torek, 31. marec 2009

Buklice za krizne čase

1. O SPREMEMBI SVETA: Pomen Marxovih tez o Feuerbachu: Karl Marx in Ernst Bloch, uvodna beseda dr. Božidar Debenjak


2. O populističnem umu: Ernesto Laclau


3. Ime česa je Sarkozy: Alain Badiou


4. Parecon: Life after capitalism: Michael Albert

5. Specters of Marx
: Jacques Derrida

ponedeljek, 30. marec 2009

Ni jih čez fizične nosilce zvoka

Nekaj novosti, ki niso v najboljših odnosih z mašinerijo... Če se kdo spomni zadnjega dne lanskoletnega jazz festivala Ljubljana, bo vedel, da Kjetila Mosterja tam ni bilo. Je pa v družbi Ingebrigta Hakerja Flatna, Mortena Qvenilda in Mortena Stronena na novi stvaritvi zasedbe Trinity (Breaking the Mold, Clean Feed, 2009). Gre za predirno svobodnjakanje ob podpori elektronike, s čimer je stvar težko umestiti v nek okvir. Naslednji teden izide ena bolj zanimivih letošnjih izdaj brightonske založbe TruThughts, in sicer je Ben Lamdin v svojo družbo zvabil legendarnega Keitha Tippetta ter njegovo ženo Julie Tippett, morda bolj znano pod imenom Julie Driscoll. Zadeva se bo imenovala Nostalgia 77 Sessions featuring Keith and Julie Tippett, s seboj pa bo prinesla precej raznoliko poslušanje, od remininscenc zlatih časov vokalnega jazza do sodobni bopovskih prijemov in bluzancij, vse zavito v prepoznavno produkcijo dotične založbe.

Če zavijemo malček vstran in se prepustimo bolj elektrončkarsko obarvanim strujam, že nekaj časa bode v ušesa dejstvo, da bo Richard D. James ali Aphex Twin po skoraj desetletju zopet izdal celosten plošček, kakopak za založbo Warp. O točn
em datumu ni še nič dorečenega, ampak tokrat gre bojda zares.

Več prihodnji teden...

Ekstra zlato

Zgodba zasedbe Extra Golden najde svoje začetke precej pred samo ustanovitvijo skupine. Alex Minoff in Ian Eagleson sta že od leta 1993 člana rockersko orientiranega kolektiva Golden, v katerem denimo muzicira tudi bivši bobnar The Mars Volta, Jon Theodore. Po drugi strani pa se je afriški del zasedbe kalil v kenijski popularni glasbi benga. Ta del predstavljata Otieno Jagwasi in Onyango Wuod Omari, ki sta zaradi Eaglesonovih etnomuzikoloških nagnjenj leta 2000 prišla v stik z njim. Štiri leta kasneje se je Eagleson odločil na licu mesta podkrepiti doktorsko dizertacijo o benga glasbi. Skupaj z Alexom sta se odpravila v Kenijo in zopet poiskala Otiena in Onyanga. Po nekaj seansah v Nairobiju so nato osnovo za svoj prvenec Ok-Oyot-System na zimprovizirani lokaciji posneli v pičlih treh urah. Šele, ko je leto kasneje Otieno Jagwasi preminil zaradi težav z jetri in AIDSom, pa sta Minoff in Eagleson sklenila, da posnetke tudi izdata. To se je potem zgodilo leta 2006 pri založbi Thrill Jockey, kjer se kolektiv zadržuje še danes.

Novonastala fuzija benge in rocka je na prostranem glasbenem žanrskem polju hitro našla svoje mesto. Povabilo za nastop na Chicago World Music Fest leta 2006 pa je botrovalo vpoklicu zvezde kenijske benge Opiye Bilonga. Zadeva je šla celo tako daleč, da se je za vize dveh Kenijcev pobrigala pisarna takratnega senatorja Illinoisa, Barracka Obame. Slednjemu je tudi posvečen komad na njihovi drugi plošči, poimenovani Hera Ma Nono, katero so po nekajmesečnem koncertiranju povili v ameriški Pennsylvaniji. Največji napredek glede na prvenec je pripadel bobnarju Onyangu, saj je Ok-Oyot-System posnel na pokvarjene bobne z nekaj manjkajočimi kotli, tokrat pa je v roke dobil celoten set. Prevzel je tudi nekatere vokalne zadolžitve, pri katerih se mu je z eno kompozicijo pridružil brat pokojnega Otiena.

Zvok skupine je rasel ter pridobival na moči, nič več ni šlo zgolj za dva antipoda, ki se trudita sobivati, temveč prej za spojeno identiteto kolektiva z jasnimi koreninami. V tem duhu je prišla tudi tokrat obravnavana plošča Thank You Very Quickly, pospremljena z nastopom skupine na festivalih Pitchfork in Roskilde leta 2008. Zopet posneta v izjemno kratkem času izpričuje nenavadne sorodstvene vezi med geografsko oddaljenimi godbami. Recept se zdi dokaj preprost: vzameš sinkopirano ritmiko nekega poskočnega izročila ter mu pripneš zahodnjaško kitarsko estetiko, za okus morda dodaš še orgle in zadevo zaokrožiš z vokaliziranjem taistega poskočnega izročila. Zaradi lahkotnosti, s katero Extra Golden podajajo svojo svetovno godbo, je prej omenjeni recept za zasedbo lahko realnost. Bilo je sicer že nekaj skupin, ki so Zahodu uspešno približale nekdaj eksotično glasbo, a šlo je predvsem za zasedbe z večinoma eksotiki domačimi obrazi. Extra Golden je tu manjša izjema, kar je moč slišati v veliko bolj uravnoteženemu pristopu k mešanici. Slednje postane jasno že z uvodnim komadom in mestoma Allmandovskimi kitarskimi prijemi, še bolj pa zadeva izpade samosvoja pri tretji in četrti skladbi, ko krajši zdrsi na kitari postanejo povsem naraven element benga ritma. Album zaokrožita skladbi, značilni tudi za starejši katalog skupine, a vseeno se zdi, da se meje vztrajno zabrisujejo.

Na koncu je stvar vsakega posameznega okusa, ali je v zvočnem smislu zadnji plošček zasedbe Extra Golden bolj všečen kot prejšnji. Dejstvo pa je, da v kreiranju lastnega izraza album Thank You Very Quickly pomeni še en velik korak naprej. In čez nekaj desetletij bodo ob pionirskih premikih iz dvajsetega stoletja ravno zasedbe, kot je Extra Golden morda zakrivile pozabo nekega in hkratno dokončno konsolidacijo novega žanra.

Ploščo Thank You Very Quickly je bilo moč slišati v petek, 27. 3. 2009 ob 19:00 na Radiu Študent.

sobota, 28. marec 2009

Krožna cesta kot tavtologija že videnega

Samu Mendesu leta 1999 uspe posneti eno najboljših kritik distinktivne kulture ameriškega predmestja. Še več. V dobrih dveh celuloidnih urah mu s formalistično inovativnostjo, vsebinsko pronicljivostjo in predvsem avtorsko ostrino uspe na ekrane projecirati domala celoten diapazon ameriške kulturne kolektivitete. S castingom, nekaterimi nepozabnimi prizori in hudomušno pikrostjo, s katero se lahko morda pohvalita le še brata Coen, razkrije globoke razpoke ideologije, predvsem pa mitologije ameriških sanj.

Desetletje kasneje. Mendes v Krožni cesti (Revolutionary Road, 2008, Sam Mendes) pod drobnogled vnovič vzame kulturo ameriškega predmestja. Le da tokrat objektiv kamere usmeri na izvorni kraj zločina – v petdeseta leta 20. stoletja.

Druga svetovna vojna je končana. »Pax Americana« s frivolnimi fordističnimi cunamiji zaliva Zahod. Predvsem pa gradi hišice za nekdanje vojne veterane in njihove življenjske družice.

Mladostniške sanje je grobo prekinil Hitler, po koncu vojne pa je čas za realnost – ljubko hiško, še bolj srčkano družinico in seveda brezhibno kariero. Vmesno, samoiskalno obdobje je potlačeno. Izživeti se ga v uniformnih petdesetih letih 20. stoletja ne da več. Če si to želiš storiti, se ti bo zmešalo oziroma boš označen za norca ali pa boš storil samomor. Vmesne poti ni.

April Wheeler (Kate Winslet) želi izzživeti svoje sanje, svoje vmesno obdobje. Pa ne sama, temveč skupaj s svojim možem, Frankom Wheelerjem (Leonardo DiCaprio. Njuni življenjski poti so namreč prekrižale sanje, ki sta jih oba delila - oba sta si želela biti drugačna, edinstvena. A po letih rutiniranega skupnega življenja v enem od neštetih ameriških predmestij sta takšna kot vsi ostali: ujeta v življenjsko praznino in monotno sivino vsakdana.

April Frank ne razume. Par je na dveh različnih idejnih obrežjih. Njo z njim družijo le še začetne sanje, zato želi pobegniti na počelo njunega razmerja. Ne gre. Ona želi eno, on drugo. Mučna brezizhodnost. Kaplje krvi po stopnicah in preprogi ter madeži po krilu. Smrt - smrt enih in pokop drugih sanj.

Mendesu v njegovi zadnji drami sicer ne moremo očitati prav ničesar epohalnega. Dinamiko para, ki se neuspešno išče, s pomočjo dveh izvrstnih igralcev vizualizira na način, ki gledalcu omogoča, da začuti obe plati razmerja. Prek premišljeno izbranih stranskih vlog, brechtovske distance in obrtniško izpiljene rabe filmskega jezika režiser neusmiljeno izpriča vso tragiko patriarhalne družbe t.i. težke moderne. Kar pa Mendesu lahko očitamo, je sam izbor tematike. Razumemo, da je režiser kot iskriv kritik ameriške družbe želel razčleniti tudi intimna zakulisja ameriških sanj, ki se spopularizirajo ravno z ekspanzijo množične kulture v petdestih letih. Pa vendar se zdi, da smo vse to že videli, predvsem pa brali. Pa ne samo v Yatesovem romanu, po katerem je film posnet, temveč tudi v Salingerju in beatniški literaturi.

Morda pa, rečeno z Eisensteinom, gledalci vseeno večkrat potrebujemo šok, pa četudi je ta tavtološki.



sreda, 25. marec 2009

Gromka jutri

Jutri, 25. 3. 2009, bo okoli devete ure zvečer v klubu Gromka nastopil italijanski izvajalec "nove muzike" Marco Cappelli. Te dni je bilo o njem možno zvedeti marsikaj, saj se je člankoma Iča Vidmarja v Muski in Objektivu pridružila še enourna oddaja na RŠ, kjer se je Luka Zagoričnik poglabljal v Marcovo ploščo Extreme Guitar Project. Da bo mera polna, se jutri nekaj čez šesto popoldne na frekvencah RŠ-a obeta še en intervju, za predstavo o njegovem igranju pa en krajši video...

Po koncertu se bo Gromka prepustila zvokom defoniji prikladnih godb...

Oddaja o Cinematic Orchestra

Smo dočakali. Dve uri glasbe najbolj cinematične med skupinami...TUKAJ!

Nenavadni primer Benjamina Buttona: nenavadna zgodba o ujetništvu v času

Zavoljo lucidne Fincherjeve študije sodobnega potrošništva v Klubu golih pesti (Fight Club, 1999, David Fincher), smo se dolgo časa otepali ogleda Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Courious Case of Benjamin Button, 2008, David Fincher), režiserjevega zadnjega filmskega projekta. Nekaj kar je scenaristično tako premeteno in podčrtano s preigravanjem nekaterih temeljnih konceptov gospoda Freuda, pač nismo želeli pokvariti z osladno modrimi očmi lepotca Pitta, ki vrh vsega večji del filma še straši ves postaran, z veliko grbo na hrbtu in globoko vrezanimi gubami v obličje – prav nič seksi za družbo, kjer je greh biti star in, bog ne daj, zavaljen in grd.

Pa vendar je bila očitno sila usode, ki je med drugim eden od osrednjih motivov pričujoče epske zgodbe, premočna in tako smo za več kot dve uri obsedeli pred Fincherjevimi gibljivimi podobami in bili – potešeni, po zaključni špici pa še premočenih oči.

Benjamin Button je namreč film, ki na subtilen način, s pretanjenim občutkom za detajle, lirično ekranizira nekatere ključne eksistencialne vidike tostranstva, možganskim trustom pa navrže nekaj intelektualnih kosti za glodanje. V mislih imamo rezlične koncepcije časa, saj je enigamtična izmuzljivost časa osrednji označevalec filma.

Filmu, posnetem po Fitzgeraldovi knjižni predlogi, sicer moramo očitati, da mestoma zapade v »že videne« filmske podobe in »že uporabljene« pripovedovalne tehnike, ki gledalca brezsramno napeljejo bodisi na Zameckisovega Forresta Gumpa (Forrest Gump, 1994, Robert Zameckis) bodisi na Burtonovo Veliko ribo (Big Fish, 2003, Tim Burton). A stereotipni vizualizaciji se Fincher želi izmakniti z impresivno masko, vizualnimi učinki, ki aludirajo na fantastičnost magičnega realizma, in izpiljeno uporabo zvoka. Konec koncev pa tudi z nekaterimi čudovito posnetimi prizori, ki bodo bržčas našli svoje mesto v marsikateri knjižici fimskih študij. Tu imamo v mislih zlasti neuspel poskus zapeljevanja Blanchettove, katere erotično subtilen ples uokvirjata dva nežno izmenjajujoča se rakurza in simetrično popolna minimalistična mizanscena, ki pa zgolj na videz daje občutek antičnega reda. In ravno to Fincherjevo poigravanje s klišejskimi formami množične kulture je tisto, kar Buttona naredi za zanimivega, postmodernega.

Prepletanje dispozitiva množične kulture z nekaterimi bolj umetniškimi filmskimi momenti je namreč točka, ki nam dovoljuje trditev, da »Benjamin Button« funkcionira v okviru postmodernističnih parametrov. Kot rečeno. Film se odvija na dveh ravneh: na prvi pogled gre za precej klasično ljubezensko zgodbo, ki konvencionalne okvire prelamlja s časovno reverzibilnostjo osrednjega protagonista, na drugi, »zadnji pogled«, pa gre za estetizirano filozofsko problematizacijo, začinjeno s podobami – časa.

Skozi postopno osebno dezintegracijo osrednjega lika in mučno odtekanje časa spremljamo Fincherjeve shakesperjanske življenjske epopeje navadnih, vsakdanjih ljudi. Reverzibilnost časa služi za ilustriranje Fincherjeve osrednje ideje: čas, pa naj teče naprej ali pa nazaj, je zgolj izraz uniformnega brezčasnega kontinuuma. In ravno zavoljo tega zaključni prizori še toliko bolj bolijo. Med nebogljenimi dojenčki in nebogljenimi starci ni razlike. Med bohemom, skrbno gospodinjo, uspešnim poslovnežem, žensko in moškim ni razlike. Je zgolj eno, filmski rez pa izsek le-tega.

Vnovičen rez. Katrina poplavi New Orleans - spominske obeliske nekega obdobja. Neskončna časovna premočrtnost pa neusmiljeno teče dalje.



torek, 24. marec 2009

Ta teden lahko na knjižne police postavimo:

1. Thinking on screen: Thomas E. Wartenberg

2. Iskanje Spinoze. Veselje, žalost in čuteči možgani: Antonio Damasio

3. Ekonomija seksa: B.M.Muci

4. Snežne krogle: Milan Kleč

5. Vzgoja duha: Andrej Pavletič

Fimuthe semafor, ki žmiga kulturo za ta teden!

Ta teden kulturni semafor na Fimuthe spletni cesti utripa naslednje dogodke:


1. V Cankarjevem domu se je začel 11. festival dokumentarnega filma. Dokumentaristično posredovano resnice nas bodo pretresale od 23.3. do 30.3.2009.

2. V Cankarjevem domu danes glasbeni dogodek Tria Mauger, ki ga sestavljata legendi ameriške improvizirane godbe Marc Dresser in Gerry Hemingway ter »vzhajajoča zvezda« Rudresh Mahanthappa.

3. V Gromki med 23.3. in 25.3. Mednarodni ljubljanski festival kratkega filma!

4. Kulturno ekološko društvo Smetumet med 26.3. in 3. majem razstavlja v steklenem atriju ljubljanske mestne hiše.

5. V Kranju se je začel 39. Teden slovenske drame.

6. 25.3. v domžalski knjižnici nominiranec za Nobelovo nagrado, Boris Pahor.

7. Pester kulturni teden, ni kaj.

Anahronizem

V petek se je tretjič primerilo, da je glasbeni cikel Re-lax gostoval v ljubljanskem Kinodvoru. Če pa je pri prejšnjih dveh dogodkih šlo za neposredno sodelovanje s serialko Kinozvočenj, je otrok založbe Rx:tx tokrat ostal zgolj pri Re-lax.

In nekaj smisla je v tem tudi s pozicije avtorjev nedvomno najti. Zagrebška skupina Nimbus Dei, za katero je bil nastop v Kinodvoru šele drugi pravi koncert, primarn
o vizualizacij namreč ne uporablja, saj je spajalec videov Liik za to priložnost nastopil zgolj kot gost. Kolektiv sicer tako ali tako ni neka toga stalnica, njegovo jedro pa je bilo prvotno povezano le s Tomislavom Babićem in Hrvojem Nikšićem. Duo, ki je pred tem deloval pod imenom Luftwaffe, je z Nimbus Dei koncept nekoliko sprostil in povil kratkometražni prvenec The Fall of Jerusalem. Nikšića je potem zamenjal gledališki režiser in glasbenik Mario Kovać, duu pa se je pridružila še violinistka Tena Novak. Slednja je morda še najbolj znana zavoljo krautrock skupine z njenim imenom, udejstvuje pa se tudi v bendu Fjodor. Kot rečeno je bil torej to šele drugi njihov koncert, sledil pa bo nastop na bienalu sodobne glasbe v Zagrebu konec aprila.

Zadnja informacija pa je glede na slišano v petek nekoliko zavajajoča. Ali pa vsaj dokončno zrelativizira pojem sodobne glasbe, ki že sam po sebi ni kaj dosti oprijemljiv. Analogne sintetizatorje, klaviature in ostalo muzejsko šaro namreč samo najbolj pronicljivi izvajalci znajo umestiti v sodoben okvir. In navidezno eksperimentiranje s tovrstnimi instrumenti vse preveč zlahka izpade dokaj predvidljivo ali celo anahronistično. Pogumno dejanje, katerega gre Nimbus Dei nedvomno pripisati, je sicer voda na mlin nostalgikom in retrospektivno naravnanim dušam. Bolj, kot ne, pa tam ostaja, saj ga tudi linearna pripoved videa, ki sicer naj ne bi bila narativna glede na glasbo, iz tega ne izvleče.

Sama struktura zimproviziranih kompozicij se je vseskozi ovila okoli neke harmonične teme, s katero se je zdelo, da kolektiv osredinja zaporedje zvočnih sekvenc. Tu je najbolj avtoritativno udaril Fender Rhodes, a nenehno vračanje k skoraj enakem zaporedju tonov je proti koncu nastopa delovalo že trivialno. Do neke mere je slednje s svojo violino reševala Tena Novak, vendar je skozi koncert vedno bolj podlegala okviru odigranega ter proti koncu povsem zapadla v godalno harmoniziranje podlage. Za slednje pa lahko poslušamo tudi kakšno stvaritev Tangerine Dream, denimo Rubycon ali Zeit.


Morda najbolj luciden del petkove edicije Re-laxovih dogodkov je predstavljal Vj Liik, čigar video je zvočno kuliso vsaj malo razširil. Mestoma je celo prevladoval občutek, da vizualni medij narekuje dogodek ter da s svojim videnjem časovne perspektive kreira neko berzčasnost, katero glasba skuša ujeti. Trenutne podobe opustošenja pa so glede na kontekst vseeno preveč odstopale od premočrtne glasbene pripovedi, da bi kohezija obojega uspela zadihati. Tako v smislu nasprotja kot tudi sosledja.

Zaključek večera je kvartet obeležil s skladbo, katere še sami naj ne bi poznali. No, na koncu se je zdelo, da smo jo poznali prav vsi prisotni in morda je ravno to dejstvo nekoliko pokvarilo sicer zRe-laxiran vtis večera, morda nehote nostalgično zazrtega v preteklost. Sicer pa, če nekdo za referenco sodobne elektronike poda Boards of Canada in Sigur Ros, kaj drugega niti ne moremo pričakovati.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.


nedelja, 22. marec 2009

ZOOM.3

V okviru Pionirskega doma v Ljubljani se bo 1. in 2. aprila zgodil tretji ZOOM - filmski festival osnovnih in srednjih šol. Rok za prijavo nadebudnih avtorjev je z 20. podaljšan do 26. marca, obrazec in še kakšno zanimivo informacijo pa lahko najdete s klikom na sliko ali TUKAJ.

torek, 17. marec 2009

S kulturo na potep ta teden!

V temu tednu se boste lahko med 16. in 20. marcem s 3. mednarodnim festivalom gorniškega filma dvigali v višave gora, v Galeriji Avla NLB pa ogledovali oblikovalsko razstavo Aleksandra Maćaševa. Ta vas bo med plačevanjem položnic tolažila med 19. marcem in 14. majem. Če pa boste še naprej željni božanja vaših oči, se napotite v Mestno galerijo 2, kjer bo za vas poskrbel Jurij Dobrila. Ta se nam bo namreč med 16. marcem in 5. aprilom predstavil z zbirko svojih skulptur in grafik. Vsi željni poezije, pa danes ne smete zamuditi pesniškega večera v Klubu Gromka, na katerem se bo ob 21.30 pričel literarni večer v družbi Veronike Dintinjana (Rumeno gori grm forzicij), Miklavža Komelja (Nenaslovljiva imena) ter Uroša Zupana (Copati za hojo po Kitajski). O pesniških zbirkah bodo med drugim spregovorili tudi uredniki – večer bo povezovala Petra Koršič. Vsi željni pravljic pa nikakor ne smete zamuditi 12. pripovedovalskega festivala Pravljice danes 2009, ki se bo odvijal v Cankarjevem domu in Slovenskem etnografskem muzeju. Željnim animiranih pravljičnih podob, pa svetujemo, da se 20. 3. odpeljejo v Sežano, kjer si bodo v Mladinskem centru Podlaga ob dvajseti uri lahko ogledali program kratkih animiranih filmov z Animateke 2008 ter listali oba prevoda stripa Perzepolis iranske avtorice Marjane Satrapi. Naslednji dan, ista ura, isti program še v Kopru, in sicer v Mladinskem kulturnem centru Koper. V petek, ob 23.30 pa še Nimbus dei v Kinodvoru. Nimbus dei je eden najbolj vznemerljivih novih analogono-digitalnih elektronskih zvočenj. Vse ta teden in še več.

ponedeljek, 16. marec 2009

Redni tedenski knjižni namigi: tokrat v znamenju večne mladosti


Mladost: John Maxwell Coetzee

V tebi se razraščam: antologija slovenske erotične poezije: Alojzija Zupan Sosič

Muska, št. 3-4/09

Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja: Mirjana Ule

nedelja, 15. marec 2009

Nočenja na RŠ-u ne pojenjajo

Tokrat bo govora o domači avantgardi, oziroma, kakor pravi Andrej Tomažin, eden od snovalcev:

Po tedenskem premoru se vračamo polni moči in prijetnih besed. Spet bo slišan nočni glas o avantgardah na frekvencah Radia Študent, tokratni o domači, slovenski avantgardi. Z ozirom na najpomembnejšo občestvo delovanja avantgarde na Slovenskem, Novomeško pomlad, bo največja količina besed, zvokov, tonov in šumov namenjena prav njej. Tako bomo obračunali s Tremi labodi, Rdečim pilotom (publikacijami) in besedilotvorci, ki so brusili svoje ostre nože ob papir, Podbevškom, Oničem, Premrujem, kritikom Vidmarjem itd. Seveda se ne bomo omejili zgolj na literarne vode, niti zgolj na novomeško sceno. Slišali boste o glasbi, o demonu Kogoju in satanskemu Ostercu. Besedila bodo vodni mlin Kosovela, Černigoja, Delaka in ostalih, ki naj ostanejo skrivnost, tista sladka tajna, ki se razreši le v sanjah. Kot že v navadi, ob teh sanjah v noči s četrtka na petek ob polnoči, je vaše mesto ob radijskem sprejemniku, internetnem viru, če pa ste hudi in sprejemate radijske signale kar tako, pa lahko tičite kjerkoli. Pozdravljam vas z vzklikom znanega slovenskega filmskega lika, ki pravi, VAŠE TORTE, VAŠ ŠPORT. Slišimo se.



V četrtek ob polnoči na Radiu Študent.

sobota, 14. marec 2009

Vroooom

Nastop Brotzmann-Kondo kvarteta v mariborskem Narodnem domu bi se po prikazanem brez sramu lahko meril s takšnima penetratorjema, kot sta Lightning Bolt. A vseeno so poznavalci Brotzmannovega opusa in obiskovalci več njegovih koncertov vztrajno zatrjevali, da so iz zvočnikov pričakovali še večjo jakost. Gospod v jeseni svojega življenja z energijo prav nič ne skopari in nas tako tudi mlajše poslušalce vedno znova obogati z avtentično prepihovalno izkušnjo. In katera izkušnja je prodornejša od Die Like A Dog kvarteta oziroma njenega naslednika? Vsekakor gre za eno najvidnejših zasedb v polju improviziranih godb, ki je v tej inkarnaciji bogatejša za enega vodilnih evropskih bobnarjev Paala Nilssna-Lova ter prodornega italijanskega basista Massima Puppilla, sicer člana priznane zasedbe Zu. Brotzmanna smo pri nas že videli, Paal Nilssen-Love je pred štirinajstimi dnevi v klubu Cankarjevega doma pokonci držal skandinavske Atomic, Zu pa smo v podalpju tudi že slišali. Nastop Toshinorija Konda je bil za naša tla premieren, kar je za marsikaterega ljubitelja tovrstne glasbe pri nas pomenilo do sobotnega dogodka edino priložnost, da predirnega trobentača izkusijo v živo. In vprašanje za povprečnega poznavalca svobodnjaških in jazzovskih struj ni bilo ali, temveč predvsem kdaj in kje? Lepo število klientele, ki redno zahaja na Cankarjeve torke, je namreč migriralo v Maribor za nekaj več kot uro glasbenih presežkov, kar je stroške bizarno poceni vstopnice vsaj približno približalo pravi vrednosti koncerta. Ob tem je bilo v dvorani težko najti prost sedež, kar je dodaten pokazatelj zanimanja za dotično muziko pri nas. Starostna sestava publike se je razprostirala tam od dvajset, pa vse do let najstarejšega, ki je bržkone stal na odru in kot najvitalnejši v prostoru pljuča neumorno raztegoval debelo uro. In kot je v nekem intervjuju dejal saksofonist Marko Karlovčec, sicer prav tako udeleženec koncerta:“Pri nas imamo ljudi, ki pridejo na koncerte Brotzmanna in ostalih velikanov, nimamo pa ljudi, ki bi tovrstno glasbo izvajali!“ Vprašanje, ki se postavi kar samo od sebe je torej predvsem tisto, zakaj se koncert Die Like A Dog kvarteta ni zgodil že prej? Pa čeprav osebne preference Brotzmannove družbe prav zavoljo minulega nastopa dajejo prednost Paalu Nilssnu-Lovu pred Hamidom Drakeom ter Massimu Puppilu pred Williamom Parkerjem?

Brotzmanna bo letos moč videti in slišati še v okviru Jazza Cerkno, kjer se bo udejanjal s svojim triom Full Blast, od katerega si lahko obetamo podobno intenziteto glasbe, kot jo je bilo moč doživeti na všečni lokaciji v Mariboru. Ravno omenjeni festival mogoče v teh koncih še najobširneje zaobjame pojem jazza. Diapazon jazza je namreč skozi desetletja razvoja in nekajletne stagnacije razvil toliko podžanrov, da je vse odlive in odvode skoraj nemogoče poimenovati. In eden najpomembnejših kontinuiranih črtalcev širših meja je bil vselej ravno Brotzmann, čigar Machine Gun je v šestdesetih predstavljal osnovo za nadaljnji razvoj evropske improvizirane glasbe kot protiutež ameriškemu Free-Jazzu. Minula sobota je s svojo zgoščenostjo tonov, prepletajočim improviziranjem, nenehnem poliritmiziranjem in predvsem vključitvijo elektrike, ki je danes v mainstream jazzu pravzaprav že standard, dokazala, da je Brotzmann smernice improvizacije še vedno več kot zmožen krojiti. In če Miles Davis v tonskem smislu ne bi bil tako zaplankan, bi danes svojo trobento nedvomno uporabljal na podoben način, kot to počne Toshinori Kondo. Enačba, ki torej vključuje še bobnarja in basista na vrhuncu njunih moči, izpade srhljivo enoznačno, kjer je rezultat lahko samo eden. Nastop težkokategornikov je tako več kot upravičil pričakovanja, odziv občinstva pa je to opazko spremenil v dejstvo.


četrtek, 12. marec 2009

Teden sodobnega mehiškega filma v Cankarjevem domu - revizija

Naveličani ustaljenih holivudskih kinematskih kodov in estetskih rešitev, smo se v precej hlastnem pričakovanju udeležili Tedna sodobnega mehiškega filma v Cankarjevem domu. Ta je med šestim in dvanajstim marcem potekal v okviru Festivala »Viva Mehika - Mehiška kultura v živo«, na njem pa so organizatorji dali prednost mladi generaciji mehiških filmarjev.

Več pa na spletni strani Radia Študent.

Cinematic Orchestra

V soboto, 14. 3. 2009 se imajo zgoditi DJ Grafiti, kjer bomo v dve uri stisnili čimveč glasbe cinefilskih godbenikov Cinematic Orchestra, ob tem pa na kratko predstavili tudi nekaj stranskih oziroma glavnih projektov aktivnih članov benda. Ob 20:oo na 89.3 Mhz ali www.radiostudent.si!

sreda, 11. marec 2009

Z Nizozemske

Serialka Cankarjevih torkov se vedno bolj izkazuje za krvavo potrebno, saj kakšne druge kontinuirane ponudbe tovrstnih muzik pri nas tako rekoč ni. Nastop tria Braam/DeJoode/Vatcher lahko označimo za bolj poetično-improvizatorsko edicijo cikla, ki pa je do neke mere spet ostala preslišana.

Ponovno smo bili namreč priča prekaljenim mojstrom svojih instrumentov, katerih prisotnost kot kaže ni vzbudila pretiranega zanimanja. In zopet po krivici. Pianist Michiel Braam je gonilna sila enega bolj prominentnih velikih improvizatorskih orkestrov Bik Bent Braama. Poleg tega se udejstvuje še v številnih drugih projektih, kjer praviloma prevzema glavnino skladateljskih odgovornosti. Znan je tudi po tem, da iste skladbe rad preigrava z več različnimi kolektivi. Družbo mu skoraj vselej dela basist Wilbert DeJoode, ki je s fragmenti Braamovih večjih zasedb nato tudi sam snemal. Tako ga na posnetkih najdemo ob Abu Baarsu, Franku Gratkowskemu in nenazadnje Hanu Benninku ter Mishi Mengelbergu. Pri nas smo ga v družbi Hamida Drakea že lahko videli na Izzvenu 2003, kjer je bil tudi nosilec basovske delavnice.

Ritmične zadolžitve v triu pripadajo Američanu Michaelu Vatcherju, ki od leta 1981 živi in dela na nizozemskem. V svoji dolgoletni karieri se je v glavnem držal Michiela Braama, soočil pa se je med drugim s Tomom Coro in Johnom Zornom ter se udinjal pri The Ex, sicer letošnjih nastopajočih na festivalu Druga godba.

Trio letos praznuje dvajset let od svojega nastanka. Za to priložnost je Braam sestavil knjižico kompozicij, iz katerih zasedba na nastopih črpa osnovo za improvizirianje. Na koncertih turneje so se jim praviloma pridruževali tudi glasbeniki iz obiskane dežele, v Ljubljani pa je bila po Braamovih besedah posebni gost kar publika. In prav je tako, saj za povezovanje med prijetnimi melodijami, bluesovskimi pasažami ter podrto improvizacijo, trio ne potrebuje dodatnih okrepitev.

Vsako skladbo so praviloma začeli z opojno melodijo iz omenjene knjižice, od koder je nato stekla improvizacija. Od tu so ponekod odigrano zaključili ali pa kar sproti presedlali na naključno izbrano stran knjižice. Ležerna, mogoče celo hedonistična narava njihovega improviziranja se je najbolj kazala ravno pri teh menjavah. Ob Braamovem listanju si je Wilbert namreč vzel ravno toliko časa, kolikor ga je za iskanje iste strani potreboval. Takrat se je ponavadi držal ene strune ter jo ob šelestenju listov izrabil zgolj kot tišjo perkusijo. Kilometrina tria pa je prišla na dan v primeru, ko je bila sledeča melodija v hipu prepoznana in se krajšemu ritmiziranju v prehod ni uspelo preriniti.

Dokaj fino uglašenemu nastopu so uspeli uiti z nekaj podrtimi prebliski, med katerimi sta z idejami nedvomno prednjačila DeJoode in Vatcher. Slednji svojim bobnom že tako ni prizanašal, vendar je bilo njegovo nasilje prej latentno kot očitno. Neredko se je tako naslanjal na membrano, jo drgnil ali s prsti celo navlažil. Nekonvencionalno rabo je zaokrožal z iskanjem najrazličnejših zvenov stojal in zunanjih robov instrumenta, a ob tem vseskozi ohranjal ritem. DeJoode se je v to znal vklopiti ter ga po potrebi s tapkanjem po lesenem životu svojega instrumenta tudi nadomeščal. Vseeno je bil Braam na koncu tisti, ki je iz porezane linije dvignil groove in nakazal nekaj energičnih spojev tria. Zaradi neozvočenosti se je takrat v ospredju zopet znašel Vatcher, a intenzivnost znal prilagoditi dani situaciji.

S tematsko močnim bisom se je trio v duhu svojih dosedajšnjih ploščkov poslovil. Na slednjih z nekaj nepredvidljivo umeščenimi odstopanji pretežno harmonizira in razkomoteno podaja svoje bogato glasbeno znanje. In za nadgradnjo teh se je včerajšnji koncert nedvomno izkazal.

Recenzija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.

torek, 10. marec 2009

Fimuthe seznam knjižnih del za ta teden



Kratek seznam čtiva za pomladno prebujenje. Naslednji teden vnovično oglašanje Fimuthe dua s knijžnimi predlogi!


ponedeljek, 9. marec 2009

Fimuthe napovednik kulturnih dogodkov za prihajajoči teden

Kultura nam v prihajajočem tednu obeta kar nekaj zanimivih izhodov v njene fantazijske svetove.
Tako se lahko jutri v Klubu Cankarjevega doma predajate nizozemskemu "Triu BraamDeJoodeVatcher", ki se bo prvič predstavil slovenskemu občinstvu. Ob tem ne gre spregledati metalskega vboda z legendarnimi Soulfly v Cvetličarni isti dan.
Jutri, takisto v Cankarjevem domu, pa nikakor ne smete zamuditi projekcije mehiškega filma "Želvja družina", ki bo potekala v okviru Tedna sodobnega mehiškega filma.
Če ste bolj literarno razpoloženi, se napotite na Večer LUD – Literature, v metelkovsko ognjišče Kluba Gromka. Večer bo minil v znamenju predstavitve dveh svežih pesniških zbirk Robija Simoniška in Barbare Pogačnik. Za nameček pa bosta obema avtorjema družbo delala še urednika oziroma pisca spremnih besedil.
Petek trinajstega pa bo vsekakor srečen za gledališče in film. Na Malem odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor se bo namreč zgodila premiera poetične drame "Veter v vejah bobrov". Gre za t.i. tradicijo no-iger, s katero se bomo v slovenskem gledališkem prostoru lahko sploh prvič srečali. Predstavo bo režiral Jernej Lorenci, ki je za svoje delo prejel številne nagrade tako doma kot tudi v tujini.

V Kinoteki pa štarta morda eden najboljših trilerjev sedemdestih let, Maratonec, v katerem Laurence Oliver neusimljeno lovi Dustina Hoffmana.
Sobota pa seveda ni čas za počitek, če bi se radi naučili kaj o gledališki igri. Slovensko mladinsko gledališče pripravlja praktično izobraževanje za mlade od 14. do 17. leta, ki ga bo vodil prvak gledališkega ansambla, Pavle Ravnohrib.


Seveda pa ob naštetem ne smete izpustiti Kulturološkega simpozija!

Ure in kraj dogodkov je moč razbrati iz navedenih internetnih povezav označenih besed.

nedelja, 8. marec 2009

Okrogla miza o študentskem gibanju 1968-1972 v Ljubljani

V okviru razstave "Maj '68 v Parizu in študentsko gibanje 1968–1972 v Ljubljani", ki jo pripravlja Mednarodni grafični likovni center, se bo v sredo, 18.3.2009, zgodila zanimiva okrogla miza na temo študentskega gibanja 1968–1972 v Ljubljani. Govorniki bodo protagonisti študentskega gibanja: Frane Adam, Pavle Čelik, Mladen Dolar, Goranka Kreačič, Bogomir Mihevc, Franci Pivec, Branka Predan, Marjan Pugartnik in Pavel Zgaga.

Moderator okrogle mize bo Darko Štrajn.

Dogodek se bo pričel ob deseti uri, vstop nanj pa je seveda prost.

sobota, 7. marec 2009

Trk v Buffalu

Nedolgo nazaj, ko so Buffalo Collision gostovali pri nas, se je takratni recenzent z Radia Študent upravičeno spraševal, kam so zatavali poslušalci. Bilo jih je namreč zgolj za vzorec, pa čeprav sta denimo Ethan Iverson in Dave King lani z The Bad Plus nastopila na Jazz Festivalu v Ljubljani, Hank Roberts in Tim Berne pa sta stara znanca iz New Yorka. Njuno udejstvovanje na tamkajšnji sceni bi bilo težko spregledati, saj sta često sodelovala s takšnimi imeni, kot so Gerry Hemingway, Mark Dresser ali Julius Hemphill. Zaradi vsega tega je manjko obiska tisti torek težko pojasniti, a kvartet se na to ni oziral in postopoma prav energično očistil sluhovode nekaj deset glav.

Nekaj pred tem je druščina za založbo Screwgun povila prvenec, imenovan Duck. Ti dve generaciji glasbenikov na prvi pogled morda ne spadata v isti okvir, a prečenja skozi tri pretežno zimprovizirane skladbe na plošči skoraj ni moč locirati. Že začetno tipanje izpričuje naoljeno sosledje protagonistov, pri čemer se tudi avanturistična narava kvarteta kaj kmalu prerine v ospredje. Da je nepredvidljivost podanega glavna os, okoli katere se bo glasba gibala, postane jasno po minuti in pol, ko se iz zvočnikov razleže prediren kašelj. Od tu naprej razni vzkliki niso nobena redkost, z nekaj počlovečenimi izvlečki pa jih mestoma plemeniti tudi Robertsov čelo.

Izpeljava dane teme iz razparcelinarinh koščkov v celoto in nazaj je domena starejšega dua, medtem ko mlajša dva skrbita predvsem za ritmično doslednost. Vendar je to prej posledica spontano zastavljene poti, katere se zasedba oklepa, kot kakega vnaprejšnjega dogovora. Tako se zgodi, da kakšna melodična kaplja pade tudi z Iversonovega klavirja. Sicer se potem kaj kmalu zavije v ritmizirajoč ovoj, a svoje mesto zasede trdno in odločno.

V tej maniri se začne druga kompozicija s plošče, skozi katero se kvartet okoli repetitivne teme giblje najdlje. Z desetimi minutami sicer že tako daleč najkrajša skladba, ob rahlem pospeševanju mine izredno hitro. Morda najbolj konzervativno zastavljen del s svojim funky epilogom prvenec Buffalo Collision smelo osredinja. Zadnja improvizacija se namreč iskri s podobno inteziteto kot prva. Prijetno razpotegnjena preko dvajset minut nudi ogromno prostora za že tako dokaj žmohtno zastavljeno medigro, ki jo je možno tudi nemudoma spet ponoviti.

O skupnih ekspresionističnih kvalitetah starejšega dvojca smo se lahko sicer prepričali že pred več kot desetimi leti na njunem ploščku Cause and Reflect, mlajša pa sta s svojimi idejami in progresivno rabo instrumentov k temu dodala še kanček humornega zanosa in ritmike. V to kategorijo nenazadnje spada tudi zven ropotuljic in otroških igrač, ki se sprehajajo po resonančni podlagi Kingovih bobnov. Gre torej za nepremočrten in pretežno nevprežen doprinos k improvizaciji, s katerim smo ob že prekaljenih godbenikih dobili še dva z ogromno potenciala.

Glasbo s plošče bo moč slišati v nedeljo, 8.3.2009 ob 19:00, na Radiu Študent.

petek, 6. marec 2009

Sodobni mehiški film v Cankarjevem domu

Drevi se v okviru Festivala »Viva Mehika - Mehiška kultura v živo« v Cankarjevem domu pričenja Teden sodobnega mehiškega filma. Ta se ne bo toliko osredotočal na popularne tri velike mehiške režiserje, o katerih najbrž da ni potrebno izgubljati besed, temveč bolj na mlado generacijo filmarjev, ki sledi vplivu Carlosa Reygadasa. Več o dogodku pa na povezavi.

Na fotografiji Rubén Imaz, režiser filma Želvja družina

sreda, 4. marec 2009

"Scope", spletni zbornik filmskih in televizijskih študij

"Scope" je spletni zbornik filmskih in televizijskih študij, ki ga urejajo profesorji in študenti Inštituta za filmske in televizijske študije na Univerzi Nottingham. "Scope", ustanovljen leta 1999, stremi k osvetljevanju najrazličnejših področij filma - od filmske zgodovine, teorije in nenazadnje kritike, z apliciranjem širokega nabora metodoloških orodij. Na zbornik se lahko obrnejo tako priznani avtorji, kot tudi tisti, ki se v filmskem pisanju šele uveljavljajo. Če želite objavljati v pričujočem zborniku, se obrnite na za to ustrezno uredništvo, oziroma če imate kakršnokoli vprašanje v zvezi s spletnim zbornikom, ga naslovite na naslednjo povezavo.

Za kvalitetno branje vsega, kar je povezano s sedmo umetnostjo, se torej obrnite na "Scope".

Avtor zgornje fotografije, posnete v tehniki "cinemascope", je turški cineast Nuri Bilge Ceylan.

torek, 3. marec 2009

2. Kulturološki simpozij: Politična kritika v umetnosti

Med desetim in dvanajstim marcem bo potekal že drugi Kulturološki simpozij. Dogodek, ki ga organizira Društvo kulturologov Kult.co, se bo odvijal na več lokacijah, in sicer na Fakulteti za družbene vede, Klubu Gromka ter Kinodvoru. Osrednja tema simpozija je "Politična kritika v umetnosti". Več o simpoziju, programu in udeležencih pa najdete tukaj.



Biti ali ne biti kritičen? Kako kritika vpliva na udejstvovanje v umetniškem ustvarjanju in umetniško ustvarjanje samo? Ali je sploh mogoče biti kritičen v umetnosti? Kdaj so umetniška dela zgolj zrcalo družbe? Kje se lahko stekajo umetnost in aktivizem, politika in estetika, boj in spektakel, poezija in ulica, performans in skulpture? Je mogoče združiti te pojme, se prepletajo ali gre tu za popolnoma nasprotujoče si ideje? Obstajajo umetnosti, ki se upirajo družbenim kalupom in pričakovanjem o umetnosti?

Vojnovićevi Čefurji raus! kmalu tudi na odrskih deskah

V gledališču Glej bodo jutri premierno uprizorili predstavo Čefurji raus!. Predstavo, prirejeno po izjemno priljubljenem romanu Gorana Vojnovića, za katerega je mladi pisec dobil tudi nagrado Prešernovega sklada, odlikuje živ jezik ter refleksvne, humorne intervencije samostojnega pripovedovalca.


Predstavo je režiral Marko Bulc.


» … Čefurji so opasni. Slovenci so prpice. Slovenci majo za sabo policijo pa zakone pa državo pa vse. Čefurji pa nimajo nobenga … «


ponedeljek, 2. marec 2009

Četrtkova avantgardistična nočenja na Radiu Študent

Ob stoletnici objave futurističnega manifesta entuziastična ekipa Radia Študent vsak četrtek ponoči pripravlja oddaje o historičnih avantgardah. Več o edinstvenem ciklu nam je povedal Andrej Tomažin, član omenjene ekipe:



"V nočeh s četrtka na petek ob polnoči, se na frekvencah Radia Študent dogajajo "Nočnje" o historičnih avantgardah. Ideja je vzbrstela ob stoletnici objave futurističnega manifesta in njej na čast smo v prvem nočnem programu govorili o italijanskem futurizmu. Naslednji teden smo se posvetili ruski avantgardi, futurizmu, konstruktivizmu in absurdizmu. V oddajah, ki sledijo, pa se bomo posvetili še slovenski avantgardi in nadaljevali s preostalimi avantgardami evropskega prostora. Mogoče nas bo korak zanesel tudi na druge kontinente, druge planete, druga osončja, druga vesolja...
Vsak teden, ista ura, ista frekvenca - Nočnje o avantgardah."


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory