Look at me, look at me, look at me

V torek sta se v Menzi ustavila vodilni mož berlinske improvizacijske scene Axel Doerner in njegov pajdaš Diego Chamy. Da je bil dogodek unikaten, priča že s strani obiskovalcev komaj presežena dvomestna številka, a to je bila na koncu tudi velika prednost, saj se je Diego tako veliko hitreje in udobneje sprehodil med občinstvom, vse skupaj pa je izpadlo tudi precej bolj intimno, kot je v navadi.

Začetek je sicer z akustično improvizacijo obeležil Matjaž Manček, pomagala pa mu je Raffaella Piccolo, ki je ob zvočnih direktivah slikala na nekakšno prozorno zadevo, skozi katero je projektor oddajal različne odtenke svetlobe. Le-to je nazaj odbijalo platno zadaj, kar je imelo zanimiv učinek, minimalizem v izražanju dueta pa je všečno prepletel predstavo in pustil močan vtis.

Kdo je Axel Doerner? Zdaj gleda svojo trobento, zdaj gleda publiko. Zdaj improvizira, zdaj ne. To je Axel Doerner v svojih mladih letih... Kritiki so Doernerjo predstavo označili s tremi stavki: "Look at me, look at me, look at me!" Mogoče ne najnatančnejša repriza slišanega, a nekako v tem duhu je resnični Axel Doerner tudi dejansko deloval: izjemna tehnika igranja trobente, mikrotonaliteta, minimalizem, improvizacija ali ne, gruljenje, prepihovanje in nenavadno gibljiv performans. Vse to je krasilo resničnega Axela Doernerja, s katerega smo le stežka odmaknili pogled, pa še takrat nam je ušel k Diegu Chamyju, ki je nepremično strmel v ozadje Menze in h kolegovem improviziranju vešče dodajal njegovo mini biografijo, opisano zgoraj. Izvabljanje nekonvencionalnih tonov iz trobente je pospremil še s sprehodom med poslušalci, katerega namen je bil prikaz slike Axela Doernerja z nekaterimi glasbenimi kolegi na njegovem notesniku. Sicer Diego kdaj tudi kaj zapoje, a tokrat je skozi celoten večer ostal nem. Koncert je ob tišinah zmotilo le butanje death metala s sosednjega prizorišča in na trenutke se je celo zdelo, da je to slišal tudi Axel sam ter nekaj "tonov" zaigral sumljivo v ritmu s tem, kar je prihajalo od tam. Vrh tega je vsekakor predstavljal zaključek performansa, ko se je malo tiše v ušesa razlegla prava epohalna metalska himna in s tem na edinstven način oplemenitila pričujoč dogodek.

V nekoliko drugačni, a vseeno dovolj podobni obliki, si celoten koncert lahko ogledate spodaj...