sobota, 16. avgust 2008

Jesenska živobarvnost

V jeseni, ko narava pokaže vso pestrost svoje barvitosti, se tudi na ljubljanskih glasbenih prizoriščih obeta nekaj zanimivih odtenkov njene slušno-človeške tradicije. Že v naprej gre sicer opozoriti, da bo v pričujočem tekstu moč čutiti močno osebno noto v izboru in brezkompromisnost v izpustu nekaterih bolj "uglednih" nastopajočih.

Že preludij bo grandiozno obarvan. Za grandiozno ceno bo namreč konec tega meseca, natančneje 27.8. v Križankah nastopil Ennio Morricone, živa legenda filmske glasbe, čigar kompozicije po prepoznavnosti hodijo vštric z vsemi biseri popularne godbe.

Dejansko jesen bodo pozdravili večni povratniki The Dubliners, ki bodo v Križankah 15.9. najbrž zopet proslavljali svoj poslednji obisk slovenske metropole. Kdo jim še verjame?

Vrhunec dogajanja in predvsem navdušujoča popotnica za novo sezono pa bosta koncerta Iggy Pop & The Stooges 29.9. v Hali Tivoli in Living Colour 1.10. v Mediaparku. V kolikor dvomim, da prvi potrebuje kakšno posebno predstavitev, je treba poudariti, da so Living Colour ena najbarvitejših rock formacij na tem planetu. Svoje navdihe črpajo v funku, jazzu, heavy metalu in seveda rocku, povrhu vsega pa njihov hip-hop imidž vse skupaj zavede v vizualno-psihadelično zasičen konec osemdesetih. Impozanten kvartet, ki ga sestavljajo Vernon Reid, Will Calhoun, Doug Wimbish(leta 1991 je zamenjal dotedanjega basista Muzza Skillingsa) in Corey Glover obljublja intravenozno vbrizgavanje in kakšno naoljeno ter zamaščeno priredbo iz glasbene zgodovine.

Pred desetimi leti nas je Rokia Traore obiskala prvič. Pevka malijskih korenin je bila takrat še razmeroma neznan "tihi" glas črne celine, ki pa mu je bilo usojeno, da je slišan. Letos prihaja na ustvarjalnem vrhuncu in pričakovati je, da bo 1.11. Gallusova dvorana razprodana.

Že dan za tem bi se znala na istem prizorišču zgodba ponoviti. Sicer je Vlatko Stefanovski reden gost slovenskih odrov, a narava tokratnega obiska je vseeno dokaj močna intriga. Premierno bo namreč predstavil svoj bluesovski izlet s ploščo Thunder from the Blue Sky. Po nenehnem brutalno hitrem ubiranju strun se bomo torej končno lahko prepričali o debelini Vlatkovega tona. Samo, da ne bo odpiral ust!


Living Colour. Za pokušino in demonstracijo njihovega interpretacijskega izražanja...

0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory