četrtek, 02. oktober 2008

Barve, Colours

Po lanskem Lentu so člani ansambla Living Colour v zelo kratkem času že drugič obiskali Slovenijo. Tokrat so skoraj napolnili ljubljansko Cvetličarno in brnenja v ušesih željnim poslušalcem ponudili kopico gradiva za švicanje, zaletavanje, premetavanje ter poskakovanje.

Skratka presenetili so. Ali pa je presenetila publika, ki je znala večino besedil ali vsaj refrenov na pamet in s tem že v samem začetku z odrom vzpostavila intimen odnos. Ampak začelo se je skozi manevre ljubljanskih Leaf-Feat, danes spričo ogromne kilometrine navkljub mladosti že zelo uigranim ter spoliranim kolektivom. Katalog mladcev je v stalnem nadgrajevanju in s tem že svetlobna leta stran od gimnazijskih skate-punkerskih »hočem vse bejbe« himen. Vseeno pa je njihov sicer nadpovprečen nastop pripomogel k nekoliko mlajši povprečni starosti obiskovalcev, saj je bil kontrast pod odrom med poslušalci Leaf-Feat in kasneje Living Colour očiten. V kolikor je to za sam koncert relevantno je povsem druga zgodba, dejstvo pa je, da ko razposajene mladoletnice zamenjajo prešvicani tipi, to le stežka ostane neopaženo.

Uri ogrevanja je bilo nato potrebno dodati še natančen preizkus opreme. Le-ta se je nekoliko zavlekel ter s tem iz publike izvabil kar nekaj žvižgov in vzklikov. Šele po pol ure so se člani Living Colour le prikobacali na oder in z vso silo udarili po glavah precej zainteresirane klientele pod odrom, ki je vso sprejeto energijo znala tudi dostojno vrniti. Glasba je zvenela močno, tako močno, kot bi v resnici morala zveneti že s ploščkov, kjer se nemalokje skriva za temno zaveso konformne produkcije. Tukaj temu ni bilo tako, saj je od energije kar cvrčalo. Poskakovanje in zaletavanje se je pri nekaterih v občinstvu sprevrglo tudi v odmetavanje oblačil, kar je na koncu pripomoglo k še bolj aromatičnem vzdušju. Na srečo je to ne preveč afrodizično aromo reševal maksimalen vložek s strani Living Colour, nastop katerih je bil do sedaj za avtorja članka manjša neznanka. Ta vložek je vseboval vrhunsko izvedbo izbranega materiala s štirih studijskih albumov, začinjen s prenekaterimi podaljšanimi soli Vernona Reida, odlično formo Coreyja Gloverja, ki ga ni zmanjkalo niti enkrat ter z lomljenjem zob Douga Wimbisha na strunah njegovega basa. Ni šlo niti brez politične propagande, brez katere si ameriški glasbeniki očitno koncerta ne predstavljajo. So pa dokazali, da imajo tudi tu nekaj podlage ter nam tokrat odigrali priredbi Stop, Children, What's That Sound? in Should I Stay Or Should I Go. V šestdesetih in osemdesetih je bilo namreč prav tako modno biti političen.

Premor sredi devetdesetih je skupini vsekakor prej pomagal kot škodil. Razne raziskovalne izlete tistega časa so glasbeniki uspeli prinesti nazaj v bend in jih všečno vkomponirati v njegovo današnjo zvočno podobo. Vrh tega je prikazal Will Calhoun v enem unikatnejših bobnarskih solov, kjer je ob pomoči nekaj elektronskih škatlic in tolkal ustvaril široko ritmično kuliso s koščki tonov, neznačilnih za tovrstne instrumente. Raznovrstnost je zaokrožila predstavitev komada s prihajajoče plošče, v katerem se glavna tema vrti okoli zdrsov po kitari in s tem neizbežnim hribovskim, v najboljšem primeru pa When The Levee Breaks pridihom. Celotnega vtisa nista pokvarili niti izvedbi osladnejših kompozicij Glamour Boys in Love Rears It's Ugly Head, saj je začuda ravno med tema dvema komadoma publika popolnoma ponorela. Vse skupaj je pričaralo vtis, da so se koncerta udeležili predvsem »die hard« feni, ki pa v kombinaciji z dobro razpoloženim bendom konec koncev ponavadi ustvarijo prvovrsten žur. In če odštejemo zatohle vonjave, vehemenco pri skakanju po slehernikovih nogah ter zavoljo udobnosti jazzovskih koncertov bolj slabo hrbtenico, je več kot dve uri dolg nastop dejansko lahko predstavljal tudi prvorsten žur.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.

1 komentarji:

luka pravi ...

Smeh,..


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory