Devetega oktobra se je v Cankarjevem domu s predstavo Morfotop nizozemske ustvarjalke nove genaracije, Sanne van Rijn, pričel že 14. mednarodni festival sodobnih umetnosti, Mesto žensk.
Članek je v celoti objavljen na www.novicar.si.
sobota, 11. oktober 2008
Surova simbioza na Mestu žensk: Od Morfotopa do biotopa
Članek je v celoti objavljen na www.novicar.si.
Oznake: Izpostavljeno
Avtor Nina ob 12:05 0 komentarji
petek, 10. oktober 2008
Mali, Mali
Kar nekaj let je že preteklo od zadnjega albuma ene najprepoznavnejših malijskih in afriških pevk Rokie Traore. Letošnji, imenovan Tchamatche je bil torej že kar nekoliko nestrpno pričakovan, s svojim odmikom od dosedanjega Rokiinega ustvarjanja, a ohranjanjem kvalitete le –tega, pa ji bo nedvomno pridobil kakšnega poslušalca več.
V prejšnjem desetletju začrtana glasbena pot, je do danes izklesala eno najprepoznavnejših malijskih in afrških avtoric. Trnjevo stezo postopnega prehajanja iz bolj hrapave, nezgrešljivo afriške glasbe k bolj zahodnjaškemu okusu dostopni godbi so sicer že pred njo uspešno prehodili številn drugi avtorji, a fino uglaševanje ostane v domeni vsakega posameznika. In tega je Rokia nedvomno opravila z odliko, o čemer zgovorno priča tudi prestižna nagrada BBC3 za njen prejšnji album Bowmboi iz leta 2003. Po takratnem uspehu in intenzivnemu koncertiranju je bilo tako povsem logično, da bo vsak njen naslednji album težko in željno pričakovan.
Vsi njeni dosedajšnji izdelki sicer puščajo močan vonj po kozmopolitski osebi, katero ji je s svojo diplomatsko službo nehote pomagal ustvariti njen oče. V svoji mladosti je Rokia tako videla in slišala Evropo, Združene Države Amerike in Srednji vzhod, kanček vseh pa je vestno vmešala v svojo čutno malijsko dušo, katero tako radodarno razdaja skozi plošče. Prvenec 'Mouneissa' iz leta 1998 je služil kot odskočna deska k premišljenemu 'Wanita' tri leta kasneje, odmevnost in kakovost tretjega albuma 'Bowmboi' pa je tako ali tako nesporna. Vmes se ji je uspelo oglasiti tudi že na Drugi godbi, v začetku novembra pa se nam bo z novim materialom predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Do sedaj se je na svojih treh prejšnjih studijskih albumih Rokia v glavnem oklepala nativnega malijskega narečja, tokrat pa poseže tudi po francoščini in s tem glasbi vtisne močan generičen pečat. Besedo generičen pa tu ne gre razumeti napak, saj se sicer že prej preverjeno vpletanje zahodnjaških sadik v afriške korenine v njenem primeru skoraj vedno izkaže za rodovitno početje. Tako smo priča toplemu in pomirjajočemu izdelku, katerega s svojim samozavestnim, prodornim a hkrati žametnim glasom, Rokia v udobnem pomenu besede še dodatno omehča. S tem se odmik vsekakor ne zdi tako dramatičen, prej postopen in umirjen. Še vedno gre za prepoznavno ekspresivno godbo, ki s svojo iskrenostjo kljub navidezni ambientalni postavki odločno zareže v ušesa. Iz njenega sodelovanja z Diane Reeves se je na plošček prikradla tudi zanimiva verzija pesmi Billie Holiday, 'The Man I Love' z močnim bluesovskim pridihom. Ob tem velja omeniti tudi sodelovanje s Slyjem Johnsonom, ki ponekod služi kot nekakšna človeška ritem mašina, dasiravno sam občutek za zvok zaradi tega prav nič ne zaide. N'goni ostaja, prav tako ostaja intima malijske godbe, dviga pa se samozavest, vase sprejema vse več izrazov ter s tem širi svoj krog poslušalcev.
Izlet v svet pri tako imenovani afriški princesi glasbeno torej ne pomeni le poglobitev in razstiranje novih godbenih obzorij, temveč tudi kompetentno zaljša pevkino diskografijo, ki ji tako z vsakim sledečim albumom ugled dodatno utrdi. Cankarjev dom pa se tako drugega novembra zdi, kot zelo všečna destinacija.
V prejšnjem desetletju začrtana glasbena pot, je do danes izklesala eno najprepoznavnejših malijskih in afrških avtoric. Trnjevo stezo postopnega prehajanja iz bolj hrapave, nezgrešljivo afriške glasbe k bolj zahodnjaškemu okusu dostopni godbi so sicer že pred njo uspešno prehodili številn drugi avtorji, a fino uglaševanje ostane v domeni vsakega posameznika. In tega je Rokia nedvomno opravila z odliko, o čemer zgovorno priča tudi prestižna nagrada BBC3 za njen prejšnji album Bowmboi iz leta 2003. Po takratnem uspehu in intenzivnemu koncertiranju je bilo tako povsem logično, da bo vsak njen naslednji album težko in željno pričakovan.
Vsi njeni dosedajšnji izdelki sicer puščajo močan vonj po kozmopolitski osebi, katero ji je s svojo diplomatsko službo nehote pomagal ustvariti njen oče. V svoji mladosti je Rokia tako videla in slišala Evropo, Združene Države Amerike in Srednji vzhod, kanček vseh pa je vestno vmešala v svojo čutno malijsko dušo, katero tako radodarno razdaja skozi plošče. Prvenec 'Mouneissa' iz leta 1998 je služil kot odskočna deska k premišljenemu 'Wanita' tri leta kasneje, odmevnost in kakovost tretjega albuma 'Bowmboi' pa je tako ali tako nesporna. Vmes se ji je uspelo oglasiti tudi že na Drugi godbi, v začetku novembra pa se nam bo z novim materialom predstavila v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Do sedaj se je na svojih treh prejšnjih studijskih albumih Rokia v glavnem oklepala nativnega malijskega narečja, tokrat pa poseže tudi po francoščini in s tem glasbi vtisne močan generičen pečat. Besedo generičen pa tu ne gre razumeti napak, saj se sicer že prej preverjeno vpletanje zahodnjaških sadik v afriške korenine v njenem primeru skoraj vedno izkaže za rodovitno početje. Tako smo priča toplemu in pomirjajočemu izdelku, katerega s svojim samozavestnim, prodornim a hkrati žametnim glasom, Rokia v udobnem pomenu besede še dodatno omehča. S tem se odmik vsekakor ne zdi tako dramatičen, prej postopen in umirjen. Še vedno gre za prepoznavno ekspresivno godbo, ki s svojo iskrenostjo kljub navidezni ambientalni postavki odločno zareže v ušesa. Iz njenega sodelovanja z Diane Reeves se je na plošček prikradla tudi zanimiva verzija pesmi Billie Holiday, 'The Man I Love' z močnim bluesovskim pridihom. Ob tem velja omeniti tudi sodelovanje s Slyjem Johnsonom, ki ponekod služi kot nekakšna človeška ritem mašina, dasiravno sam občutek za zvok zaradi tega prav nič ne zaide. N'goni ostaja, prav tako ostaja intima malijske godbe, dviga pa se samozavest, vase sprejema vse več izrazov ter s tem širi svoj krog poslušalcev.
Izlet v svet pri tako imenovani afriški princesi glasbeno torej ne pomeni le poglobitev in razstiranje novih godbenih obzorij, temveč tudi kompetentno zaljša pevkino diskografijo, ki ji tako z vsakim sledečim albumom ugled dodatno utrdi. Cankarjev dom pa se tako drugega novembra zdi, kot zelo všečna destinacija.
Album si boste lahko poslušali v nedeljo, 12.10.2008, na Radiu Študent.
Oznake: Glasba
Avtor Tit ob 18:42 0 komentarji
sreda, 8. oktober 2008
"Zadnji film" v Kinoteki: Retrospektiva filmov novega Hollywooda
Včeraj se je v Kinoteki s projekcijo Lucasovega THX 1138 (1971) začela šestmesečna retrospektiva filmov novega Hollywooda z naslovom "Zadnji film". Retrospektivo bo sestavljalo okoli sto petdeset filmov, pregledno pa bodo pokrivali obdobje sedemdesetih let v ameriški filmski produkciji. Pod programski izbor se je podpisal Marcel Štefančič jr..
ZDA: Novi hollywoodski pogled
Hollywood se je v šestedestih letih srečeval s težavami. Snemanje v filmskem centru je postalo izjemno drago, zato so mnogi, ti. begunci, snemali v Evropi. In bolj kot kdajkoli so se filmi snemali po preizkušenih receptih, a niti to ni zagotavljalo finančnega uspeha. Razloge za to je potrebno iskati tudi v novi generaciji najstnikov, ki jih običajna hollywoodska ponudba ni več zanimala. Navkljub temu so se veliki studijski šefi sprva bali novačiti režiserje z novim pogledom na film. Potem pa se je leta 1967 rodil novi ameriški film. Spočela sta ga Bonnie in Clyde, razbojniški par, ki sta ga izjemno upodobila Faye Dunaway in Warren Beatty. Film je prinesel množico učinkov, sposojenih iz novega vala (npr. spreminjanje hitrosti, nagli in zapleteni montažni rezi), Arthur Penn pa je z brutalnimi rezi v ameriški film vnesel novo raven nasilja. Uspeh pričujočega filma je spodbudil druge režiserje, da so se zavedli novih, bolj svobodnih pogledov na spolnost in nasilje. Posledica so bili filmi, kakršna sta Diplomiranec (1967) in Divja horda (1969).
Vir: Filmski seminar Društva kulturologov
ZDA: Novi hollywoodski pogled
Hollywood se je v šestedestih letih srečeval s težavami. Snemanje v filmskem centru je postalo izjemno drago, zato so mnogi, ti. begunci, snemali v Evropi. In bolj kot kdajkoli so se filmi snemali po preizkušenih receptih, a niti to ni zagotavljalo finančnega uspeha. Razloge za to je potrebno iskati tudi v novi generaciji najstnikov, ki jih običajna hollywoodska ponudba ni več zanimala. Navkljub temu so se veliki studijski šefi sprva bali novačiti režiserje z novim pogledom na film. Potem pa se je leta 1967 rodil novi ameriški film. Spočela sta ga Bonnie in Clyde, razbojniški par, ki sta ga izjemno upodobila Faye Dunaway in Warren Beatty. Film je prinesel množico učinkov, sposojenih iz novega vala (npr. spreminjanje hitrosti, nagli in zapleteni montažni rezi), Arthur Penn pa je z brutalnimi rezi v ameriški film vnesel novo raven nasilja. Uspeh pričujočega filma je spodbudil druge režiserje, da so se zavedli novih, bolj svobodnih pogledov na spolnost in nasilje. Posledica so bili filmi, kakršna sta Diplomiranec (1967) in Divja horda (1969).
Vir: Filmski seminar Društva kulturologov
Oznake: Izpostavljeno
Avtor Nina ob 16:49 0 komentarji
ponedeljek, 6. oktober 2008
Še zadnjič Bonobo
Kdor se je udeležil letošnjega festivala Utrip ob dvajseti obletnici kluba K4, se je nadejal vsaj enigmatičnega glasbenega večera, če ne že kar druženja za sladokusce. Ob vseh napovedanih dogodkih in koncertih so se marsikomu namreč cedile sline. Pester večer v Križankah naj bi s svojo sedem-člansko zasedbo zaokrožil po King Kongu, Lucy ter Gorillaz verjetno najslavnejši opičnjak na tem planetu, Bonobo. V kolikor mu je to dosledno uspelo, je že drugo vprašanje, omeniti pa velja le to, da bi se koncertič veliko bolje odvil v zatohlem podzemlju kakšnega kluba, kjer bi se ohlapen ter nedefinirian zvok bolj stisnil in postal žmohtnejši. Pa še takrat bi bilo bolje sedeti v naslonjaču in se primarno ukvarjati s čim drugim.
Sloves Bonoba alias Simon Greena je sicer neomajen. Po nekaj singlih za založbo Tru Thoughts leta 2000 izda 'Animal Magic', ki ga dobesedno teleportira k Ninja Tune, kjer zadevo ponatisnejo ter mu z željo po njegovem avtogramu v naročje vržejo kup papirjev. Za v začetku tisočletja eno najbolj prodornih indie založb nato posname 'Dial "M" for Monkey', čigar biser 'Pick Up' ugleda celo MTV, kasneje pa se v slogu večine elektronskih mojstrov spopade še z live bendom, kar botruje izdaji 'Live Sessions EP' iz leta 2005. Sledeče leto izide njegova tretja, najbolj kompletno predstavljena plošča 'Days to Come', ki se s spogledovanjem med jazzy downtempom, etnom, elektroniko, Bajko, Finkom in Simonovi produkcijskimi prijemi prebije celo na Gilles Petersonovo lestvico Worldwide Winners. DJ set z lanskega aprila v klubu K4 je bil nepozaben, po Simonovih lastnih besedah pa se nato skozi svoje umetnije skuša prikrasti še kakšno stopničko višje in začne se obsežno koncertiranje z njegovim, ne ravno frenetičnim bendom.
Prvi koncert ob spremljavi zasedbe smo, kot rečeno, imeli priložnost slišati že leta 2005. Nedopustno kratek plošček je z izjemo enega komada lahko služil le za pol ure kavarniške ali debatne kulise, dal pa je slutiti, kakšen bi lahko bil razpon njegove glasbe v živo. Največji nateg tega EPja je bil nedvomno remiks najudarnejšega Bonobovega komada Pick Up, ki ga je Kieron Hebden pripeljal do meje prepoznavnosti. Po kratkem brskanju so prenekateri optimisti spoznali, da tovrstnih razstavljanj na koncertih ne bodo slišali, saj se še nekoliko daljša različica skriva že na dve leti prej izdanemu EPju Flutter. Najbrž ni potrebno posebej poudarjati, da niti ni bila odigrana v živo.
Uradno od takrat sicer še ni izšel kakšen nov dokaz ali prikaz koncertne moči prvakov. V začetku leta se je nekaj šušljalo o DVDju z lanskega koncerta v londonskem klubu Koko, vendar se do sedaj ni zgodilo še nič konkretnega. Tako nam ostane kopica bolj ali manj kvalitetnih bootleggov, katerih na medmrežju ne manjka, s svojo ostrino pa celo ponujajo več, kot na začetku omenjena predstava v Križankah. In ker bi se poleg takšnega koncerta prilegli hladna pijača ter intimno vzdušje kakšne udobne sobe, ga je v tem kontekstu vsaj pogojno vsekakor vredno slišati. Za tovrstno glasbeno izražanje pa je klub Merlin iz madžarske Budimpešte tudi akustično neprimerno bolj učinkovit. Vseeno se presežkov ne gre nadejati, saj Kathrin De Boer še vedno kdaj zafuša, bend se lovi, Simon pa ob zaključku celo pozabi omeniti bobnarja. Medlo odigrane skladbe le zlagoma pričarajo nekakšen občutek polnosti, vse preveč je zevajočih lukenj, redki improvizirajoči elementi pa le občasno glasbi uspejo dati svojstven pečat. A vse to je pač del folklore okoli Bonoba in jakost dobrikanja javnosti kar noče in noče ponehati.
Oznake: Glasba
Avtor Tit ob 14:57 1 komentarji
Tropski vihar: V iskanju prave parodije…
Filme o vietnamski vojni, poleg iraškega in afganistanskega debakla, največji vojaški nočni mori ZDA, so pred dvema desetletjema in več snemali vešči mojstri filmskega jezika, ki so tako rekoč v slabem desetletju posneli same velike filme ter tako s pripovedovanjem zgodb o krizi v Vietnamu, ustvarili pravi pravcati podžanr t.i. vojnega filma. Nedvomno so filmi kot so Apokalipsa zdaj (1979), Lovec na jelene (1978), Vod smrti (1986) in Full Metal Jacket (1987) pomagali krojiti javno mnenje zahodne in svetovne javnosti o ameriškem vojaškem lomastenju po Indokini v drugi polovici minulega stoletja, prav tako pa so slednji postali tudi obvezna, malodane arhetipska didaktična snov za vsakogar z željo po snemanju resnih vojnih filmov. Po drugi strani pa so omenjeni filmi s svojo izrazito popularnostjo v množični kulturi, spektakelskim izrekanjem, da vejo, kaj je resnična groza vojne, pa čeprav v formi metafore – v mislih imamo Coppolovo Apokalipso zdaj – postali več kot žlahtna snov za parodiranje tovrstnega podžanra.
Recenzijo bo v celoti mogoče prebrati na www.novicar.si.
Oznake: Film
Avtor Nina ob 01:05 0 komentarji
sobota, 4. oktober 2008
Stara baba Iskrca jedla sok iz piskrca
Prihajajoči ponedeljek bo na Založbi ZRC veselo in pestro. Na prvi dan novega tedna se bo namreč zvrstilo več dogodkov, katerih fokus bo predstavitev novosti omenjene založbe. Tako bodo lahko obiskovalci sprva prisluhnili novinarski konferenci, ki se bo osredinjala na knjige z antropološko, etnološko in arheološko tematiko. Formalnost novinarskega obveščanja pa se bo zvečer prelomila z Andrejem Pleterskim, avtorjem knjige z naslovom Kuhinjska kultura v srednjem veku, saj bo Andrej zagnal časovni stroj, skočil v preteklost in radovednim obiskovalcem kar se da nazorno pokazal, kako in kaj so takrat jedli naši predniki. Po skrivnih recepturah bo namreč spekel staroslovanski kruh, v katerega bo moč tudi zagristi, ob spremljavi domačega rdečega vina. Zares navdušeni pa bodo lahko večer ovenčali še z nakupom knjige in replike lončene posode.
Ponedeljkovo dogajanje bo potekalo po naslednjem urniku:
11h, Mala dvorana ZRC na Novem trgu 4, novinarska konferenca s predstavitvijo knjig:
Andrej Pleterski: Kuhinjska kultura v srednjem veku
Vesna Mia Ipavec: Murve in kavalirji. Svilogojstvo na Goriškem.
Nataša Gregorič Bon: Prostori neskladij: etnografija prostora in kraja v vasi Dhërmi/Drimades, južna Albanija.
19h, Atrij ZRC na Novem trgu 2, Andrejevo časovno popotovanje:
"Stara baba Iskrca jedla sok iz piskrca"
Za več informacij glej na:
Oznake: Izpostavljeno
Avtor Nina ob 23:07 0 komentarji
četrtek, 2. oktober 2008
Barve, Colours
Po lanskem Lentu so člani ansambla Living Colour v zelo kratkem času že drugič obiskali Slovenijo. Tokrat so skoraj napolnili ljubljansko Cvetličarno in brnenja v ušesih željnim poslušalcem ponudili kopico gradiva za švicanje, zaletavanje, premetavanje ter poskakovanje.
Skratka presenetili so. Ali pa je presenetila publika, ki je znala večino besedil ali vsaj refrenov na pamet in s tem že v samem začetku z odrom vzpostavila intimen odnos. Ampak začelo se je skozi manevre ljubljanskih Leaf-Feat, danes spričo ogromne kilometrine navkljub mladosti že zelo uigranim ter spoliranim kolektivom. Katalog mladcev je v stalnem nadgrajevanju in s tem že svetlobna leta stran od gimnazijskih skate-punkerskih »hočem vse bejbe« himen. Vseeno pa je njihov sicer nadpovprečen nastop pripomogel k nekoliko mlajši povprečni starosti obiskovalcev, saj je bil kontrast pod odrom med poslušalci Leaf-Feat in kasneje Living Colour očiten. V kolikor je to za sam koncert relevantno je povsem druga zgodba, dejstvo pa je, da ko razposajene mladoletnice zamenjajo prešvicani tipi, to le stežka ostane neopaženo.
Uri ogrevanja je bilo nato potrebno dodati še natančen preizkus opreme. Le-ta se je nekoliko zavlekel ter s tem iz publike izvabil kar nekaj žvižgov in vzklikov. Šele po pol ure so se člani Living Colour le prikobacali na oder in z vso silo udarili po glavah precej zainteresirane klientele pod odrom, ki je vso sprejeto energijo znala tudi dostojno vrniti. Glasba je zvenela močno, tako močno, kot bi v resnici morala zveneti že s ploščkov, kjer se nemalokje skriva za temno zaveso konformne produkcije. Tukaj temu ni bilo tako, saj je od energije kar cvrčalo. Poskakovanje in zaletavanje se je pri nekaterih v občinstvu sprevrglo tudi v odmetavanje oblačil, kar je na koncu pripomoglo k še bolj aromatičnem vzdušju. Na srečo je to ne preveč afrodizično aromo reševal maksimalen vložek s strani Living Colour, nastop katerih je bil do sedaj za avtorja članka manjša neznanka. Ta vložek je vseboval vrhunsko izvedbo izbranega materiala s štirih studijskih albumov, začinjen s prenekaterimi podaljšanimi soli Vernona Reida, odlično formo Coreyja Gloverja, ki ga ni zmanjkalo niti enkrat ter z lomljenjem zob Douga Wimbisha na strunah njegovega basa. Ni šlo niti brez politične propagande, brez katere si ameriški glasbeniki očitno koncerta ne predstavljajo. So pa dokazali, da imajo tudi tu nekaj podlage ter nam tokrat odigrali priredbi Stop, Children, What's That Sound? in Should I Stay Or Should I Go. V šestdesetih in osemdesetih je bilo namreč prav tako modno biti političen.
Premor sredi devetdesetih je skupini vsekakor prej pomagal kot škodil. Razne raziskovalne izlete tistega časa so glasbeniki uspeli prinesti nazaj v bend in jih všečno vkomponirati v njegovo današnjo zvočno podobo. Vrh tega je prikazal Will Calhoun v enem unikatnejših bobnarskih solov, kjer je ob pomoči nekaj elektronskih škatlic in tolkal ustvaril široko ritmično kuliso s koščki tonov, neznačilnih za tovrstne instrumente. Raznovrstnost je zaokrožila predstavitev komada s prihajajoče plošče, v katerem se glavna tema vrti okoli zdrsov po kitari in s tem neizbežnim hribovskim, v najboljšem primeru pa When The Levee Breaks pridihom. Celotnega vtisa nista pokvarili niti izvedbi osladnejših kompozicij Glamour Boys in Love Rears It's Ugly Head, saj je začuda ravno med tema dvema komadoma publika popolnoma ponorela. Vse skupaj je pričaralo vtis, da so se koncerta udeležili predvsem »die hard« feni, ki pa v kombinaciji z dobro razpoloženim bendom konec koncev ponavadi ustvarijo prvovrsten žur. In če odštejemo zatohle vonjave, vehemenco pri skakanju po slehernikovih nogah ter zavoljo udobnosti jazzovskih koncertov bolj slabo hrbtenico, je več kot dve uri dolg nastop dejansko lahko predstavljal tudi prvorsten žur.
Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.
Skratka presenetili so. Ali pa je presenetila publika, ki je znala večino besedil ali vsaj refrenov na pamet in s tem že v samem začetku z odrom vzpostavila intimen odnos. Ampak začelo se je skozi manevre ljubljanskih Leaf-Feat, danes spričo ogromne kilometrine navkljub mladosti že zelo uigranim ter spoliranim kolektivom. Katalog mladcev je v stalnem nadgrajevanju in s tem že svetlobna leta stran od gimnazijskih skate-punkerskih »hočem vse bejbe« himen. Vseeno pa je njihov sicer nadpovprečen nastop pripomogel k nekoliko mlajši povprečni starosti obiskovalcev, saj je bil kontrast pod odrom med poslušalci Leaf-Feat in kasneje Living Colour očiten. V kolikor je to za sam koncert relevantno je povsem druga zgodba, dejstvo pa je, da ko razposajene mladoletnice zamenjajo prešvicani tipi, to le stežka ostane neopaženo.
Uri ogrevanja je bilo nato potrebno dodati še natančen preizkus opreme. Le-ta se je nekoliko zavlekel ter s tem iz publike izvabil kar nekaj žvižgov in vzklikov. Šele po pol ure so se člani Living Colour le prikobacali na oder in z vso silo udarili po glavah precej zainteresirane klientele pod odrom, ki je vso sprejeto energijo znala tudi dostojno vrniti. Glasba je zvenela močno, tako močno, kot bi v resnici morala zveneti že s ploščkov, kjer se nemalokje skriva za temno zaveso konformne produkcije. Tukaj temu ni bilo tako, saj je od energije kar cvrčalo. Poskakovanje in zaletavanje se je pri nekaterih v občinstvu sprevrglo tudi v odmetavanje oblačil, kar je na koncu pripomoglo k še bolj aromatičnem vzdušju. Na srečo je to ne preveč afrodizično aromo reševal maksimalen vložek s strani Living Colour, nastop katerih je bil do sedaj za avtorja članka manjša neznanka. Ta vložek je vseboval vrhunsko izvedbo izbranega materiala s štirih studijskih albumov, začinjen s prenekaterimi podaljšanimi soli Vernona Reida, odlično formo Coreyja Gloverja, ki ga ni zmanjkalo niti enkrat ter z lomljenjem zob Douga Wimbisha na strunah njegovega basa. Ni šlo niti brez politične propagande, brez katere si ameriški glasbeniki očitno koncerta ne predstavljajo. So pa dokazali, da imajo tudi tu nekaj podlage ter nam tokrat odigrali priredbi Stop, Children, What's That Sound? in Should I Stay Or Should I Go. V šestdesetih in osemdesetih je bilo namreč prav tako modno biti političen.
Premor sredi devetdesetih je skupini vsekakor prej pomagal kot škodil. Razne raziskovalne izlete tistega časa so glasbeniki uspeli prinesti nazaj v bend in jih všečno vkomponirati v njegovo današnjo zvočno podobo. Vrh tega je prikazal Will Calhoun v enem unikatnejših bobnarskih solov, kjer je ob pomoči nekaj elektronskih škatlic in tolkal ustvaril široko ritmično kuliso s koščki tonov, neznačilnih za tovrstne instrumente. Raznovrstnost je zaokrožila predstavitev komada s prihajajoče plošče, v katerem se glavna tema vrti okoli zdrsov po kitari in s tem neizbežnim hribovskim, v najboljšem primeru pa When The Levee Breaks pridihom. Celotnega vtisa nista pokvarili niti izvedbi osladnejših kompozicij Glamour Boys in Love Rears It's Ugly Head, saj je začuda ravno med tema dvema komadoma publika popolnoma ponorela. Vse skupaj je pričaralo vtis, da so se koncerta udeležili predvsem »die hard« feni, ki pa v kombinaciji z dobro razpoloženim bendom konec koncev ponavadi ustvarijo prvovrsten žur. In če odštejemo zatohle vonjave, vehemenco pri skakanju po slehernikovih nogah ter zavoljo udobnosti jazzovskih koncertov bolj slabo hrbtenico, je več kot dve uri dolg nastop dejansko lahko predstavljal tudi prvorsten žur.
Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.
Oznake: Glasba
Avtor Tit ob 20:31 1 komentarji
sreda, 1. oktober 2008
Koluti Kinodvora se že ogrevanjo na štartu nove sezone mestnega kina Kinodvor!
Končno. Po vseh peripetijah, vročih besedah in prelitih cinefilskih kapljah razočaranja se v jesensko Ljubljano vnovič vrača najbolj žmohtni Kino v mestu - en in edini Kinodvor. Kinodvor, ki sicer slovi po razgibani preteklosti - v mislih imamo seveda predhodnico Kinodvora, žgečkljivo "Slogo" - danes ponovno odpira svoja vrata. V otvoritvenem tednu bo tako postregel z izjemno pestrim programom, ki bo med drugim ponudil predpremierne uprizoritve filmov "Dar Fur - Vojna za vodo" preverjene naveze Križnar/Weiss, "Čikorja an'kafe", v režiji Dušana Kastelica in Mayburyijev "Na robu ljubezni". Projekciji "Dar Fur - Vojna za vodo" in "Čikorja an' kafe" bosta potekali v prisotnosti avtorjev. Filmoljubci pa se bomo lahko naslajali še nad Donaldsonovim Bančnim ropom in premierama Cvitkovičevega "Vem" in Vuletićevega "Težko je biti fin" - vnovič v prisotnosti filmskih ustvarjalcev. Čaka pa nas še otvoritev Foto-sekvenc znamenitega Slobodana Šijana, ki mu bomo lahko med drugim prisluhnili tudi na okrogli mizi, nostalgijo na dobre stare čase nedolžnih jugo let pa bo moč obujati z ogledom kultnega "Ko to tamo peva". A glej ga zlomka; Kinodvor še kar ne neha zažigati s svojimi filmskimi poslasticami; v nedeljo nas v okviru "Zajtrka pri Kinodvoru" namreč že nestrpno pričakuje skrita premiera, omeniti pa je potrebno še t.i. "Kinobalon" in "Kinodvor v azilu" ter otvoritev Kinodvorove knjigarnice z Vesno Milek. Ob vsem tem lahko samo še nesramežljivo dodamo: "Life is good!"
Za več informacij glej na uradno Kinodvorovo stran
Oznake: Izpostavljeno
Avtor Nina ob 21:07 0 komentarji
Naročite se na:
Objave (Atom)
