“Le ustaviti se je treba in pogledati od blizu, proti toku«, pravi Nishtha Jain.
Indijska režiserka Nishtha Jain se rada ustavlja. Z izrazito osebnim pristopom z objektivom svoje kamere odlepi času njegovo večnost in se zaustavi pri brezimnih obrazih sodobne Indije ter o njih – vedno s spoštljivimi uvodnimi trenutki intimne tišine – pripoveduje zgodbe. Ali še bolje: obrazom pusti, da sami zlezejo pred gledalčeve oči in spregovorijo.
Dokumentaristično zanimanje za odstiranje protislovij sodobne Indije je vsekakor priljubljena režiserkina snov. Le-te pa Jainova ne obdeluje na način t.i. velikih zgodb, ki se rade razlezejo v populistično čebljanje, temveč se je loti s tankočutnim občutkom za sočloveka. Prav tovrstna etična relacija pa je tisti moment, ki avtorici dovoljuje izpeljavo pristnega, zlasti pa nevsiljivega emskega pogleda na družbo, ki jo še vedno reže ostro rezilo kastnega sistema, za nameček pa jo dandanes ugrabljajo še novodobne, tako rekoč fevdalistične ekonomske strukture.
V izogib klasični narativni strukturi režiserka osebne zgodbe snemanih likov – pozabljenega indijskega lumpenproletariata, ki kot anonimna masa Langovega delavstva v Metropolisu (Metropolis, 1927, Fritz Lang) opravlja najnižja, a nujno potrebna dela za višji družbeni razred v socialnih skupnostih blokovskih naselij – prepleta, kar pa ne nazadnje ustreza hektičnosti bombajskega mestnega vrveža. Iz pisane, kontradiktorne velemestne kulise se v vidno polje prerinejo pobiralci smeti, gospodinjske pomočnice, raznašalci pošiljk, varnostniki, likalci oblek – vsi z družbene margine, za katere je vlada slepa, socialni transferji pa jih ne vidijo oziroma nočejo videti.
Z De Sicino humanistično toplino in ekranizacijo njihovih vsakdanjih opravil jih Nishtha Jain vsaj za kratek čas iztrga iz suženjskega razmerja. Podari jim besedo, predvsem pa podobo, pri čemer se prav vsak fotogram izteče v zrcalni odsev širše indijske družbe. Z aktivno vključitvijo snemanih v filmski dokument režiserka, sicer diplomantka Jamia Mass Communication Centra v New Delhiju in prejemnica več nagrad za svoje filme, razkriva njihovo nevzdržno realnost, pri čemer se zdi, da film razume kot organski proces, z jasnim zavedanjem o varljivosti stranpoti filmske reprezentacije. Slednje na primer poetično izpriča v Mestu fotografij (City of Photos, 2005, Nishtha Jain), dokumentarcu, v katerem prek majhnih fotografskih studiev velikih indijskih mest Kalkuta, Ahmedabad in Mumbaj ter njihovih obiskovalcev, predvsem pa prek študije samega medija, portretira indijsko družbo z vsemi svojimi ambivalentnostmi. Pri tem nikoli ne pozabi na prevpraševanje lastnega socialnega položaja v kompleksni indijski družbi, s čimer njen komentar zadobi še povsem druge, samokritične razsežnosti. Slednje nam z (vse)navzočnostjo, a dokumentaristično nevsiljivostjo izriše v Lakshmi in jaz (Lakshmi and Me, 2008, Nishtha Jain), dokumentarnem filmu, v katerem kot pripadnica srednjega družbenega razreda posname film o svoji hišni pomočnici Lakshmi.
Tematizacija delavskega razreda v indijskem filmu sicer ni nova snov. V intervjuju s filmskim kritikom Jurijem Medenom za otoški časopis Kina Otok 2009 Nishtha Jain tako pojasni, da gre za snov, ki je vsekakor zavzemala pomembno mesto v hindujskem filmu petdesetih in šestdesetih letih minulega stoletja, pri čemer je vsekakor potrebno izpostaviti režiserje kot so Raj Kopoor, Sombhu Mitra in KA Abbas in filma kot sta Shri 420 (Shri 420, 1955, Raj Kopoor) ter Jagte Raho (Jagte Raho, 1956, Armit in Sombhu Mitra). Nekritična depikcija dekadence srednjega družbenega razreda in družinskih dram je vizualizacijo pričujoče tematike potisnila na stranske tire, kar pa seveda še ne pomeni, da so tovrstne zgodbe izginile iz indijske družbe. Nasprotno. Še kako so vpisane v družbo, ki jo razjedajo številna protislovja, Nishtha Jain pa jih z iskrenim odnosom do same sebe in medija, v katerem ustvarja, uspe sestaviti v (vse)navzočo sestavljanko indijskega lumpenproletariata, s čimer mu ne samo podari človeško spoštovanje, temveč izpriča tudi kritiko okolja, v katerem sama živi.
Intervju: Island Live – At her Doorstep, Dnevni Otok Daily, Jurij Meden, 14.9.2009 Filmografija: 2008 Lakshmi and Me 2007 6 Yards to Democracy 2006 Call it Slut 2005 City of Photos 2002 Shadows Out of Time
Več na spletni strani Retrovizorja.
Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.
0 komentarji:
Objavite komentar