Trk v Buffalu

Nedolgo nazaj, ko so Buffalo Collision gostovali pri nas, se je takratni recenzent z Radia Študent upravičeno spraševal, kam so zatavali poslušalci. Bilo jih je namreč zgolj za vzorec, pa čeprav sta denimo Ethan Iverson in Dave King lani z The Bad Plus nastopila na Jazz Festivalu v Ljubljani, Hank Roberts in Tim Berne pa sta stara znanca iz New Yorka. Njuno udejstvovanje na tamkajšnji sceni bi bilo težko spregledati, saj sta često sodelovala s takšnimi imeni, kot so Gerry Hemingway, Mark Dresser ali Julius Hemphill. Zaradi vsega tega je manjko obiska tisti torek težko pojasniti, a kvartet se na to ni oziral in postopoma prav energično očistil sluhovode nekaj deset glav.

Nekaj pred tem je druščina za založbo Screwgun povila prvenec, imenovan Duck. Ti dve generaciji glasbenikov na prvi pogled morda ne spadata v isti okvir, a prečenja skozi tri pretežno zimprovizirane skladbe na plošči skoraj ni moč locirati. Že začetno tipanje izpričuje naoljeno sosledje protagonistov, pri čemer se tudi avanturistična narava kvarteta kaj kmalu prerine v ospredje. Da je nepredvidljivost podanega glavna os, okoli katere se bo glasba gibala, postane jasno po minuti in pol, ko se iz zvočnikov razleže prediren kašelj. Od tu naprej razni vzkliki niso nobena redkost, z nekaj počlovečenimi izvlečki pa jih mestoma plemeniti tudi Robertsov čelo.

Izpeljava dane teme iz razparcelinarinh koščkov v celoto in nazaj je domena starejšega dua, medtem ko mlajša dva skrbita predvsem za ritmično doslednost. Vendar je to prej posledica spontano zastavljene poti, katere se zasedba oklepa, kot kakega vnaprejšnjega dogovora. Tako se zgodi, da kakšna melodična kaplja pade tudi z Iversonovega klavirja. Sicer se potem kaj kmalu zavije v ritmizirajoč ovoj, a svoje mesto zasede trdno in odločno.

V tej maniri se začne druga kompozicija s plošče, skozi katero se kvartet okoli repetitivne teme giblje najdlje. Z desetimi minutami sicer že tako daleč najkrajša skladba, ob rahlem pospeševanju mine izredno hitro. Morda najbolj konzervativno zastavljen del s svojim funky epilogom prvenec Buffalo Collision smelo osredinja. Zadnja improvizacija se namreč iskri s podobno inteziteto kot prva. Prijetno razpotegnjena preko dvajset minut nudi ogromno prostora za že tako dokaj žmohtno zastavljeno medigro, ki jo je možno tudi nemudoma spet ponoviti.

O skupnih ekspresionističnih kvalitetah starejšega dvojca smo se lahko sicer prepričali že pred več kot desetimi leti na njunem ploščku Cause and Reflect, mlajša pa sta s svojimi idejami in progresivno rabo instrumentov k temu dodala še kanček humornega zanosa in ritmike. V to kategorijo nenazadnje spada tudi zven ropotuljic in otroških igrač, ki se sprehajajo po resonančni podlagi Kingovih bobnov. Gre torej za nepremočrten in pretežno nevprežen doprinos k improvizaciji, s katerim smo ob že prekaljenih godbenikih dobili še dva z ogromno potenciala.

Glasbo s plošče bo moč slišati v nedeljo, 8.3.2009 ob 19:00, na Radiu Študent.