sreda, 08. julij 2009

Blasfemija, ne hvala

Ne spomnim se točno, kdaj sem prvič slišal suhe, a hkrati tako žmohtno udobne takte katerega od prepoznanih komadov, kaj šele, da bi se spomnil naslova, ki me je v rosnih letih prvič seznanil z udobjem prepuščanja občutkov frekvencam z zvočnikov. Glasbo sem nedvomno spoznal že veliko prej, v stereotipnih ali kakršnihkoli drugi oblikah. Nenazadnje sta me tastara vzela s seboj na Jazz festival Ljubljana že pri treh letih, poti na morje sem doživljal prepojene s sladkobnim popom šestdesetih, Felo Kutijem, raznovrstim rockom in neke kasete z brazilskimi tropikalijami, ki je ob mojih maničnih nostalgičnih prebliskih še danes nikjer ni najti. Vsi ti vtisi so risali svojo pot, prepredeno tudi z obveznima Tajči in Andrejem Šifrerjem, katerima se takrat pač ni bilo moč ogniti. Kje vmes sem se prvič zares seznanil z občutkom, biti fen, je težko reči, ampak ta občutek je nerazdružljivo povezan ravno z uvodno povedjo sestavka. Ko smo imeli na naših malih TV sprejemnikih še kanale, kot so Filmnet, Movie Channel, Sky Movies in Sky One, je ena izmed slednjih uspela predvajati vsaj zame zelo preroški film. Impresije iz krstnega ogleda so zelo motne, fragmenti naslednje logične slike pa kažejo na neko trgovinico s cedeji in kasetami, kjer sem nato dobil svoj prvi kompaktni plošček, ki ga seveda še danes skrbno hranim na polici. Dobro se spomnim večera, ko je cede nato romal v črni, zame takrat še prepovedani predvajalnik in iz katerega se je nato razlegel precej drugačen zvok, kot sem ga pričakoval. Razočaranje, ker na cedeju ni bilo komada, ki sem si ga iz filma najbolj zapomnil, je bilo prepredeno s ščepci otroške radovednosti, a vseeno je prevladala ihta in sledil je še nakup dvojne kasete z dvema albumoma, od katerih je tisti z glasbo s prej omenjenega romal v roke moje sestrične. S tem se je zavoljo svetosti cede predvajalnika na žalost od mojih ušes oddaljil za kar nekaj let, vendar pa me je takrat veliko bolj zanimalo, kakšne melodije se skrivajo za naslovnico, za katero sem mnogo kasneje izvedel, da je ob izzidu med oboževalci povzročila pravi šok. Kakorkoli že, postala sva neločljiva, skakanje v ritmu po zakonski postelji staršev je bilo vsak večer pred spanjem obvezna rutina, skrbno odbrana skladba pa je zame postala nekakšna svetinja, moj komad. Ob raznih, takrat že izrazito preroško obarvanih produktih popularne kulture z vsemi risankami na čelu, me je najbolj navdušila ravno podoba brez očitnih nadčloveških darov. Celo tako, da sem imel enkrat za maškare na glavi nataknjeno ogromno nogavico z všitimi črnimi kodrastimi vozli. Minilo je kako leto in med enim takrat precej pogostih izletov v bližnjo Italijo sem dobil še eno kaseto, prvič povsem svežo tudi za merila okolice. Spomnim se še besed mamine prijateljice, ko smo kaseto pri njih prvič vstavili v kasetofon: »No, nekaj se je že razbilo.« Kasneje sem nenehno stražil pred televizijskimi zasloni, ko sem izvedel, da je bil v oddaji Klub klobuk predvajan spot, sem obsedeno čakal ponovitev. Dobil sem celo enega tistih posterjev, ki so jih prodajali v podhodu Ajdovščina, a takrat bi lahko rekel, da me je že počasi minevalo. Smešno naključje je hotelo, da je vloga oboževancev za nekaj časa padla na najbolj znano kombinacijo vrtnic in pištol, naključje pa seveda zato, ker je na enem od meni najbolj všečnih komadov s prej omenjenega albuma svoje značilne vragolije uganjal ravno danes že zdavnaj razpištoljeni kitarist - . Šele celih deset let kasneje me je neko čudaško navdušenje nad virtuoznim sprehajanjem po strunah pripeljalo nazaj k določeni kompoziciji, za katero danes vedno pravim, da vsebuje najboljšo free-jazzovsko kitarsko solažo. Retrospektivno snidenje z davno zaprašenim ploščkom je že ob otipu ovitka v meni prebudilo pestro paleto čustev, razprostirajočih se med srečo in žalostjo, kamor me je glasba z njegovega naslednika dolgo nazaj znala varno peljati. In to počne še vedno, prav vsakič, ko se cede znajde v mojih rokah…

0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory