S podstrešja

Atanasovski – Golob – Levačić Trio: Attic Dance

Plošča šteje komaj leto in še malo, pa je ob poplavi naslovov in novitet praktično že za na podstrešje. A včasih človek na podstrešju odkrije kaj zares uporabnega, kakšen kos pohištva, ki bi se odlično podal v pravkar prenovljeno dnevno sobo. Podobno gre tudi v obratni smeri. Skozi stranska vhoda se v človeško podstrešje, ki skozi leto potrebuje kakšno prevetritev, prav zlahka prikrade melodija, ki so jo zamašena ušesa preslišala…

Desetletje ustvarjanja Vaska Atanasovskega, iskrivega mariborskega saksofonista, flavtista in skladatelja, je slovenskemu glasbenemu prostoru, ob številnih kolaboracijah z eminentnimi domačimi ter tujimi imeni, prineslo tudi štiri studijske in en koncertni album, ki so s pomočjo muzikalično sorodnih avtorjev, kot sta Terra Folk in Katalena, soustvarili ter hkrati poustvarili izjemno fleksibilen, na ljudskem izročilu temelječ rajon glasbe. Če pa se je Vasko na svojih prejšnjih albumih v glavnem udejstvoval v večjih zasedbah, je tu napravil odločilen premik k zgolj najbolj osnovnima ritmičnima instrumentoma. S triom ob Krunoslavu Levačiću na bobnih in Žigo Golobom na kontrabasu so izdali svoj prvenec, poimenovan Attic Dance.

O kompetencah ritem sekcije ne gre izgubljati besed. Zagrebčan Krunoslav Levačić je sodeloval pri več kot šestdeset ploščah, igral in še igra z ikono istrskega etna, Tamaro Obrovac ter skupino Mildreds, v svoj diapazon pa lahko doda tudi takšno ime, kot je Lee Konitz. Žiga Golob, ki sicer prav tako igra s Tamaro Obrovac in Mildreds, je med drugim ubiral strune ob skoraj vseh pomembnejših slovenskih džezistih in malo manj džezistih, od Zlatka Kavčiča, Igorja Leonardija in Primoža Grašiča, pa vse do Mie Žnidarič, Petra Lovšina in Vlada Kreslina. Več kot odlična podlaga za prepoznaven in igriv Vaskov solistični vložek na pihalih.

Podstrešno poplesavanje se sicer začne z dokaj resnim tonom. Nekakšno prebujanje jutra nas s prečno flavto asociativno nedvoumno popelje na daljni vzhod, odkoder dokaj tekoče steče nadaljnja improvizacija. Na tej poti je očitnih nekaj referenčnih točk, ki triu služijo za orientacijo znotraj v enem šusu posnetega materiala, poslušalcu pa nudijo izpiljeno dramaturgijo in zagotovilo, da ima skupina za seboj koncertno kilometrino. Hitro sicer postane jasno, da je plošček manjši odmik od ustaljenih praks vsakega posameznika, saj manj glasbenikov nudi nekoliko več izraznega prostora. Ta prostor pa v popolnosti izkoristi Vasko in ob igranju na prečno flavto, bariton, alt in sopran saksofona ter bansurija, poslušalcu razkrije vso razkošnost svojega glasbenega talenta. Kot solist pride najbolj do izraza ob pomoči prečne flavte in soprana, katerih se je do sedaj, vsaj po albumih sodeč, tudi najraje oprijel. Zmožnost medžanrskega dialoga in izletov v bolj svobodne forme glasbenega izražanja najbolje ponazarja dejstvo, da Vaskov prepoznaven ton vzplamti šele proti petemu delu improvizacije. Do takrat vseskozi nekako skuša poslušalca, ga ob izdatni pomoči bobnov in kontrabasa počasi vpeljuje v plesno medigro, ki je na več mestih ozaljšana tudi z nekaterimi standardi. Ob vrhuncu njegovo igranje izbruhne v rafal kričečih tonov, ki še najbolj spominjajo na zgodnjega Gata Barbierija in predstavljajo tudi najbolj kadentno izražen del, čeprav podlaga nikoli zares ne zaživi svobodno. V medkulturnem dialogu se trio sicer odlično znajde, basovska linija ne odstopa od tempa niti enkrat, ob tem pa skuša glasbo vsaj delček popeljati skozi več žanrov. Tako smo priča značilni funky liniji, ki v nekem trenutku preide v klasično rokovsko zaporedje akordov, odkoder žametno pristane v stopajoče, za džez značilno napredovanje tonov. Dopolnjevanje z bobni dosega svoje najsvetlejše trenutke v vmesnih, nekoliko tišjih delih, ki služijo kot opora za usklajeno valovanje glasbe kot celote. Če pa ritmična podlaga blesteče korigira solistične izbruhe v višjih registrih in všečno pelje niti pripovedi od samega začetka h koncu, sama v želji po doslednem izpolnjevanju te naloge ostane nekako zacementirana in neizrabljena. Zdi se, da je improvizacijski manko ravno v svobodnejšem pristopu k drugima dvema protagonistoma, kar botruje pomanjkanju svežine proti koncu plošče. Vseeno pa se poslušalcu vsaka vrnitev k plošči obrestuje, pa naj bo to Vasko Atanasovski v svoji najboljši izvedbi ali pa na pravo mesto ob pravem času skrbno pometena podlaga.

Attic Dance je torej vse to, kar v uvodu obljublja: brez odvečnih okrasov in glasbenega balasta podana pripoved, ki se med poplesavanjem skozi improvizacijo odbija med vsemi tremi udeleženci, a na koncu utrujena izzveni v okajenem Vaskovem bluesu.