ponedeljek, 29. september 2008

Darjeeling Limited: Bratska naveza na duhovnem (samo)iskanju po daljni Indiji

Predirljiv zvok sitarja, burna hupanja, napet Murrayev izraz, frenetična montaža vratolomne avtomobilske vožnje po zavitih cestah anonimnega indijskega velemesta in živopisni pastelni barvni odtenki… Nagla upočasnitev kamerinega gibanja, nenaden vpad Adriena Brodya na nekonvencionalno mizansceno, zaključitev sekvence hektičnega lova vlaka s pomenljivim imenom »Darjeeling Limited«, z melodičnimi Kinksi v ozadju, nesramežljivo izdajo Andersonovo samosvojo filmsko estetiko.


Celotno recenzijo bo moč videti na www.novicar.si.


How does Greg Sound? Proof?

V vrsti pionirjev kitarskega shreddanja ne moremo mimo imena Greg Howe. Družba takšnih penetratorjev, kot so Jason Becker, Joey Tafolla, Marty Friedman, Richie Kotzen, Tony MaCalpine, Andy Timmons in nenazadnje Allan Holdsworth mu ne dela prav nobenih težav. Predvsem pa je znan kot tisti shredder, ki ni nasedel eshatološkemu neoklasičnemu kitarskemu imidžu, saj se je skozi svoje igranje postopoma namreč vedno bolj usmerjal v muzave vode fusiona.

Celotna recenzija njegove zadnje studijske plošče Sound Proof bo vidna na www.novicar.si...

petek, 26. september 2008

Radijska kulisa VIII

Nedeljska celodnevna (28.9.2008) na -u:

1. Deep Purple - Hush
2. Alemayehu Eshete - Betchayen Tegodahu
3. Leao Coroado - Palavra De Rei
4. Led Zeppelin - When The Levee Breaks
5. New Order - Get Out
6. Primus - Ballad of Bodacious
7. Us 3 - Snakes
8. Thievery Corporation - Radio Retaliation
9. Cinematic Orchestra - Man With The Movie Camera
10. Julie Driscoll & Brian Auger - Let The Sunshine In
11. Nouvelle Vague - Guns of Brixton
12. Rokia Traore - Yere Uolo
13. B. B. King - Whole Lotta Love
14. Peter Green - Born Under A Bad Sign
15. Late of the Pier - The Bears Are Coming
16. Red Hot Chili Peppers - Higher Ground
17. Small Faces - Lazy Sunday
18. Tricky - For Real
19. Moveknowledgement - Scilla And Karibda
20. Gutbucket - Rock'n'Roll
21. Living Colour - Choices Mash Up/Happy Shooper
22. Pink Floyd - Careful With That Axe, Eugene
23. New York Ska Jazz Ensemble - Makin Whoopee
24. Bast - How Loud Are Your Shoes?
25. Vijay Iyer & Mike Ladd - Rentals
26. O'Leary/Wollesen/Saft - Dr. Who Theme/Playing The Himalayas
27. Waiwan ft. Loretta Heywood - Feelin Me Feelin You
28. Temptations - Beauty Is Only Skin Deep
29. Munguito - Sant'Ana
30. Marlena Shaw - Let's Wade In The Water
31. Predmestje - Sprehod
32. Gatuzo - 2:1
33. Stevie Ray Vaughan - Little Wing
34. Morphine - Buena
35. Mogwai - Acid Food
36. Maria Peszek - Moje Miasto
37. Bob Dylan - The Man In Me
38. Labyrinth - Alexandra
39. Pharoah Sanders & Bill Laswell - Morning Tala(edit)
40. Silence ft. Anne Clark - Hall of Mirrors
41. Sebadoh - Nick of Time
42. Gallon Drunk - Hurricane
43. La Cherga - Rembetiko 22
44. Big Youth - Dread Organ
45. Pussy Galore - Solo=Sex
46. Titus Andronicus - Arms Against Atrophy
47. Hanne Hukkelberg - Ballon
48. Smoke City - Mr. Gorgeous
49. Tomaž Domicelj - Jamajka
50. The Stooges - Little Doll
51. Switters - Paris Hilton's Fundaments of Economy
52. Atzilut - Syrtos
53. Ian Carr's Nucleus - Heyday
54. Nusrat Fateh Ali Khan - Mustt Mustt(Massive Attack remix)
55. Mamienco - Interlune
56. Ennio Morricone - Harmonica
57. Terrafolk - You Are My Sunshine(remix)
58. Alterra - 1984
59. Kid Koala - Skanky Panky
60. A034 - Metereopatia
61. Bulbul - Where The Hell Is DJ Fett
62. Einsturzende Neubauten - Youme & Meyou
63. Ronin - Ronin Theme
64. Ornette Coleman & Prime Time - Search For Life
65. DJ Collapse - Jaw Funk
66. Levellers - A Life Less Ordinary
67. Sex Pistols - Holidays In The Sun
68. Camel - Highways Of The Sun
69. Penguin Cafe Orchestra - Yodel
70. Fake Orchestra - Victoria
71. Melingo - Luisito
72. Alpine Jazz Herd
73. Tien-Shan-Suisse-Express - Chazhy Chirde
74. Municipale Balcanica - Ale Brider

Ne glede na očiten poklon Richardu Wrightu in Jevgeniju s sekiro, si že ves čas želim imeti opremo v nedeljo, da lahko zarolam tale komad:

sreda, 24. september 2008

Leucocyte, labodji spev

Pri posthumno izdanih albumih nenadno tragično preminulih glasbenikov, se poslušalec le stežka v celoti emancipira od dane situacije. Čustveni naboj, ki ga še posebej ob nežnejši godbi namreč nemalokrat zamegli gost dim, vztrajno boža in zapeljuje slušne perceptorje. Tokrat pa nam iz primeža pomagajo kar člani Esbjorn Svensson Tria sami, saj je vabilo v njihovo poslednje studijsko druženje iskreno ter brez velikih obljub.

V leto 1993 segajoč trio je vedno znal prepričati svoje občinstvo. O tem smo se imeli priložnost prepričati tudi sami, ko so nekaj let nazaj kar nekoliko ošabno zastavljen pričetek večera z Jasonom Moranom povzdignili v prijetno druženje z raznovrstno in konceptualno predstavo, poslušalci pa so se, kolikor je bilo to seveda možno, drug za drugim počasi sesedali v sedala Cankarjevega doma. Redki so glasbeniki, ki s svojo ponižnostjo publiki pustijo do izvajane glasbe, jo navkljub tehničnemu znanju podajo ljudsko ter brez nepotrebnih visokoletečih konceptov, ahilove pete prenekaterega improvizirajočega solista. Nasprotje s predhodnim nastopajočim je bilo takrat več kot evidentno, še utrdilo pa je prepričanje, da je manj več, da je širina včasih pomembnejša od dolžine in da konec koncev vsakemu posamezniku kdaj pade cukr.

Mogoče je kljub nekaterim že izdanim koncertnim ploščam, ravno zadnja najlepši odraz in izraz zgoraj opisanega. Osvobojen vseh studijiskih vbodov razen post-produkcije, se zimproviziran med štirimi stenami široko razleže iz zvočnikov. Monogamno zvezo s svojimi instrumenti si pričujoči trio namreč rad popestri z nekaterimi pripomočki, ki zvesto služijo v izogib monotonosti in prevladujočim normam zveze. Ta poteza nedvomno daljša domet slišanega, a v svoji srčiki bo še vedno šlo za nezgrešljiv in morebiti celo nepogrešljiv prispevek tria k jazz glasbi. Celoto še vedno naseljuje prepoznavna milina, brez katere takorekoč ni plošče E.S.T. in katera morebiti zahtevnejšega poslušalca od dotičnega kataloga uspe tudi distancirati. Vendar meditativnemu učinku, ki ga skozi improvizirajočo glasbo tako rad poudarja Esbjorn, tu ne gre ničesar očitati. Enakomerno prežemanje z vsemi tremi glasbili ob tem slišano v levkocitski maniri dezinficira slehernih izletov ega, glasbo pa s podmazanim kolesljem uspe pripeljati do zaključka.

Naključje je hotelo, da je največji navdih Esbjorn črpal ravno v Janu Johanssonu, tragično preminulem jazzovskem pianistu iz šestdesetih let, ki se že takrat ni ustrašil spajanja navidez nekompatibilnih žanrskih okvirov. Tega, sicer danes manj potrebnega strahu, v ustvarjanju Esbjorn Svensson Tria nedvomno ni moč začutiti, dasiravno bi mu na nekaterih mestih lahko očitali pretirano konformnost. Leucocyte se slednjemu vztrajno in dosledno izmika. Lahko bi mogoče celo dejali, da iz konformizma vzame najslajše, ga ponekod pusti sladkega, v izbranih pasažah pa ga uspe tudi gurmansko začiniti.


Ploščo si lahko poslušate v Tolpi Bumov, v nedeljo 28.9.2008 ob 19:00, na Radiu Študent.


ponedeljek, 22. september 2008

Oktobra nas bodo spet tresle ženske: 14. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk

14. mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk
9. – 17. oktober 2008, v Ljubljani in na Ptuju

Surova simbioza / živali-narava-kultura

Društvo za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk najavlja 14. mednarodni festival Mesto žensk, ki bo potekal pod geslom Surova simbioza. Letošnji program, ki je ponovno namenjen široki in pestri festivalski publiki, se osredotoča na (samo)razumevanje kulture skozi naravo, na odnose moči preko diskurza o naravi, na človeški odnos do živali, naravnega in minljivega, nenazadnje pa tudi na tehnološka orodja ali podaljške, ki pričajo o novi naravi.

Ob spremljanju ponovnega vzpona biološkega determinizma, nenehno rastočega tehnološkega razvoja, okoljevarstvene krize, geo- in bio-politične, ter socialne, spolne in rasne neenakopravnosti, paradoksne pozicije človeka-živali znotraj in napram njegovemu biotopu, smo na 14. mednarodnemu festivalu sodobnih umetnosti Mesto žensk povabili 60 umetnic, teoretičark in aktivistk, ki bodo v festivalskem tednu navduševale ljubitelje umetnosti, vzpodbujale aktivno družbeno participacijo, problematizirale (materialni) minimalizem v nasprotju s presežkom, pripravile program in delavnice za otroke in mladino. Za mlade in starejše, za generacije X, Y in Z se bo zvrstilo preko 35 dogodkov, med katerimi bo več kot tretjina brezplačnih.

Festival se bo pričel z gledališko parabolo Morhothope, ki jo odlikuje uglajena skromnost, formalni minimalizem in bister humor. Predstava s tremi ženskimi liki, ki jo je zasnovala uveljavljena nizozemska gledališka ustvarjalka Sanne Van Rijn, bo v četrtek, 9. oktobra 2008, ob 20.00 uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Posebnost letošnjega festivala je raznovrsten brezplačen izobraževalni program v Galeriji Škuc, kjer bodo poleg predavanj in performansov mednarodnih gostij, potekale predstavitve in delavnice domačih avtoric in lokalnih okoljevarstvenih iniciativ. Poleg predavanja o genskem inženiringu ameriške cyber feministične skupine subRosa in delavnice za mladino o biološkem vrtnarjenju z Metko Maček bo med drugimi potekala tudi delavnica o aktivnem okoljskem državljanstvu slovenske iniciative Focus.

V okviru programa scenskih umetnostih se v Sloveniji prvič predstavljata britanska umetnica Julia Bardsley z radikalno predstavo o človeški imaginaciji prehoda iz narave v kulturo ter mehiška performerka Violeta Luna s performansom o družbeno-kulturnih vplivih imperializma genskega inženiringa, ki bo nastopila tudi na Ptuju. Poleg tega se bodo na festivalu predstavile kar tri slovenske koreografinje mlajše generacije: Tina Valentan, Bara Kolenc in Leja Jurišić, vse s svežimi, krstnimi uprizoritvami.

V ponovno odprtem ljubljanskem Kinodvoru se bosta predstavili mlada francoska filmska ustvarjalka Isild Le Besco z dvema celovečercema o odraščanju v sodobnem svetu, ter prav tako Francozinja Irena Salina z dokumentarnim filmom Flow: For Love of Water, ki govori o številnih posledicah privatizacije naravnih virov, tokrat o krizi pomanjkanja (pitne) vode.

Festivalska glasba bo letos obarvana slovansko. Že drugič v Ljubljani, a prvič v Cankarjevem domu, se bo predstavila naelektrena ruska folk glasbena skupina Iva Nova, v Menzi pri koritu na Metelkovi bomo zaplesali na electro zvoke čeških My Name is Ann, hrvaških Klaus, prepevali refrene srbske hip-hop zasedbe Sajsi in utonili v bogatem eksperimentalnem zvenu, šumu in tišini slovensko-avstrijskih Subshrubs. Poleg koncertnih dogodkov se nam obeta tudi bogat in pester DJ-program v Menzi pri koritu in ob večerih v festivalski kavarni prenovljenega Kinodvora.

Izbrane umetnice, teoretičarke in aktivistke 14. mednarodnega festivala Mesto žensk:

Scenske umetnosti - Sanne Van Rijn (Amsterdam/Gent), Julia Bardsley (London), Conservas (Barcelona), SubRosa (Chicago/Pittsburgh), Violeta Luna (Ciudad de México /San Francisco), A2 (London/Tel Aviv), Tina Valentan (Maribor/Ljubljana), Bara Kolenc (Ljubljana), Leja Jurišić in Hanna Sybille Müller (Ljubljana/Berlin)

Vizualne in intermedijske umetnosti – Isabelle Krieg (Zürich), Selda Asal (Istanbul), Kinda Hassan (Beirut)

Glasbene umetnosti – Iva Nova (St. Petersburg), My Name is Ann (Praga), Subshrubs (Kranj/Gradec/Ciudad de México/Dunaj), Sajsi MC (Beograd), Klaus (Reka), DJane T-Ina Darling (Berlin), DJane Timika (Subotica), DJane e.llem (Sarajevo), Irradiation (Dunaj), DJka Amanda (Ljubljana), DJki Huda (Ljubljana) in Guilty Eve (Ljubljana)

Film in animacija – Isild Le Besco (Pariz), Irena Salina (Pariz/New York), b.h. Yael (Toronto), Vera Neubauer (London)

Teorija in praksa – Karmen Ratković (Zagreb), Claire Pentecost (Chicago), Focus (Ljubljana), Breda Kralj (Ljubljana), Hana Al Bayaty (Pariz/Cairo), subRosa (Chicago/ Pittsburgh), Violeta Luna (Ciudad de México/San Francisco) in druge.

Festivalska prizorišča: Cankarjev dom, Galerija ŠKUC, Stara elektrarna, Gledališče Glej, Plesni teater Ljubljana, Galerija Kapelica, Kinodvor, Menza pri koritu in Galerija Alkatraz - AKC Metelkova mesto in ZOO Ljubljana.

Več pa na: http://www.cityofwomen.org/2008/

Metallica?

Z eno bolj pričakovanih plošč tega leta so nam očetje iz Metallice končno skušali omehčati prehod z ...And Justice For All na »črni album«. Zatemnjeni plošček , ki so ga kupili tako metalci, kot zaljubljene mladenke - sedaj kot vse kaže tudi po besedah skupine - ni imel primernega predhodnika, tovrstna propaganda pa je lahko vzbudila ogromne apetite po še enem albumu Metallice, saj ima kanček nostalgije nenazadnje mogočen fetišizacijski potencial, ki v srcu poslušalcev nemalokrat zaigra na prijetno noto.

Članek si bo v celoti mogoče ogledati 23.9.2008 na www.novicar.si.



Melanholični »Nadzor« v režiji Antona Corbijna, znamenitega nizozemskega fotografa in režiserja videospotov

Anton Corbijn, nizozemski fotograf in režiser videospotov za glasbenike kot so Depeche Mode, Nirvana in U2, v »Nadzoru« (Control, 2007) ponudi čudovito črno-belo biografsko celuloidno študijo o morda celo največjem rock poetu druge polovice minulega stoletja, Ianu Curtisu, frontmanu manchesterskega banda Joy Division.


Članek bo v celoti objavljen 22.9.2008 na www.novicar.si...




nedelja, 21. september 2008

Razširjamo obzorja s Pierom Piccionijem

Piero Piccioni se je rodil leta 6. decembra leta 1921 v italijanskem mestu Torino. Prefinjeni glasbeni okus mu je pomagal izgraditi njegov oče Attilio, sicer ugleden član takratne krščanske demokratske stranke, ki ga je nemalokrat vzel s seboj na jazz koncerte v studio predhodnika današnjega RAI. Ob tem se je Piero še posebej navduševal nad Charliejem Parkerjem in h glasbi ga je vleklo vedno bolj in bolj. Ker pa ga je oče spodbujal k študiju prava, se je moral igranja instrumenta priučiti sam.

S svojo skupino »013« Big Band je krstni nastop na radiu okusil leta 1938, po italijanski osvoboditvi izpod fašističnega jarema pa je bil dotični Big Band prvi radijsko predvajani jazzovski kolektiv. S pisanjem glasbe za filme se ni srečal vse do začetka petdesetih, ko je kot pravnik zagotavljal pravice filmskim distributerjem, kot sta Titanus in De Laurentiis. To ga je tudi pripeljalo v rimsko filmsko sceno, kjer pa ga je skoraj za deset let zaznamoval škandal, ki je v petdesetih razburkal italijansko javnost. Piero naj bi sodeloval v orgiji, v kateri so takrat dvajsetletno dekle omamili, zaradi česar naj bi se kasneje v morju tudi utopila. Ugled družine je bil s tem hudo načet, afera pa je pomenila tud postopen zaton politične kariere Pierovega očeta, v tistem času sicer italijanskega zunanjega ministra.

Prvi film, za katerega je Piero skomponiral glasbo, je bil Il mondo le condana iz leta 1952. Zaradi distanciranja od omenjene afere je potem vse do konca petdesetih uporabljal izpeljanko maminega dekliškega priimka Morgan, kasneje pa ga je za potrebe tujega trga uporabil še pri filmu Qualcuno ha tradito iz leta 1967. V tem času je dosegel tudi svoje največje uspehe, skladal je glasbo ob trinajstih filmih Francesca Rossija in večini del priznanega italijanskega komika Alberta Sordija, lotil se je praktično vseh žanrov, od mehkih pornografskih teaserjev, špageti vesternov in dram, do komedij, znanstvenih fantastik ter grozljivk, ki so v razcvetu tako imenovanega Cinecitta-ja(činečitaja) polnili italijanske kinodvorane. Spisek režiserjev, kateri so ga povabili k sodelovanju, obsega praktično vso italijansko smetano: Luchino Visconti, Bernardo Bertolucci, Michelangelo Antonioni, Vittorio de Sica, Roberto Rossolini, Tinto Brass idr. Zgled za tematsko rabo glasbe pa so mu nudili predvsem filmi Alfreda Hitchcocka, Franka Capre, Johna Forda ter Billyja Wilderja, katerih velik ljubitelj je bil.

Pieru sicer ni uspel takšen preboj, kot Enniu Morriconeju, Rizu Ortoliniju in nenazadnje Pinu Donaggiu, ki so vsi po vrsti skladali tudi v Hollywoodu, je pa pripomogel k prenekateri popevkarski uspešnici v svoji rodni Italiji. Kdor je v šestdesetih želel imeti funky-jazzy ali primerno erotično začinjeno glasbo, se je namreč obrnil k Pieru. Le-ta se je dokazal v prenekateri žanrski mutaciji. Med debelimi basi in psihadeličnimi pihali, orkestralnimi pasažami ter generičnimi orglami, je našel čas tudi za kanconsko začinjene bossa nove in avantgardno Le mani sulla citta iz leta 1963. Med njegove najbolj znane filmske glasbene spremljave nedvomno sodi Camille 2000, katere uvod smo lahko slišali tudi med psihadelično orgijo proti koncu filma o seksploataciji žensk Viva, ki je bil predvajan na lanskoletnem LIFF-u. Iz množice izstopa tudi Puppet On A Chain, sicer šele leta 2001 originalno izdan soundtrack, Godardjeva Le Mepris ter udarna Colpo Rovente. Ob tem ne gre pozabiti - poleg komada Traffic Boom v filmu Big Lebowski - edinega večjega striženja ameriških ušes z More Than A Miracle Francesca Rosija, čeprav bi uspeh verjetno lahko pripisali tudi estetiki igralske zasedbe s Sophio Loren in Omarjem Sharifom na čelu. Sodelovanje z Enniom Morriconejem pa mu je prinesla komedija Dove vai in vacanza? iz leta 1978, ki je sicer sestavljen iz večih segmentov in tako se njuna glasba ne uspe dostojno preplesti.

Da se je Pierovo ustvarjanje razbohotilo ravno proti koncu šestdesetih, ni nobeno presenečenje, saj se mu kot organistu ni bilo težko prilagoditi prevladujočim elektrificiranim glasbenim tokovom tistega časa. Za primer naj sodi anekdota s snemanja filma Il caso Mattei leta 1972, ko ga je Francesco Rosi prosil, da bi bil v kompozicijah slišan srčni utrip. Leto pred Dark Side of the Moon je Piero torej skomponiral povsem elektronski soundtrack z utripom srca.

Njegovemu kinematografskemu zvoku je še najbolj sorodno ustvarjanje Armanda Trovaiolija, čigar ime prav tako krasi množico kompilacij s funky in celo z lounge filmsko glasbo. Njuna, po večini easy tempo sproščujoča godba, se tako bohoti iz raznih Beat at Cinecitta, Beretta '70 ali Sexy Vocies zbirkah, ki zvesto sledijo flori in favni italijanske kulture ter s tem pričarajo nezmotljivo prepoznaven okus po poskakujočih gospodičnah in črno-belih dialogih takratne B produkcije. In vsled tarantinovskega vzgiba po poveličevanju klišejev, pozdravljamo klišejske kulise za streljanje, divjanje z avtomobili, vživanje LSD-ja, komične situacije, poceni srhljivke in nenazadnje seks.

Zadevo si, ob spremljavi Pierove glasbe, lahko poslušate na dan volitev ob 15:00 na Radiu Študent.

sreda, 17. september 2008

Delavnica kreativnega pisanja na Spletnem peresu

Portal Spletno pero že tretjič oragnizira delavnico kreativnega pisanja, pri čemer se osredotoča na kratko zgodobo. Delavnica, vodil jo bo Andrej Blatnik, bo potekala štiri ponedeljke v oktobru in novembru od 22. do 24. ure v klepetalnici omenjenega literarnega portala. Na delavnico se prijavite tako, da na elektronski naslov delavnica@spletnopero.si najkasnje do 6.10. 2008 pošljete eno svojih zgodb, ki naj ne bo daljša od petih stranih oziroma naj obsega 10. 000 znakov. Pohitite, saj bo delavnica zavoljo čimboljše kakovosti štela le 10 udeležencev.


Andrej Blatnik je pisatelj, urednik in profesor kreativnega pisanja na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.


Pa še nekaj zanimivosti:

http://www.andrejblatnik.com/

http://kreativnopisanje.googlepages.com/

http://www.zavod-solt.si/?mod=catalog&action=productDetails&ID=41


ponedeljek, 15. september 2008

Umrl je Richard Wright

V 66. letu starosti je po kratkotrajni borbi za rakom umrl Richard Wright. Gre za ustanovnega člana britanske zasedbe Pink Floyd, katere album ni minil brez njegovega prispevka. To je po Sydu Barretu že druga izguba legendarnih Floydov, ki so konec šestdesetih predstavljali osišče popularne, psihadelične, blues, klasične in še katere godbe, ob tem pa nanizali vrsto nepozabnih albumov, kot so Piper at the Gates of Dawn, A Saucerful of Secrets, Atom Heart Mother, Meddle, Ummagumma, More,... Ostalo je zgodovina...

Wrightov smisel za matrico in melodiko le-te, je bil nosilna os prenekatere, zdaj že klasične floydovske skladbe. Progresivnim izpadom raznih Keithov Emersonov in Rickov Wakemanov se je znal upreti z zrelim smislom za gostoto in kvaliteto tonov, katerih mehkoba bo še dolgo odmevala v "odmevih" z vinilov.

Ob igranju klaviatur, se je Richard Wright dostojno spoprijemal tudi s petjem drugega glasu, ob ustvarjanju s Pink Floydi, pa se je loteval tudi solo projektov.


R.I.P.




petek, 12. september 2008

Fieldwork - Door

Tretji album tretje inkarnacije newyorškega tria Fieldwork dosledno nadaljuje grobo tradicijo svojih dveh predhodnikov. Navkljub menjavam muzicirajočega kadra, je skupini uspelo ohraniti takorekoč enak izraz skozi vse tri izdelke, ki v maniri sodobne jazzovske avantgarde preiskuje brutalnejše poliritmične svobodnjaške kolaže.

Skupina Fieldwork je neločljivo povezana z imenom Vijay Iyer. Gre za v Newyorku delujočega pianista indijskih korenin, ki je poleg glasbenega ustvarjanja v akademskih krogih poznan tudi kot visoko izobražen, celo nekakšen renesančni človek. Pri vsem skupaj je najbolj intriganten ravno spisek njegovih dotičnih dosežkov. Obsega namreč diplomo iz matematike in fizike z znane univerze Yale ter magisterij iz fizike in doktorat iz interdisciplinarnih študij na kalifornijski univerzi Berkeley. Znan je tudi njegov teoretski pristop h glasbi, čigar rodovitnost je moč preveriti v kar nekaj uglednih, teoretstko nastrojenih glasbenih publikacijah. Prispeval pa je tudi poglavje k zadnji knjigi Paula D. Millerja, bolj znanega pod imenom DJ Spooky. Slovensko občinstvo ga je imelo priložnost videti in slišati na ljubljanskem jazz festivalu leta 2005, kjer je v duetu z Rudreshom Mahanthappo zaokrožil solistični prispevek legendarnega Abdullaha Ibrahima.

Vijay Iyerjev glasbeni opus je skoraj nemogoče strniti v en stavek. Že prvenec iz leta 1995, Memoraphilia, je skomponiran iz prispevkov kar treh njegovih skupin, katerih vodja je bil. Do danes je kot skladatelj in pianist v večinoma glavni vlogi izdal nič manj kot dvanajst albumov, v zadnjem letu celo dva, poleg obravnavanega ploščka Door še Tragicomic, izdan za založbo Sunnyside. Sicer zelo prepogibajoča in kompleksna tehnika Vijayjevega igranja pa je svoj najdostopnejši trenutek nedvomno doživela v duetu z raperjem Mikeom Laddom, ki je botroval nastanku dveh albumov, In what language? iz leta 2003 ter lanski Still Life with Commentator.

Prvotno zasedbo tria Fieldwork sta poleg Vijayja Iyerja sestavljala še bobnar Elliot Humberto Kavee in saksofonist Aaron Stewart. Enakomerno porazdeljene kompozicijske zadolžitve so leta 2002 prinesle uravnoteženo Your Life Flushes. Z ostrim tempiranjem razsekljanih polifoničnih linij je odločno preizkušala poslušalčev nivo, ki je bil ob vztrajnem vračanju tudi nagrajen in nadgrajen. S tem v mislih je nastal tudi sledeči album Simulated Progress, na katerem je Aarona Stewarta zamenjal Steve Lehman, kar je k skupini prineslo nekaj več višav. Steve se namreč raje poslužuje altovskega in celo sopranino saksofona, s čimer je za razliko od Aaronovega tenorja Vijayju prepustil nekoliko več manevrskega prostora. To se je nato najlepše izrazilo skozi simultane sole, ki so ob veščem Vijayjevem emuliranju basa koherentno zapolnili ves ustvarjalni prostor. Takrat je v kritiški srenji pričelo tudi prevladovati mnenje, da česa podobnega na newyorški sceni ni moč izkusiti.

Kot je bilo rečeno že v uvodu, je tretji plošček botroval tudi tretji inkarnaciji zasedbe Fieldwork. Bobnarja Elliota Humberta Kaveeja je namreč zamenjal Tyshwan Sorey. Album Door, v maniri predhodnikov je prav tako izšel pri založbi Pi Recordings, se v glasbenem smislu začne točno tam, kjer se drugi konča. Šele proti sredini poslušalec prične slutiti nekatere očitne razločke, ki se ob vztrajnem držanju ušes v primežu nedvomno priležejo. Če sta se prejšnja albuma skoraj v celoti držala uptempa in se skozi polifonijo prepletala v neskončnih solih, je tokrat kanček večji poudarek na samem zaporedju akordov. Slednje ob sicer še vedno prisotni impulzivni melodiki, vsemu skupaj doda nekakšen pridih zgodnjih Oregon, dasiravno Vijayjevo igranje bolj diši po mešanici Cecila Taylorja in avantgardnega Chicka Coreje. Tako se skozi komad Cycle I zgodi baladno-cinematični prelom albuma, čemur nemudoma sledi ponovna vzpostavitev klasičnega Fieldwork zvoka. Ta se v poliritmičnih preskokih prebije vse do konca, ko v zadnjem komadu skozi intenzivno rabo bas bobna in z že skoraj rokerskimi rifi zaokroži celostno glasbeno doživetje.

Nedvomno predstavlja skupina Fieldwork eno zanimivejših godb nepreglednega spiska ustvarjalcev bogate newyorške jazzovske scene. Tanka linija, na kateri se skozi plošček Door gibajo, pa ob nenehnem strahu pred padcem nudi tudi tisti prepotrebni draž, ki dela svobodnjaške jazzerje tako privlačne.

Ploščo si lahko poslušate v Tolpi Bumov v soboto, 13.9.2008 ob 19:00 na Radiu Študent.

Đez pri Koritu

V okviru večerov Đez pri Koritu se je včeraj v Menzi pri Koritu odvil koncert Bratka Bibiča & The Madleys in Szilard Mezei Tria. Intimno vzdušje, ki ga je navkljub velikemu obisku petnajstletnice Metelkove ponudil izbran prostor, je bilo obarvano z nekonvencionalno svetovno godbo, ter z vratolomno hitrim godalno-modalnim jazzom.


Bratko Bibič je skozi svoje dolgoletno ustvarjanje na slovenskem glasbenem prostoru nedvomno zapustil neizbrisen pečat. Kot član zasedb Begnagrad, multinacionalne Nimal in mednarodno priznane Accordion Tribe, se šteje med tiste avtorje, čigar vpliv se je dotaknil večine sodobnih slovenskih folkovskih in etno ustvarjalcev. V njegovih zasedbah so se drug za drugim izmenjavali izjemni instrumentalisti, od Otta Lechnerja do Boštjana Gombača in nenazadnje Vaska Atanasovskega. Ob tem se je lotil tudi občutljivega, na arhivskem gradivu temelječega filmskega projekta Na domačem vrtu, dopolnjenega z dosledno glasbeno spremljavo. Na festivalskih projekcijah pa si je bilo moč ogledati tudi celuloiden pogled na zvezdniško harmonikarsko zasedbo Accordion Tribe. Projekt Bratko Bibič & The Madleys, ki je luč dneva prvič ugledal leta 1996, je do danes doživel že prenekatero mutacijo, včerajšnjo različico pa so v ekskluzivni, le tri koncerte trajajoči zasedbi pospremili dolgoletni član Matjaž Sekne z violino, Uroš Polanc s pozavno in že prej omenjeni Vasko Atanasovski z vsem svojim pihalnim arzenalom.


Potepanje po mejah svetovne godbe je takorekoč v Bratkovi krvi. Subtilne aluzije na prenekatere odvečne olepšave v popularni godbi tudi. Tako se v naslove komadov lahko vrine tudi kakšen Freudov termin, pri čemer pa seveda ne ostane. Skladbe so sicer imele neko osnovno temo, iz katere pa je nato poslušalec lahko zgolj slutil, kaj bo sledilo. Nenehni prelomi in ponekod tudi nenadni zaključki komadov, so iz občinstva izvabili prenekatero odobravajočo reakcijo. V tem kontekstu tudi koncert nikoli ni zajadral v vode predvidenega in če se je na začetku prizor s štirimi igrivimi glasbeniki pred bordo rdečo zaveso zgolj zdel Lynchevski, so člani skupine ob zadnjem komadu vehemento odložili glasbila in odšli z odra. Glasba pa je igrala naprej. »No hay banda! There is no band. It's all an illusion...« Bratko se je nato vrnil in na predvajano podlago odpel zaključek, a Lynchevski pridih je ostal.


Kvartet je sicer deloval zelo odločno in če odštejemo dva nesrečna Bratkova udarca v mikrofon, je čistost akustičnih instrumentov prijetno božala ušesa. Še posebej gre poudariti skladnost Vaskovih, Bratkovih in Uroševih slojev, ki so se mestoma zlili v skoraj neločljiv skupek tonov in tako prepustili melodično vodstvo violini. Ura sproščene medigre je bila tako kaj hitro okoli.


V senci festivala Kapa Records, ki je isti dan potekal na Metelkovi, se je navkljub nekaj več kot urni zamudi, koncerta v Menzi udeležilo dostojno število poslušalcev, ki pa so se po končanem nastopu Bratka Bibiča & The Madleys nerazumljivo porazgubili. Szilard Mezei Trio so tako nastopili zgolj pred provizorično publiko, ki pa je energično predstavo znala ceniti.


Madžarsko-srbski trio, ki ga poleg Szilard Mezeija sestavljata še bobnar Istvan Csik ter kontrabasist Ervin Malina, ima v tej obliki za seboj le en studijski album, a jih zato druži sodelovanje na skoraj vseh dosedajšnjih Mezeijevih projektih. Le-ti obsegajo tako kvintete, septete in celo oktete in kot taki zlahka presežejo ducat ploščkov, s čimer smo bili v Menzi torej priča dobro naoljenemu in uigranemu godenju.


Kot rečeno ogromno število praznih sedežev skupine ni odvrnilo od impulzivnega in profesionalno izvedenega nastopa. Kontinuirano bobnarjevo jahanje jezdnih činel je pripomoglo k neverjetni fluidnosti odigranega, primerljivi celo z remiksanimi, »acid« verzijami nekaterih modalno-jazzovskih standardov. Virtuozno Mezeijevo improviziranje na violi in mastno odbrani sprehodi po kontrabasu, so se v polnokrvnem vrtincu tonov usedli v melodično celoto, krajša zatekanja k tradicionalnemu balkanskemu pihalu kaval ter Ervinovi potegi z lokom pa so razbijali morebitno monotonost podane glasbe. Še enkrat znova se je torej pokazalo, da v jazzu niso vse zgolj solisti in njihove vragolije temveč se bistvo skriva v tekoči podlagi, ki vseskozi lovi improvizirajočega glasbenika in mu s tem nudi nekakšen varnostni pas, da se v primeru pretresa zna obdržati v željenem kontekstu. Trio pa je dokazal, da je modalni jazz vsekakor lahko tudi godalni.


Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.

torek, 09. september 2008

Gilles Peterson v klubu SubSub

Letošnja jesen se bo že tako in tako gibala po skrajnostih mokrih sanjarij glasbenih sladokuscev, nastop Gillesa Petersona v klubu SubSub 24.10. pa bo vse skupaj prestavil že na mejo promiskuitetne dekadence. Lublana je dokončno bulana...


Spoštovani,

Klub SubSub bo 24. oktobra obiskal legendarni Gilles Peterson. To bo
njegovo prvo gostovanje v Sloveniji.

Peterson je globalni zvezdnik urbane glasbene kulture, promotor, lastnik
in ustanovitelj številnih založb, DJ, radijski voditelj, predvsem pa
glasbeni entuziast, ki si je pridobil spoštovanje in občudovanje publike
na vseh koncih sveta. Že od najstniških let ga privlačijo sodobnejše in
bolj urbane različice jazza, zaradi česar so njegove slovite radijske
oddaje Worldwide in DJ seti žanrsko povsem svobodni, skupen pa jim je duh
te glasbene zvrsti.

V več kot dvajsetletni karieri se je Gillesu nabralo lepo število
zanimivih zgodb, ki jih bo z veseljem delil z vami, najsi bo to v
intervjuju ali drugih oblikah medijskih prispevkov. V Klubu SubSub smo vam
na voljo za vse vaše poizvedbe o – bodimo odkriti – največjemu klubskemu
dogodku letošnjega leta.

Vnaprej se zahvaljujemo za vašo podporo.

Lep pozdrav,

Igor Sila
Klub SubSub



Video portret Gillesa Petersona...


ponedeljek, 08. september 2008

Goran Vojnović v fužinski knjižnici

Goran Vojnović in literarne Fužine!



V torek, 9. septembra 2008, bo ob 19.30 uri v Knjižnici Fužine potekala predstavitev romana Čefurji raus! mladega pisatelja, režiserja in scenarista Gorana Vojnovića. Dogodek bo moderiral Mitja Čander, urednik knjižne zbirke Beletrina, poleg avtorja romana pa bodo nastopili še Matjaž Hanžek, Robert Pešut - Magnifico in Jožef Školjč.

Roman Čefurji raus! v enciklopedični maniri ustvarja pejsaž urbanega okolja, kjer iz natlačenih stanovanj dehtita sarma in vonj po praženi čebuli, ritem pa diktirajo narodnjaki ter ameriški tough raperji. Mešanica športnih prenosov ter južnjaške govorice je del obvezne fužinske klientele in atmosfere. Ljubljanske Fužine se v pričujoči knjigi razodevajo čez barvito čefurščino, v kateri sledimo Markovemu odraščanju in njegovemu spopadanju z identiteto, starši, stereotipi okolja ... Iz grenkosladkega humorja Markove pripovedi vznika usoda prebivalca Fužin, spletena iz kompleksne mreže vzrokov in posledic, v kateri avtor neusmiljeno deli odgovornost med vse akterje. Roman Čefurji raus! nas potegne v elegantno pripoved, ki v slovenskem literarnem prostoru najkompleksneje doslej obravnava tematiko priseljencev.

Avtor spremne besede je Urban Zorko.

Vir: Spletna stran Študentske založbe in literarni portal Airbeletrina

petek, 05. september 2008

Shane Meadows v filmu »To je Anglija« želi biti »retro«

»To je Anglija« je deloma avtobiografska drama S. Meadowsa z močno aluzijo na klasike ti. novega britanskega vala s konca petdesetih let minulega stoletja. Meadows, filmske obrti se je učil zlasti s snemanjem kratkih filmov, v svojih filmih običajno tematizira najstniško problematiko, čemur zvesto sledi tudi v pričujočem projektu...


Celotna recenzija filma bo kmalu dostopna na www.novicar.si


Filmski slednik in informator

To je Anglija
This Is England
VB, 2006, 97 min.

Režija in scenarij: Shane Meadows
igrajo: Thomas Turgoose (Shaun), Stephen Graham (Combo), Rosamund Hanson (Smell), Andrew Shim (Milky), Vicky McClure (Lol), Joe Gilgun (Woody)

Festivali in nagrade:
British Independent Film Award 2006 (najboljši film in najobetavnejši novi igralec), London Film Festival 2006 (UK Film Talent Award), Newport 2006 (najboljša režija), Rim 2006 (posebna nagrada žirije)

Filmografija:
1996 Where's the Money, Ronnie? (kratki)
1996 Small Time (kratki)
1997 TwentyFourSeven
1999 A Room for Romeo Brass
2002 Once Upon a Time in the Midlands
2004 Dead Man's Shoes (Čevlji umrlega)
2004 Northern Soul (kratki)
2005 The Stairwell (kratki)
2006 This Is England (To je Anglija)
2007 Somers Town

Britanski novi val:
http://www.kultco.org/index.php?option=com_content&task=view&id=112&Itemid=194

TRAILER:

Mrtvi su mrtvi

Damir Avdić ali Bosanski psiho ali Diplomatz ali Graha ali... Mnogo vzdevkov, ki jih premore Damir Avdić, nekakšen post-kantavtor iz Tuzle, ne priča zgolj o pestrosti njegove osebe, temveč tudi o vrsti aplikativnih zmožnosti njegovega ustvarjanja. Poleg glasbe mu namreč ni tuje niti pisanje knjig, magnitude njegovih umetniških performansov pa tako ali tako puščajo daljnosežne vibracije...


Celotna recenzija njegove zadnje plošče Mrtvi su mrtvi bo kmalu dostopna na www.novicar.si

Performans na Sajeti 2008...

Bosanski Psiho from Irena Kovacevic on Vimeo.

Uvod v koncert...

torek, 02. september 2008

Živeča barva Living Colour

Living Colour so ena najvidnejših in kot že ime namiguje ena barvno najizrazitejših zasedb poplave funk-rockovskih bendov z osemdesetih let prejšnjega stoletja. Takrat, ko je melanholično-industrijski duh v rock glasbi počasi že pešal, je prišel čas za gibljivejše, udarnejše, predvsem pa bolj optimistične funky rokerje. V eminentni družbi Red Hot Chilli Peppersov, Faith No More in nenazadnje Primus, so Living Colour skozi dekado razvili distinktiven zvok, grajen okoli virtuoznega kitarista Vernona Reida, basista Muzza Skillingsa, bobnarja Willa Calhouna ter pevca Coreyja Gloverja.


Začetki segajo sicer v leto 1983, ko prične Vernon Reid eksperimentirati z raznimi zasedbami, ki jim je sicer skupno zgolj eno – ime Living Colour. Z iskanjem oprijemljivejše ritem sekcije se nato Vernon ubada vse do leta 1986, ko mu s prej omenjenim triom uspe sestaviti bend, zmožen izgrajevanja lastne glasbene identitete. Le-to so v vizualno precej kričečem obdobju spretno zapakirali v vzpenjajočo se hip-hop subkulturo, zaradi česar jih lahko dojemamo tudi kot komplementarne, če ne celo preroške znanilce zeitgesta devetdesetih.


Zvoki, ki prihajajo iz štirih dosedajšnih studijskih ploščkov Living Colour, temu precej zvesto tudi sledijo. Finega uglaševanja pa so bili deležni skozi koncertiranje v znanem newyorškem CBGB(sibiđibi) ter ob podpori Rolling Stonesom na njihovi takratni turneji po ZDA. Mick Jagger je bil tudi tisti, ki je skupino spravil k Epicu, kjer so leta 1988 nato končno izdali prvenec Vivid. Album bi bil sicer lahko posnet že prej, a se je Corey Glover mudil na snemanju Stonovega Platoona, od koder se ga pozornejši gledalci lahko spomnijo kot vojaka Francisa.


Prvenec Living Colour – Vivid - je sicer potreboval okoli pol leta, da se je ulegel v ušesa, a nato dosegel platinasto naklado, za pesem Cult of Personality pa je bila skupina nagrajena celo z grammyjem. Barvna paleta živobarvnih glasbenikov se je izkazala za pravo, kombinacija ekspresne whammyjajoče kitare preko funky linij in rock refrenov z izraznim vokalom pa tudi po kontinuiranem poslušanju le stežka izgubi na svežini. Vsebuje sicer tudi nekatere izlete, ki bi jih mirno lahko uvrstili na soundtrack k Poletju v školjki, a temu je najbrž botroval rahel vonj po sladkobnosti, ki je bil z reverbanimi bobni takrat tako ali tako subtilno vseskozi prisoten.


Že čez dve leti, natančneje leta 1990, se Living Colour ponovno odpravijo v studio. Nastane Time's Up, ki doseže zlato naklado, prav tako pa zasedbo okiti z grammyjem.


Drugi album zasedbe Living Colour ne ponuja kakšne očitne distinkcije od prvega. Tudi tematika tekstov, kot njih struktura, se od prvenca bistveno ne spremeni. Da je mainstream rock glasba nekakšen manifest družbeno-politične kritike, obenem pa tudi surogat za čustvene izpovedi nasprotnemu ali istemu spolu, je povsem odveč izpostavljati. Da je v ozadju benda združenje Black Rock Coalition, že od samega začetka tudi ni nobena skrivnost. V tem kontekstu so se Living Colour vedno dobro znašli in od njega znotraj skupine nikoli niti niso pretirano odstopali. Tako se tudi Time's Up vztrajno spopada z ločnico med mainstreamom in prozaičnostjo na MTV-ju, v katero je v začetku devetdesetih zapadlo ogromno bendov, kot so Red Hot Chilli Peppers in Metallica, ki so še dve leti nazaj žagali po robu, sedaj pa se udinjajo velikim založbam, spolirani produkciji ter mastnim tantiemam. Če pa se Living Colour s svojo glasbo v marketinškem smislu vseskozi spogledujejo z zgoraj omenjenimi, v samo srž populacije nikoli tako močno ne zarežejo. To pa jim gre šteti samo v dobro.


Prej tretjo studijsko plato sicer izide še EP Biscuits, ki vsebuje šest neizdanih in živih komadov, posnetih med letoma 1989 in 1991. Japonci so bili deležni celo različice s petnajst komadi, z nam dostopnih biskvitov pa je najzanimivejša priredba Hendrixove Burning of the Midnight Lamp.


Living Colour po drugem albumu v prijateljskem vzdušju zapusti Muzz Skillings, pridruži pa se jim studijska legenda Doug Wimbish. Ta poteza posredno pripomore k nekoliko težjemu, mračnejšemu zvoku na sledečemu izdelku Stain iz leta 1993. Čeprav gre za znatnejši napredek pri sami ostrini izražanja in posredovanju zvoka poslušalcem, zasedba ostane prepoznavna in vztrajno vzpostavlja ločnico od ostalih bendov. Ohrani se tudi značilen humor, ki krasi strukturo skoraj vsakega komada Living Colour. Tu so še vedno virtuozni soli Vernona Reida, a vokal Coreyja Gloverja postane bolj hrapav, ritem sekcija pa se podvrže vztrajnejšemu menjavanju ritma in posluževanju nekaterih prvin, bolj značilnih za trash metal. Vsled temu je bil tudi komercialen uspeh omejen, saj še zdaleč ni dosegal prodaje predhodnikov. Plošček tako predstavlja tudi zaključek nekega cikla znotraj glasbenega kolektiva, saj se po tureji nikakor ne morejo uskladiti o smernicah naslednjega projekta in Living Colour leta 1995 razpadejo.


Po razpadu zasedbe leta 1995, so se člani Living Colour zagnali v solo projekte. Vernon Reid je že leta 1984 v sodelovanju z Billom Frisellom posnel zanimivo kolaboracijo, ki je eksperimentirala z različnimi pristopi k igranju kitare in podlaganju nespremenljivih palet le-tem. Solo prvenec pa je prišel šele dvanajst let zatem in komaj leto po razpadu Living Colour.


Mistaken Identity je odličen znanilec tega, česar je Vernon v resnici zmožen. Kot kitarist ni tako perverzen kot Steve Vai, ni tako šaljiv kot Dweezil Zappa, ni tako iskristaliziran, kot Greg Howe, a skozi plošček pove največ od vseh omenjenih. Čeprav je zmožen igrati tudi nekoliko preveč, nikoli ne odstopa od začrtane poti albuma, ahilove pete vseh virtuoznih kitaristov, ki drugega za drugim na plano spravljajo neuporabne albume. Kaj podobnega za Mistaken Identity ne bi bilo mogoče reči. Naslovni komad o tem najlepše priča.


Sledil je intriganten izdelek, pri katerem je združil moči z Elliottom Sharpom in Davidom Tornom. Guitar Oblique je obljubljal preveč in dal malo manj. Trio se je ujel v past zvezdniških zasedb, ki si ne dajo dihati in si s tem sploščajo dimenzije, ki bi jih sicer plošča lahko bila deležna.


Med produciranjem in zlaganjem filmske glasbe je nato z DJ Logicom ustanovil Yohimbe Brothers, s katerimi je leta 2005 v okviru Jazz Festivala Ljubljana nastopil tudi pri nas. S to zasedbo je posnel dva albuma, in sicer Front End Lifter in The Tao of Yo. Gre za lepljenki, ujeti v večplastnost novega tisočletja, ki skozi glasbo najbolje povzema in postustvarja svoja obdobja, desetletja in nemara celo stoletja žanrov ter jih zapakira v nekaj čez petdeset minut slušne izkušnje. Pri tovrstnem materialu glavno vprašanje ni, ali jih je smiselno poslušati, temveč prej kako jih poslušati.


Vernon Reid se je pri nas ustavil tudi v okviru svojega projekta Vernon Reid and the Masque. Known Unknown ter Other True Self sta izdelka tega, konvencionalnejše naravnanega kolektiva, ki je glasbeno bližje Living Colour kot Yohimbe Brothers.


Tudi ostali člani Living Colour po razpadu niso prav nič počivali. Will Calhoun se je pridružil Wayne Shorterju na zvezdniško obarvani, z grammyjem nagrajeni High Life iz leta 1995, nato pa sta z Dougom Wimbishem posnela poskakujočo Jungle Funk. Vmes je vrinil dva solo izdelka, nato pa se v celoti posvetil jazzu. To potezo najlepše obeleži plošča Native Lands, na kateri mu s sodelovanjem spoštovanje izkažejo takšna imena, kot so Pharoah Sanders, Stanley Jordan, Marcus Miller, Mos Def in Nana Vasconcelos. Širino projekta je Will Calhoun uspel predstaviti tudi pri nas, kjer je dokazal, da se ne zadovolji zgolj z ohlapnim prispevkom k žanru.


Corey Glover za kolegi pri solo izdajanju ni prav nič zaostajal. Sicer ne tako produktiven, kot podjetnejša Vernon in Will, leta 1998 izda prvenec Hymns, živo prezenco njegove skupine pa leto kasneje stisnejo na album Live at Wetland. A prave atmosfere in uspeha ni.


Tako so Will Calhoun, Doug Wimbish in Corey Glover v začetku tisočletja pričeli nastopati pod imenom Headfake, proti koncu leta 2000 pa se jim je na odru CBGB-ja(sibiđibija) pridružil tudi Vernon Reid. S tem so se začele širiti govorice o ponovni združitvi Living Colour, kar je naslednje leto s turnejo skupina najbolje potrdila kar sama. Nato so se seveda pojavila ugibanja o studijskem albumu, prvem skupnem po letu 1993. Rodil se je njihov najbolj eksperimentalen, a tudi najbolj celosten album Colleidoscope.


Četrti studijski album Living Colour je torej odločen odmik od prepoznavnega zvoka skupine s konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Ambientalni prizvok kompozicij, izdatna količina efektov na vseh instrumentih, tudi vokalu, in posrednejša struktura komadov pripomorejo k nekakšni udobno-nojzerski plošči, ki preseneča z izvirnostjo in aktualnostjo. Brez očitnih pocukranih refrenov in z zares temačnim vzdušjem se zdi, da so Living Colour tudi skupaj uspeli najti kemijo, ki na prvi posluh ne izpade kot korporativno seganje v objem množičnih medijev. Čas, ki so si ga vzeli vsak zase, je tako k zasedbi več kot očitno prinesel neko zrelost, saj se je v tem obdobju lahko vsak naigral in redefiniral svoj slog. To pa pomeni, da je k skupini prinesel nekaj novega in trdnejšega. Samemu vtisu ne škodi niti vključitev dveh priredb, katerih tako vešči so, saj je to v Living Colour-ski maniri prej dobrodošel dodatek kot odvečno napihovanje. Nenazadnje je tekoči novi podobi nekaj malega prispevala tudi menjava založbe Epic za Sanctuary Records, kjer je nabor osebja vsaj na videz kanček bolj večdimenzionalno odmerjen, dasiravno se tovrstne debate ponavadi povsem odveč. Pogumno so torej zakorakali v novo ero, ko tudi glasbenim avantgardistom počasi postaja jasno, da kaj bistveno inovativnega ni več moč iznajti.


Living Colour so se pri nas zglasili večkrat, najbolj recenten je bil njihov obisk Lenta lani, bili pa so tudi na Rock Otočcu leta 2001. Spričo koncertiranja tu ali v bližini ter pogostih obiskov nekaterih posameznih članov, se samo od sebe postavlja vprašanje o smiselnosti koncerta prvega oktobra v Mediaparku. Kakorkoli že, na njihovih koncertih ponavadi ne manjka intravenoznih rokerskih solov, energije in zamaščenih priredb iz glasbene zgodovine, ostalo pa je potem odvisno od kakovosti zvoka v dvorani ter razpoloženosti benda. Če je le-ta prisotna, se lahko nadejamo konkretnega koncerta, ki ga je kvartet nedvomno sposoben ponuditi. Da slišimo.


V okviru DJ Grafitov lahko ob spremljavi bistvenih komadov, celotno zadevo slišite v soboto, 6.9.2008., ob 22.00 na Radiu Študent.


ponedeljek, 01. september 2008

Radijska kulisa VI

V sredo, 3.9.2008 on 11ih na Radiu Študent...


1. Amon Tobin - Keepin' It Steel(The Anvil Track)
2. E. S. T. - Brewery of Beggars
3. Joy Division - Disorder
4. The Verve - Valium Skies
5. Geggy Tah - Wherever You Are
6. Living Colour - Holy Roller
7. The Bug - Freak Freak
8. DJ Assault - Ass'n Titties(Remix)
9. Frank Zappa - The Radio Is Broken
10. Evgeny Masloboev & Anastasia Masloboeva - Little Garden
11. Vijay Iyer & Mike Ladd - Degaulle
12. Mogwai - Golden Porsche
13. Killed by 9V Batteries - The City Is Lit When You're On Top of It
14. Ian Brown - Love Like A Fountain(Stereo MC's Mix)
15. Motorpsycho - Manson's Children
16. Labyrinth - Alexandra
17. Vernon Reid, Elliot Sharp & David Torn - Xenomorph
18. Opeth - Hope Leaves
19. Quiet Village - Free Rider
20. Les Breastfeeders - Tu N'es Pas Mon Chien
21. Knut - Torvalds
22. Majke - Mala ima sliku(unplugged)
23. John Paul Jones - Bass'N'Drums
24. J-Live - The Understanding
25. DJ Bakto & DJ Borka - Chokolino
26. Trilok Gurtu - Greetings
27. Duke Bojadziev - Balkan Tale
28. Terje Rypdal/David Darling - Melody
29. Black Uhuru - Conviction or A Dub
30. Ez3kiel - D*BM*TH*RF*CK*R
31. Rossy - Mbarakaly
32. Okolokolo - Okolokolo
33. The Residents - Elevation
34. McCoy Tyner - Blues On the Corner
35. Captain Beefheart - Sure 'Nuff'N Yes I Do
36. 40 Cal - Rewind That
37. DJ/Rupture - Descarriada
38. Bržjast - Čista duša?
39. La Cherga - Trouble Dub
40. Cracker - Low
41. Negligence - Passage Of...
42. Mana - It's Better Walking in the Rain
43. Anjali - Maharani I
44. Compagnia D'Arte Drummatica - Entomology
45. Irmin Schmidt & Kumo - Meteor Infected
46. Kudsi Erguner - Adjem Blues
47. A - Something's Going On
48. Melodrom - Metropolis
49. Canibus - Phuk U
50. Warsaw Village Band - When Johnny Went to Fight in the War
51. Džukele - Amerika




Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory