ponedeljek, 30. november 2009

Miles Davis: Kind Of Blue

Letos ob vseh jubilejih mineva tudi petdeset let od izida ene najbolj prezentnih plošč v zgodovini glasbe. Kot se je izkazalo kasneje, je njen vpliv segel precej širše od jazza samega, se ob množici fantastičnih izdelkov, ki so leta 1959 privekali na površje, izkristaliziral za morda najkompetentnejšo kulminacijo preteklega in prihodnjega, zvezdniška zasedba pa je poskrbela za (po)polno eksekucijo. Dvourno oddajo o plošči, s predvajanjem jubilejne vinilne izdaje v celoti, izjavami nekaj poznavalcev, kot sta Zoran Pistotnik in Brane Rončel ter s prerezom leta 1959, lahko poslušate TUKAJ!

četrtek, 26. november 2009

Lean Left

Danes zvečer se v okviru jubilejne Defonije znova obeta poslastica. Lean Left, nekakšna superskupina - pomenljivo bi jo lahko umestili kar v jazzcore - s kitarama The Ex in "oklepajema" Kenom Vandermarkom in Paalom Nilssnom-Loveom že poimensko obljublja precej vzburjenja. Sicer pa poglejte spodnji video, kaj več o njihovem prihajajočem ploščku pa si lahko preberete TUKAJ!

Ob devetih zvečer torej v klubu Gromka...




sreda, 18. november 2009

Filmski dvorec 20. Liffa - sekcija kraljev in kraljic

20. ljubljanski mednarodni filmski festival je v polnem zagonu. V bolj ali manj polnem zagonu pa so tudi mojstrice in mojstri sodobnega filma v žlahtni festivalski sekciji kraljic in kraljev. Navkljub samosvojim estetikam pa se le zdi, da videne filme opredeljujeta dve bistveni, bolj ali manj ponavljajoči se liniji: to je subtilno komentiranje širšega politično-družbenega okolja in percepcija človeka, ki ga, poleg zavestnega, razumskega delovanja, vodijo še nezavedni vzgibi. Več pa tukaj.


sobota, 14. november 2009

Romanca na poziv: subtilna kritika nekega zgodovinskega trenutka

Minimalistično newyorško stanovanje, odeto v bledikave pastelne barve. Mlado dekle za prenosnim računalnikom, za njo pa slika starejše ženske – spoj intimnega na eni in prisile družbenega, potrošniškega imperativa večne mladosti na drugi strani.

S pričujočim statičnim kadrom, ki se zlagoma izlije v nočne kulise ameriškega velemesta, Soderbergh s pomenljivim postankom kamere na zrcalni podobi napisa »public« napove skorajda antropološko, predvsem pa emsko študijo nekega zgodovinskega trenutka. Pri tem je ameriški »auteur« luciden, a ne vsiljiv, pri čemer pa se zdi, da središčno snov obravnava na sledi romaneskne dediščine F. Scotta Fitzgeralda. Ameriški oziroma globalni subjekt Soderbergh namreč postavi v kontekst sodobne kapitalistične družbe, ki jo vseskozi označujejo ciklični vzponi in padci ekonomije, skupaj z njimi pa (pro)padli gatsbyjanski ideali.

V nasprotju s Fitzgeraldom pa Soderbergh svoje fabule ne gradi na neposredni tragičnosti naslovnega lika, temveč na površinskih odnosih tekoče moderne 21. stoletja, ki ustrezajo spremenjenim libidalnim potezam sodobnega subjekta. Ta nenehno lebdi med neonskimi napisi blagovnih znamk in patološko željo po njihovi akumulaciji.

Da bi pokazal na njegovo izpraznjenost, nenazadnje pa tudi na njegovo simptomatiko, se režiser zateka k nelinearni, elipsasti narativni strukturi zgodbe o enaindvajsetletni Chelsea. Ta je dekle na poziv za newyorške bogataše, njeno življenje oziroma življenjski slog pa postopoma razkriva novinar, ki o dekletu piše prispevek, in kot tak pravzaprav zaseda režiserjevo preiskovalno vlogo.

Psihični ustroj subjekta sodobne realnosti se gledalcu morda še najbolj eksplicitno izriše v Soderberghovi vpeljavi Resnaisove tehnike neujemanja besede in podobe. S tovrstnim pristopom, ki ga je Resnais sicer uporabil v Lani v Marienbadu (L’année dernière à Marienbad, 1961, Alain Resnais), Soderbergh uspe pokazati na vrzel med naslovnimi liki in obdajajočo realnostjo, vključujoč tematiziranje manka kohezivnosti do njihovih lastnih jazov. Z novovalovsko estetsko rešitvijo pa ameriški režiser med drugim tudi uspešno podčrta »mrtve trenutke« konca laissez-faire ideologije, ki je prvenstveno temeljila prav na brezdanjih iluzijah.

Neusmiljeno razbijanje iluzij ob čeri krute realnosti post recesijske pustinje avtor legendarnega neodvisnega filma, Seks, laži in videotrakovi, (Sex, Lies and Videotapes, 1989, Steven Soderbergh) skoncentrira v Chelseinem portretu. Slednji se pred gledalčevimi očmi naslika postopoma, kot kolaž, ki kot tak vnovič uspe afirmirati shizofrenost sodobnega subjekta, vseskozi uhajajočega iz Soderberghove RED ONE digitalne kamere. Ta, vržen v opustošeni svet recesije, v katerem so kapitalistični odnosi menjave še dodatno zaostreni, občuti negotovost in strah, ki sta ekranizirana v spolnosti – prek Chelseine poklicne dejavnosti. Kar še zdaleč ni naključno. Gre namreč za osrednji dispozitiv oblasti, ki konstantno, zato da bi nadzirala populacijo, spodbuja prav diskurz o spolnosti, s čimer ta postane prvovrstna šifra individualnosti, ki po Foucaultu omogoča analiziranje in hkrati dresiranje.

A Soderbergh se reproduciranju tovrstnega produkta bio-oblasti, odlično koloniziranega s strani korporativnega kapitalizma, izmakne z uporabo brechtovskega potujitvenega učinka. Z njegovo uporabo v prvi vrsti tako opozori na vdor potrošniške logike v sfero intimnega, v drugi instanci pa poda svež, nepretenciozen filmski verité dokument zgodovinskega trenutka, v katerem so se ene iluzije razblinile, druge pa se še niso uspele preriniti na pladnje večinskega ideološkega aparatusa. Chelseina življenjska zgodba – pri tem ni toliko pomembna dekletova poklicna dejavnost sama na sebi, temveč tipi odnosov, ki jih znotraj nje ta tvori, vključujoč njeno zasebno življenje – je tako subtilna sociološka metafora ali še bolje, nemoralizirajoč kritični komentar zapacanih ostankov predrtega balona iluzorne kapitalistične gotovosti, katerim očitno še kar ni in ni videti konca.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

četrtek, 12. november 2009

Začel se je jubilejni Liffe!

Eden pomembnejših, če ne že kar najpomembnejših filmskih dogodkov na Slovenskem, letos obeležuje jubilejno, dvajseto obletnico svojega obstoja. Več pa tukaj. Vaše urnike si lahko uskladite s pomočjo pričujoče spletne strani.



četrtek, 05. november 2009

Pan Sonic

V soboto je Katedrala Kina Šiške pričakala legendarni elektrončkarski dvojec s Finske, Pan Sonic. Pred dobrim desetletjem sta manipulatorja sinusoidnih krivulj sicer že nastopila pri nas, a zgolj kot predskupina, tokrat pa sta se v eni najsodobnejših koncertnih dvoran naše grude predstavila povsem samostojno.

Preludij k nastopu je bil spričo slabega obiska nekoliko nepričakovan, saj inovatorja v spajanju elektronskih muzik sodita med bolj prepoznavna in odmevna imena. Tako jima publika, ki je štela precej manj kot sto glav načeloma ne pritiče, a to njunega kasnejšega vložka vseeno ni zmotilo. Delno lahko za neprikladno stanje krivimo tudi neartikulirano promocijo tovrstnega dogodka s strani organizatorjev, čeprav v tem ne gre pretiravati. Dejstvo je, da domet števila poslušalcev nesredinskih glasbenih praks ne gre v višave in realen odraz tega je bil v soboto konec koncev precej nazorno prikazan.

Malo manj kot dve deseletji delujoč dvojec – nekoč hipno tudi trojec – se je, kot že rečeno, sicer s svojim surovim, glasnim, a hkrati organskim pristopom k mešanju različnih žanrskih vplivov, v svetu elektronike dodobra uveljavil. Stapljanje techna, acida housea, industriala, pa tudi IDMja, spretno utekočinjata še z vplivi kakšnega reaggaja in duba, s čimer ustvarjata povsem samosvoj in prepoznaven jezik. Ta se navadno naslanja na repetitivno ter udarno ritmično podlago, nad katero potem Mika in še en tip s sprotno improvizacijo preizkušata zmožnosti predvsem svojih analognih naprav. Njuna posebnost je tudi ta, da za razliko od velike večine producentov in avtorjev elektronske glasbe, že studijske albume odigrata spontano, prakso pa nato prenašata še na koncertne odre. Če torej vse to vzamemo v obzir, potem se zdi Katedrala Kina Šiške idealen prostor za demonstracijo dotičnega vijačenja in ob koncu se je, izvzemši prej omenjene diskrepance, zgodilo prav to.

Sprva pritlehno, morda celo zadržano okušanje zvočnih zmožnosti koncertnega prizorišča, sta s sporadičnim višanjem jakosti Pan Sonic kaj kmalu preobrazila v brbotajoč glasbeni ognjemet. Slednji je kmalu eskaliral kar v tresenje večinoma na tleh sedečih obiskovalcev, ki smo se ob podrobni vizualizaciji trenutne krivulje zvoka na velikem platnu, zlahka ujeli v sugestijo povezovanja vidnega s slišnim. Izmenjavanje razpotegnjenih ter strnjenih frekvenc se je tako pretvorilo v celostno izkušnjo, med katero so možgani zmogli opravljati zgolj funkcijo tukaj in zdaj.

Čeprav pa intenziteta ni pojenjala, je bilo iz posameznih zimproviziranih skladb moč izluščiti neko strukturo in dramaturgijo odigranega. A vseskozi sta ohranila pristen izraz spontanosti, ki sta ga proti koncu nadgradila še z energičnim preprijemanjem njunih zvočnih škatlic in vsaj za trenutek napeljala na misel, da bi se znale znajti na tleh. Slednje se sicer k sreči ni zgodilo, vseskozi prisotne iskrice, ki so burile domišljijo, pa so koncertu odvzele kakršenkoli občutek za čas. Ob koncu je potrebno vnovič poudariti zgolj to, da bi takšne priložnosti kanile narekovati manj zračne avditorije.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju.







Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory