Turbulentni jazz

Nastop Cuong Vu-ja z Vu-Tetom

Glasbenik, ki si je drznil izjaviti, da je Miles Davis »bedak«, je s svojo zasedbo obiskal slovenski kulturni hram in se izkazal kot eden redkih doraslih »bedakovih« naslednikov…

Četrti izmed jazzovskih večerov, ki jih v okviru Cankarjevih torkov vsak teden gosti Klub Cankarjevega doma, je minil v luči Cuong Vu-ja, vsestranskega ameriškega trobentača z vietnamskim poreklom.

Cuongova družina se je iz Vietnama v Seattle preselila, ko mu je bilo komaj šest let, pri enajstih pa je že prijel v roke trobento. Po šolanju na New England Conservatory of Music v Bostonu, ga je leta 1994 pot vodila v New York, kjer se je hitro uveljavil kot prodoren in inovativen glasbeni ustvarjalec, za katerega se prav noben žanr ne zdi preozek. To potrjujejo tudi sodelovanja z glasbeniki, kot so Laurie Anderson, David Bowie in nenazadnje Pat Metheney, s čigar zasedbo je prejel kar dva grammy-ja.

Največkrat naveden kot avantgardni izvajalec in avtor, se Cuong Vu s svojo diskografijo tej etiketi vseeno spretno izmika. Studijski prvenec Bound (2000) smelo sestavlja koščke jazza, Pure (2000) in Come Play With Me (2001) eksperimentirata s free-jazzom, rockovskimi ritmi in elektroniko, vrhunec Vietnamčeve ustvarjalnosti pa predstavlja album It's Mostly Residual (2005), kjer se, morda tudi vsled igranja z že omenjenim Pat Metheney-jem, zasedbi pridruži eminentni kitarist Bill Frisell, čigar distorzirana kitara še dodatno poglobi že tako močan zvokovni vtis. Album se tako vzpenja od sporadičnih balad, progresivnega fusiona, pa celo do metalskih zvokov in pasaž, ki še najbolj spominjajo na rock himne. V tej maniri je nato nastala tudi njegova zadnja plošča, preprosto imenovana Vu-Tet (2007), na kateri kitaro Billa Frisella zamenjata saksofon in klarinet Chrisa Speeda, kar sicer pripomore k bolj fluidni, a še vedno nekoliko temačni glasbeni izkušnji. V pričujoči zasedbi se je Cuong Vu tudi predstavil ljubljanskemu občinstvu.

Po gostovanju Cuonga na puljski Jazzbini dan prej, smo bili v torek priča njegovemu izpiljenemu nastopu obiskovalci Kluba Cankarjevega doma. Jasno ter odločno so člani zasedbe od prvega do zadnjega tona lovili meje izraznosti instrumentov, ob tem pa ohranjali ravnotežje in kohezijo koncertne snovi. Za to sta bila v največji meri zaslužna vpadljivi basist Stomu Takeishi in bobnar Ted Poor, ki sta z vseskozi spreminjajočo se dinamiko ustvarjala grobo platno za kar najboljši oprijem solističnih barv. Občasno se jima je z neskončnimi delay efekti in sprotnim nasnemavanjem matric pridružil Cuong, s čimer je ob že tako kitarsko uglašeni trobenti smelo zapolnil dozdevno manjkajoči register. Chris Speed je tako le dodajal vrhove, kar pa je ob razponu svojih instrumentov, klarineta in saksofona, tudi vešče opravil. Po nekoliko bolj umirjenem, a odličnem pianistu Matiji Dediću kot solistu, torej všečno in turbulentno nadaljevanje cikla Cankarjevih torkov.

Članek je bil prvotno objavljen na MMC-ju.

Cuong Vu - Expressions of a Neurotic Impulse(Klub Cankarjev dom)

"Omejujoča širokopoteznost"

Nostalgia 77 Octet: Weapons of Jazz Destruction

Zdi se, da je ob današnji poplavi tehničnih pripomočkov, zvokovnih zmožnosti in eklektični postmoderni miselnosti, obujanje spominov na modalni jazz iz šestdesetih dokaj nehvaležno početje. Nehvaležno zato, ker bi vsak takšen poizkus kaj kmalu lahko zašel in se izgubil med eminentnimi imeni tistega časa, nezavedajoč se lastne ujetosti v melodičnost že davno napisanih partitur. Misel, da bi ob tem zavrgli tudi večino sodobne snemalne opreme in v celoti presedlali na akustične instrumente, pa bi bila vredna celo konzervativca vseh konzervativcev, Wyntona Marsalisa. Toda z albumom Weapons of Jazz Destruction skuša Ben Lamdin, mož, ki stoji za imenom Nostalgia 77, s svojim oktetom storiti prav to…

Zgodovina Nostalgie 77 sicer sega nazaj v leto 2004, ko izzide studijski prvenec Songs for My Funeral, hipnotični multižanrski izdelek, čigar ime pove vse. Sledila je bolj dinamična, a še vedno med jazzom, funkom, fusionom, soulom in afro-beatom plavajoča plošča, The Garden(2005), na priredbi White Stripes Seven Nation Army ozaljšana z vokalom Alice Russel. V ta sklop ustvarjanja sodi še Everything Under the Sun(2007), atmosferičen ter večinoma na vokalu temelječ, skoraj mainstream nu-jazz, ki najde svoje mesto tudi na kompilaciji Saint Germain des Pres Cafe.

Želja po koncertni ekspresiji in lovljenju duha modalne glasbe Bena Lamdina vodi k ustanovitvi Nostalgia 77 Octet, s katero v letu 2006 izda kar tri plošče. Že njihov drugi nastop v živo je ostal digitalno zapisan pod imenom Seven’s & Eight’s, k temu pa dodajo še dva studijska albuma: The Impossible Equation in Borderlands, ki je kasneje po izboru Gillesa Petersona postal celo jazz album leta 2006. S standardnimi instrumenti podkrepljeno skupinsko raziskovanje elastičnosti in razsežnosti tovrstnega glasbenega žanra se tako izkaže za všečno početje, spretno upravljanje z zapuščino velikih mojstrov pa naj bi vrhunec doseglo z Weapons of Jazz Destruction(2007). Vendar, ali ga res?

Že uvodni takti jasno začrtajo smer, v katero se bo glasba gibala. Popolnoma akustičen, sicer glede na ostale izdelke okteta nekoliko bolj temačno zastavljen glasbeni izraz, se razpre v prebujajoče se očiščevalne melodije, poplesujoče v odmevih nu-jazzovsko-sladkobnega vokala Sophie Smith ter za tem spuščajoče v simbiotično prepletanje glasu in flavte, kar skorajda perverzno aludira na zgodnje Return to Forever. Sicer pretežno instrumentalen album, ki naj bi po besedah avtorja pripovedoval zgodbo o boju jazza z »ne(j)everniki«, nato vešče dodaja in odvzema utrip lahkotni dinamiki, ki pozornemu poslušalcu razkrije vseskozi razširjajoč se prostor navdihov in referenc, gostujoči tolkalec Nick Smalley pa k temu doda še neobremenjujoč, a medel »latino« občutek, ki omehča že tako nekoliko preudobno kuliso. To udobje povzroča neizrazita podlaga, ki s tekočimi prehodi sicer spretno krmari glasbeno pripoved, vendar za razliko od zgodnejših albumov Nostalgia 77, nikoli zares ne stopi v ospredje in »udari«. Oporekati pa ne gre zaščitnemu znaku zasedbe, barvitosti pihalnih aranžmajev. Ti so na visokem nivoju od začetka do konca, spremljajo in plemenitijo vokal, držijo melodije pokonci in ponekod celo polagajo temelje lastnim solažam. Enajst skladb, kolikor jih premore album, se tako zlahka in hitro zaokroži v »Solsticiju«, vendar pa zaradi premočrtne enoličnosti in izrazitega pomanjkanja odločnejše ekspresije v ritem sekciji, razen omenjenih pihalnih aranžmajev, ne dokončajo nakazanega preobrata.

Tako gre pravzaprav za nekakšen satenasto mehkoben skupek ostrejših glasbenih žanrov, ki pa na koncu vseeno ostanejo zgolj modalni jazz, modalni jazz s sodobno, a iz elektrike izključeno ritmično podlago. Čakamo torej na Nostalgia 77 verzijo One Offs, Remixes & B-Sides…

Nostalgia 77 MySpace