ponedeljek, 19. maj 2008

Vnovič vrnitev

Koncertna turneja Return to Forever

Začelo se je pred tremi leti z Watersovim hripanjem na londonskem Hyde Parku. Od takrat je na glasbeni sceni zavladalo pravo nostalgično vzdušje, reunioni ter turneje regrupiranih glasbenikov pa si sledijo kot po tekočem traku. Če je bila v naših koncih pozornost v glavnem usmerjena na Buldožer, Pankrte ter v rahlo zamerljivem tonu tudi na Bijelo Dugme, pa so drugod po svetu v živo ponovno slišali takšna imena kot so Police, Verve, Genesis, Cream in celo Led Zeppelin. Da je podnebje za tovrstno udejstvovanje sila ugodno, pričajo razprodane dvorane in arene, odobravanje kritikov pa je vsemu skupaj še dodatno prililo olje na ogenj. Človeška čustva so pač vse preveč zlahka predmet manipulacije, nostalgijo* pa bi ob tem lahko uvrstili še med nikoli zapolnjeno »state of the art« melanholijo in glasba se torej zdi kot najbližji približek tej zapolnitvi. Če je odigrana v živo, še toliko bolje. Vse prevečkrat zlorabljeno frazo »ah, to so bili časi« prestavi v sedanjost in poslušalca na nek način konsolidira s tukaj in zdaj, potrebo po vrnitvi pa za krajši čas odloži na stran…

Skupina Return to Forever(RTF) je v sedemdesetih na glasbenem zemljevidu pustila neizbrisen pečat. Iz jazza je po Milesovi elektrifikaciji evolviralo mnogo žanrov, ki so ob pomoči nekaterih bolj rokersko orientiranih avtorjev, kot so na primer Frank Zappa, Nucleus, Soft Machine, Santana idr., popolnoma premešali večino dotedanjih oblik glasbenega izražanja. Vse skupaj se je nato zlilo v eno samo zvrst,tj. jazz-fusion. O sami elastičnosti pojma ne gre izgubljati besed, dejstvo pa je, da so bili glavni predstavniki žanra bivši »Milesovi glasbeniki iz skladišča«, poleg RTF še posebej Weather Report in Mahavishnu Orchestra.

Prvotna zasedba RTF v postavi Chick Corea, Stanley Clarke, Airto Moreira, Joe Farrel in Flora Purim sicer še ne pomeni dokončnega odmika od standardov. Šele po odhodu slednjih treh se prične klasična jazz-fusion era. Chicku in Stanleyju se ob nekaj malverzacijah pridružita Lenny White na bobnih ter Bill Connors na električni kitari, kar popolnoma spremeni dotedanjo podobo in zvok skupine, še bolj progresivno očrtano pot pa pomeni zamenjava Connorsa z enim prvih tako imenovanih kitarskih »shredderjev«, Al-om di Meolo. V tej zasedbi nato posnamejo tri albume, in sicer Where Have I Known You Before (1974), No Mystery (1975) in Romantic Warrior (1976). Ti trije LP-ji, poleg v prejšnjem odstavku omenjenih skupin, pomenijo standard za vsakega progresivnega navdušenca, obenem pa ponujajo širok vpogled v vseskozi navdihujoče sodelovanje med štirimi najbolj talentiranimi glasbeniki tistega časa. Leta 1977 pod imenom RTF sicer izideta še Musicmagic in RTF Live: The Complete Concert, a takrat je Chick že odpisal di Meolo in White-a ter s tem zapečatil usodo skupine.

Kakorkoli že, ugibanja o tem in onem, prepiri, stare zamere, vse to je danes pozabljeno in RTF se po petindvajsetih letih vračajo v svoji najbolj udarni zasedbi. Zaenkrat se na turneji po Severni Ameriki in Evropi obeta okoli petdeset koncertov, nam najbližja bosta 5.7.2008 v Budimpešti in dan kasneje v Beogradu. Več pa na uradni spletni strani in v videih spodaj…

*Skovanka nostalgija naj bi izhajala iz starogrških »nostos«, ki pomeni »vrnitev domov« in »aldos«, ki pomeni »bolečina«.Šlo naj bi za bolečino, prisotno pri slabotnem popotniku, ki se boji, da je vrnitev domov takorekoč nemogoča.







0 komentarji:


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory