Afel Bocoum & Alkibar - Cankarjev dom, 26. 10. 2009

Ponedeljkov večer je bil v Cankarjevem domu rezerviran za opojno malijsko godbo izpod prstov veterana tamkajšnje scene, Afela Bocouma in njegove spremljevalne zasedbe Alkibar. Gre za inačico saharskega bluesa, ki na sledi velikanu tovrstnega muziciranja Aliju Farki Toureju, spričo sorodnosti z nekaterimi najbolj popularnimi žanri, na Zahodu žanje precejšen uspeh. Nekaj podobnega, kot je kaka štiri leta kasneja naredil z Buena Vista Social Club, je namreč Ry Cooder zdaj že davnega leta 1994 storil ravno z Alijem Farko Tourejem, s čimer se je malijska kitara neizbrisljivo vrisala v zemljevid glasb sveta.

Afel Bocoum se je kot nečak Ali Farke tako učil od najeminentnejšega, z njim igral vse od svojega trinajstega leta ter šele v letu 1999 povil prvenec s svojo, takrat že več kot desetletje staro spremljevalno zasedbo Alkibar. Če pa sta Ali Farka in predvsem njegov sin Vieux zapisana električni kitari, se Afel veliko raje obrača nazaj k tradicionalnemu akustičnemu zvenu in z izjemo električnega basa svojo zgodbo poleg dveh akustičnih kitar gradi okoli klasične postavitve tolkala calabash ter njarke in njurkla. Pri slednjih gre za enostrunsko godalo in dvostrunsko brenkalo z distinktivnim zvokom, ki je dobro poznan že z Alijevih plošč. Tako smo v Afelovi glasbi lahko priča prepoznavnemu melosu malijske pokrajine Timbuktu, kjer se skrivajo korenine afriškega bluesa, širše gledano pa tudi bluesa nasploh.

Do danes je torej tokratni koncertiranec izdal tri samostojne plošče, med katerimi ni izstopajočih vršičkov. Drži se namreč ustaljene gradnje na transparentnem uvodu in dolgotrajnemu repetitivnemu ritmičnemu detajliranju, čez katero se vedno znova usede hipnotična zvočna slika. Slednja poslušalca zlahka zaziba v brezskrbnost, ki jo predramijo Afelova angažirana besedila, čigar razumljivost pa se ustavi pri razlagi, saj je jezik Sonrai za številne Evropejce bržkone uganka. Skozi koncert smo se tako mogli zadovoljiti z orisom skladb v francoščini, nekaj malega pa je naključni Afelov sonarodnjak iz publike prevedel tudi v slovenščino.

Večer tako ni mogel ponuditi pretiranih presenečenj. Že kmalu po uvodu je postala evidentna vloga Ali Farke v dotičnih godbah, saj je ob igranju njegove priredbe občinstvo prepoznalo že uvodne takte. Navkljub pestrosti različnih poudarkov, ritmičnih variacij, dinamike ter stiliziranja, pa je koncert kaj kmalu postajal monoton, iz česar so ga uspele reševati zgolj hipne reference in vihrave inscinacije že omenjenega Malijca v publiki, ki ga je enkratnost dogodka spodbodla do burkaštva. Strukturni kompozicijski okviri tovrstne glasbene sredine so namreč takšni, da vzbrstijo le ob pripoznanih presežkih, slednjih pa v ponedeljek ni bilo na pretek. S koncem je le prišel eden, saj so se ob bisu na oder vrnili zgolj tolkalec, basist in spremljevalni kitarist ter skupaj odigrali še eno priredbo Ali Farke, in sicer bluesovsko Amandrai, morda celo eno najprepoznavnejših Alijevih skladb. In če nas je zaključek vsaj malo predramil in začaral, smo ob koncu od tako utečene in reprezentativne zasedbe vseeno pričakovali več.

Članek je bil prvotno objavljen na Reflektorju, spletnem mediju za kulturo in politiko.