četrtek, 29. maj 2008

Katalena in Orchestra Baobab

Ob zaključku osrednjega dela letošnjega festivala Druga godba so 28.5. v Križankah nastopili domača Katalena in senegalski Orchestra Baobab.

Tretji nastop Katalene na drugogodbenih odrih je minil v znamenju njihovega pravkar izdanega četrtega studijskega albuma /cvik\cvak!. Plošček, sicer v celoti temelječ na rezijanskih folklornih sedimentih, je od promocije 15. maja požel nemalo pohval in odobravanja kritikov. Za razliko od prejšnjih izdelkov, ko je bil za aranžmaje v glavnem zadolžen kitarist Boštjan Narat, so se tokrat k pisanju glasbe vključili vsi člani skupine, kar je ob producentskem doprinosu Alda Ivančiča odločilno pripomoglo k tako potrebni svežini albuma. Zdi se, da Katalena z vsakim naslednjim izdelkom doda kanček k širini žanrskih orodij, ki jih uporablja za interpretacijo ljudskih napevov in melodij, prepoznavnost pa člani skupine ohranjajo s svojim značilnim med igrivim in epskim razpetim podajanjem obdelanega gradiva. In temu ostajajo zvesti.


Za zadržano občinstvo, ki je prve tri skladbe odsedelo, je bil potreben kar odločen ter rahlo sarkastičen Naratov namig, da se je spravilo pokonci. Od tu naprej pa smo bili priča klasičnemu vzdušju v Križankah, ko se plesa ter sodelovanja željni del poslušalcev preseli k odru in pomaga ustvariti odlično komunikacijo z nastopajočimi. Ob glasbi - včeraj je Katalena, s poudarkom na zadnjem, igrala skladbe z vseh štirih albumov - je ravno samozavest v komunikaciji z občinstvom tista, ki Kataleno naredi za všečen koncertni bend. O tem priča tudi večkrat razprodana Linhartova dvorana Cankarjevega doma, ki je k tej samozavesti nato vsekakor še dodatno pripomogla. Dovršeni nastop je včeraj, kot ponavadi, vključeval tudi nekatere rahlo komične vložke, kar je dajalo nedvoumen vtis, da je skupina na odru kot doma, ob igrivem klarinetu Boštjana Gombača in navihani karizmatični vokalistki Vesni Zornik, pa celotnem performansu pustilo nagajiv pečat. Zameriti jim gre samo nekaj, kar pa se lahko razume tudi kot pohvalo. Če je nova plošča med poslušanjem doma delovala sveže in vsaj na videz narekovala nove smernice pri Kataleninem zvoku, so se včeraj nove skladbe nekako stopile s starimi in pravega občutka po nečem povsem novem ni bilo. Vendar kot rečeno, ali si drugačno Kataleno kdo zares želi?


Po krajšem premoru in zahvali organizatorjev sponzorjem, se je Druga godba prevesila v zadnji dogodek osrednjega dela festivala, nastopu Senegalcev Orchestra Baobab. Po plodnem, skoraj dvajsetletnem ustvarjalnem obdobju, so Orchestra Baobab leta 1987 razpadli. Njihova ponovna združitev ima veliko opraviti z imenom Nick Gold, čigar prvotna ideja je nato botrovala z grammyjem nagrajeni Buena Vista Social Club, poskrbel pa je tudi za ponovno izdajo do takrat najuspešnejšega albuma Orchestra Baobab, Pirates Choice. Popularizacija afro-kubanske glasbe je botrovala mnogim dragocenim najdbam ter ponovnim združitvam starih skupin in konec devetdesetih je bil tako vse pripravljeno tudi za reunion na dakarskem klubu Baobab temelječega »orkestra«.


Izkušnje so Senegalci vehementno pretvorili v prakso. Začenši z umirjenimi tremi kompozicijami so profesionalno izpeljali koncert ter ob nekaterih nekonvencionalnih prijemih tudi s solističnimi vložki in mrkim pogledom solo kitarista Barthelemyja Attissa dodobra navdušili plesa željno množico. Latinsko-ameriške plesne kapacitete »orkestra« še najbolje ponazarja nek posameznik iz občinstva, ki si je med poskakovanjem zvil gleženj, a nato vseeno nadaljeval s plesanjem po eni nogi. Da se v žilah zrelih gospodov še vedno pretaka mladostniška kri, pa so dokazali z igranjem tja do enih, ko je bila zgornja polovica Križank že skoraj povsem prazna. To je hočeš nočeš ustvarilo občutek, da je za večino slušateljev včeraj glavno atrakcijo vseeno predstavljala Katalena.


Festival pa se s tem sicer še ni povsem končal; 14. julija bo na Trgu francoske revolucije v Ljubljani organiziran brezplačen koncert skupine Caravan Palace, ki bo zabeležil francoski državni praznik ter predajo predsedovanja EU.


Članek je bil prvotno objavljen na MMC-ju.

petek, 23. maj 2008

Med Malijem in Slonokoščeno obalo

Po uvodnih dveh koncertih v Klubu Cankrajevega doma, se je 22.5.2008 Druga godba z nastopoma Vieux Farka Toure-ja in Tiken Jah Fakoly-ja preselila v Križanke.


Druga godba je v svoji štiriindvajsetletni zgodovini gostila že prenekatero znano ime iz sveta tako imenovane »drugačne glasbe«. Na mednarodnem festivalu, ki, z izjemo let 1994 in 2002, ko se je program razširil tudi na Bled in Maribor, poteka v Ljubljani, so od leta 1985 med drugim nastopili tudi Benjamin Zephaniah, Les Negresses Vertes, The Roots, Marc Ribot, Mad Professor, Yussou N'Dour ,Salif Keita ter nenazadnje Demolition Group, Zlatko Kaučič, Fake Orchestra, Katalena idr. Da je raznovrstnost gonilna sila programa, pričajo imena sama zase, letošnja izdaja pa s podporo francoskega inštituta Charles Nodier in ob sodelovanju s Festivalom pomladi obljublja še kakšen »drugačen« izlet več. 22.5. smo bili tako z Vieux Farka Toure-jem in Tiken Jah Fakoly-jem po zagotovilih organizatorja priča spajanju puščavskega blues-rocka in reggae-ja.

Sin pred dvema letoma preminulega Ali Farka Toure-ja, je kljub odločnemu nasprotovanju očeta dosledno nasledil njegovo zapuščino. Po mladostniškem navdušenju nad tolkali, se je skozi šolanje na državnem inštitutu za umetnost v glavnem mestu Malija, Bamaku, Vieux spoprijateljil s kitaro, ki je tako postala nekakšen zaščitni znak družine. Obvladovanje inštrumenta ga je nato pripeljalo v spremljajočo zasedbo svetovno znanega igralca kore Toumani-ja Diabate-ja, s čigar pomočjo je Vieux tudi končno prepričal očeta, da se je uklonil svojim strogim nazorom. Vse je bilo torej nared za prvenec in doslej tudi edino ploščo, ki jo Vieux predstavlja občinstvu na svojih koncertih.


Štiridesteletni Tiken Jah Fakoly, osrednja figura včerajšnjega koncerta, je po drugi strani na glasbeni sceni že stari maček. Rojen v družini glasbenikov z močno, tako imenovano »griot« tradicijo, ki predstavlja nekakšne afriške modrostne trubadurje, se je kaj kmalu navdušil nad reggae-jem in že leta 1987 ustanovil svojo prvo skupino. Oborožen z družbeno-kritičnimi besedili in unikatno zmožnostjo prezentacije le-teh, je do danes, ko je takorekoč že ikona žanra, posnel osem albumov. Prva dva sta ostala na kasetah, ostali pa so se predvsem francoskim poslušalcem prodali v več kot 100,000 izvodih. Ne preseneča, da je njegov zadnji izdelek The African iz leta 2007 na evropski lestvici albumov svetovne glasbe med prvimi dvajsetimi zdržal več mesecev.


Četrtkov koncert je z značilno kitarsko linijo otvoril Vieux Farka Toure. Hote ali nehote se primerjavam s svojim očetom ne more izogniti, saj pretežno vse njegovo igranje izhaja iz istih korenin, na ta aspekt pa je Vieux opozoril tudi sam, ko je odigral priredbo njegove skladbe Amandrai. Če pa je v očetovem igranju prisoten umirjen bluesovski pridih, je bilo Vieux-evo izražanje na koncertu veliko bolj neučakano, z ogromno okrasov in močno poudarjeno kitaro. To so sicer spremljali nekateri odlični solistični vložki, ki pa zaradi intezitete zvoka nekako niso prišli najbolj do izraza. Kljub temu mu je uspelo dodobra ogreti občinstvo, poskusi komuniciranja v francoščini in polomljeni angleščini so bili sicer jalovi, a le malokdo je bil ob njegovem igranju zmožen stati povsem na miru.


Pred precej zračno obiskanimi Križankami je po uri in pol s svojo spremljevalno zasedbo nastopil še Tiken Jah Fakoly. Energičnemu uvodu je v nekoliko bolj zaspanih ritmih sledil manjši padec, a proti koncu je skupina zopet našla pravo ostrino in v kar pol ure dolgem bisu navdušila občinstvo. Izvedba je bila sicer manjši protiutež ritmično bolj zadržanim studijskim posnetkom, saj smo bili priča odločni reggae-dub injekciji z močno poudarjeno basovsko linijo in dodelanimi pihalnimi aranžmaji, kar je glasbi na določenih mestih dodalo pridih ska-ja. K temu je treba dodati tudi nenehna opozorila na težavne razmere v Afriki ter na njeno bogato kulturno dediščino, katere sicer precej zahodnjaško obarvan intepret je Tiken Jah Fakoly. V tej maniri je Tiken tudi nagovarjal občinstvo in ga z nekaj truda uspel pripraviti celo do petja spremljave, ki pa je potrebovalo precejšnjo rezerviranost glasbenikov, da je prišlo do izraza.


Po skupaj tri ure in pol dolgem koncertu, se je nato v sodelovanju s Festivalom pomladi Druga godba preselila na Metelkovo, kjer je s svojo čudežno škatlico nastopil varovanec založbe Ninja Tune, Daedelus.


Članek je bil prvotno objavljen na MMC-ju

ponedeljek, 19. maj 2008

Vnovič vrnitev

Koncertna turneja Return to Forever

Začelo se je pred tremi leti z Watersovim hripanjem na londonskem Hyde Parku. Od takrat je na glasbeni sceni zavladalo pravo nostalgično vzdušje, reunioni ter turneje regrupiranih glasbenikov pa si sledijo kot po tekočem traku. Če je bila v naših koncih pozornost v glavnem usmerjena na Buldožer, Pankrte ter v rahlo zamerljivem tonu tudi na Bijelo Dugme, pa so drugod po svetu v živo ponovno slišali takšna imena kot so Police, Verve, Genesis, Cream in celo Led Zeppelin. Da je podnebje za tovrstno udejstvovanje sila ugodno, pričajo razprodane dvorane in arene, odobravanje kritikov pa je vsemu skupaj še dodatno prililo olje na ogenj. Človeška čustva so pač vse preveč zlahka predmet manipulacije, nostalgijo* pa bi ob tem lahko uvrstili še med nikoli zapolnjeno »state of the art« melanholijo in glasba se torej zdi kot najbližji približek tej zapolnitvi. Če je odigrana v živo, še toliko bolje. Vse prevečkrat zlorabljeno frazo »ah, to so bili časi« prestavi v sedanjost in poslušalca na nek način konsolidira s tukaj in zdaj, potrebo po vrnitvi pa za krajši čas odloži na stran…

Skupina Return to Forever(RTF) je v sedemdesetih na glasbenem zemljevidu pustila neizbrisen pečat. Iz jazza je po Milesovi elektrifikaciji evolviralo mnogo žanrov, ki so ob pomoči nekaterih bolj rokersko orientiranih avtorjev, kot so na primer Frank Zappa, Nucleus, Soft Machine, Santana idr., popolnoma premešali večino dotedanjih oblik glasbenega izražanja. Vse skupaj se je nato zlilo v eno samo zvrst,tj. jazz-fusion. O sami elastičnosti pojma ne gre izgubljati besed, dejstvo pa je, da so bili glavni predstavniki žanra bivši »Milesovi glasbeniki iz skladišča«, poleg RTF še posebej Weather Report in Mahavishnu Orchestra.

Prvotna zasedba RTF v postavi Chick Corea, Stanley Clarke, Airto Moreira, Joe Farrel in Flora Purim sicer še ne pomeni dokončnega odmika od standardov. Šele po odhodu slednjih treh se prične klasična jazz-fusion era. Chicku in Stanleyju se ob nekaj malverzacijah pridružita Lenny White na bobnih ter Bill Connors na električni kitari, kar popolnoma spremeni dotedanjo podobo in zvok skupine, še bolj progresivno očrtano pot pa pomeni zamenjava Connorsa z enim prvih tako imenovanih kitarskih »shredderjev«, Al-om di Meolo. V tej zasedbi nato posnamejo tri albume, in sicer Where Have I Known You Before (1974), No Mystery (1975) in Romantic Warrior (1976). Ti trije LP-ji, poleg v prejšnjem odstavku omenjenih skupin, pomenijo standard za vsakega progresivnega navdušenca, obenem pa ponujajo širok vpogled v vseskozi navdihujoče sodelovanje med štirimi najbolj talentiranimi glasbeniki tistega časa. Leta 1977 pod imenom RTF sicer izideta še Musicmagic in RTF Live: The Complete Concert, a takrat je Chick že odpisal di Meolo in White-a ter s tem zapečatil usodo skupine.

Kakorkoli že, ugibanja o tem in onem, prepiri, stare zamere, vse to je danes pozabljeno in RTF se po petindvajsetih letih vračajo v svoji najbolj udarni zasedbi. Zaenkrat se na turneji po Severni Ameriki in Evropi obeta okoli petdeset koncertov, nam najbližja bosta 5.7.2008 v Budimpešti in dan kasneje v Beogradu. Več pa na uradni spletni strani in v videih spodaj…

*Skovanka nostalgija naj bi izhajala iz starogrških »nostos«, ki pomeni »vrnitev domov« in »aldos«, ki pomeni »bolečina«.Šlo naj bi za bolečino, prisotno pri slabotnem popotniku, ki se boji, da je vrnitev domov takorekoč nemogoča.







nedelja, 18. maj 2008

S podstrešja

Atanasovski – Golob – Levačić Trio: Attic Dance


Plošča šteje komaj leto in še malo, pa je ob poplavi naslovov in novitet praktično že za na podstrešje. A včasih človek na podstrešju odkrije kaj zares uporabnega, kakšen kos pohištva, ki bi se odlično podal v pravkar prenovljeno dnevno sobo. Podobno gre tudi v obratni smeri. Skozi stranska vhoda se v človeško podstrešje, ki skozi leto potrebuje kakšno prevetritev, prav zlahka prikrade melodija, ki so jo zamašena ušesa preslišala…

Desetletje ustvarjanja Vaska Atanasovskega, iskrivega mariborskega saksofonista, flavtista in skladatelja, je slovenskemu glasbenemu prostoru, ob številnih kolaboracijah z eminentnimi domačimi ter tujimi imeni, prineslo tudi štiri studijske in en koncertni album, ki so s pomočjo muzikalično sorodnih avtorjev, kot sta Terra Folk in Katalena, soustvarili ter hkrati poustvarili izjemno fleksibilen, na ljudskem izročilu temelječ rajon glasbe. Če pa se je Vasko na svojih prejšnjih albumih v glavnem udejstvoval v večjih zasedbah, je tu napravil odločilen premik k zgolj najbolj osnovnima ritmičnima instrumentoma. S triom ob Krunoslavu Levačiću na bobnih in Žigo Golobom na kontrabasu so izdali svoj prvenec, poimenovan Attic Dance.

O kompetencah ritem sekcije ne gre izgubljati besed. Zagrebčan Krunoslav Levačić je sodeloval pri več kot šestdeset ploščah, igral in še igra z ikono istrskega etna, Tamaro Obrovac ter skupino Mildreds, v svoj diapazon pa lahko doda tudi takšno ime, kot je Lee Konitz. Žiga Golob, ki sicer prav tako igra s Tamaro Obrovac in Mildreds, je med drugim ubiral strune ob skoraj vseh pomembnejših slovenskih džezistih in malo manj džezistih, od Zlatka Kavčiča, Igorja Leonardija in Primoža Grašiča, pa vse do Mie Žnidarič, Petra Lovšina in Vlada Kreslina. Več kot odlična podlaga za prepoznaven in igriv Vaskov solistični vložek na pihalih.

Podstrešno poplesavanje se sicer začne z dokaj resnim tonom. Nekakšno prebujanje jutra nas s prečno flavto asociativno nedvoumno popelje na daljni vzhod, odkoder dokaj tekoče steče nadaljnja improvizacija. Na tej poti je očitnih nekaj referenčnih točk, ki triu služijo za orientacijo znotraj v enem šusu posnetega materiala, poslušalcu pa nudijo izpiljeno dramaturgijo in zagotovilo, da ima skupina za seboj koncertno kilometrino. Hitro sicer postane jasno, da je plošček manjši odmik od ustaljenih praks vsakega posameznika, saj manj glasbenikov nudi nekoliko več izraznega prostora. Ta prostor pa v popolnosti izkoristi Vasko in ob igranju na prečno flavto, bariton, alt in sopran saksofona ter bansurija, poslušalcu razkrije vso razkošnost svojega glasbenega talenta. Kot solist pride najbolj do izraza ob pomoči prečne flavte in soprana, katerih se je do sedaj, vsaj po albumih sodeč, tudi najraje oprijel. Zmožnost medžanrskega dialoga in izletov v bolj svobodne forme glasbenega izražanja najbolje ponazarja dejstvo, da Vaskov prepoznaven ton vzplamti šele proti petemu delu improvizacije. Do takrat vseskozi nekako skuša poslušalca, ga ob izdatni pomoči bobnov in kontrabasa počasi vpeljuje v plesno medigro, ki je na več mestih ozaljšana tudi z nekaterimi standardi. Ob vrhuncu njegovo igranje izbruhne v rafal kričečih tonov, ki še najbolj spominjajo na zgodnjega Gata Barbierija in predstavljajo tudi najbolj kadentno izražen del, čeprav podlaga nikoli zares ne zaživi svobodno. V medkulturnem dialogu se trio sicer odlično znajde, basovska linija ne odstopa od tempa niti enkrat, ob tem pa skuša glasbo vsaj delček popeljati skozi več žanrov. Tako smo priča značilni funky liniji, ki v nekem trenutku preide v klasično rokovsko zaporedje akordov, odkoder žametno pristane v stopajoče, za džez značilno napredovanje tonov. Dopolnjevanje z bobni dosega svoje najsvetlejše trenutke v vmesnih, nekoliko tišjih delih, ki služijo kot opora za usklajeno valovanje glasbe kot celote. Če pa ritmična podlaga blesteče korigira solistične izbruhe v višjih registrih in všečno pelje niti pripovedi od samega začetka h koncu, sama v želji po doslednem izpolnjevanju te naloge ostane nekako zacementirana in neizrabljena. Zdi se, da je improvizacijski manko ravno v svobodnejšem pristopu k drugima dvema protagonistoma, kar botruje pomanjkanju svežine proti koncu plošče. Vseeno pa se poslušalcu vsaka vrnitev k plošči obrestuje, pa naj bo to Vasko Atanasovski v svoji najboljši izvedbi ali pa na pravo mesto ob pravem času skrbno pometena podlaga.

Attic Dance je torej vse to, kar v uvodu obljublja: brez odvečnih okrasov in glasbenega balasta podana pripoved, ki se med poplesavanjem skozi improvizacijo odbija med vsemi tremi udeleženci, a na koncu utrujena izzveni v okajenem Vaskovem bluesu.

torek, 6. maj 2008

Berlinska pohajkovanja

Med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo

Danes je končno napočil dan, dan najinega odhoda v mesto, kjer skupaj, po širokih alejah, zelenih parkih in muzejskih razstavnih prostorih, složno pohajkujejo tri dame: grbasta preteklost z gubastim obrazom, igriva sedanjost, oblečena v raznorazne bleščave modne stile, in spotakljiva prihodnost s smejočim obrazom in mavričastim šalom obljub za vratom…

Berlin očara, morda ne na prvi pogled, na zadnji pa prav gotovo. Ko sva se prvič srečala pred dvema letoma, mi je zlezel pod kožo. Berlin ni bleščav, ni flashy, je skromen, pa vendar pokončen s svojim televizijskim stolpom na Alexanderplatzu. Morda se mi je ravno zaradi svoje nevsiljive skromnosti in nekakšne zgodovinske ponižnosti zdel tako domač; kot Ljubljana, le da tisočkrat povečana.

Pohajkovanje po berlinskih ulicah in uličicah, tekanje po trgih, učenje v muzejih, vožnje s podzemno, uživanje v kulinaričnem melting potu, nacejanje z instant kavami, ki se popotniku ponujajo prav na vsakem vogalu, škljocanje panoram Vzhodnega Berlina, ki mnogokrat prav nesramno spominjajo na ljubljansko Metelkovo in Fužine, so prav posebne izkušnje, ki ne zbledijo, temveč se usedejo v spominski anale in želijo preiti v ospredje prav v vsakem popotniškem izmenjevanju izkušenj; kozarec, kozarci vina, pregrete strasti in anekdote se tu – resnične in nekoliko manj resnične, prirejene, zato da izpadejo zabavnejše…

Berlin je resnično tak kot v Wendersovem filmu: industrijsko siv in postmodernistično hladen, a tudi obarvan v življenje… Sprehajajoče silhuete angelov katarze, stremeče po spokoju in spoju z »Drugim« …

Berlin je prav gotovo edino mesto na svetu, kjer na Ku Dammu veselo kramljajo preteklost, sedanjost in prihodnost. Berlin je pač Berlin in midva že veselo, prav po kennedyjevsko vzklikava: »Ich bin ein Berliner!«


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory