Berlinska pohajkovanja

Med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo

Danes je končno napočil dan, dan najinega odhoda v mesto, kjer skupaj, po širokih alejah, zelenih parkih in muzejskih razstavnih prostorih, složno pohajkujejo tri dame: grbasta preteklost z gubastim obrazom, igriva sedanjost, oblečena v raznorazne bleščave modne stile, in spotakljiva prihodnost s smejočim obrazom in mavričastim šalom obljub za vratom…

Berlin očara, morda ne na prvi pogled, na zadnji pa prav gotovo. Ko sva se prvič srečala pred dvema letoma, mi je zlezel pod kožo. Berlin ni bleščav, ni flashy, je skromen, pa vendar pokončen s svojim televizijskim stolpom na Alexanderplatzu. Morda se mi je ravno zaradi svoje nevsiljive skromnosti in nekakšne zgodovinske ponižnosti zdel tako domač; kot Ljubljana, le da tisočkrat povečana.

Pohajkovanje po berlinskih ulicah in uličicah, tekanje po trgih, učenje v muzejih, vožnje s podzemno, uživanje v kulinaričnem melting potu, nacejanje z instant kavami, ki se popotniku ponujajo prav na vsakem vogalu, škljocanje panoram Vzhodnega Berlina, ki mnogokrat prav nesramno spominjajo na ljubljansko Metelkovo in Fužine, so prav posebne izkušnje, ki ne zbledijo, temveč se usedejo v spominski anale in želijo preiti v ospredje prav v vsakem popotniškem izmenjevanju izkušenj; kozarec, kozarci vina, pregrete strasti in anekdote se tu – resnične in nekoliko manj resnične, prirejene, zato da izpadejo zabavnejše…

Berlin je resnično tak kot v Wendersovem filmu: industrijsko siv in postmodernistično hladen, a tudi obarvan v življenje… Sprehajajoče silhuete angelov katarze, stremeče po spokoju in spoju z »Drugim« …

Berlin je prav gotovo edino mesto na svetu, kjer na Ku Dammu veselo kramljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Berlin je pač Berlin in midva že veselo, prav po kennedyjevsko vzklikava: »Ich bin ein Berliner!«