Prodorni Japonec se je skozi svoje dolgoletno glasbeno udejstvovanje povzpel na mesto enega najbolj cenjenih in čaščenih pihalcev ter trobilcev z daljnega vzhoda. Svoje delo je in še vedno gradi okoli enigmatičnega muziciranja, ki se je šele v zadnjem desetletju s Kiki Bendom vsaj razmeroma ustalilo. Prej je svojo kameleonskost skušal v različnih zvrsteh jazza, rocka, popa, etna in celo klezmerja. Da iz svoje fleksibilne kože ne more uiti, pa še vedno pričajo kolaboracije, zarezane globoko v obdobje Kiki Banda, kot je na primer plošča Danke s kolegom iz šolskih klopi ter pianistom Yoriyukijem Harado ali plošča Play Time z ruskim basistom Vladimirjem Volkovom.
Kazutoki se je rodil leta 1949 v japonskem mestu Sendai. Formalno glasbeno izobrazbo je absorbiral na največjem zasebnem tovrstnem konzervatoriju v državi, in sicer na Kunikatchiju. Že takrat je nastal tudi njegov prvi bend Seikatsu Kojou Iinkai, ki pa je zavoljo njegovega odhoda v New York kmalu zatem razpadel. V zibelki jazza se je nato srečal s takšnimi eminentneži, kot so David Murray, Lester Bowie, Rashid Ali in William Parker, s katerim je celo posnel ploščo, ki pa je seveda ni za dobiti. Bil je tudi reden gost svobodnjaško orientiranega podstrešja Studio Rivbea, ki ga je v sedemdesetih vodil Sam Rivers. Po vrnitvi na japonsko je sledila ponovna vzpostavitev Seikatsu Kojou Iinkai Orchestra, s katerim je posnel dva v domovini dokaj uspešna albuma, preden pa je dosegel dokončen preboj z Doctor Umezu Bandom, pa se je spogledoval še z bolj mainstreamovsko orientiranimi RC Succession. Vseeno mu je bolj mu ugajalo, če je stvari zastavil na svoj način in rodil se je torej Doctor Umezu Band.
Z Doctor Umezu Bandom se je torej zgodil preboj in Kazutoki si je s svojim nenavadno prilagodljivim igranjem ugled le še večal. Spretni manevri med mehkobno melodičnimi in navidez popolnoma razpuščenimi pasažami so že takrat krasili večino njegovega repertoarja, s koncem osemdesetih pa se je zasidral tudi v Newyorškem Knitting Factoryju. Tam je tudi spoznal John Zorna, Georgea Rewisa in predvsem prezgodaj umrlega čelista Toma Coro ter bobnarja Samma Bennetta, s katerima je kot Third Person v devetdesetih posnel dve zimprovizirani plošči. Še prej je s Tomom sodeloval na avantgardno obarvani Abandon in se lotil precej smelega projekta s tremi damami, imenovanega Diva, ki pa je že po eni plošči in enem letu propadel. Iz obdobja Knitting Factoryja se je ohranil posnetek Kazutokijevega nastopa v klubu s prej omenjenim bobnarjem Sammom Bennettom, ki je našel pot na kompilacijo Live at the Knitting Factory Volume 5.
Plodno sodelovanje s čelistom Tomom Coro in bobnarjem Sammom Bennettom je poleg improviziranja kot Third Person botrovalo tudi ploščkoma Eclecticism iz leta 1995 in First Deserter dve leti kasneje. Prevladujoča popestritev tem dvem izdelkom je nedvomno kitarist Marc Ribot, ki sicer ne potrebuje kakšne posebne predstavitve. In dasiravno Tom Cora na Eclecticismu ni prisoten in se je razširjeni krog glasbenikov poleg Umezuja, Samma in torej Ribota(Riboja) na drugem zamenjal, gre vseeno za sorodna si izdelka, prepolna najrazličnejših, prav eklektičnih kolažev. Ti kolaži pa so z Ribotem imeli fluidno podlago in čeprav se je Umezu že prej srečal s kitaro in jo znal v svoje kompozicije tudi premeteno umestiti, se zdi, da je šele skozi to obdobje začel zares ceniti celoten diapazon zmožnosti najbolj faličnega instrumenta. Nenazadnje je desetletje zaokrožil v družbi Ribota in Kennyja Wollesena na Pandora's Cocktail in z novonastalim kitarsko močno osveščenim Kiki Bandom. A o tem malo kasneje.
Vsled vztrajnega stremljenja k nečemu novemu in nenehnemu eksperimentiranju z vedno novimi žanri, se je Kazutoki v začetku devetdesetih srečal tudi s klezmerjem. Nekoč naj bi ga neki Newyorški izvajalec dotične godbe ošvrknil z opombo o nedoslednosti njegovega izvajanja klezmerja, a Umezu se mu je le nasmehnil rekoč, da glasbo vedno raje interpretira po svoje in da doslednost niti ni bila njegov namen oziroma celo, da nikoli ni bila njegov namen. V tem se namreč tudi skriva njegova genialnost, saj je vsem skokom čez plot navkljub ostal zvest samemu sebi. Biti prepoznaven lahko hitro vodi v biti dolgočasen, a Umezu še ni nehal presenečati. Igral je kar v dveh klezmer zasedbah, osemnajst-članski Betsuni Nanmo Klezmer in majhni Komtcha Klezmer, s katerima je premikal žanrske meje ter vanje vrival prvine free-jazza, Bennyja Goodmana in Brandweina.
Med vsem tem ustvarjanjem je Umezu našel čas za ustanovitev še ene skupine, imenovane po Shakushainovem uporu proti klanu Matsumae, ki se je zgodil v sedemnajstem stoletju na japonskem otoku Hokkaido. Gre za še eno v vrsti kinetičnih popotovanj po zemljevidu svetovnih godb, jazzu, popu in rocku, ki pa je vsaj v domovini našla svoj zvesti krog poslušalcev. Tokrat je to popotovanje opremljeno tako z električno kot akustično kitaro, več vrstami klaviatur, mandolino, ksilofonom, basom, tolkali in bobni, a Umezujeva pihala ostajajo prepoznavna.
Z letom 1998 pride vabilo Iana Duryja. Le-ta želi v svoji zasedbi na turneji imeti tudi Umezuja in pridruži se Blockheadsom na njihovi angleški turneji. Sledeče leto postane tudi član iz sedemdesetih izvirajočega saksofonskega seksteta Six Winds, zaradi želje po turneji v Afriki, pa s samimi japonskimi glasbeniki sočasno ustanovi še Kiki Band, ki ob Doctor Umezu Bandu do danes ostaja njegov najprepoznavnejši in najodmevnejši projekt. V kolektiv je angažiral enega najpomembnejših kitaristov japonske progresivne scene Kida Natsukija, čigar dodelana tehnika, hektično soliranje, ritmiziranje, parafraziranje in hkraten občutek za mehkobo skoraj pnevmatično dopolnjujejo Umezujev repertoar. Na vseh šestih dosedajšnjih albumih je stalni član še basist Hayakawa Takeharu, ki je sicer s Kazutokijem sodeloval že pri Seikatsu Kojo Iinkai Orchestra in pri Doctor Umezu Bandu. Da gredo poznanstva s talentom dobro skupaj, dokazuje tudi družba starega znanca, bobnarja Niide Koza. Niida se je proslavil z RC Succession, Umezuja pa dokončno prepričal v Kotchma Klezmer ter Shakushain in rodil se je torej Kiki Band.
Prva studijska plošča z dotično zasedbo za Umezujeve poznavalce ni bila nobeno presenečenje. Sicer so razen bobnarja prav vsi prispevali skladateljski pisker, a vnovično mehčanje in drgnenje v novejšem stroju je izpadlo zelo doktorsko. To sicer ne pomeni prav nič slabega, saj je v Kidu Natsukiju Umezu dobil vrlega in predvsem dostojnega sopotnika, sposobnega prav tako frenetičnih menjav tempa, kot jih je zmožen sam. Odveč je besedičenje o zložljivosti in večplastnosti izdelka,v oči pa bode izbira zadnjega komada. Gre za priredbo Iana Duryja Fucking Ada.
Dinamičen začetek obljublja dinamično nadaljevanje, a tu je potrebno trenutek počakati. Uvod v drugo studijsko ploščo Kiki Banda je namreč postopen, z eno tistih rockovskih balad, ki svojo temo izgradijo počasi in se s tem lažje usedejo v ušesa. Potem ponavadi tudi hitreje zdrvijo ven in takšen komad bi ob kakšnem drugem izvajalcu seveda lahko konzumerju povzročil tudi slabost ali vsaj manjše gastronomske težave. No, bojazen je tu povsem odveč. Gre namreč za živo, skozi celoten plošček trajajočo zgodbo, saj reprizo teme in s tem njen epilog slišimo šele v zadnjem komadu. S tem celota pridobi na konceptu in žgočo dinamiko prepusti skrbno odbranim delcem, ki pa so prerazporejeni tako, da plošča vseeno pušča vratolomen vtis.
Umezu ne bi bil Umezu, če si ne bi ob Kiki Bandu zadal še kup drugih glasbenih zadolžitev. Tako se je v prvi polovici prvega desetletja v novem tisočletju udejstvoval v že omenjenemu kolektivu Six Winds, duetu s pianistom Yoriyukijem Harado in duetu z basistom Vladimirjem Volkovom. Ob vsem tem je našel tudi čas za svoj povsem solističen izdelek Show the Frog, kjer se z bas klarinetom loti Theloniousa Monka, Billyja Eckstina, tradicionalnih napevov z irske in japonske, zavije tudi v klezmerje, jazz standarde, njegove lastne kompozicije pa se ukvarjajo predvsem z izvabljanjem in lovljenjem različnih tonov, s katerimi sublimno razstira zvokovne zmožnosti bas klarineta. Celoten album je posvečen legendarnima Raahsanu Rolandu Kirku in Ericu Dolphyju, ki se sicer pojavi že na ovitku plošče Wake Up With the Birds, Umezujevemu duetu z Italijanom Carlom Actisom Datom.
Z letom 2005 Kiki Band preide v današnjo formo. Bobnarja Niida Koza zamenja Joe Trump, izide pa tretja studijska stvaritev Dowser, ki se izkaže za pravo pošast, saj je tako naspidiranemu funky-progresivnemu jazzu težko ubežati. Niti osladna sredica, katera pa se tako ali tako v Umezujevi maniri sprevrže v bakanalijo, tempa ne upočasni za toliko časa, da bi se poslušalec lahko v miru umestil. Če se je kje za kakšnim kotom še skrivalo kakšno nejeverno uho in dvomilo o tehničnih sposobnostih kitarista Kida Natsukija, ga je le-ta s prodornimi solažami in fankijadami povsem oglušel. A na koncu je še vedno ritem sekcija tista, ki drži celoto skupaj, brez debelih strun in lomljenja ritmov pač ne gre. Umezu pa ostaja živi dokaz, da pretirana melodika lahko seka, pa čeprav je le streljaj stran od pretiranega kiča.
Dueli se nadaljujejo na zadnji plošči, in sicer gre za lanskoletno Demagogue, kjer smo priča na videz že slišanemu, a vseeno čudno sveže delujočemu materialu. Pri vsem mešanju in stepanju žanrov je šele tu prišel ven okus po fusionu, zaradi česar bend v zrelih letih deluje še bolj zrelo, album pa potrebuje tudi nekaj več potrpežljivosti poslušalca. Če so prejšnji albumi dokaj hitro pokazali vse svoje adute, je treba pri slednjem k zadevi pristopiti bolj nežno, v njem se namreč skriva nekaj več referenc, ki bi jih bilo škoda preslišati.
Umezu tako ostaja zvest sebi in svojemu, v mirnejših vodah prav marsalisovskemu tonu, obenem pa z veliko različnimi projekti ohranja mladostniško ostrino in z vsakim naslednjim izdelkom buri domišljijo poslušalcev. Konec koncev je igral z B.B. Kingom, Fredom Frithom, Petrom Brotzmannom in brass zasedbo Fanfare Ciocarlia. Uspelo mu je tudi dvajsetdnevno koncertiranje, med katerim ni odigral dveh enakih setov, na odru pa se mu je pridružilo preko sedemdeset različnih glasbenikov. Kot Doctor Umezu Band je v letih 1983 in 1984 obiskal festival Moers, s Kiki Bandom pa se je tja vrnil leta 2003. Šestega novembra bomo imeli Kiki Band priložnost videti tudi v ljubljanski Menzi pri koritu, kamor prihajajo v kompletni zasedbi, ali se jih splača videti, pa skozi spodnji video presodite sami.
Glasba z večine Umezujevega ustvarjanja in s poudarkom na Kiki Bandu bo predvajana jutri ob osmih zvečer v DJ Grafitih na Radiu Študent.
Kazutoki se je rodil leta 1949 v japonskem mestu Sendai. Formalno glasbeno izobrazbo je absorbiral na največjem zasebnem tovrstnem konzervatoriju v državi, in sicer na Kunikatchiju. Že takrat je nastal tudi njegov prvi bend Seikatsu Kojou Iinkai, ki pa je zavoljo njegovega odhoda v New York kmalu zatem razpadel. V zibelki jazza se je nato srečal s takšnimi eminentneži, kot so David Murray, Lester Bowie, Rashid Ali in William Parker, s katerim je celo posnel ploščo, ki pa je seveda ni za dobiti. Bil je tudi reden gost svobodnjaško orientiranega podstrešja Studio Rivbea, ki ga je v sedemdesetih vodil Sam Rivers. Po vrnitvi na japonsko je sledila ponovna vzpostavitev Seikatsu Kojou Iinkai Orchestra, s katerim je posnel dva v domovini dokaj uspešna albuma, preden pa je dosegel dokončen preboj z Doctor Umezu Bandom, pa se je spogledoval še z bolj mainstreamovsko orientiranimi RC Succession. Vseeno mu je bolj mu ugajalo, če je stvari zastavil na svoj način in rodil se je torej Doctor Umezu Band.
Z Doctor Umezu Bandom se je torej zgodil preboj in Kazutoki si je s svojim nenavadno prilagodljivim igranjem ugled le še večal. Spretni manevri med mehkobno melodičnimi in navidez popolnoma razpuščenimi pasažami so že takrat krasili večino njegovega repertoarja, s koncem osemdesetih pa se je zasidral tudi v Newyorškem Knitting Factoryju. Tam je tudi spoznal John Zorna, Georgea Rewisa in predvsem prezgodaj umrlega čelista Toma Coro ter bobnarja Samma Bennetta, s katerima je kot Third Person v devetdesetih posnel dve zimprovizirani plošči. Še prej je s Tomom sodeloval na avantgardno obarvani Abandon in se lotil precej smelega projekta s tremi damami, imenovanega Diva, ki pa je že po eni plošči in enem letu propadel. Iz obdobja Knitting Factoryja se je ohranil posnetek Kazutokijevega nastopa v klubu s prej omenjenim bobnarjem Sammom Bennettom, ki je našel pot na kompilacijo Live at the Knitting Factory Volume 5.
Plodno sodelovanje s čelistom Tomom Coro in bobnarjem Sammom Bennettom je poleg improviziranja kot Third Person botrovalo tudi ploščkoma Eclecticism iz leta 1995 in First Deserter dve leti kasneje. Prevladujoča popestritev tem dvem izdelkom je nedvomno kitarist Marc Ribot, ki sicer ne potrebuje kakšne posebne predstavitve. In dasiravno Tom Cora na Eclecticismu ni prisoten in se je razširjeni krog glasbenikov poleg Umezuja, Samma in torej Ribota(Riboja) na drugem zamenjal, gre vseeno za sorodna si izdelka, prepolna najrazličnejših, prav eklektičnih kolažev. Ti kolaži pa so z Ribotem imeli fluidno podlago in čeprav se je Umezu že prej srečal s kitaro in jo znal v svoje kompozicije tudi premeteno umestiti, se zdi, da je šele skozi to obdobje začel zares ceniti celoten diapazon zmožnosti najbolj faličnega instrumenta. Nenazadnje je desetletje zaokrožil v družbi Ribota in Kennyja Wollesena na Pandora's Cocktail in z novonastalim kitarsko močno osveščenim Kiki Bandom. A o tem malo kasneje.
Vsled vztrajnega stremljenja k nečemu novemu in nenehnemu eksperimentiranju z vedno novimi žanri, se je Kazutoki v začetku devetdesetih srečal tudi s klezmerjem. Nekoč naj bi ga neki Newyorški izvajalec dotične godbe ošvrknil z opombo o nedoslednosti njegovega izvajanja klezmerja, a Umezu se mu je le nasmehnil rekoč, da glasbo vedno raje interpretira po svoje in da doslednost niti ni bila njegov namen oziroma celo, da nikoli ni bila njegov namen. V tem se namreč tudi skriva njegova genialnost, saj je vsem skokom čez plot navkljub ostal zvest samemu sebi. Biti prepoznaven lahko hitro vodi v biti dolgočasen, a Umezu še ni nehal presenečati. Igral je kar v dveh klezmer zasedbah, osemnajst-članski Betsuni Nanmo Klezmer in majhni Komtcha Klezmer, s katerima je premikal žanrske meje ter vanje vrival prvine free-jazza, Bennyja Goodmana in Brandweina.
Med vsem tem ustvarjanjem je Umezu našel čas za ustanovitev še ene skupine, imenovane po Shakushainovem uporu proti klanu Matsumae, ki se je zgodil v sedemnajstem stoletju na japonskem otoku Hokkaido. Gre za še eno v vrsti kinetičnih popotovanj po zemljevidu svetovnih godb, jazzu, popu in rocku, ki pa je vsaj v domovini našla svoj zvesti krog poslušalcev. Tokrat je to popotovanje opremljeno tako z električno kot akustično kitaro, več vrstami klaviatur, mandolino, ksilofonom, basom, tolkali in bobni, a Umezujeva pihala ostajajo prepoznavna.
Z letom 1998 pride vabilo Iana Duryja. Le-ta želi v svoji zasedbi na turneji imeti tudi Umezuja in pridruži se Blockheadsom na njihovi angleški turneji. Sledeče leto postane tudi član iz sedemdesetih izvirajočega saksofonskega seksteta Six Winds, zaradi želje po turneji v Afriki, pa s samimi japonskimi glasbeniki sočasno ustanovi še Kiki Band, ki ob Doctor Umezu Bandu do danes ostaja njegov najprepoznavnejši in najodmevnejši projekt. V kolektiv je angažiral enega najpomembnejših kitaristov japonske progresivne scene Kida Natsukija, čigar dodelana tehnika, hektično soliranje, ritmiziranje, parafraziranje in hkraten občutek za mehkobo skoraj pnevmatično dopolnjujejo Umezujev repertoar. Na vseh šestih dosedajšnjih albumih je stalni član še basist Hayakawa Takeharu, ki je sicer s Kazutokijem sodeloval že pri Seikatsu Kojo Iinkai Orchestra in pri Doctor Umezu Bandu. Da gredo poznanstva s talentom dobro skupaj, dokazuje tudi družba starega znanca, bobnarja Niide Koza. Niida se je proslavil z RC Succession, Umezuja pa dokončno prepričal v Kotchma Klezmer ter Shakushain in rodil se je torej Kiki Band.
Prva studijska plošča z dotično zasedbo za Umezujeve poznavalce ni bila nobeno presenečenje. Sicer so razen bobnarja prav vsi prispevali skladateljski pisker, a vnovično mehčanje in drgnenje v novejšem stroju je izpadlo zelo doktorsko. To sicer ne pomeni prav nič slabega, saj je v Kidu Natsukiju Umezu dobil vrlega in predvsem dostojnega sopotnika, sposobnega prav tako frenetičnih menjav tempa, kot jih je zmožen sam. Odveč je besedičenje o zložljivosti in večplastnosti izdelka,v oči pa bode izbira zadnjega komada. Gre za priredbo Iana Duryja Fucking Ada.
Dinamičen začetek obljublja dinamično nadaljevanje, a tu je potrebno trenutek počakati. Uvod v drugo studijsko ploščo Kiki Banda je namreč postopen, z eno tistih rockovskih balad, ki svojo temo izgradijo počasi in se s tem lažje usedejo v ušesa. Potem ponavadi tudi hitreje zdrvijo ven in takšen komad bi ob kakšnem drugem izvajalcu seveda lahko konzumerju povzročil tudi slabost ali vsaj manjše gastronomske težave. No, bojazen je tu povsem odveč. Gre namreč za živo, skozi celoten plošček trajajočo zgodbo, saj reprizo teme in s tem njen epilog slišimo šele v zadnjem komadu. S tem celota pridobi na konceptu in žgočo dinamiko prepusti skrbno odbranim delcem, ki pa so prerazporejeni tako, da plošča vseeno pušča vratolomen vtis.
Umezu ne bi bil Umezu, če si ne bi ob Kiki Bandu zadal še kup drugih glasbenih zadolžitev. Tako se je v prvi polovici prvega desetletja v novem tisočletju udejstvoval v že omenjenemu kolektivu Six Winds, duetu s pianistom Yoriyukijem Harado in duetu z basistom Vladimirjem Volkovom. Ob vsem tem je našel tudi čas za svoj povsem solističen izdelek Show the Frog, kjer se z bas klarinetom loti Theloniousa Monka, Billyja Eckstina, tradicionalnih napevov z irske in japonske, zavije tudi v klezmerje, jazz standarde, njegove lastne kompozicije pa se ukvarjajo predvsem z izvabljanjem in lovljenjem različnih tonov, s katerimi sublimno razstira zvokovne zmožnosti bas klarineta. Celoten album je posvečen legendarnima Raahsanu Rolandu Kirku in Ericu Dolphyju, ki se sicer pojavi že na ovitku plošče Wake Up With the Birds, Umezujevemu duetu z Italijanom Carlom Actisom Datom.
Z letom 2005 Kiki Band preide v današnjo formo. Bobnarja Niida Koza zamenja Joe Trump, izide pa tretja studijska stvaritev Dowser, ki se izkaže za pravo pošast, saj je tako naspidiranemu funky-progresivnemu jazzu težko ubežati. Niti osladna sredica, katera pa se tako ali tako v Umezujevi maniri sprevrže v bakanalijo, tempa ne upočasni za toliko časa, da bi se poslušalec lahko v miru umestil. Če se je kje za kakšnim kotom še skrivalo kakšno nejeverno uho in dvomilo o tehničnih sposobnostih kitarista Kida Natsukija, ga je le-ta s prodornimi solažami in fankijadami povsem oglušel. A na koncu je še vedno ritem sekcija tista, ki drži celoto skupaj, brez debelih strun in lomljenja ritmov pač ne gre. Umezu pa ostaja živi dokaz, da pretirana melodika lahko seka, pa čeprav je le streljaj stran od pretiranega kiča.
Dueli se nadaljujejo na zadnji plošči, in sicer gre za lanskoletno Demagogue, kjer smo priča na videz že slišanemu, a vseeno čudno sveže delujočemu materialu. Pri vsem mešanju in stepanju žanrov je šele tu prišel ven okus po fusionu, zaradi česar bend v zrelih letih deluje še bolj zrelo, album pa potrebuje tudi nekaj več potrpežljivosti poslušalca. Če so prejšnji albumi dokaj hitro pokazali vse svoje adute, je treba pri slednjem k zadevi pristopiti bolj nežno, v njem se namreč skriva nekaj več referenc, ki bi jih bilo škoda preslišati.
Umezu tako ostaja zvest sebi in svojemu, v mirnejših vodah prav marsalisovskemu tonu, obenem pa z veliko različnimi projekti ohranja mladostniško ostrino in z vsakim naslednjim izdelkom buri domišljijo poslušalcev. Konec koncev je igral z B.B. Kingom, Fredom Frithom, Petrom Brotzmannom in brass zasedbo Fanfare Ciocarlia. Uspelo mu je tudi dvajsetdnevno koncertiranje, med katerim ni odigral dveh enakih setov, na odru pa se mu je pridružilo preko sedemdeset različnih glasbenikov. Kot Doctor Umezu Band je v letih 1983 in 1984 obiskal festival Moers, s Kiki Bandom pa se je tja vrnil leta 2003. Šestega novembra bomo imeli Kiki Band priložnost videti tudi v ljubljanski Menzi pri koritu, kamor prihajajo v kompletni zasedbi, ali se jih splača videti, pa skozi spodnji video presodite sami.
Glasba z večine Umezujevega ustvarjanja in s poudarkom na Kiki Bandu bo predvajana jutri ob osmih zvečer v DJ Grafitih na Radiu Študent.
1 komentarji:
Zakon, jz bi tud znala tko dobr pisat ;)
Objavite komentar