Ljubitelje Škratove čitalnice in vse tiste, ki boste to še postali, obveščamo, da bo 3.3.2009 vaša najljubša alternativna knjižnica vnovič odprla vrata v svoj simpatični knjižnični avtobus. Med zimskimi počitnicami se je nabralo kar nekaj zanimivih novosti, ki vas že prav veselo pričakujejo.
Lakota slovenskih jazzovskih navdušencev je glede na obisk včerajšnjega koncerta še kako močna. Sicer si še vedno dovoli spustiti kak okusen obrok, a to je že razprava za kako drugo priložnost. Treba je namreč priznati, da sta zasedbi Vandermark 5 in Atomic med najvidnejšimi intepreti sodobnega jazza in temu primeren je bil tudi odziv publike. Triurni nastop pa je le malokoga pustil ravnodušnega.
Uvod so začinili člani kolektiva Kena Vandermarka, s čigar produktivnostjo se v zadnjem času bržkone lahko meri le John Zorn. To ne pomeni vedno le dobrega, a Ken se je vsaj v zadnjem času loteval precej zanimivih projektov. Ob standardnih zasedbah se je denimo vedno znal dotakniti tudi Evropejcev, v zadnjem času predvsem Aba Baarsa in Wilberta De Joodeja, ki bo čez dva tedna prav tako gostoval v Klubu CD. Ob tem ne gre spregledati tudi močnega vpliva Petra Brotzmanna na chicaško sceno ter seveda Kenovih sodelovanj z Axlom Doernerjem in Matsom Gustafssonom. Vendar pa je odmerek teh izkušenj zelo skopo prikazan z Vandermark 5, saj se navkljub prisotnosti še enega podobno usmerjenega glasbenika, Freda Lonberga-Holma, zvok skupine bolj često zateka k ameriškim koreninam. Kakorkoli že, gre za znotraj polja free-jazza in improvizirane glasbe zelo prominentnega ustvarjalca, ki pa je včeraj v svojem dirigiranju ostal za odtenek preveč premočrten.
Že z uvodno kompozicijo so sicer člani zasedbe eksplozivno odvihrali v vrtinec tonov, s čimer poslušalcem ni bilo namenjenega nobenega pretiranega uvajanja. Odrska prezenca skupine je v hipu zavzela hierarhično postavitev, v kateri je Ken prepoznavno usmerjal igranje ostalih članov. Slednje zna biti zanimivo po dokaj hitrem dognanju znakov, saj je tako podlaga dobila neko predvidljivost, ki so jo lahko slutili tudi poslušalci. Razkriti nameni z začetne skladbe so postali še bolj očitni kasneje po Rempisovi menjavi alta s tenorjem, s čimer smo v določenih trenutkih izkusili dva prepiha tenorjev hkrati. Sicer z njihovih ploščkov odzvanja ogromno ekspresije in kontroliranih izbruhov, a včeraj je nato vseeno prevladal vtis, da se jim malo mudi. Tudi mirne dele in nekatere povsem solistične vložke je dokaj kmalu prekinil Kenov znak, od koder je kolektiv nato drvel naprej. Smela raba efektov čelista Freda Lonberga-Holma je odigrano malo prizemljila, kar je ironično, saj je elektrika ponavadi prej fantasticirala kot približevala. Iz njegove smeri se je tudi razvil eden redkih repetitivnih delov, s katerim se je glasba vsaj malo sprostila. O eminenci zasedbe ne gre dvomiti, a Kenove niti so včeraj ostale za spoznanje preveč zategnjene.
V drugem delu koncerta so na oder stopili člani skandinavskega neotradicionalnega kolektiva Atomic. Gre za atomsko povzemanje jazzovskih prežitkov, katere znajo mestoma začiniti tudi z značilnim severnjaškim pridihom. Nastop je minil v znamenju njihovega zadnjega ploščka Retrograde, h kateremu so dodali še eno neposneto kompozicijo, ki pa od ostalega materiala ni kaj dosti odstopala.
Glasbo so znali Atomic subtilno približati občinstvu. S pritajeno doslednostjo je njihov izraz vedno bolj rasel, se polnil s tradicijo ter jo obračal in na koncu tudi izbruhnil. Distinkcija s prvim delom večera se je kazala tudi z večjo ohlapnostjo in posledično z večjim doprinosom vseh muzicirajočih h glasbi. Boben bas dvojec Ingebrigt Haker Flaten in Paal Nilssen-Love, ki sicer ritmizira tudi v triu The Thing z že omenjenim Gustafssonom, se je še enkrat znova izkazal za učinkovit. Njuna medigra je tudi ob najudarnejših pasažah delovala lahkotno, s čimer se je za ostale tri člane nenehno ustvarjal ogromen manevrirni prostor. Slednjega je v največji meri izkoristil Fredrik Ljungkvist, ki je svoj tenor znal napraviti reminiscenten tudi nekaterim najbolj legendarnim izvajalcem. Njegova kompozicija, imenovana Papa, je namreč najlepše povzela celoten nastop, saj je vsebovala tako svobodnjaške prijeme, kot udarno ter oprijemljivo temo. Atomic pa s svojim igranjem znajo zaplavati tudi čez lužo, saj jih trobenta Magnusa Brooja često približuje ravno ameriški tradiciji. Uravnoteženost zasedbe zaokroža umerjen klavirski doprinos Havarda Wiika, čigar skladbe večino soliranja prepuščajo ostalim članom. Z nepretencioznim vbodom je zasedba iz svojih idiomov znala iztisniti presežke ter s tem primerno nadgraditi studijske posnetke. Po tem nastopu prav nič torej ne čudi, da se h koncertnim izdajam radi zatekajo.
Zaključek večera je po krajšem premoru obeležila dirigirana skupinska improvizacija vseh desetih članov obeh kvintetov. Spoj dveh sorodnih muzik se je nagibal najprej k enim, nato drugim, a prednjačil je občutek, da niti še vedno usmerja Ken Vandermark. Fredrik Ljungkvist je njegovo dirigentstvo sicer uspešno parodiral, a s tem prej dokazal prejšnjo trditev, kot pa jo ovrgel. Z nekaj lovljenji in mestoma neprepričljivimi poudarki pa so številčnost proti koncu znali izkoristiti ter po skupno skoraj treh urah dolgem koncertu uspeli pričarati nekaj magije kolektivnih improvizacij iz obdobja razcveta svobode izražanja.
Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent.
Pravzaprav obstajata samo dve kategoriji filmov. Na filme iz prve kategorije pozabimo v trenutku, ko se prižgejo luči kinodvorane, filmi druge kategorije pa nas dobesedno povlečejo v svoje tesne objeme, njih sila pa nikdar več ne popusti. Filmi Mika Leigha nedvomno sodijo v drugo kategorijo gibljivih podob. Zavoljo izjemnega občutka za portretiranje izmuzljive človeške nravi in nespornega obvladovanja filmskega jezika, Leighu z vsakim novim filmom uspe upravičiti status enega najbolj lucidnih režiserjev sodobne neodvisne produkcije. In zakaj bi bilo tokrat, torej s komično dramo Kar-brez-skrbi kaj drugače?
V četrtkovem skeptično-eklektičnem rešetanju bomo znali zadovoljiti vse pudle in njihove ljubitelje. Da pa pudlom hrenovke vseeno ne bodo preveč teknile, bo skrbel DJ Zenf, morebitne neprilike pa bo s svojim vrečkami odpravil Thrunabilax.
Klub Gromka – pričetek ob 22:00!!!
Po kar nekaj letih se je k nam vrnila v Budimpešti bazirajoča zasedba Tudosok. Gre za z vsemi žavbami namazan kolektiv, čigar številčnost se kdaj pa kdaj zna tudi spremeniti, tokrat pa so se nam v okviru kratke slovensko-hrvaški turneje predstavili kot trio. Njihova vrnitev v Menzo je v pričujoči klub zvabila kar nekaj poslušalcev, bend pa nas je obdaril z dobršno mero teatralnega funka-rocka ter šaljivega razdiranja altissimov.
Tudosok se na nekaterih ploščah često zatekajo k vsaj delnemu eksperimentiranju, raztegovanju vokala z efekti in tudi bolj umirjenim kompozicijam. Tokratni nastop pa se je napajal predvsem iz energičnega ritmiziranja boben-bas dvojca, čigar nabritost je s svojimi značilnimi špiki poudarjal frontman zasedbe doktor Bela Marias. Za svoje recitacije se doktor na območju bivše skupne države poslužuje srbohrvaščine, s katero je v petek vsaj navidez premontiral tudi utrinke kakšnih znanih bendov, kot sta denimo Električni Orgazam ali Bijelo Dugme. Da je bila mera polna, je skrbel z občasno izrazito pridigarsko pozo ter s srboritim mahanjem rok. Če k temu dodamo še nenehno rešetanje refrenov z visokimi registri njegovega altovskega saksofona in hardbopovske trobente, dobimo zanimiv medkulturni presek. Mojster besede in pihanja namreč obojega ne more početi hkrati, s čimer vsaj delno aludira tudi na Franka Zappo, saj slednji ob svojem petju in recitiranju skoraj nikoli ni brenkal. Tako so bile menjave vedno očitne in s tem toliko bolj reminiscentne.
Treba je poudariti rahlo enoznačnost forme komadov, ki se v svoji strukturi drug od drugega kaj dosti niso razlikovali. Večinoma so spočetka obljubljali ostro rockovsko naravo, potem v funky maniri lomili linijo in se največkrat ovili okoli ostrega saksofona. Vendar pa, če jih vzamemo le kot podlago pestremu, na trenutke improviziranemu besednjaku Bele Mariasa, kanček kritike nedvomno odpade. Vrstice in vzkliki kot sta »prijatelju, obut ču moje gumene čizme i jebat ču te njima u dupe« ali »nemoj, da si odsečeš kurac« so prežemale celoten nastop in s tem večino pozornosti usmerjale ravno k osrednji figuri benda. Vseeno pa ne gre spregledati utečenega ter izjemno efektivnega basiranja izpod prstov Endreia Davida. Njegova, z wahom in distorzijo podkrepeljena kroženja so nad suhimi bobni ustvarjala potrebno sočnost in sproščenost, brez katere bi Marias na odru bržkone le ostal preveč osamljen.
Nastop je zakrožil z neprepričljivim aplavzom izsiljen bis, ki pa mogoče niti ni bil potreben. Okoli ene ure dolgo pozibavanje in lovljenje izrečenega je bilo namreč povsem dovolj in je skozi podaljšek tako prešlo v rahlo monotonost. Mogoče gre to pripisati ne povsem naelektrenemu vzdušju ali pa preprosto nezadostnemu odzivu publike. Kakorkoli že, s predvidenim delom koncerta so Tudosok prikazali všečen konglomerat tako tonskih, kot besednih izrazov, s slednjimi pa so vsaj tisto, jugonostalgije željno občinstvo znali tudi dodobra zabavati. In v skladu s tem se je začelo tudi postkoncertno dogajanje, saj so ga smelo obeležile tekstovne domislice Braneta Bitenca.
Recenzija je bila prvotno v etru Radia Študent.
Spoštovani,
v okviru Večerov Sodobne Glasbe, ki nastajajo v koprodukciji študentske sekcije Slovenskega muzikološkega društva,skupine študentov kompozicije, Inštituta za raziskovanje zvočnih umetnosti in društva ŠKUC, najavljamo večer na temo KAJ JE SODOBNA GLASBA?, ki se bo zgodil v ponedeljek 23.2 ob 20h v Galeriji ŠKUC.
Gostje večera bodo Uroš Rojko, Gregor Pompe ter Luka Zagoričnik, ki bodo vsak na svoj način predstavili ter izpostavili določene aspekte sodobne glasbe, temu pa bo sledila še diskusija, v kateri bomo lahko vsi prisotni sodelovali s svojimi mnenji in argumenti ki se nam porajajo ob vprašanju ˝kaj je sodobna glasba?˝
Vljudno vabljeni!
Med šestim in desetim julijem se lahko udeležite intenzivnega seminarja o problematiki kulturne politike za novinarje, ki delujejo v svetu kulture. Seminar se odvija v okviru Centralne evropske univerze v Budimpešti, rok prijave pa je 31. 3. 2009. Poleg različnih predavanj in delavnic - vodji projekta sta Milena Dragičević Sešić in Dragan Klaić - vam za udeležbo na seminarju nudijo tudi finančno pomoč. Cena seminarja je 250 evrov.
Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory