Vroooom

Nastop Brotzmann-Kondo kvarteta v mariborskem Narodnem domu bi se po prikazanem brez sramu lahko meril s takšnima penetratorjema, kot sta Lightning Bolt. A vseeno so poznavalci Brotzmannovega opusa in obiskovalci več njegovih koncertov vztrajno zatrjevali, da so iz zvočnikov pričakovali še večjo jakost. Gospod v jeseni svojega življenja z energijo prav nič ne skopari in nas tako tudi mlajše poslušalce vedno znova obogati z avtentično prepihovalno izkušnjo. In katera izkušnja je prodornejša od Die Like A Dog kvarteta oziroma njenega naslednika? Vsekakor gre za eno najvidnejših zasedb v polju improviziranih godb, ki je v tej inkarnaciji bogatejša za enega vodilnih evropskih bobnarjev Paala Nilssna-Lova ter prodornega italijanskega basista Massima Puppilla, sicer člana priznane zasedbe Zu. Brotzmanna smo pri nas že videli, Paal Nilssen-Love je pred štirinajstimi dnevi v klubu Cankarjevega doma pokonci držal skandinavske Atomic, Zu pa smo v podalpju tudi že slišali. Nastop Toshinorija Konda je bil za naša tla premieren, kar je za marsikaterega ljubitelja tovrstne glasbe pri nas pomenilo do sobotnega dogodka edino priložnost, da predirnega trobentača izkusijo v živo. In vprašanje za povprečnega poznavalca svobodnjaških in jazzovskih struj ni bilo ali, temveč predvsem kdaj in kje? Lepo število klientele, ki redno zahaja na Cankarjeve torke, je namreč migriralo v Maribor za nekaj več kot uro glasbenih presežkov, kar je stroške bizarno poceni vstopnice vsaj približno približalo pravi vrednosti koncerta. Ob tem je bilo v dvorani težko najti prost sedež, kar je dodaten pokazatelj zanimanja za dotično muziko pri nas. Starostna sestava publike se je razprostirala tam od dvajset, pa vse do let najstarejšega, ki je bržkone stal na odru in kot najvitalnejši v prostoru pljuča neumorno raztegoval debelo uro. In kot je v nekem intervjuju dejal saksofonist Marko Karlovčec, sicer prav tako udeleženec koncerta:“Pri nas imamo ljudi, ki pridejo na koncerte Brotzmanna in ostalih velikanov, nimamo pa ljudi, ki bi tovrstno glasbo izvajali!“ Vprašanje, ki se postavi kar samo od sebe je torej predvsem tisto, zakaj se koncert Die Like A Dog kvarteta ni zgodil že prej? Pa čeprav osebne preference Brotzmannove družbe prav zavoljo minulega nastopa dajejo prednost Paalu Nilssnu-Lovu pred Hamidom Drakeom ter Massimu Puppilu pred Williamom Parkerjem?

Brotzmanna bo letos moč videti in slišati še v okviru Jazza Cerkno, kjer se bo udejanjal s svojim triom Full Blast, od katerega si lahko obetamo podobno intenziteto glasbe, kot jo je bilo moč doživeti na všečni lokaciji v Mariboru. Ravno omenjeni festival mogoče v teh koncih še najobširneje zaobjame pojem jazza. Diapazon jazza je namreč skozi desetletja razvoja in nekajletne stagnacije razvil toliko podžanrov, da je vse odlive in odvode skoraj nemogoče poimenovati. In eden najpomembnejših kontinuiranih črtalcev širših meja je bil vselej ravno Brotzmann, čigar Machine Gun je v šestdesetih predstavljal osnovo za nadaljnji razvoj evropske improvizirane glasbe kot protiutež ameriškemu Free-Jazzu. Minula sobota je s svojo zgoščenostjo tonov, prepletajočim improviziranjem, nenehnem poliritmiziranjem in predvsem vključitvijo elektrike, ki je danes v mainstream jazzu pravzaprav že standard, dokazala, da je Brotzmann smernice improvizacije še vedno več kot zmožen krojiti. In če Miles Davis v tonskem smislu ne bi bil tako zaplankan, bi danes svojo trobento nedvomno uporabljal na podoben način, kot to počne Toshinori Kondo. Enačba, ki torej vključuje še bobnarja in basista na vrhuncu njunih moči, izpade srhljivo enoznačno, kjer je rezultat lahko samo eden. Nastop težkokategornikov je tako več kot upravičil pričakovanja, odziv občinstva pa je to opazko spremenil v dejstvo.