Tretji album tretje inkarnacije newyorškega tria Fieldwork dosledno nadaljuje grobo tradicijo svojih dveh predhodnikov. Navkljub menjavam muzicirajočega kadra, je skupini uspelo ohraniti takorekoč enak izraz skozi vse tri izdelke, ki v maniri sodobne jazzovske avantgarde preiskuje brutalnejše poliritmične svobodnjaške kolaže.
Skupina Fieldwork je neločljivo povezana z imenom Vijay Iyer. Gre za v Newyorku delujočega pianista indijskih korenin, ki je poleg glasbenega ustvarjanja v akademskih krogih poznan tudi kot visoko izobražen, celo nekakšen renesančni človek. Pri vsem skupaj je najbolj intriganten ravno spisek njegovih dotičnih dosežkov. Obsega namreč diplomo iz matematike in fizike z znane univerze Yale ter magisterij iz fizike in doktorat iz interdisciplinarnih študij na kalifornijski univerzi Berkeley. Znan je tudi njegov teoretski pristop h glasbi, čigar rodovitnost je moč preveriti v kar nekaj uglednih, teoretstko nastrojenih glasbenih publikacijah. Prispeval pa je tudi poglavje k zadnji knjigi Paula D. Millerja, bolj znanega pod imenom DJ Spooky. Slovensko občinstvo ga je imelo priložnost videti in slišati na ljubljanskem jazz festivalu leta 2005, kjer je v duetu z Rudreshom Mahanthappo zaokrožil solistični prispevek legendarnega Abdullaha Ibrahima.
Vijay Iyerjev glasbeni opus je skoraj nemogoče strniti v en stavek. Že prvenec iz leta 1995, Memoraphilia, je skomponiran iz prispevkov kar treh njegovih skupin, katerih vodja je bil. Do danes je kot skladatelj in pianist v večinoma glavni vlogi izdal nič manj kot dvanajst albumov, v zadnjem letu celo dva, poleg obravnavanega ploščka Door še Tragicomic, izdan za založbo Sunnyside. Sicer zelo prepogibajoča in kompleksna tehnika Vijayjevega igranja pa je svoj najdostopnejši trenutek nedvomno doživela v duetu z raperjem Mikeom Laddom, ki je botroval nastanku dveh albumov, In what language? iz leta 2003 ter lanski Still Life with Commentator.
Prvotno zasedbo tria Fieldwork sta poleg Vijayja Iyerja sestavljala še bobnar Elliot Humberto Kavee in saksofonist Aaron Stewart. Enakomerno porazdeljene kompozicijske zadolžitve so leta 2002 prinesle uravnoteženo Your Life Flushes. Z ostrim tempiranjem razsekljanih polifoničnih linij je odločno preizkušala poslušalčev nivo, ki je bil ob vztrajnem vračanju tudi nagrajen in nadgrajen. S tem v mislih je nastal tudi sledeči album Simulated Progress, na katerem je Aarona Stewarta zamenjal Steve Lehman, kar je k skupini prineslo nekaj več višav. Steve se namreč raje poslužuje altovskega in celo sopranino saksofona, s čimer je za razliko od Aaronovega tenorja Vijayju prepustil nekoliko več manevrskega prostora. To se je nato najlepše izrazilo skozi simultane sole, ki so ob veščem Vijayjevem emuliranju basa koherentno zapolnili ves ustvarjalni prostor. Takrat je v kritiški srenji pričelo tudi prevladovati mnenje, da česa podobnega na newyorški sceni ni moč izkusiti.
Kot je bilo rečeno že v uvodu, je tretji plošček botroval tudi tretji inkarnaciji zasedbe Fieldwork. Bobnarja Elliota Humberta Kaveeja je namreč zamenjal Tyshwan Sorey. Album Door, v maniri predhodnikov je prav tako izšel pri založbi Pi Recordings, se v glasbenem smislu začne točno tam, kjer se drugi konča. Šele proti sredini poslušalec prične slutiti nekatere očitne razločke, ki se ob vztrajnem držanju ušes v primežu nedvomno priležejo. Če sta se prejšnja albuma skoraj v celoti držala uptempa in se skozi polifonijo prepletala v neskončnih solih, je tokrat kanček večji poudarek na samem zaporedju akordov. Slednje ob sicer še vedno prisotni impulzivni melodiki, vsemu skupaj doda nekakšen pridih zgodnjih Oregon, dasiravno Vijayjevo igranje bolj diši po mešanici Cecila Taylorja in avantgardnega Chicka Coreje. Tako se skozi komad Cycle I zgodi baladno-cinematični prelom albuma, čemur nemudoma sledi ponovna vzpostavitev klasičnega Fieldwork zvoka. Ta se v poliritmičnih preskokih prebije vse do konca, ko v zadnjem komadu skozi intenzivno rabo bas bobna in z že skoraj rokerskimi rifi zaokroži celostno glasbeno doživetje.
Nedvomno predstavlja skupina Fieldwork eno zanimivejših godb nepreglednega spiska ustvarjalcev bogate newyorške jazzovske scene. Tanka linija, na kateri se skozi plošček Door gibajo, pa ob nenehnem strahu pred padcem nudi tudi tisti prepotrebni draž, ki dela svobodnjaške jazzerje tako privlačne.
Ploščo si lahko poslušate v Tolpi Bumov v soboto, 13.9.2008 ob 19:00 na Radiu Študent.
Skupina Fieldwork je neločljivo povezana z imenom Vijay Iyer. Gre za v Newyorku delujočega pianista indijskih korenin, ki je poleg glasbenega ustvarjanja v akademskih krogih poznan tudi kot visoko izobražen, celo nekakšen renesančni človek. Pri vsem skupaj je najbolj intriganten ravno spisek njegovih dotičnih dosežkov. Obsega namreč diplomo iz matematike in fizike z znane univerze Yale ter magisterij iz fizike in doktorat iz interdisciplinarnih študij na kalifornijski univerzi Berkeley. Znan je tudi njegov teoretski pristop h glasbi, čigar rodovitnost je moč preveriti v kar nekaj uglednih, teoretstko nastrojenih glasbenih publikacijah. Prispeval pa je tudi poglavje k zadnji knjigi Paula D. Millerja, bolj znanega pod imenom DJ Spooky. Slovensko občinstvo ga je imelo priložnost videti in slišati na ljubljanskem jazz festivalu leta 2005, kjer je v duetu z Rudreshom Mahanthappo zaokrožil solistični prispevek legendarnega Abdullaha Ibrahima.
Vijay Iyerjev glasbeni opus je skoraj nemogoče strniti v en stavek. Že prvenec iz leta 1995, Memoraphilia, je skomponiran iz prispevkov kar treh njegovih skupin, katerih vodja je bil. Do danes je kot skladatelj in pianist v večinoma glavni vlogi izdal nič manj kot dvanajst albumov, v zadnjem letu celo dva, poleg obravnavanega ploščka Door še Tragicomic, izdan za založbo Sunnyside. Sicer zelo prepogibajoča in kompleksna tehnika Vijayjevega igranja pa je svoj najdostopnejši trenutek nedvomno doživela v duetu z raperjem Mikeom Laddom, ki je botroval nastanku dveh albumov, In what language? iz leta 2003 ter lanski Still Life with Commentator.
Prvotno zasedbo tria Fieldwork sta poleg Vijayja Iyerja sestavljala še bobnar Elliot Humberto Kavee in saksofonist Aaron Stewart. Enakomerno porazdeljene kompozicijske zadolžitve so leta 2002 prinesle uravnoteženo Your Life Flushes. Z ostrim tempiranjem razsekljanih polifoničnih linij je odločno preizkušala poslušalčev nivo, ki je bil ob vztrajnem vračanju tudi nagrajen in nadgrajen. S tem v mislih je nastal tudi sledeči album Simulated Progress, na katerem je Aarona Stewarta zamenjal Steve Lehman, kar je k skupini prineslo nekaj več višav. Steve se namreč raje poslužuje altovskega in celo sopranino saksofona, s čimer je za razliko od Aaronovega tenorja Vijayju prepustil nekoliko več manevrskega prostora. To se je nato najlepše izrazilo skozi simultane sole, ki so ob veščem Vijayjevem emuliranju basa koherentno zapolnili ves ustvarjalni prostor. Takrat je v kritiški srenji pričelo tudi prevladovati mnenje, da česa podobnega na newyorški sceni ni moč izkusiti.
Kot je bilo rečeno že v uvodu, je tretji plošček botroval tudi tretji inkarnaciji zasedbe Fieldwork. Bobnarja Elliota Humberta Kaveeja je namreč zamenjal Tyshwan Sorey. Album Door, v maniri predhodnikov je prav tako izšel pri založbi Pi Recordings, se v glasbenem smislu začne točno tam, kjer se drugi konča. Šele proti sredini poslušalec prične slutiti nekatere očitne razločke, ki se ob vztrajnem držanju ušes v primežu nedvomno priležejo. Če sta se prejšnja albuma skoraj v celoti držala uptempa in se skozi polifonijo prepletala v neskončnih solih, je tokrat kanček večji poudarek na samem zaporedju akordov. Slednje ob sicer še vedno prisotni impulzivni melodiki, vsemu skupaj doda nekakšen pridih zgodnjih Oregon, dasiravno Vijayjevo igranje bolj diši po mešanici Cecila Taylorja in avantgardnega Chicka Coreje. Tako se skozi komad Cycle I zgodi baladno-cinematični prelom albuma, čemur nemudoma sledi ponovna vzpostavitev klasičnega Fieldwork zvoka. Ta se v poliritmičnih preskokih prebije vse do konca, ko v zadnjem komadu skozi intenzivno rabo bas bobna in z že skoraj rokerskimi rifi zaokroži celostno glasbeno doživetje.
Nedvomno predstavlja skupina Fieldwork eno zanimivejših godb nepreglednega spiska ustvarjalcev bogate newyorške jazzovske scene. Tanka linija, na kateri se skozi plošček Door gibajo, pa ob nenehnem strahu pred padcem nudi tudi tisti prepotrebni draž, ki dela svobodnjaške jazzerje tako privlačne.
Ploščo si lahko poslušate v Tolpi Bumov v soboto, 13.9.2008 ob 19:00 na Radiu Študent.
0 komentarji:
Objavite komentar