Ekstra zlato

Zgodba zasedbe Extra Golden najde svoje začetke precej pred samo ustanovitvijo skupine. Alex Minoff in Ian Eagleson sta že od leta 1993 člana rockersko orientiranega kolektiva Golden, v katerem denimo muzicira tudi bivši bobnar The Mars Volta, Jon Theodore. Po drugi strani pa se je afriški del zasedbe kalil v kenijski popularni glasbi benga. Ta del predstavljata Otieno Jagwasi in Onyango Wuod Omari, ki sta zaradi Eaglesonovih etnomuzikoloških nagnjenj leta 2000 prišla v stik z njim. Štiri leta kasneje se je Eagleson odločil na licu mesta podkrepiti doktorsko dizertacijo o benga glasbi. Skupaj z Alexom sta se odpravila v Kenijo in zopet poiskala Otiena in Onyanga. Po nekaj seansah v Nairobiju so nato osnovo za svoj prvenec Ok-Oyot-System na zimprovizirani lokaciji posneli v pičlih treh urah. Šele, ko je leto kasneje Otieno Jagwasi preminil zaradi težav z jetri in AIDSom, pa sta Minoff in Eagleson sklenila, da posnetke tudi izdata. To se je potem zgodilo leta 2006 pri založbi Thrill Jockey, kjer se kolektiv zadržuje še danes.

Novonastala fuzija benge in rocka je na prostranem glasbenem žanrskem polju hitro našla svoje mesto. Povabilo za nastop na Chicago World Music Fest leta 2006 pa je botrovalo vpoklicu zvezde kenijske benge Opiye Bilonga. Zadeva je šla celo tako daleč, da se je za vize dveh Kenijcev pobrigala pisarna takratnega senatorja Illinoisa, Barracka Obame. Slednjemu je tudi posvečen komad na njihovi drugi plošči, poimenovani Hera Ma Nono, katero so po nekajmesečnem koncertiranju povili v ameriški Pennsylvaniji. Največji napredek glede na prvenec je pripadel bobnarju Onyangu, saj je Ok-Oyot-System posnel na pokvarjene bobne z nekaj manjkajočimi kotli, tokrat pa je v roke dobil celoten set. Prevzel je tudi nekatere vokalne zadolžitve, pri katerih se mu je z eno kompozicijo pridružil brat pokojnega Otiena.

Zvok skupine je rasel ter pridobival na moči, nič več ni šlo zgolj za dva antipoda, ki se trudita sobivati, temveč prej za spojeno identiteto kolektiva z jasnimi koreninami. V tem duhu je prišla tudi tokrat obravnavana plošča Thank You Very Quickly, pospremljena z nastopom skupine na festivalih Pitchfork in Roskilde leta 2008. Zopet posneta v izjemno kratkem času izpričuje nenavadne sorodstvene vezi med geografsko oddaljenimi godbami. Recept se zdi dokaj preprost: vzameš sinkopirano ritmiko nekega poskočnega izročila ter mu pripneš zahodnjaško kitarsko estetiko, za okus morda dodaš še orgle in zadevo zaokrožiš z vokaliziranjem taistega poskočnega izročila. Zaradi lahkotnosti, s katero Extra Golden podajajo svojo svetovno godbo, je prej omenjeni recept za zasedbo lahko realnost. Bilo je sicer že nekaj skupin, ki so Zahodu uspešno približale nekdaj eksotično glasbo, a šlo je predvsem za zasedbe z večinoma eksotiki domačimi obrazi. Extra Golden je tu manjša izjema, kar je moč slišati v veliko bolj uravnoteženemu pristopu k mešanici. Slednje postane jasno že z uvodnim komadom in mestoma Allmandovskimi kitarskimi prijemi, še bolj pa zadeva izpade samosvoja pri tretji in četrti skladbi, ko krajši zdrsi na kitari postanejo povsem naraven element benga ritma. Album zaokrožita skladbi, značilni tudi za starejši katalog skupine, a vseeno se zdi, da se meje vztrajno zabrisujejo.

Na koncu je stvar vsakega posameznega okusa, ali je v zvočnem smislu zadnji plošček zasedbe Extra Golden bolj všečen kot prejšnji. Dejstvo pa je, da v kreiranju lastnega izraza album Thank You Very Quickly pomeni še en velik korak naprej. In čez nekaj desetletij bodo ob pionirskih premikih iz dvajsetega stoletja ravno zasedbe, kot je Extra Golden morda zakrivile pozabo nekega in hkratno dokončno konsolidacijo novega žanra.

Ploščo Thank You Very Quickly je bilo moč slišati v petek, 27. 3. 2009 ob 19:00 na Radiu Študent.