Nenavadni primer Benjamina Buttona: nenavadna zgodba o ujetništvu v času

Zavoljo lucidne Fincherjeve študije sodobnega potrošništva v Klubu golih pesti (Fight Club, 1999, David Fincher), smo se dolgo časa otepali ogleda Nenavadnega primera Benjamina Buttona (The Courious Case of Benjamin Button, 2008, David Fincher), režiserjevega zadnjega filmskega projekta. Nekaj kar je scenaristično tako premeteno in podčrtano s preigravanjem nekaterih temeljnih konceptov gospoda Freuda, pač nismo želeli pokvariti z osladno modrimi očmi lepotca Pitta, ki vrh vsega večji del filma še straši ves postaran, z veliko grbo na hrbtu in globoko vrezanimi gubami v obličje – prav nič seksi za družbo, kjer je greh biti star in, bog ne daj, zavaljen in grd.

Pa vendar je bila očitno sila usode, ki je med drugim eden od osrednjih motivov pričujoče epske zgodbe, premočna in tako smo za več kot dve uri obsedeli pred Fincherjevimi gibljivimi podobami in bili – potešeni, po zaključni špici pa še premočenih oči.

Benjamin Button je namreč film, ki na subtilen način, s pretanjenim občutkom za detajle, lirično ekranizira nekatere ključne eksistencialne vidike tostranstva, možganskim trustom pa navrže nekaj intelektualnih kosti za glodanje. V mislih imamo rezlične koncepcije časa, saj je enigamtična izmuzljivost časa osrednji označevalec filma.

Filmu, posnetem po Fitzgeraldovi knjižni predlogi, sicer moramo očitati, da mestoma zapade v »že videne« filmske podobe in »že uporabljene« pripovedovalne tehnike, ki gledalca brezsramno napeljejo bodisi na Zameckisovega Forresta Gumpa (Forrest Gump, 1994, Robert Zameckis) bodisi na Burtonovo Veliko ribo (Big Fish, 2003, Tim Burton). A stereotipni vizualizaciji se Fincher želi izmakniti z impresivno masko, vizualnimi učinki, ki aludirajo na fantastičnost magičnega realizma, in izpiljeno uporabo zvoka. Konec koncev pa tudi z nekaterimi čudovito posnetimi prizori, ki bodo bržčas našli svoje mesto v marsikateri knjižici fimskih študij. Tu imamo v mislih zlasti neuspel poskus zapeljevanja Blanchettove, katere erotično subtilen ples uokvirjata dva nežno izmenjajujoča se rakurza in simetrično popolna minimalistična mizanscena, ki pa zgolj na videz daje občutek antičnega reda. In ravno to Fincherjevo poigravanje s klišejskimi formami množične kulture je tisto, kar Buttona naredi za zanimivega, postmodernega.

Prepletanje dispozitiva množične kulture z nekaterimi bolj umetniškimi filmskimi momenti je namreč točka, ki nam dovoljuje trditev, da »Benjamin Button« funkcionira v okviru postmodernističnih parametrov. Kot rečeno. Film se odvija na dveh ravneh: na prvi pogled gre za precej klasično ljubezensko zgodbo, ki konvencionalne okvire prelamlja s časovno reverzibilnostjo osrednjega protagonista, na drugi, »zadnji pogled«, pa gre za estetizirano filozofsko problematizacijo, začinjeno s podobami – časa.

Skozi postopno osebno dezintegracijo osrednjega lika in mučno odtekanje časa spremljamo Fincherjeve shakesperjanske življenjske epopeje navadnih, vsakdanjih ljudi. Reverzibilnost časa služi za ilustriranje Fincherjeve osrednje ideje: čas, pa naj teče naprej ali pa nazaj, je zgolj izraz uniformnega brezčasnega kontinuuma. In ravno zavoljo tega zaključni prizori še toliko bolj bolijo. Med nebogljenimi dojenčki in nebogljenimi starci ni razlike. Med bohemom, skrbno gospodinjo, uspešnim poslovnežem, žensko in moškim ni razlike. Je zgolj eno, filmski rez pa izsek le-tega.

Vnovičen rez. Katrina poplavi New Orleans - spominske obeliske nekega obdobja. Neskončna časovna premočrtnost pa neusmiljeno teče dalje.