nedelja, 26. julij 2009

Nekaj refleksij o "pošasti, imenovani jazz"

Letošnji Jazz festival si bomo zapomnili po dveh postavkah: prva je zgoščen in natrpan urnik, kateremu je bilo zelo naporno slediti v celoti, druga pa je usmerjena izključno v glasbo in veliko prijetnih presenečenj v zvezi z izvajalci, ki so na celotedenskem jubileju nastopili. Glede na to, da obstajajo festivali, ki imajo program še veliko bolj nečloveški, je najbrž kritika na prvo postavko povsem odveč, postavlja pa se vprašanje, če so tovrstni festivali zastavljeni, da se jih lahko posameznik docela udeleži, ali pač ne.

Če se ozremo na pester spomladanski glasbeni ritem, potem je bil 50. Jazz festival Ljubljana dobro umeščen vrhunec koncertne ponudbe v prestolnici, znal se je vpeti v raznolike prostore, pripeljal je ogromno znanih imen iz zgodovine in prihodnosti jazza, posegel pa je tudi po nekaterih nekonvencionalnih jazzovskih predponah. Slednje bi se sicer dalo še precej razširiti in poglobiti, a pri h komfortu poznanega usmerjeni večini ljubljanske publike, bi znalo tovrstno eksperimentiranje pasti na neplodna tla, festivali pa tudi ne morejo preživeti zgolj ob navdušeni progresivno nastrojeni peščici.

Sicer mimobežen uvodni dan je nasledil nepozabni Večer v Chicagu, ki je tako z lokacijo, kot z vrhunsko uglasbitvijo festivalu dal krila. Če se ozremo nazaj in se spomnimo, da je na isti lokaciji izzvenel že vrhunec letošnje Druge godbe, lahko le upamo, da bo organizatorjem še naprej tako smelo uspelo muzičiste umestiti v Galo halo. Križanke so pregovorno najbolje reagirale na tradicijo(Paquito D'Rivera z Big Bandom RTVSlo) in sladkobno sodoben jazz s ščepci eksotike, ki pa je tokrat pod taktirko Avishaija Cohena tudi z nekoliko distance ozračje zares dodobra prežel. Nekaj podobnega bi lahko rekli za inovatorja na instrumentu bandolima, Hamiltona de Holando, saj je z virtuozno predstavo fusion-sambe bržkone našel pot do večine takrat prisotnih.

Da je free-jazz v kakršnikoli svoji obliki res rezerviran za dodobra izdelane instrumentaliste, so dokazali Ensemble 56, ki svojemu zastavku transidiomatske estetike enostavno niso bili kos. Zato pa je v tem kontekstu navkljub zares čudaški uri presežek ponudil dvojec Zlatko Kaučič/Evan Parker. Eden od treh ali štirih absolutnih vrhuncev festivala je morda ravno z navidez nesmiselnim časovnim okvirom povzročil nekaj izjemnih dialogov med duetom in občinstvom. Najbrž bomo le stežka pozabili dojenčkov jok, na katerega sta Kaučič in Parker celo na več mestih reagirala, vmes pa se je uspelo vriniti tudi pridušeno zvonenje mobilnega telefona. Škoda le, ker dvojec ni, podobno kot denimo Keith Rowe pred svojim nastopom v galeriji Kapelica, občinstvo nagovoril, češ, naj svojih aparatov ne izklaplja. Ironija bi v tem primeru dosegla neslutene višave.

Nosilec festivala je le delno opravičil bajni honorar, ki ga je bojda pobasal. Dokazal je sicer, da obvlada, odimproviziral nekaj kratkih memorabilnih pasaž, nato oddirigiral naphano različico Dreamersov, ki je, mimogrede, ravno v teh dneh dobila svoje nadaljevanje, ter počakal na konec ne preveč navdahnjenga mešetarjenja tria Medeski, Martin & Wood, čigar celo nekateri feni so po prvih nekaj skladbah kratko malo odšli.

Elektrike ali bolje rečeno, elektronike, je bilo tokrat bolj malo. Bugge Wesseltoft je v izrazito komfornem vzdušju pričaral nekaj nujazzovskega zanosa, to pa je bilo tudi vse. Morda bi bilo na tem mestu primerno omeniti še Sidsel Endresen, a vrzeli festival ni uspel zapolniti. Na žalost je tudi epilog popolnoma zvodenel, Klub Cankarjevega doma pa je brez stolov deloval kot zapravljena priložnost. Z nekoliko bolj profiliranim kolektivom ali celo kakšnim znanim DJ-jem, morda kar Amonom Tobinom, bi klub lahko približali še veliko širši množici in s tem sprostili nekaj toge drže slovenskega kulturnega hrama.

Ob koncu bi rad izpostavil še najlepše presenečenje šestdnevnega godenja. Jose James, mladi vokalist iz Brooklyna, je denimo že sodeloval s takšnimi imeni, kot so Soil & Pimp Sessions, tokrat pa se izkazal s svojim gibljivim kvartetom, s katerim so nas spomnili, kako vihrav in hkrati prefinjen zna vokalni funky jazz biti. Nastop, ki se ga ne bi sramovala niti Marlena Shaw, je postregel z energičnim, mestoma tudi improviziranim petjem, odlično izbranimi priredbami(npr. Red Clay Freddieja Hubbarda oziroma na tej skladbi temelječo Josejevo kompozicijo Park Bench People), Joseja pa je izpostavil kot izdelanega frontmena s karizmo.

50. Jazz festival Ljubljana je tako celostno gledano pustil izrazito pozitiven vtis, do klanjanja srenje pa mu je zmanjkalo nekaj več drznosti, ki ga je v preteklosti sicer že krasila. A v mislih je potrebno imeti vse tiste, nenehno ploskajoče. Aja, prihodnje leto pričakujemo sodobno oblikovano spletno stran, ki bi si jo vsled bogatega programa festival nedvomno zaslužil že letos, četudi je vsebina zavoljo recenzij koncertov zelo kompetentna. Že lani je bila celostna podoba brca v temo, menjava rdeče z rumeno pa menda še nikoli ni pomenila revolucije...


sobota, 25. julij 2009

Sajeta 2009

Prihodnji teden se obeta še en premnogih letošnjih jubilejev, ki, iskreno rečeno, prihajajo že malo iz mode. Vseeno pa tokratni primer zahteva precejšnjo pozornost, saj tako forma kot vsebina desetega kreativnega tabora Sajeta, obljubljata obilo glasbenih presežkov.


Skozi pet dni, kolikor jih bo program tokratne edicije zasedal, se bodo vnovič predstavili zvočni eksperimentatorji z različnih struj, manjkalo pa ne bo niti inovativne rockerske drže, ali še bolje, psihadelične progresive. Tu imam predvsem v mislih petkov večer, ko se bo po improvizaciji z Radical Improvisation Duet in Mimesys zgodil koncert zagrebški Seven That Spells. Dejstvo, da so dobri kolegi s kitaristom od Acid Mothers Temple, s katerim so tudi posneli ploščo, pove vse. Poleg tega bi se eden od vrhuncev znal zgoditi tudi v sredo, ko se bo na Sajeti predstavila avantgardna glasbenica na 5-strunskem čelu, Clementine Gasser, sledil pa ji bo bobnar/elektrončkar Andrea Belfi. Dogajanje tistega večera bo zaokrožil pariški, med rockom in jazzom lebdeči trio Jean Louis, s čimer je pestrost izrazito na strani tistega dne.

Sicer pa je potrebno omeniti najbolj zveneča imena tokratne Sajete, ki so nedvomno četrtkova Trevor Watts in Peter Knight ter uvodni večer z založbo Staubgold, ko bomo imeli priložnost slišati Paula Wirkusa in na tem festivalu že nastopajočega Josepha Suchyja. Kdor se kolikor toliko zanima za eksperimentalno in avantgardno elektronsko muziko, je bržkone za založbo Staubgold že slišal, pri njej namreč izdajajo denimo Rafael Toral, Oren Ambarchi, MC Zulu ter podobni, sama založba pa velja za eno vodilnih tovrstnih na področju Evrope.

Celoten program in vse dodatne informacije dobite na strani www.sajeta.org, dvourna oddaja o festivalu s pogovorom z vodjo Sajete in ogromno glasbe, pa se bo zgodila danes ob 22:00 na frekvencah Radia Študent.

Nekaj zanimivejših izvajalcev...





nedelja, 19. julij 2009

Avgusta bo plesno: Prihaja že 4. Mednarodni festival Front@ sodobnega plesa

Med 25. in 29. avgustom bo v Murski Soboti potekal že četrti mednarodni festival sodobnega plesa, Front@, ki bo letos minil v znamenju najrazličnejših plesnih svetov. Tako so bodo v okviru letošnjega festivalskega dogajanja zvrstili nastopi avstrijskih skupin D.ID in Unicorn, sledila jim bo madžarska skupina Artus, družbo pa jim bodo delali še slovaški duet Debris, predstava slovenskih avtorjev Rosane Hribar in Gregorja Luštka, premiera mednarodne koprodukcije Creation Beyond Front@, Zagrebački plesni ansambel in Bratušova odlično posneta plesna miniatura o življenju v dvoje v kratkem filmu 10 let.

Festival bo poleg glavnega dogajanja spremljal še pester spremljevalni program, ki bo namenjen širjenju znanja v kulturi in umetnosti ter vzpodbujanju kulturnega razvoja v mestu Murska Sobota in širši regiji. V okviru spremljevalnih dejavnosti se bodo tako lahko udeleženci med drugim udeležili seminarja Rob sodobnega plesa, ki ga bo letos vodila Christina Medina, slednji pa se bo osredotočal na vprašanje umeščanja sodobnega plesa in sodobne umetnosti zunaj urbanih središč.

Poleg vseh naštetih aktivnosti bo festival posebno pozornost namenil še mlajši generaciji plesalcev, saj so organizatorji festivala v program vključili še predstavitvi srednjih šol sodobnega plesa iz Ljubljane in Zagreba, plesne odre pa bodo med drugim zavzeli tudi mladi plesni ustvarjalci, ki so bili izbrani na letošnjem tekmovanju plesnih miniatur Opus 1. Več informacij o festivalskem dogajanju pa lahko najdete tukaj.

sobota, 18. julij 2009

Lacanian snapshot...

Tokrat v razdelku "Teorija" zelo na hitro predstavljamo nekaj temeljnih faktov o Jacquesu Lacanu. Več o njegovem delu lahko sicer izveste v številnih knjižnih izdajah Društva za teoretsko psihoanalizo, prav tako pa lahko prisluhnite predavanju Barbare Drole, katerega osrednji fokus je psihoanaliza v navezavi na umetnost in film. Ob tem naj še opozorimo, da je predavanje potekalo v okviru Škratove filmske male šole.

V zvezi s t.i. poststrukturalističnim obratom je nedvomno potrebno omeniti Jacquesa Lacana (1901-1981), ki se vrne k Freudu, a preko Descartesa (Dolar 2008). Lacana je sicer pot k Freudu stala izključitve iz domala vseh uradnih psihoanalitskih institucij, ki so sledile Freudovi dediščini. Po drugi strani pa, tako Dolar, šele z Lacanom Freudovo odkritje zadobi svoj pravi teoretski in praktični domet (ibid. 2008).

Lacan je v svojih spisih natančno pokazal, kako naš občutek o samem sebi kot o celovitem, racionalnem bitju ni nekaj, kar bi bilo v nas od nekdaj. Prav nasprotno. Lacan s pomočjo t.i. zrcalne faze oriše in poudari, da posameznik pravzaprav že od svojih rosnih let nima neposrednega odnosa do samega sebe, saj je ta vedno formuliran prek zrcalnega odseva oziroma prek nečesa drugega, je tako rekoč arbitraren (Stanković 2006: 133-135).

Če se povrnemo na uvodne besede; Lacan pravzaprav cepi Freuda na strukturalizem, saj v svojih spisih natančno pokaže na ujetost posameznikov v mreže jezika – ta je pri Lacanu organiziran kot neskončna drseča veriga označevalcev, ki ni nikoli zaprta, vendar pa mora vseeno obstajati vsaj minimalno število točk prešitja med označencem in označevalcem, saj je to nujen pogoj za posameznikovo psihično stabilnost (falični označevalec oziroma gospodar) - s tem pa v sistem simbolizacije realnega, ki nastopi ob vstopu otroka v svet kulture, in sicer s premestitvijo identifikacije ob nastopu očeta (Lacan v Stanković 2006: 133-134).

Sklicujoč na Petra Stankovića, bomo naš zelo kratek uvod v Lacanovo misel zaključili z dvema Lacanovima tezama, ki sta pomembni za konstituiranje posameznika: 1. ljudje smo v celoti družbeno konstituirana bitja, z nujnostjo po konstituciji, s pomočjo v jeziku oblikovanem simbolnem redu, prek identifikacije z nečim drugim 2. ker je ta simbolni red prazen, se lahko konstituiramo kot subjekti z realnim občutkom o sebi zgolj na način identifikacije s faličnim označevalcem, ki nam vsaj navidezno ponuja koherentno mesto v neskončno tesnobnem in kompleksnem svetu (Stanković 2006: 135).

In do kod seže domet Lacanove misli? Lacan s svojim delom opozori na tri stvari: prvič, da je naša subjektivnost torej primer arbitrarnega konstrukta. Drugič. Lacan ponudi odgovor na vprašanje, zakaj se ljudje često oprijemamo določenih nesmiselnih identitet, katerih podmena je naša volunterska podrejenost – npr. patriarhalne identitete in tretič. Lacanonve teze implicirajo (arbitrarnost) možnost oblikovanja političnih alternativ (ibid.: 135-136).

Viri:

Dolar, M. 2008. Jacques Lacan: spisi. Dostopno prek: http://www.kvarkadabra.net/article.php/Jacques-Lacan-Spisi (25.6.2009).

Stanković, P. (2006): Politika popa: Uvod v kulturne študije. FDV, Ljubljana.











petek, 17. julij 2009

Počitniške knjižne novosti z Borisom Pahorjem in Philipom Rothom

1. Boris Pahor: Izbrana dela

2. Philip Roth: Ameriška pastorala

3. Andrej E. Skubic: Lahko

4. Problemi, 2-3/09

5. Muska, 7-8/09

6. Orlando Uršič: Sadovnjak











torek, 14. julij 2009

Spakirajte kovčke in očistite špegle - Kino Otok se vrača!


Po vseh peripetijah, o katerih smo poročali tudi na Fimuthe blogu, se v Izolo vnovič vrača eden najbolj priljubljenih filmskih festivalov pri nas, Kino Otok. Festival, katerega viziji sta povezovanje in širjenje zavesti o t.i. nevidnih kinematografijah, ki so v kapitalistični realnosti često spregledane, se bo za razliko od prvega festivala odvijal v poznem poletnem terminu. Tako se bodo izolski koluti vrteli med 10. in 14. septembrom na že znanih lokacijah: na Manziolijevemu trgu, v Art Kino Odeon in Kulturnem domu Izola ter na izolski plaži Svetilnik, kjer se bo odvijal program Videa na plaži. Ta se bo poleg ustaljene sekcije festivala, posvetil še kratkometražnemu filmu, za katerega ekipa jubilejnega Kina Otoka med drugim razpisuje tudi natečaj.

Ob tem pa naj povemo še to, da je festival letos dobil tudi novo vodstvo: Lorena Pavlič, ki jo poznamo še iz časa prvega obdobja Kinodvora, je postala direktorica festivala,Tiziana Finzi pa se bo predstavila v vlogi programske voditeljice.

Dokončen program Kina Otoka sicer še ni znan, šušlja pa se, da bo poudarek na kinematografiji Latinske Amerike, ki je s svojimi filmi že večkrat nadvse prijetno presenetila - med drugim smo si lahko nekaj filmov iz dane regije ogledali tudi v rednih sporedih slovenskih kinematografov.

Več o festivalu, na katerem se bosta dve čarovniji, morje in film, staknili za štiri dni, ter o vsem ostalem pa tukaj.

petek, 10. julij 2009

Monomono

V nedeljo se bo v tokratni ediciji oddaje Razširjamo Obzorja na Radiu Študent zvrstila zasedba, katere zven lahko hkrati povezujemo tako s Felo Kutijem, kot tudi z nekaterimi prominentnimi imeni rock glasbe s preloma šestdesetih in sedemdesetih. Zasedba Monomono je na dveh albumih všečno spojila presunljivo zvočno estetiko orgel, denimo Doorsov, z vabljivimi repetitivnimi ritmi afro-beata in kitarskimi solažami, kar jih do neke mere nedvomno postavlja na precej unikatno mesto v glasbeni zgodovini. Po dveh posnetih ploščah, Give Beggar A Chance in The Dawn of Awareness, Capitol na žalost leta 1976 ni podprl njihove turneje, saj bi drugače morda zasedba preživela dlje in kot taka imela tudi bolj daljnosežni vpliv. Tako pa je obsojena na bivanje med raritetami, iz katerih jo ob nekaterih drugih referenčnih zasedbah vleče serija kompilacij založbe Soundway, ki se je do sedaj lotila tako Nigerije, Gane, Afro-Babyja in vrste ostalih zaprašenih afro poslastic. Nedelja ob 15.00 na Radiu Študent!


sreda, 08. julij 2009

Blasfemija, ne hvala

Ne spomnim se točno, kdaj sem prvič slišal suhe, a hkrati tako žmohtno udobne takte katerega od prepoznanih komadov, kaj šele, da bi se spomnil naslova, ki me je v rosnih letih prvič seznanil z udobjem prepuščanja občutkov frekvencam z zvočnikov. Glasbo sem nedvomno spoznal že veliko prej, v stereotipnih ali kakršnihkoli drugi oblikah. Nenazadnje sta me tastara vzela s seboj na Jazz festival Ljubljana že pri treh letih, poti na morje sem doživljal prepojene s sladkobnim popom šestdesetih, Felo Kutijem, raznovrstim rockom in neke kasete z brazilskimi tropikalijami, ki je ob mojih maničnih nostalgičnih prebliskih še danes nikjer ni najti. Vsi ti vtisi so risali svojo pot, prepredeno tudi z obveznima Tajči in Andrejem Šifrerjem, katerima se takrat pač ni bilo moč ogniti. Kje vmes sem se prvič zares seznanil z občutkom, biti fen, je težko reči, ampak ta občutek je nerazdružljivo povezan ravno z uvodno povedjo sestavka. Ko smo imeli na naših malih TV sprejemnikih še kanale, kot so Filmnet, Movie Channel, Sky Movies in Sky One, je ena izmed slednjih uspela predvajati vsaj zame zelo preroški film. Impresije iz krstnega ogleda so zelo motne, fragmenti naslednje logične slike pa kažejo na neko trgovinico s cedeji in kasetami, kjer sem nato dobil svoj prvi kompaktni plošček, ki ga seveda še danes skrbno hranim na polici. Dobro se spomnim večera, ko je cede nato romal v črni, zame takrat še prepovedani predvajalnik in iz katerega se je nato razlegel precej drugačen zvok, kot sem ga pričakoval. Razočaranje, ker na cedeju ni bilo komada, ki sem si ga iz filma najbolj zapomnil, je bilo prepredeno s ščepci otroške radovednosti, a vseeno je prevladala ihta in sledil je še nakup dvojne kasete z dvema albumoma, od katerih je tisti z glasbo s prej omenjenega romal v roke moje sestrične. S tem se je zavoljo svetosti cede predvajalnika na žalost od mojih ušes oddaljil za kar nekaj let, vendar pa me je takrat veliko bolj zanimalo, kakšne melodije se skrivajo za naslovnico, za katero sem mnogo kasneje izvedel, da je ob izzidu med oboževalci povzročila pravi šok. Kakorkoli že, postala sva neločljiva, skakanje v ritmu po zakonski postelji staršev je bilo vsak večer pred spanjem obvezna rutina, skrbno odbrana skladba pa je zame postala nekakšna svetinja, moj komad. Ob raznih, takrat že izrazito preroško obarvanih produktih popularne kulture z vsemi risankami na čelu, me je najbolj navdušila ravno podoba brez očitnih nadčloveških darov. Celo tako, da sem imel enkrat za maškare na glavi nataknjeno ogromno nogavico z všitimi črnimi kodrastimi vozli. Minilo je kako leto in med enim takrat precej pogostih izletov v bližnjo Italijo sem dobil še eno kaseto, prvič povsem svežo tudi za merila okolice. Spomnim se še besed mamine prijateljice, ko smo kaseto pri njih prvič vstavili v kasetofon: »No, nekaj se je že razbilo.« Kasneje sem nenehno stražil pred televizijskimi zasloni, ko sem izvedel, da je bil v oddaji Klub klobuk predvajan spot, sem obsedeno čakal ponovitev. Dobil sem celo enega tistih posterjev, ki so jih prodajali v podhodu Ajdovščina, a takrat bi lahko rekel, da me je že počasi minevalo. Smešno naključje je hotelo, da je vloga oboževancev za nekaj časa padla na najbolj znano kombinacijo vrtnic in pištol, naključje pa seveda zato, ker je na enem od meni najbolj všečnih komadov s prej omenjenega albuma svoje značilne vragolije uganjal ravno danes že zdavnaj razpištoljeni kitarist - . Šele celih deset let kasneje me je neko čudaško navdušenje nad virtuoznim sprehajanjem po strunah pripeljalo nazaj k določeni kompoziciji, za katero danes vedno pravim, da vsebuje najboljšo free-jazzovsko kitarsko solažo. Retrospektivno snidenje z davno zaprašenim ploščkom je že ob otipu ovitka v meni prebudilo pestro paleto čustev, razprostirajočih se med srečo in žalostjo, kamor me je glasba z njegovega naslednika dolgo nazaj znala varno peljati. In to počne še vedno, prav vsakič, ko se cede znajde v mojih rokah…

ponedeljek, 06. julij 2009

L'MIT – Ljubljanska mreža info točk za mlade vabi!


Mreža L'mit z javnim povabilom vabi vse mlade ustvarjalke in ustvarjalce k sodelovanju pri izvajanju ustvarjalnih delavnic v letu 2010.

L'mit je mreža neprofitnih organizacij pod okriljem MOL, ki zbira in brezplačno posreduje informacije zainteresirani javnosti - zlasti mladim in mladinskim organizacijam. Poleg funkcije obveščanja pa L'mit pripravlja tudi brezplačne eno ali več dnevne ustvarjalno-izobraževalne delavnice za mlade do 30. leta, imenovane Ustvarjalno² in Ustvarjalni ponedeljki. Delavnice potekajo čez celo leto na Info točkah mreže L'mit.

Do sedaj se je tako zvrstilo kar nekaj zanimivih delavnic: od delavnice sitotiska, izdelovanja nakita, kreativnega pisanja, pa vse do ekoloških, plesnih, računalniških delavnic. Omenjena mreža pa je celo organizirala tečaje šivanja.

V pričujočem javnem povabilu bo ključno vlogo pri izbiri animatorjev igrala zlasti inovativnost pristopov, seveda pa tudi sama vsebina delavnic.

Svoje prijave in morebitna vprašanja pošljete na Info center ŠKUC, Stari trg 21, 1000 Ljubljana ali po elektronski pošti info.skuc@guest.arnes.si.

Rok oddaje prijav je 11.9.2009.

Več pa tukaj.


četrtek, 02. julij 2009

Knjižne novosti za vroči julij!

1) Ian Parker: Slavoj Žižek: kritični uvod

2) Aleš Erjavec: Estetika in politika modernizma

3) Judith Butler: Antigonina zahteva: Sorodstvo med življenjem in smrtjo

4) Vedrana Rudan: Ko je ženska kurba/ko je moški peder

5) Metod Pevec: Teža neba

6) Primož Repar: Kierkegaard - vprašanja izbire in Kierkegaard - eksistencialna komunikacija


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory