torek, 02. september 2008

Živeča barva Living Colour

Living Colour so ena najvidnejših in kot že ime namiguje ena barvno najizrazitejših zasedb poplave funk-rockovskih bendov z osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat, ko je melanholično-industrijski duh v rock glasbi počasi že pešal, je prišel čas za gibljivejše, udarnejše, predvsem pa bolj optimistične funky rokerje. V eminentni družbi Red Hot Chilli Peppersov, Faith No More in nenazadnje Primus, so Living Colour skozi dekado razvili distinktiven zvok, grajen okoli virtuoznega kitarista Vernona Reida, basista Muzza Skillingsa, bobnarja Willa Calhouna ter pevca Coreyja Gloverja.


Začetki segajo sicer v leto 1983, ko prične Vernon Reid eksperimentirati z raznimi zasedbami, ki jim je sicer skupno zgolj eno – ime Living Colour. Z iskanjem oprijemljivejše ritem sekcije se nato Vernon ubada vse do leta 1986, ko mu s prej omenjenim triom uspe sestaviti bend, zmožen izgrajevanja lastne glasbene identitete. Le-to so v vizualno precej kričečem obdobju spretno zapakirali v vzpenjajočo se hip-hop subkulturo, zaradi česar jih lahko dojemamo tudi kot komplementarne, če ne celo preroške znanilce zeitgesta devetdesetih.


Zvoki, ki prihajajo iz štirih dosedajšnih studijskih ploščkov Living Colour, temu precej zvesto tudi sledijo. Finega uglaševanja pa so bili deležni skozi koncertiranje v znanem newyorškem CBGB(sibiđibi) ter ob podpori Rolling Stonesom na njihovi takratni turneji po ZDA. Mick Jagger je bil tudi tisti, ki je skupino spravil k Epicu, kjer so leta 1988 nato končno izdali prvenec Vivid. Album bi bil sicer lahko posnet že prej, a se je Corey Glover mudil na snemanju Stonovega Platoona, od koder se ga pozornejši gledalci lahko spomnijo kot vojaka Francisa.


Prvenec Living Colour – Vivid - je sicer potreboval okoli pol leta, da se je ulegel v ušesa, a nato dosegel platinasto naklado, za pesem Cult of Personality pa je bila skupina nagrajena celo z grammyjem. Barvna paleta živobarvnih glasbenikov se je izkazala za pravo, kombinacija ekspresne whammyjajoče kitare preko funky linij in rock refrenov z izraznim vokalom pa tudi po kontinuiranem poslušanju le stežka izgubi na svežini. Vsebuje sicer tudi nekatere izlete, ki bi jih mirno lahko uvrstili na soundtrack k Poletju v školjki, a temu je najbrž botroval rahel vonj po sladkobnosti, ki je bil z reverbanimi bobni takrat tako ali tako subtilno vseskozi prisoten.


Že čez dve leti, natančneje leta 1990, se Living Colour ponovno odpravijo v studio. Nastane Time's Up, ki doseže zlato naklado, prav tako pa zasedbo okiti z grammyjem.


Drugi album zasedbe Living Colour ne ponuja kakšne očitne distinkcije od prvega. Tudi tematika tekstov, kot njih struktura, se od prvenca bistveno ne spremeni. Da je mainstream rock glasba nekakšen manifest družbeno-politične kritike, obenem pa tudi surogat za čustvene izpovedi nasprotnemu ali istemu spolu, je povsem odveč izpostavljati. Da je v ozadju benda združenje Black Rock Coalition, že od samega začetka tudi ni nobena skrivnost. V tem kontekstu so se Living Colour vedno dobro znašli in od njega znotraj skupine nikoli niti niso pretirano odstopali. Tako se tudi Time's Up vztrajno spopada z ločnico med mainstreamom in prozaičnostjo na MTV-ju, v katero je v začetku devetdesetih zapadlo ogromno bendov, kot so Red Hot Chilli Peppers in Metallica, ki so še dve leti nazaj žagali po robu, sedaj pa se udinjajo velikim založbam, spolirani produkciji ter mastnim tantiemam. Če pa se Living Colour s svojo glasbo v marketinškem smislu vseskozi spogledujejo z zgoraj omenjenimi, v samo srž populacije nikoli tako močno ne zarežejo. To pa jim gre šteti samo v dobro.


Prej tretjo studijsko plato sicer izide še EP Biscuits, ki vsebuje šest neizdanih in živih komadov, posnetih med letoma 1989 in 1991. Japonci so bili deležni celo različice s petnajst komadi, z nam dostopnih biskvitov pa je najzanimivejša priredba Hendrixove Burning of the Midnight Lamp.


Living Colour po drugem albumu v prijateljskem vzdušju zapusti Muzz Skillings, pridruži pa se jim studijska legenda Doug Wimbish. Ta poteza posredno pripomore k nekoliko težjemu, mračnejšemu zvoku na sledečemu izdelku Stain iz leta 1993. Čeprav gre za znatnejši napredek pri sami ostrini izražanja in posredovanju zvoka poslušalcem, zasedba ostane prepoznavna in vztrajno vzpostavlja ločnico od ostalih bendov. Ohrani se tudi značilen humor, ki krasi strukturo skoraj vsakega komada Living Colour. Tu so še vedno virtuozni soli Vernona Reida, a vokal Coreyja Gloverja postane bolj hrapav, ritem sekcija pa se podvrže vztrajnejšemu menjavanju ritma in posluževanju nekaterih prvin, bolj značilnih za trash metal. Vsled temu je bil tudi komercialen uspeh omejen, saj še zdaleč ni dosegal prodaje predhodnikov. Plošček tako predstavlja tudi zaključek nekega cikla znotraj glasbenega kolektiva, saj se po tureji nikakor ne morejo uskladiti o smernicah naslednjega projekta in Living Colour leta 1995 razpadejo.


Po razpadu zasedbe leta 1995, so se člani Living Colour zagnali v solo projekte. Vernon Reid je že leta 1984 v sodelovanju z Billom Frisellom posnel zanimivo kolaboracijo, ki je eksperimentirala z različnimi pristopi k igranju kitare in podlaganju nespremenljivih palet le-tem. Solo prvenec pa je prišel šele dvanajst let zatem in komaj leto po razpadu Living Colour.


Mistaken Identity je odličen znanilec tega, česar je Vernon v resnici zmožen. Kot kitarist ni tako perverzen kot Steve Vai, ni tako šaljiv kot Dweezil Zappa, ni tako iskristaliziran, kot Greg Howe, a skozi plošček pove največ od vseh omenjenih. Čeprav je zmožen igrati tudi nekoliko preveč, nikoli ne odstopa od začrtane poti albuma, ahilove pete vseh virtuoznih kitaristov, ki drugega za drugim na plano spravljajo neuporabne albume. Kaj podobnega za Mistaken Identity ne bi bilo mogoče reči. Naslovni komad o tem najlepše priča.


Sledil je intriganten izdelek, pri katerem je združil moči z Elliottom Sharpom in Davidom Tornom. Guitar Oblique je obljubljal preveč in dal malo manj. Trio se je ujel v past zvezdniških zasedb, ki si ne dajo dihati in si s tem sploščajo dimenzije, ki bi jih sicer plošča lahko bila deležna.


Med produciranjem in zlaganjem filmske glasbe je nato z DJ Logicom ustanovil Yohimbe Brothers, s katerimi je leta 2005 v okviru Jazz Festivala Ljubljana nastopil tudi pri nas. S to zasedbo je posnel dva albuma, in sicer Front End Lifter in The Tao of Yo. Gre za lepljenki, ujeti v večplastnost novega tisočletja, ki skozi glasbo najbolje povzema in postustvarja svoja obdobja, desetletja in nemara celo stoletja žanrov ter jih zapakira v nekaj čez petdeset minut slušne izkušnje. Pri tovrstnem materialu glavno vprašanje ni, ali jih je smiselno poslušati, temveč prej kako jih poslušati.


Vernon Reid se je pri nas ustavil tudi v okviru svojega projekta Vernon Reid and the Masque. Known Unknown ter Other True Self sta izdelka tega, konvencionalnejše naravnanega kolektiva, ki je glasbeno bližje Living Colour kot Yohimbe Brothers.


Tudi ostali člani Living Colour po razpadu niso prav nič počivali. Will Calhoun se je pridružil Wayne Shorterju na zvezdniško obarvani, z grammyjem nagrajeni High Life iz leta 1995, nato pa sta z Dougom Wimbishem posnela poskakujočo Jungle Funk. Vmes je vrinil dva solo izdelka, nato pa se v celoti posvetil jazzu. To potezo najlepše obeleži plošča Native Lands, na kateri mu s sodelovanjem spoštovanje izkažejo takšna imena, kot so Pharoah Sanders, Stanley Jordan, Marcus Miller, Mos Def in Nana Vasconcelos. Širino projekta je Will Calhoun uspel predstaviti tudi pri nas, kjer je dokazal, da se ne zadovolji zgolj z ohlapnim prispevkom k žanru.


Corey Glover za kolegi pri solo izdajanju ni prav nič zaostajal. Sicer ne tako produktiven, kot podjetnejša Vernon in Will, leta 1998 izda prvenec Hymns, živo prezenco njegove skupine pa leto kasneje stisnejo na album Live at Wetland. A prave atmosfere in uspeha ni.


Tako so Will Calhoun, Doug Wimbish in Corey Glover v začetku tisočletja pričeli nastopati pod imenom Headfake, proti koncu leta 2000 pa se jim je na odru CBGB-ja(sibiđibija) pridružil tudi Vernon Reid. S tem so se začele širiti govorice o ponovni združitvi Living Colour, kar je naslednje leto s turnejo skupina najbolje potrdila kar sama. Nato so se seveda pojavila ugibanja o studijskem albumu, prvem skupnem po letu 1993. Rodil se je njihov najbolj eksperimentalen, a tudi najbolj celosten album Colleidoscope.


Četrti studijski album Living Colour je torej odločen odmik od prepoznavnega zvoka skupine s konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Ambientalni prizvok kompozicij, izdatna količina efektov na vseh instrumentih, tudi vokalu, in posrednejša struktura komadov pripomorejo k nekakšni udobno-nojzerski plošči, ki preseneča z izvirnostjo in aktualnostjo. Brez očitnih pocukranih refrenov in z zares temačnim vzdušjem se zdi, da so Living Colour tudi skupaj uspeli najti kemijo, ki na prvi posluh ne izpade kot korporativno seganje v objem množičnih medijev. Čas, ki so si ga vzeli vsak zase, je tako k zasedbi več kot očitno prinesel neko zrelost, saj se je v tem obdobju lahko vsak naigral in redefiniral svoj slog. To pa pomeni, da je k skupini prinesel nekaj novega in trdnejšega. Samemu vtisu ne škodi niti vključitev dveh priredb, katerih tako vešči so, saj je to v Living Colour-ski maniri prej dobrodošel dodatek kot odvečno napihovanje. Nenazadnje je tekoči novi podobi nekaj malega prispevala tudi menjava založbe Epic za Sanctuary Records, kjer je nabor osebja vsaj na videz kanček bolj večdimenzionalno odmerjen, dasiravno se tovrstne debate ponavadi povsem odveč. Pogumno so torej zakorakali v novo ero, ko tudi glasbenim avantgardistom počasi postaja jasno, da kaj bistveno inovativnega ni več moč iznajti.


Living Colour so se pri nas zglasili večkrat, najbolj recenten je bil njihov obisk Lenta lani, bili pa so tudi na Rock Otočcu leta 2001. Spričo koncertiranja tu ali v bližini ter pogostih obiskov nekaterih posameznih članov, se samo od sebe postavlja vprašanje o smiselnosti koncerta prvega oktobra v Mediaparku. Kakorkoli že, na njihovih koncertih ponavadi ne manjka intravenoznih rokerskih solov, energije in zamaščenih priredb iz glasbene zgodovine, ostalo pa je potem odvisno od kakovosti zvoka v dvorani ter razpoloženosti benda. Če je le-ta prisotna, se lahko nadejamo konkretnega koncerta, ki ga je kvartet nedvomno sposoben ponuditi. Da slišimo.


V okviru DJ Grafitov lahko ob spremljavi bistvenih komadov, celotno zadevo slišite v soboto, 6.9.2008., ob 22.00 na Radiu Študent.


0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory