sobota, 31. oktober 2009

Afel Bocoum & Alkibar - Cankarjev dom, 26. 10. 2009


Ponedeljkov večer je bil v Cankarjevem domu rezerviran za opojno malijsko godbo izpod prstov veterana tamkajšnje scene, Afela Bocouma in njegove spremljevalne zasedbe Alkibar. Gre za inačico saharskega bluesa, ki na sledi velikanu tovrstnega muziciranja Aliju Farki Toureju, spričo sorodnosti z nekaterimi najbolj popularnimi žanri, na Zahodu žanje precejšen uspeh. Nekaj podobnega, kot je kaka štiri leta kasneja naredil z Buena Vista Social Club, je namreč Ry Cooder zdaj že davnega leta 1994 storil ravno z Alijem Farko Tourejem, s čimer se je malijska kitara neizbrisljivo vrisala v zemljevid glasb sveta.

Afel Bocoum se je kot nečak Ali Farke tako učil od najeminentnejšega, z njim igral vse od svojega trinajstega leta ter šele v letu 1999 povil prvenec s svojo, takrat že več kot desetletje staro spremljevalno zasedbo Alkibar. Če pa sta Ali Farka in predvsem njegov sin Vieux zapisana električni kitari, se Afel veliko raje obrača nazaj k tradicionalnemu akustičnemu zvenu in z izjemo električnega basa svojo zgodbo poleg dveh akustičnih kitar gradi okoli klasične postavitve tolkala calabash ter njarke in njurkla. Pri slednjih gre za enostrunsko godalo in dvostrunsko brenkalo z distinktivnim zvokom, ki je dobro poznan že z Alijevih plošč. Tako smo v Afelovi glasbi lahko priča prepoznavnemu melosu malijske pokrajine Timbuktu, kjer se skrivajo korenine afriškega bluesa, širše gledano pa tudi bluesa nasploh.

Do danes je torej tokratni koncertiranec izdal tri samostojne plošče, med katerimi ni izstopajočih vršičkov. Drži se namreč ustaljene gradnje na transparentnem uvodu in dolgotrajnemu repetitivnemu ritmičnemu detajliranju, čez katero se vedno znova usede hipnotična zvočna slika. Slednja poslušalca zlahka zaziba v brezskrbnost, ki jo predramijo Afelova angažirana besedila, čigar razumljivost pa se ustavi pri razlagi, saj je jezik Sonrai za številne Evropejce bržkone uganka. Skozi koncert smo se tako mogli zadovoljiti z orisom skladb v francoščini, nekaj malega pa je naključni Afelov sonarodnjak iz publike prevedel tudi v slovenščino.

Večer tako ni mogel ponuditi pretiranih presenečenj. Že kmalu po uvodu je postala evidentna vloga Ali Farke v dotičnih godbah, saj je ob igranju njegove priredbe občinstvo prepoznalo že uvodne takte. Navkljub pestrosti različnih poudarkov, ritmičnih variacij, dinamike ter stiliziranja, pa je koncert kaj kmalu postajal monoton, iz česar so ga uspele reševati zgolj hipne reference in vihrave inscinacije že omenjenega Malijca v publiki, ki ga je enkratnost dogodka spodbodla do burkaštva. Strukturni kompozicijski okviri tovrstne glasbene sredine so namreč takšni, da vzbrstijo le ob pripoznanih presežkih, slednjih pa v ponedeljek ni bilo na pretek. S koncem je le prišel eden, saj so se ob bisu na oder vrnili zgolj tolkalec, basist in spremljevalni kitarist ter skupaj odigrali še eno priredbo Ali Farke, in sicer bluesovsko Amandrai, morda celo eno najprepoznavnejših Alijevih skladb. In če nas je zaključek vsaj malo predramil in začaral, smo ob koncu od tako utečene in reprezentativne zasedbe vseeno pričakovali več.


Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

petek, 30. oktober 2009

DokMa 2009 se bliža – s svetlobno hitrostjo!

Med drugim in osmim novembrom 2009 bo Maribor in še nekatera druga slovenska mesta, v sklopu t.i. Antena projekcij, vnovič obiskal Mednarodni festival Dokumentarci v Mariboru – DokMa. Festival, katerega med drugim podpisuje tudi močna izobraževalna nota ter tematizacija nekaterih ključnih tem sodobnega časa, odpre čez leto zaprti mestni kinodvorani, Partizan in Uradnik, ob enem pa podpira tudi neodvisno kulturno produkcijo kulturnega središča Pekarna. Dokumentarni filmi so zbrani v šest kategorij, pri čemer sta dve tekmovalni, »Medregionalni program« in »Posebno slovenski«. Poleg omenjenih tekmovalnih programov festival sestavlja še Glavni program, Etno DokMa, letošnja posebna sekcija Glavnega programa, Veliki dokumentarci in Vzporednice. Pester filmski program, ki šteje več kot sedemdeset naslovov, bodo začinili še spremljevalni dogodki ter delavnici EURODOC ter delavnica dokumentarnega filma, Dokus 2009, ki jo bo letos vodil Marko Cvejić.

Vabljeni na DokMo 2009 - program pa najdete tukaj, pogovor s Saško Goropevšek, programsko vodjo festivala, pa tukaj.

Nov roman Zuzanne G. Kraskove, Lugovo kopje


V sredo, 4.11.2009, bo v Konzorciju ob 18.uri v Sloveniji živeča slovaška pesnica in pisateljica Zuzanna G. Kraskova, predstavila že svoj drugi roman, LUGOVO KOPJE. Poleg pogovora z avtorico in predstavitve romana, bo na dogodku moč slišati tudi odlomke iz pričuječega literarnega dela, ki jih bo prebiral Rok Govednik. Literarni večer bo vodila Majda Kne.

"Skozi tragikomične dogodke, ki se z nenadzorovano hitrostjo zgrinjajo na pleča posameznika in so praviloma usodni, nam avtorica tudi v tem romanu izrisuje ujetost, strahove, pogum, up in brezup, navsezadnje pa ravnodušje in vdanost v neusmiljenost eksistence pa vendar skozi boj zoper lastno premaganost, ki ovrednoti in osmisli njegovo sledeče življenje."

Prof. Dr. Andrej Rozman

"Keltsko izročilo pravi, da je Lug (Lugh), bog sonca, ki je bil poleg mnogih darov tudi bog bojevanja, s pomočjo kopja rešil kraljestvo boginje Danann pred mračnim ljudstvom iz podzemlja. Ognjeno kopje, ki je povzročalo smrtne rane, ni nikoli zgrešilo. V rokah številnih junakov se je množilo, mnogokrat pa usmrtilo tudi svojega nosilca ali tiste, ki so ga obdajali. Včasih je junaka ubila celo kaplja krvi, ki je kanila iz osti ognjenega kopja. Izročilo priča o kaznovanju. In zločinu. Zločin, ki kot strašljiv odmev bedi nad človekovim bivanjem že od njegovih začetkov, je v tesnem razmerju z njegovim razvojem. Spogleduje se s psihološko strukturo slehernika in je z njim nenehno v stiku, kajti zločin razume ogorčenje, sovraštvo, krivico in maščevanje. Je vseh oblik in vseh barv; zločin nad naravo, zločin nad hrano, poklic kot zločin, masovni zločin, totalitarni zločin, zločin iz sovraštva, zločin zaradi krivice, prisilni zločin, zločin nad zločinom, zločin zaradi zločina. Nakar mu sledi obupno iskanje načina, kako prikriti, kako priznati, predvsem pa, kako ga opravičiti, ker zločin nikoli ni nepričakovan, je v stalni povezavi s psihičnimi procesi, je nevidna nit, ki povezuje in okupira svet."

Zuzanna G. Kraskova


torek, 27. oktober 2009

Pogledi od blizu… Na lastnem pragu



“Le ustaviti se je treba in pogledati od blizu, proti toku«, pravi Nishtha Jain.

Indijska režiserka Nishtha Jain se rada ustavlja. Z izrazito osebnim pristopom z objektivom svoje kamere odlepi času njegovo večnost in se zaustavi pri brezimnih obrazih sodobne Indije ter o njih – vedno s spoštljivimi uvodnimi trenutki intimne tišine – pripoveduje zgodbe. Ali še bolje: obrazom pusti, da sami zlezejo pred gledalčeve oči in spregovorijo.

Dokumentaristično zanimanje za odstiranje protislovij sodobne Indije je vsekakor priljubljena režiserkina snov. Le-te pa Jainova ne obdeluje na način t.i. velikih zgodb, ki se rade razlezejo v populistično čebljanje, temveč se je loti s tankočutnim občutkom za sočloveka. Prav tovrstna etična relacija pa je tisti moment, ki avtorici dovoljuje izpeljavo pristnega, zlasti pa nevsiljivega emskega pogleda na družbo, ki jo še vedno reže ostro rezilo kastnega sistema, za nameček pa jo dandanes ugrabljajo še novodobne, tako rekoč fevdalistične ekonomske strukture.

V izogib klasični narativni strukturi režiserka osebne zgodbe snemanih likov – pozabljenega indijskega lumpenproletariata, ki kot anonimna masa Langovega delavstva v Metropolisu (Metropolis, 1927, Fritz Lang) opravlja najnižja, a nujno potrebna dela za višji družbeni razred v socialnih skupnostih blokovskih naselij – prepleta, kar pa ne nazadnje ustreza hektičnosti bombajskega mestnega vrveža. Iz pisane, kontradiktorne velemestne kulise se v vidno polje prerinejo pobiralci smeti, gospodinjske pomočnice, raznašalci pošiljk, varnostniki, likalci oblek – vsi z družbene margine, za katere je vlada slepa, socialni transferji pa jih ne vidijo oziroma nočejo videti.

Z De Sicino humanistično toplino in ekranizacijo njihovih vsakdanjih opravil jih Nishtha Jain vsaj za kratek čas iztrga iz suženjskega razmerja. Podari jim besedo, predvsem pa podobo, pri čemer se prav vsak fotogram izteče v zrcalni odsev širše indijske družbe. Z aktivno vključitvijo snemanih v filmski dokument režiserka, sicer diplomantka Jamia Mass Communication Centra v New Delhiju in prejemnica več nagrad za svoje filme, razkriva njihovo nevzdržno realnost, pri čemer se zdi, da film razume kot organski proces, z jasnim zavedanjem o varljivosti stranpoti filmske reprezentacije. Slednje na primer poetično izpriča v Mestu fotografij (City of Photos, 2005, Nishtha Jain), dokumentarcu, v katerem prek majhnih fotografskih studiev velikih indijskih mest Kalkuta, Ahmedabad in Mumbaj ter njihovih obiskovalcev, predvsem pa prek študije samega medija, portretira indijsko družbo z vsemi svojimi ambivalentnostmi. Pri tem nikoli ne pozabi na prevpraševanje lastnega socialnega položaja v kompleksni indijski družbi, s čimer njen komentar zadobi še povsem druge, samokritične razsežnosti. Slednje nam z (vse)navzočnostjo, a dokumentaristično nevsiljivostjo izriše v Lakshmi in jaz (Lakshmi and Me, 2008, Nishtha Jain), dokumentarnem filmu, v katerem kot pripadnica srednjega družbenega razreda posname film o svoji hišni pomočnici Lakshmi.

Tematizacija delavskega razreda v indijskem filmu sicer ni nova snov. V intervjuju s filmskim kritikom Jurijem Medenom za otoški časopis Kina Otok 2009 Nishtha Jain tako pojasni, da gre za snov, ki je vsekakor zavzemala pomembno mesto v hindujskem filmu petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja, pri čemer je vsekakor potrebno izpostaviti režiserje kot so Raj Kopoor, Sombhu Mitra in KA Abbas in filma kot sta Shri 420 (Shri 420, 1955, Raj Kopoor) ter Jagte Raho (Jagte Raho, 1956, Armit in Sombhu Mitra). Nekritična depikcija dekadence srednjega družbenega razreda in družinskih dram je vizualizacijo pričujoče tematike potisnila na stranske tire, kar pa seveda še ne pomeni, da so tovrstne zgodbe izginile iz indijske družbe. Nasprotno. Še kako so vpisane v družbo, ki jo razjedajo številna protislovja, Nishtha Jain pa jih z iskrenim odnosom do same sebe in medija, v katerem ustvarja, uspe sestaviti v (vse)navzočo sestavljanko indijskega lumpenproletariata, s čimer mu ne samo podari človeško spoštovanje, temveč izpriča tudi kritiko okolja, v katerem sama živi.

Intervju: Island Live – At her Doorstep, Dnevni Otok Daily, Jurij Meden, 14.9.2009 Filmografija: 2008 Lakshmi and Me 2007 6 Yards to Democracy 2006 Call it Slut 2005 City of Photos 2002 Shadows Out of Time

Več na spletni strani Retrovizorja.


Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.

nedelja, 25. oktober 2009

50 let francoskega novega vala

Letos obeležujemo petdesetletnico obletnico francoskega novega vala, ki sicer obsega kratko obdobje v zgodovini francoskega filma, je pa imelo izjemen vpliv na marsikatero kinematografijo, zlasti pa na samo filmsko formo. Več o francoskem novem valu in retrospektivi, ki jo ob tem jubileju pripravljajo v CD, pa tukaj.



Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory