ujeli v sugestijo povezovanja vidnega s slišnim. Izmenjavanje razpotegnjenih ter strnjenih frekvenc se je tako pretvorilo v celostno izkušnjo, med katero so možgani zmogli opravljati zgolj funkcijo tukaj in zdaj.

Čeprav pa intenziteta ni pojenjala, je bilo iz posameznih zimproviziranih skladb moč izluščiti neko strukturo in dramaturgijo odigranega. A vseskozi sta ohranila pristen izraz spontanosti, ki sta ga proti koncu nadgradila še z energičnim preprijemanjem njunih zvočnih škatlic in vsaj za trenutek napeljala na misel, da bi se znale znajti na tleh. Slednje se sicer k sreči ni zgodilo, vseskozi prisotne iskrice, ki so burile domišljijo, pa so koncertu odvzele kakršenkoli občutek za čas. Ob koncu je potrebno vnovič poudariti zgolj to, da bi takšne priložnosti kanile narekovati manj zračne avditorije.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju.






0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory