nedelja, 27. september 2009

Rodila se je Mrakova Obločnica na Radiu Študent!


V okviru t.i. Nočenj je v četrtek entuziastična ekipa v eter Radia Študent izstrelila interpretacijo Mrakove himnične tragedije, s katero se je slovenska literarna veda ponovno začela poglobljeno ukvarjati šele sredi osemdesetih let minulega stoletja, in sicer po mednarodnem simpoziju v Cankarjevem domu, katerega se je udeležil tudi Mrak sam. Njeno radijsko različico pa si lahko poslušate tukaj.

sobota, 26. september 2009

Med sencami, mislimi, risbami in takti

Danes ob 20. uri bomo v Cankarjevem domu priča slavnostni premieri interaktivne gledališke predstave »Sence. Misli. Risbe. Takt«. Predstava, ki smo jo sicer imeli priložnost videti že na Ex Pontu, v pripovedno središče postavlja tri ženske, ki se znajdejo v temi med življenjem in smrtjo. Izrazito interdisciplinarni umetniški dogodek tako združuje elemente performativnih umetniških praks s filmskimi, video in sonoričnimi umetnostmi, podprtimi z najsodobnejšo tehnologijo. Specifika "Senc. Misli. Risb. in Takta." je nedvomno dvojna struktura predstave; v prvem delu so gledalci pod vtisom teme, izgube prostorske umestitve, hkrati pa jih ves čas spremlja občutek, da je nekdo v njihovi bližini. Drugi del pa uokvirja gledalčevo soustvarjanje predstave, saj se gledalec začne zavedati svojih odzivov in doživljanj - v nastopajočih se začne prepoznavati, s čimer postane eden od njih. Predstava, ki jo podčrtava zrcalni obrat antične tragedije, bo na sporedu še v nedeljo, 27.10., v sredo, 30.10., soboto 3.10. in v nedeljo 4.10., ob 20.00. Več informacij pa tukaj.


nedelja, 20. september 2009

5. nočnja na Radiu Študent


V noči s 24. na 25. september 2009;

s četrtka na petek;

00.05 oz. pet minut čez polnoč;


podnaslov: RADIJSKA HIMNA O POČETKU SLOVENSKEGA OLIMPA


naslov: OBLOČNICA, KI SE ROJEVA


avtor: IVAN MRAK

ponedeljek, 14. september 2009

35 šilc ruma: tankočutna Denisina vizija življenja

Claire Denis bržčas ni potrebno posebej predstavljati. Gre za avtorico, katere opus odlikuje iskrena, predvsem pa samosvoja eklektična poetika, ki vseskozi pogumno uhaja ustaljenim narativnim konvencijam. S preverjeno ekipo stalnih sodelavcev, pri čemer je prav gotovo potrebno izpostaviti virtuozno Agnés Godard – njena fotografija venomer vsebuje tudi kanček težko ubranljive senzualnosti – Denisova že več kot dve desetletji preseneča z gibljivimi podobami, ki znajo prisluhniti vsakdanjemu človeku, zlasti pa Drugemu in to brez vsiljivih spektakelskih prijemov, h katerim se današnji čas tako rad zateka.

Nadaljevanje recenzije pa v dnevnem festivalskem časopisu Kina Otok.

Aguas Verdes: nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled

Aguas Verdes je drzen celovečerni prvenec Mariana De Rose, saj z igrivim žanrskim kolažem, inovativnimi vizualnimi prijemi in subtilnim preigravanjem nekaterih najbolj temeljnih potez človekovega psihološkega ustroja, gledalcu nedvomno ponuja svež filmski pogled. Film, ki ga je na Kino Otok pripeljal Neil Young, zvesti tuji sodelavec festivala, sicer nadaljuje tradicijo predstavljanja argentinske kinematografije v Izoli, pri čemer imamo v mislih zlasti fenomen argentinskega novega vala z druge polovice devetdesetih let minulega stoletja.

De Rosa – poleg režiranja in montiranja poučuje tudi na Univerzi za film v Buenos Airesu – v Aguas Verdes tematizira družinsko tematiko običajne štiričlanske družine, ki pa jo z nenadnim prihodom motociklista Roberta postavi v mejno situacijo. Roberto je namreč postaven in svobodomiseln, torej vse tisto, kar oče Juan, navidezna glava družine, ni.

Preostanek recenzije je objavljen v dnevnem festivalskem časopisu Kina Otok.



Katin: zamolčani sovjetski zločin

Andrzej Wajda, bržčas osrednja osebnost poljskega filma in t.i. poljske filmske šole, se v Katinu (Katyn, 2007, Andrzej Wajda), v svojem predzadnjem filmu, loti ekranizacije ene najbolj zamolčanih skrivnosti druge svetovne vojne, pokola več kot 14.700 zajetih poljskih častnikov v Katinskem gozdu (preostalih 11.000 je bilo ustreljenih v zaporih Belorusije in zahodne Ukrajine), med katerimi je bilo veliko zdravnikov, profesorjev, umetnikov in odvetnikov. Zločin, ki ga je SZ priznala šele za časa Gorbačovove perestrojke, pred tem pa ga je naprtila nacistom, Wajda razkriva v širokopotezni zgodovinski vojni drami, pri čemer ostaja zvest svoji razpoznavni viziji filma: »Filmi ne morejo spremeniti sveta, vendar bi bilo slabo, če kot umetniki ne bi imeli kaj sporočiti in ne bi naleteli na odziv. Zmoremo pa predramiti vest in se dotakniti src« (Andrzej Wajda).

Preostali del recenzije je objavljen v septembrski številki revije Ekran.


sobota, 05. september 2009

Še malo "jazza"

Po lanskoletni združitvi Return to Forever, vztrajnem obelodanjanju, da gre za "man band" in torej ne "boy band"(smiselnost Lennyjeve formulacije dodatno ponazarja anahronistično držo glasbenikov), izdanem koncertnem ploščku in DVDju ter bolj ali manj nostalgično prizanesljivemu kritiškemu odzivu, se torej inkarnacija zasedbe kani predstaviti tudi pri nas. Cankarjev dom bo 27.10. gostil trio Corea/Clarke/White, nujno pa je potrebno poudariti dejstvo, da dogodku sledi še koncert v klubu zgoraj, in sicer bodo tam nastopili iz današnjega gledišča neprimerno bolj zanimivi snovalci glasbenih izrazov na čelu z nenadkriljivim Marcom Ribotom, ki je eden redkih kitaristov z izrazito pozitivno bilanco koncertnih vtisov pri nas. Poleg tega je ravno s Ceramic Dog lansko leto izdal precej zanimivo ploščo Party Intellectuals, katere material se nam bo delno nedvomno odvijal pred očmi tudi v morda najbolj zanimivem Cankarjevem torku tega leta.

Če se vrnemo malo nazaj in se spomnimo lanskega koncerta Return to Forever v Beogradu, kjer sem spričo otroškega navdušenja, radoživosti ter nasploh nostalgični ekstazi popolnoma pozabil, da je bil nastop v resnici obupen, da so bile skladbe vulgarno precizno odigrane, da je bil zvok povsem hladen in brez kančka emocij, da je čarobnost Beograda veliko večja, kot tista spoliranega fusiona trideset let zatem in da ognja v starcih pač ni več. Tako je ob pogledu na setliste že odigranih koncertov v sklopu turneje - na teh najdemo sicer dve luštni skladbi z Light As A Feather, vendar pa okus nujno pokvari zlajnana Spain -, moč slutiti zgolj dogodek, namenjen glasbenikom samim in tistim, ki bi "Chickota" po tridesetih letih pač spet radi videli pri nas. Vnovična, brez kakršnekoli nadgradnje odigrana plejada kompozicij, bi tako znala zastreti nedvomljivo odličnost glasbenikov, za katerimi pa je že toliko vijačenja, da jih je današnji glasbeni zeitgeist zlahka povsem povozil. Vsekakor je komentar Iča Vidmarja v Dnevniku povsem relevanten na mestih, ko primerja varovance velikana Ornetta s tistimi velikega Milesa ter smelo ugotavlja pomanjkanje muzičnega libida post-ere slednjih. No, vseeno bom tam, najverjetneje v bližnjih vrstah.

Vendar pa seveda ni vprašanje, kateri koncert bo kulturni hram zanetil 27. 10. 2009...


četrtek, 03. september 2009

V spomin


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory