V zadnjem desetletju in še malo, se je Wadada Leo Smith po rastafarijansko poduhovljenih izletih znova dodobra usedel v čistokrvni jazz. Iz njegove trobente prihaja ogromno nedvoumnih odgovorov na zlajnana vprašanja v stilu – kaj bi bilo, če bi bilo? - s ponižnostjo pa obuja spomine na stare dobre čase, ki pa se, kot vse kaže, ponovno vračajo. Mož, ki tako kot Anthony Braxton vstaja s soncem in bi se z njim po lastnih besedah najraje odpravil tudi spat, je v drugem navdihnjenem obdobju svojemu katalogu zlahka dodal prek ducat albumov, najvidnejši projekt pa zagotovo predstavlja zvezdniško obarvani Zlati kvartet.
Golden Quartet so prvotno sestavljali Wadada Leo Smith, Jack DeJohnette, Anthony Davis in ustanovni član Art Ensemble of Chicago Malachi Favors. Skupaj so ustvarili dva ostra albuma, na katerih je mogoče podoživeti zlate trenutke kolektivne improvizirane godbe s šestdesetih, bežnega poslušalca pa bi bilo v takratni izvor plošč tudi zlahka prepričati. Edino distinkcijo je predstavljal Anthony Davis, ki za razliko od stanovskih kolegov s šestdesetih ni pretiraval z zgoščeno tonaliteto in se je veliko raje posvečal senčenju Wadadovega soliranja. Po Favorsovi smrti leta 2004 se je kolektiv popolnoma prevetril, vanj pa sta prišla ugledna člana newyorške scene Vijay Iyer in John Lindberg ter teksaški bobnar Shannon Jackson, čigar bobni so delali kuliso vsem od Billa Laswella do Ornetta Colemana in Alberta Aylerja. Wadada jih je kanil sicer v studio napotiti že tistega leta, a uspelo jim je »le« koncertirati, leto kasneje pa so enega teh nastopov tudi posneli in ga torej letos pod imenom Tabligh izdali pri založbi Cuneiform.
Zasedba je v vseh pogledih kompaktna, markantna in nesramežljiva skozi prezentacijo svojih korenin. Že uvodna skladba, ki si je sposodila ime pri Rosi Parks, nedvoumno aludira na električno obdobje Milesa Davisa, še več, ob poslušanju se zdi celo kot, da gre za okleščeno verzijo kakšnega studijskega druženja z In a silent way ali Bitches Brew. Tekoča elektrika pa se s komadom DeJohnette zlije v surovo akustiko, kjer v ospredje s kadencami stopita Vijay Iyer s klavirjem in John Lindberg s kontrabasom. Meditativna Caravan of winter zajeten kos minutaže znova prepusti mlajšemu delu kvarteta, pri čemer ne gre pozabiti Shannona Jacksona, s katerim celota ob žgočih vpadih zares zaživi. Prav njegova poliritmična zavesa na plošči služi kot filter, saj genialno odigrane delčke z nje spretno odstira ter jih hkrati zastira.
Kompozicija Caravan of Winter bi lahko bila nekakšen uvod v naslovno ter tudi najdaljšo skladbo na albumu, vendar s samosvojo zasnovo pusti dovolj močan vtis, da ne ostane zgolj pri tem. Album kompetentno zaokroži kar 24 minut dolga vihrava impresija, ki obenem ohranja njegovo razkosanost, saj si le na neznatnih mestih dovoli narediti korak v konvencionalnejše okvire.
Za razliko od toplih električnih plejad z uvodnega dela albuma, sledeče akustično-svobodnjaške pasaže vedno znova izpričujejo špartansko naravo dotičnega izražanja, pri čemer tempu ne pustijo, da bi se preveč razkomotil. Tabligh je plošča, ki tako še naprej v zlato odeva Wadadov Golden Quartet, a obenem bi si želeli, da v današnjem času na koncertni posnetek ne bi bilo potrebno čakati kar tri leta.
Plošček bo mogoče slišati v nedeljo, 26.10.2008 ob 19:00 na Radiu Študent.
Golden Quartet so prvotno sestavljali Wadada Leo Smith, Jack DeJohnette, Anthony Davis in ustanovni član Art Ensemble of Chicago Malachi Favors. Skupaj so ustvarili dva ostra albuma, na katerih je mogoče podoživeti zlate trenutke kolektivne improvizirane godbe s šestdesetih, bežnega poslušalca pa bi bilo v takratni izvor plošč tudi zlahka prepričati. Edino distinkcijo je predstavljal Anthony Davis, ki za razliko od stanovskih kolegov s šestdesetih ni pretiraval z zgoščeno tonaliteto in se je veliko raje posvečal senčenju Wadadovega soliranja. Po Favorsovi smrti leta 2004 se je kolektiv popolnoma prevetril, vanj pa sta prišla ugledna člana newyorške scene Vijay Iyer in John Lindberg ter teksaški bobnar Shannon Jackson, čigar bobni so delali kuliso vsem od Billa Laswella do Ornetta Colemana in Alberta Aylerja. Wadada jih je kanil sicer v studio napotiti že tistega leta, a uspelo jim je »le« koncertirati, leto kasneje pa so enega teh nastopov tudi posneli in ga torej letos pod imenom Tabligh izdali pri založbi Cuneiform.
Zasedba je v vseh pogledih kompaktna, markantna in nesramežljiva skozi prezentacijo svojih korenin. Že uvodna skladba, ki si je sposodila ime pri Rosi Parks, nedvoumno aludira na električno obdobje Milesa Davisa, še več, ob poslušanju se zdi celo kot, da gre za okleščeno verzijo kakšnega studijskega druženja z In a silent way ali Bitches Brew. Tekoča elektrika pa se s komadom DeJohnette zlije v surovo akustiko, kjer v ospredje s kadencami stopita Vijay Iyer s klavirjem in John Lindberg s kontrabasom. Meditativna Caravan of winter zajeten kos minutaže znova prepusti mlajšemu delu kvarteta, pri čemer ne gre pozabiti Shannona Jacksona, s katerim celota ob žgočih vpadih zares zaživi. Prav njegova poliritmična zavesa na plošči služi kot filter, saj genialno odigrane delčke z nje spretno odstira ter jih hkrati zastira.
Kompozicija Caravan of Winter bi lahko bila nekakšen uvod v naslovno ter tudi najdaljšo skladbo na albumu, vendar s samosvojo zasnovo pusti dovolj močan vtis, da ne ostane zgolj pri tem. Album kompetentno zaokroži kar 24 minut dolga vihrava impresija, ki obenem ohranja njegovo razkosanost, saj si le na neznatnih mestih dovoli narediti korak v konvencionalnejše okvire.
Za razliko od toplih električnih plejad z uvodnega dela albuma, sledeče akustično-svobodnjaške pasaže vedno znova izpričujejo špartansko naravo dotičnega izražanja, pri čemer tempu ne pustijo, da bi se preveč razkomotil. Tabligh je plošča, ki tako še naprej v zlato odeva Wadadov Golden Quartet, a obenem bi si želeli, da v današnjem času na koncertni posnetek ne bi bilo potrebno čakati kar tri leta.
Plošček bo mogoče slišati v nedeljo, 26.10.2008 ob 19:00 na Radiu Študent.
0 komentarji:
Objavite komentar