Z Nizozemske

Serialka Cankarjevih torkov se vedno bolj izkazuje za krvavo potrebno, saj kakšne druge kontinuirane ponudbe tovrstnih muzik pri nas tako rekoč ni. Nastop tria Braam/DeJoode/Vatcher lahko označimo za bolj poetično-improvizatorsko edicijo cikla, ki pa je do neke mere spet ostala preslišana.

Ponovno smo bili namreč priča prekaljenim mojstrom svojih instrumentov, katerih prisotnost kot kaže ni vzbudila pretiranega zanimanja. In zopet po krivici. Pianist Michiel Braam je gonilna sila enega bolj prominentnih velikih improvizatorskih orkestrov Bik Bent Braama. Poleg tega se udejstvuje še v številnih drugih projektih, kjer praviloma prevzema glavnino skladateljskih odgovornosti. Znan je tudi po tem, da iste skladbe rad preigrava z več različnimi kolektivi. Družbo mu skoraj vselej dela basist Wilbert DeJoode, ki je s fragmenti Braamovih večjih zasedb nato tudi sam snemal. Tako ga na posnetkih najdemo ob Abu Baarsu, Franku Gratkowskemu in nenazadnje Hanu Benninku ter Mishi Mengelbergu. Pri nas smo ga v družbi Hamida Drakea že lahko videli na Izzvenu 2003, kjer je bil tudi nosilec basovske delavnice.

Ritmične zadolžitve v triu pripadajo Američanu Michaelu Vatcherju, ki od leta 1981 živi in dela na nizozemskem. V svoji dolgoletni karieri se je v glavnem držal Michiela Braama, soočil pa se je med drugim s Tomom Coro in Johnom Zornom ter se udinjal pri The Ex, sicer letošnjih nastopajočih na festivalu Druga godba.

Trio letos praznuje dvajset let od svojega nastanka. Za to priložnost je Braam sestavil knjižico kompozicij, iz katerih zasedba na nastopih črpa osnovo za improvizirianje. Na koncertih turneje so se jim praviloma pridruževali tudi glasbeniki iz obiskane dežele, v Ljubljani pa je bila po Braamovih besedah posebni gost kar publika. In prav je tako, saj za povezovanje med prijetnimi melodijami, bluesovskimi pasažami ter podrto improvizacijo, trio ne potrebuje dodatnih okrepitev.

Vsako skladbo so praviloma začeli z opojno melodijo iz omenjene knjižice, od koder je nato stekla improvizacija. Od tu so ponekod odigrano zaključili ali pa kar sproti presedlali na naključno izbrano stran knjižice. Ležerna, mogoče celo hedonistična narava njihovega improviziranja se je najbolj kazala ravno pri teh menjavah. Ob Braamovem listanju si je Wilbert namreč vzel ravno toliko časa, kolikor ga je za iskanje iste strani potreboval. Takrat se je ponavadi držal ene strune ter jo ob šelestenju listov izrabil zgolj kot tišjo perkusijo. Kilometrina tria pa je prišla na dan v primeru, ko je bila sledeča melodija v hipu prepoznana in se krajšemu ritmiziranju v prehod ni uspelo preriniti.

Dokaj fino uglašenemu nastopu so uspeli uiti z nekaj podrtimi prebliski, med katerimi sta z idejami nedvomno prednjačila DeJoode in Vatcher. Slednji svojim bobnom že tako ni prizanašal, vendar je bilo njegovo nasilje prej latentno kot očitno. Neredko se je tako naslanjal na membrano, jo drgnil ali s prsti celo navlažil. Nekonvencionalno rabo je zaokrožal z iskanjem najrazličnejših zvenov stojal in zunanjih robov instrumenta, a ob tem vseskozi ohranjal ritem. DeJoode se je v to znal vklopiti ter ga po potrebi s tapkanjem po lesenem životu svojega instrumenta tudi nadomeščal. Vseeno je bil Braam na koncu tisti, ki je iz porezane linije dvignil groove in nakazal nekaj energičnih spojev tria. Zaradi neozvočenosti se je takrat v ospredju zopet znašel Vatcher, a intenzivnost znal prilagoditi dani situaciji.

S tematsko močnim bisom se je trio v duhu svojih dosedajšnjih ploščkov poslovil. Na slednjih z nekaj nepredvidljivo umeščenimi odstopanji pretežno harmonizira in razkomoteno podaja svoje bogato glasbeno znanje. In za nadgradnjo teh se je včerajšnji koncert nedvomno izkazal.

Recenzija je bila prvotno objavljena na Radiu Študent.