Piero Piccioni se je rodil leta 6. decembra leta 1921 v italijanskem mestu Torino. Prefinjeni glasbeni okus mu je pomagal izgraditi njegov oče Attilio, sicer ugleden član takratne krščanske demokratske stranke, ki ga je nemalokrat vzel s seboj na jazz koncerte v studio predhodnika današnjega RAI. Ob tem se je Piero še posebej navduševal nad Charliejem Parkerjem in h glasbi ga je vleklo vedno bolj in bolj. Ker pa ga je oče spodbujal k študiju prava, se je moral igranja instrumenta priučiti sam.
S svojo skupino »013« Big Band je krstni nastop na radiu okusil leta 1938, po italijanski osvoboditvi izpod fašističnega jarema pa je bil dotični Big Band prvi radijsko predvajani jazzovski kolektiv. S pisanjem glasbe za filme se ni srečal vse do začetka petdesetih, ko je kot pravnik zagotavljal pravice filmskim distributerjem, kot sta Titanus in De Laurentiis. To ga je tudi pripeljalo v rimsko filmsko sceno, kjer pa ga je skoraj za deset let zaznamoval škandal, ki je v petdesetih razburkal italijansko javnost. Piero naj bi sodeloval v orgiji, v kateri so takrat dvajsetletno dekle omamili, zaradi česar naj bi se kasneje v morju tudi utopila. Ugled družine je bil s tem hudo načet, afera pa je pomenila tud postopen zaton politične kariere Pierovega očeta, v tistem času sicer italijanskega zunanjega ministra.
Prvi film, za katerega je Piero skomponiral glasbo, je bil Il mondo le condana iz leta 1952. Zaradi distanciranja od omenjene afere je potem vse do konca petdesetih uporabljal izpeljanko maminega dekliškega priimka Morgan, kasneje pa ga je za potrebe tujega trga uporabil še pri filmu Qualcuno ha tradito iz leta 1967. V tem času je dosegel tudi svoje največje uspehe, skladal je glasbo ob trinajstih filmih Francesca Rossija in večini del priznanega italijanskega komika Alberta Sordija, lotil se je praktično vseh žanrov, od mehkih pornografskih teaserjev, špageti vesternov in dram, do komedij, znanstvenih fantastik ter grozljivk, ki so v razcvetu tako imenovanega Cinecitta-ja(činečitaja) polnili italijanske kinodvorane. Spisek režiserjev, kateri so ga povabili k sodelovanju, obsega praktično vso italijansko smetano: Luchino Visconti, Bernardo Bertolucci, Michelangelo Antonioni, Vittorio de Sica, Roberto Rossolini, Tinto Brass idr. Zgled za tematsko rabo glasbe pa so mu nudili predvsem filmi Alfreda Hitchcocka, Franka Capre, Johna Forda ter Billyja Wilderja, katerih velik ljubitelj je bil.
Pieru sicer ni uspel takšen preboj, kot Enniu Morriconeju, Rizu Ortoliniju in nenazadnje Pinu Donaggiu, ki so vsi po vrsti skladali tudi v Hollywoodu, je pa pripomogel k prenekateri popevkarski uspešnici v svoji rodni Italiji. Kdor je v šestdesetih želel imeti funky-jazzy ali primerno erotično začinjeno glasbo, se je namreč obrnil k Pieru. Le-ta se je dokazal v prenekateri žanrski mutaciji. Med debelimi basi in psihadeličnimi pihali, orkestralnimi pasažami ter generičnimi orglami, je našel čas tudi za kanconsko začinjene bossa nove in avantgardno Le mani sulla citta iz leta 1963. Med njegove najbolj znane filmske glasbene spremljave nedvomno sodi Camille 2000, katere uvod smo lahko slišali tudi med psihadelično orgijo proti koncu filma o seksploataciji žensk Viva, ki je bil predvajan na lanskoletnem LIFF-u. Iz množice izstopa tudi Puppet On A Chain, sicer šele leta 2001 originalno izdan soundtrack, Godardjeva Le Mepris ter udarna Colpo Rovente. Ob tem ne gre pozabiti - poleg komada Traffic Boom v filmu Big Lebowski - edinega večjega striženja ameriških ušes z More Than A Miracle Francesca Rosija, čeprav bi uspeh verjetno lahko pripisali tudi estetiki igralske zasedbe s Sophio Loren in Omarjem Sharifom na čelu. Sodelovanje z Enniom Morriconejem pa mu je prinesla komedija Dove vai in vacanza? iz leta 1978, ki je sicer sestavljen iz večih segmentov in tako se njuna glasba ne uspe dostojno preplesti.
Da se je Pierovo ustvarjanje razbohotilo ravno proti koncu šestdesetih, ni nobeno presenečenje, saj se mu kot organistu ni bilo težko prilagoditi prevladujočim elektrificiranim glasbenim tokovom tistega časa. Za primer naj sodi anekdota s snemanja filma Il caso Mattei leta 1972, ko ga je Francesco Rosi prosil, da bi bil v kompozicijah slišan srčni utrip. Leto pred Dark Side of the Moon je Piero torej skomponiral povsem elektronski soundtrack z utripom srca.
Njegovemu kinematografskemu zvoku je še najbolj sorodno ustvarjanje Armanda Trovaiolija, čigar ime prav tako krasi množico kompilacij s funky in celo z lounge filmsko glasbo. Njuna, po večini easy tempo sproščujoča godba, se tako bohoti iz raznih Beat at Cinecitta, Beretta '70 ali Sexy Vocies zbirkah, ki zvesto sledijo flori in favni italijanske kulture ter s tem pričarajo nezmotljivo prepoznaven okus po poskakujočih gospodičnah in črno-belih dialogih takratne B produkcije. In vsled tarantinovskega vzgiba po poveličevanju klišejev, pozdravljamo klišejske kulise za streljanje, divjanje z avtomobili, vživanje LSD-ja, komične situacije, poceni srhljivke in nenazadnje seks.
Zadevo si, ob spremljavi Pierove glasbe, lahko poslušate na dan volitev ob 15:00 na Radiu Študent.
S svojo skupino »013« Big Band je krstni nastop na radiu okusil leta 1938, po italijanski osvoboditvi izpod fašističnega jarema pa je bil dotični Big Band prvi radijsko predvajani jazzovski kolektiv. S pisanjem glasbe za filme se ni srečal vse do začetka petdesetih, ko je kot pravnik zagotavljal pravice filmskim distributerjem, kot sta Titanus in De Laurentiis. To ga je tudi pripeljalo v rimsko filmsko sceno, kjer pa ga je skoraj za deset let zaznamoval škandal, ki je v petdesetih razburkal italijansko javnost. Piero naj bi sodeloval v orgiji, v kateri so takrat dvajsetletno dekle omamili, zaradi česar naj bi se kasneje v morju tudi utopila. Ugled družine je bil s tem hudo načet, afera pa je pomenila tud postopen zaton politične kariere Pierovega očeta, v tistem času sicer italijanskega zunanjega ministra.
Prvi film, za katerega je Piero skomponiral glasbo, je bil Il mondo le condana iz leta 1952. Zaradi distanciranja od omenjene afere je potem vse do konca petdesetih uporabljal izpeljanko maminega dekliškega priimka Morgan, kasneje pa ga je za potrebe tujega trga uporabil še pri filmu Qualcuno ha tradito iz leta 1967. V tem času je dosegel tudi svoje največje uspehe, skladal je glasbo ob trinajstih filmih Francesca Rossija in večini del priznanega italijanskega komika Alberta Sordija, lotil se je praktično vseh žanrov, od mehkih pornografskih teaserjev, špageti vesternov in dram, do komedij, znanstvenih fantastik ter grozljivk, ki so v razcvetu tako imenovanega Cinecitta-ja(činečitaja) polnili italijanske kinodvorane. Spisek režiserjev, kateri so ga povabili k sodelovanju, obsega praktično vso italijansko smetano: Luchino Visconti, Bernardo Bertolucci, Michelangelo Antonioni, Vittorio de Sica, Roberto Rossolini, Tinto Brass idr. Zgled za tematsko rabo glasbe pa so mu nudili predvsem filmi Alfreda Hitchcocka, Franka Capre, Johna Forda ter Billyja Wilderja, katerih velik ljubitelj je bil.
Pieru sicer ni uspel takšen preboj, kot Enniu Morriconeju, Rizu Ortoliniju in nenazadnje Pinu Donaggiu, ki so vsi po vrsti skladali tudi v Hollywoodu, je pa pripomogel k prenekateri popevkarski uspešnici v svoji rodni Italiji. Kdor je v šestdesetih želel imeti funky-jazzy ali primerno erotično začinjeno glasbo, se je namreč obrnil k Pieru. Le-ta se je dokazal v prenekateri žanrski mutaciji. Med debelimi basi in psihadeličnimi pihali, orkestralnimi pasažami ter generičnimi orglami, je našel čas tudi za kanconsko začinjene bossa nove in avantgardno Le mani sulla citta iz leta 1963. Med njegove najbolj znane filmske glasbene spremljave nedvomno sodi Camille 2000, katere uvod smo lahko slišali tudi med psihadelično orgijo proti koncu filma o seksploataciji žensk Viva, ki je bil predvajan na lanskoletnem LIFF-u. Iz množice izstopa tudi Puppet On A Chain, sicer šele leta 2001 originalno izdan soundtrack, Godardjeva Le Mepris ter udarna Colpo Rovente. Ob tem ne gre pozabiti - poleg komada Traffic Boom v filmu Big Lebowski - edinega večjega striženja ameriških ušes z More Than A Miracle Francesca Rosija, čeprav bi uspeh verjetno lahko pripisali tudi estetiki igralske zasedbe s Sophio Loren in Omarjem Sharifom na čelu. Sodelovanje z Enniom Morriconejem pa mu je prinesla komedija Dove vai in vacanza? iz leta 1978, ki je sicer sestavljen iz večih segmentov in tako se njuna glasba ne uspe dostojno preplesti.
Da se je Pierovo ustvarjanje razbohotilo ravno proti koncu šestdesetih, ni nobeno presenečenje, saj se mu kot organistu ni bilo težko prilagoditi prevladujočim elektrificiranim glasbenim tokovom tistega časa. Za primer naj sodi anekdota s snemanja filma Il caso Mattei leta 1972, ko ga je Francesco Rosi prosil, da bi bil v kompozicijah slišan srčni utrip. Leto pred Dark Side of the Moon je Piero torej skomponiral povsem elektronski soundtrack z utripom srca.
Njegovemu kinematografskemu zvoku je še najbolj sorodno ustvarjanje Armanda Trovaiolija, čigar ime prav tako krasi množico kompilacij s funky in celo z lounge filmsko glasbo. Njuna, po večini easy tempo sproščujoča godba, se tako bohoti iz raznih Beat at Cinecitta, Beretta '70 ali Sexy Vocies zbirkah, ki zvesto sledijo flori in favni italijanske kulture ter s tem pričarajo nezmotljivo prepoznaven okus po poskakujočih gospodičnah in črno-belih dialogih takratne B produkcije. In vsled tarantinovskega vzgiba po poveličevanju klišejev, pozdravljamo klišejske kulise za streljanje, divjanje z avtomobili, vživanje LSD-ja, komične situacije, poceni srhljivke in nenazadnje seks.
Zadevo si, ob spremljavi Pierove glasbe, lahko poslušate na dan volitev ob 15:00 na Radiu Študent.
1 komentarji:
Tit, zelo zanimiv clanek. Vedno rada kaj novega preberem o glasbi, sploh o izvajalcih, ki jih se ne poznam, pa me s svojo ustvarjalno zilico se kako navdusijo!
Objavite komentar