sobota, 18. julij 2009

Lacanian snapshot...

Tokrat v razdelku "Teorija" zelo na hitro predstavljamo nekaj temeljnih faktov o Jacquesu Lacanu. Več o njegovem delu lahko sicer izveste v številnih knjižnih izdajah Društva za teoretsko psihoanalizo, prav tako pa lahko prisluhnite predavanju Barbare Drole, katerega osrednji fokus je psihoanaliza v navezavi na umetnost in film. Ob tem naj še opozorimo, da je predavanje potekalo v okviru Škratove filmske male šole.

V zvezi s t.i. poststrukturalističnim obratom je nedvomno potrebno omeniti Jacquesa Lacana (1901-1981), ki se vrne k Freudu, a preko Descartesa (Dolar 2008). Lacana je sicer pot k Freudu stala izključitve iz domala vseh uradnih psihoanalitskih institucij, ki so sledile Freudovi dediščini. Po drugi strani pa, tako Dolar, šele z Lacanom Freudovo odkritje zadobi svoj pravi teoretski in praktični domet (ibid. 2008).

Lacan je v svojih spisih natančno pokazal, kako naš občutek o samem sebi kot o celovitem, racionalnem bitju ni nekaj, kar bi bilo v nas od nekdaj. Prav nasprotno. Lacan s pomočjo t.i. zrcalne faze oriše in poudari, da posameznik pravzaprav že od svojih rosnih let nima neposrednega odnosa do samega sebe, saj je ta vedno formuliran prek zrcalnega odseva oziroma prek nečesa drugega, je tako rekoč arbitraren (Stanković 2006: 133-135).

Če se povrnemo na uvodne besede; Lacan pravzaprav cepi Freuda na strukturalizem, saj v svojih spisih natančno pokaže na ujetost posameznikov v mreže jezika – ta je pri Lacanu organiziran kot neskončna drseča veriga označevalcev, ki ni nikoli zaprta, vendar pa mora vseeno obstajati vsaj minimalno število točk prešitja med označencem in označevalcem, saj je to nujen pogoj za posameznikovo psihično stabilnost (falični označevalec oziroma gospodar) - s tem pa v sistem simbolizacije realnega, ki nastopi ob vstopu otroka v svet kulture, in sicer s premestitvijo identifikacije ob nastopu očeta (Lacan v Stanković 2006: 133-134).

Sklicujoč na Petra Stankovića, bomo naš zelo kratek uvod v Lacanovo misel zaključili z dvema Lacanovima tezama, ki sta pomembni za konstituiranje posameznika: 1. ljudje smo v celoti družbeno konstituirana bitja, z nujnostjo po konstituciji, s pomočjo v jeziku oblikovanem simbolnem redu, prek identifikacije z nečim drugim 2. ker je ta simbolni red prazen, se lahko konstituiramo kot subjekti z realnim občutkom o sebi zgolj na način identifikacije s faličnim označevalcem, ki nam vsaj navidezno ponuja koherentno mesto v neskončno tesnobnem in kompleksnem svetu (Stanković 2006: 135).

In do kod seže domet Lacanove misli? Lacan s svojim delom opozori na tri stvari: prvič, da je naša subjektivnost torej primer arbitrarnega konstrukta. Drugič. Lacan ponudi odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje često oprijemamo določenih nesmiselnih identitet, katerih podmena je naša volunterska podrejenost – npr. patriarhalne identitete in tretič. Lacanonve teze implicirajo (arbitrarnost) možnost oblikovanja političnih alternativ (ibid.: 135-136).

Viri:

Dolar, M. 2008. Jacques Lacan: spisi. Dostopno prek: http://www.kvarkadabra.net/article.php/Jacques-Lacan-Spisi (25.6.2009).

Stanković, P. (2006): Politika popa: Uvod v kulturne študije. FDV, Ljubljana.











3 komentarji:

aleš pravi ...

V premislek: kaj naj bi pomenilo - sam dvomim, da se Lacanova teorija subjekta v tem izčrpa - da je identifikacija (posameznikov 'odnos do samega sebe) 'arbitrarna'?

aleš pravi ...

Kaj ti pomeni, da je posameznikov 'neposredni odnos do samega sebe', tj. identifikacija - 'arbitrarna'?

Anonimni pravi ...

Mogoče da je prostorsko in časovno pogojena? Čeprav mislim, da to nekako res ni centralen Lacanov point, ko pride do vpr. identitete...

So pa tile posnetki neprecenljivi! What a performance;)


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory