Anahronizem

V petek se je tretjič primerilo, da je glasbeni cikel Re-lax gostoval v ljubljanskem Kinodvoru. Če pa je pri prejšnjih dveh dogodkih šlo za neposredno sodelovanje s serialko Kinozvočenj, je otrok založbe Rx:tx tokrat ostal zgolj pri Re-lax.

In nekaj smisla je v tem tudi s pozicije avtorjev nedvomno najti. Zagrebška skupina Nimbus Dei, za katero je bil nastop v Kinodvoru šele drugi pravi koncert, primarno vizualizacij namreč ne uporablja, saj je spajalec videov Liik za to priložnost nastopil zgolj kot gost. Kolektiv sicer tako ali tako ni neka toga stalnica, njegovo jedro pa je bilo prvotno povezano le s Tomislavom Babićem in Hrvojem Nikšićem. Duo, ki je pred tem deloval pod imenom Luftwaffe, je z Nimbus Dei koncept nekoliko sprostil in povil kratkometražni prvenec The Fall of Jerusalem. Nikšića je potem zamenjal gledališki režiser in glasbenik Mario Kovać, duu pa se je pridružila še violinistka Tena Novak. Slednja je morda še najbolj znana zavoljo krautrock skupine z njenim imenom, udejstvuje pa se tudi v bendu Fjodor. Kot rečeno je bil torej to šele drugi njihov koncert, sledil pa bo nastop na bienalu sodobne glasbe v Zagrebu konec aprila.

Zadnja informacija pa je glede na slišano v petek nekoliko zavajajoča. Ali pa vsaj dokončno zrelativizira pojem sodobne glasbe, ki že sam po sebi ni kaj dosti oprijemljiv. Analogne sintetizatorje, klaviature in ostalo muzejsko šaro namreč samo najbolj pronicljivi izvajalci znajo umestiti v sodoben okvir. In navidezno eksperimentiranje s tovrstnimi instrumenti vse preveč zlahka izpade dokaj predvidljivo ali celo anahronistično. Pogumno dejanje, katerega gre Nimbus Dei nedvomno pripisati, je sicer voda na mlin nostalgikom in retrospektivno naravnanim dušam. Bolj, kot ne, pa tam ostaja, saj ga tudi linearna pripoved videa, ki sicer naj ne bi bila narativna glede na glasbo, iz tega ne izvleče.

Sama struktura zimproviziranih kompozicij se je vseskozi ovila okoli neke harmonične teme, s katero se je zdelo, da kolektiv osredinja zaporedje zvočnih sekvenc. Tu je najbolj avtoritativno udaril Fender Rhodes, a nenehno vračanje k skoraj enakem zaporedju tonov je proti koncu nastopa delovalo že trivialno. Do neke mere je slednje s svojo violino reševala Tena Novak, vendar je skozi koncert vedno bolj podlegala okviru odigranega ter proti koncu povsem zapadla v godalno harmoniziranje podlage. Za slednje pa lahko poslušamo tudi kakšno stvaritev Tangerine Dream, denimo Rubycon ali Zeit.

Morda najbolj luciden del petkove edicije Re-laxovih dogodkov je predstavljal Vj Liik, čigar video je zvočno kuliso vsaj malo razširil. Mestoma je celo prevladoval občutek, da vizualni medij narekuje dogodek ter da s svojim videnjem časovne perspektive kreira neko berzčasnost, katero glasba skuša ujeti. Trenutne podobe opustošenja pa so glede na kontekst vseeno preveč odstopale od premočrtne glasbene pripovedi, da bi kohezija obojega uspela zadihati. Tako v smislu nasprotja kot tudi sosledja.

Zaključek večera je kvartet obeležil s skladbo, katere še sami naj ne bi poznali. No, na koncu se je zdelo, da smo jo poznali prav vsi prisotni in morda je ravno to dejstvo nekoliko pokvarilo sicer zRe-laxiran vtis večera, morda nehote nostalgično zazrtega v preteklost. Sicer pa, če nekdo za referenco sodobne elektronike poda Boards of Canada in Sigur Ros, kaj drugega niti ne moremo pričakovati.

Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.