FIMUTHE: In naslednji Mierellesov "kader" je...

Saramagov Esej o slepoti

Fernando Meirelles, sodobni brazilski režiser s prepoznavno "autor" estetiko dovršene in smele uporabe filmskega jezika, širši mednarodni javnosti pa poznan zlasti po brutalno realističnem in šokantnem Božjem mestu ter družbeno-kritičnem in nič kaj dosti slabšem Zvestem vrtnarju, bo s Slepoto, filmsko adaptacijo znamenitega Saramagovega romana - na knjižne police je prišel leta 1995 - štirinajstega maja odprl cannski filmski festival.

Ker se je José de Sousa Saramago – gre za prvega portugalskega pisatelja, ki je za svojo delo prejel nobelovo nagrado - želel prepričati v smiselnost in nenazadnje v kakovostno ekranizacijo apokaliptične parabole o padcu človeštva v brezna dantejevskega pekla, je dolgo časa zavračal prav vse ponudbe o prodaji avtorski pravic filmski ekipi; zalegle niso niti osebne prošnje Whoopi Goldberg, Gael Garcíe Bernala, niti Fernarda Meirellesa. Zadostoval je šele osebni obisk producenta in scenarista ter zagotovilo slavnemu romanopiscu, da bo prizorišče filma postavljeno v fiktivno državo in tako ostalo zvesto Saramagovi abstraktni paraboli oziroma metafori o krizi moralnih vrednot sodobnega časa.

Brazilsko-kanadska koprodukcija s petindvajset milijonov dolarjev vrednim proračunom, je vsled tematizacije in reprezentacije naslovne teme, tj. slepote, zahteven, pravi »Süskindov« filmski podvig, kar priznava tudi sam Meirelles. Meirelles, sicer znan po svojem iskrenem filmskem dokumentiranju stranpoti sodobnega časa, premišljeni montaži in veščemu stopnjevanju narativnega ritma, inovativni postavitvi kotov kamere, čutni fotografiji in živih ter kričečih barvah, naj bi v pričujočem projektu skušal z aluzijami na nekatere slikarske mojstrovine, zlasti pa na Pietra Bruegela Starejšega in njegovo delo Slepec vodi slepe (1568), problematizirati ontološki status podobe v filmu, predvsem pa izprašati različne načine pogledov in tipov osmišljanja realnosti.

Novi Meirellesov film spričo režiserjevih nespornih obrtniškoumetniških kvalitet, izbrane igralske zasedbe in seveda presunljive Saramagove literarne predloge s svojstvenimi filozofsko-etičnimi poudarki nedvomno stopnjuje pričakovanja pred premiernim predvajanjem v Cannesu, a navkljub temu se vseeno ne moremo izmakniti vztrajnim obletavanjem dvomov, da bo šlo pri pričujoči ekranizaciji za še en v vrsti ambicioznih filmskih spektaklov, ki pa na koncu izzveni trivialno, kičasto in predvsem klišejsko – morda pa bo Meirellesu vendarle uspelo nadaljevati tradicijo filmskih spektaklov neke druge vrste, tj. Scottovega Blade Runnerja (1982), Petersenove Podmornice (1981) in nenazadnje Kubrickovega Spartaka (1960), s čimer bo prav gotovo več kot zadostil naša visoka pričakovanja, ki pač pritičejo režiserju njegova kova.

Uradni filmski napovednik: