Nathaniel Pearn, ki se skriva pod psevdonimom Natural Self, včasih pa si sposodi tudi producentski nadimek Keno-1, se z The Art of Vibration vrača k svoji matični založbi Tru Thoughts, ki je založila že nekatere njegove krstne single. Vmesni izlet k Breakin' Bread, botrujoč dolgometražnemu prvencu in miksu vplivov za le-tem, je v letu 2006 prinesel tudi nadvse plodno sodelovanje z Benom Lamdinom, človekom, ki sliši tudi na ime Nostalgia 77. Rezultat je bila brezčasna old-school kreacija, ki je za razliko od Nathanielovega izčiščenega prvenca delovala bolj sočno in žvečljivo. Od tu v strukturnem smislu novi album tudi največ črpa, saj je pristop na njem jasnejši, bolj umeščen. Glavne odlike Nathaniela pa so vseeno njegove produkcijske zmožnosti, kar dokazuje tudi njegov natrpan studijski urnik. A tudi to se lahko pokaže kot dvorezen meč.
Frekvenca izidov je v zadnjih letih pri založbi Tru Thoughts strmo narasla. Po vsej verjetnosti gre to dejstvo pripisati predvsem Gillesu Pettersonu, ki je leta 2005 založbo razglasil kot najboljšo tistega leta ter jo s tem nedvomno spodbudil k širitvi svojega funky-soul-deep-broken-jazzy-hip-hop generičnega repertoarja. Dom producentov in glasbenikov, kot so Alice Russell, Quantic, Belleruche, Nostalgia 77, Bamboos in še koga, poleg tega pa odskočna deska Bonoba, danes enega bolj prepoznavnih obrazov večje Ninja Tune, se je Tru Thoughts pokazala za preroškega znanilca vseh mogočih začimbnih mešanic. Ob tem pa je treba poudariti, da od te ideje z vsakim novim izidom prav nič ne odstopa in brez sramu lahko trdimo, da je paleta vedno prihajajočega materiala vsaj v zvokovnem smislu dokaj predvidljiva. Gre za nekakšno ogromno družino, kjer je večina znotraj že nekje z nekom sodelovala, če pa še ni, bo pa kmalu. LP prvenec Natural Self pri dotični založbi se torej komplementarno umešča med dosedanje izide letošnjega leta, ki z ne tako različnih koncev prelivajo generične juhice v sodobno nastrojene mineštre, ki na koncu dneva pustijo v ustih prilično enak okus.
Če se je Nathaniel od Bena kaj naučil, je to definitivno koncept. O tem priča tudi identičen naslov uvodnega komada z njune kolaboracije, ki nedvoumno aludira na konceptualno zasnovo vrstnega reda skladb. Edina razlika je v tem, da nam prvi ni obljubljal kaj dosti, drugi pa mnogo. Pri obeh pa se tako imenovani Introduction kasneje prelevi v svoje nasprotje. Eshatološko temačni začetek The Art of Vibration sodi med tiste velikopotezne napovedi, ki kakršnokoli nadaljevanje že v naprej oropajo možnosti polovičarstva. A na žalost se vse prepogosto zgodi ravno slednje. In čeprav so za udobnejšo dobrodošlico v sicer spretno voden album uporabljena med drugim tudi godala, že tretji komad The Rising, ki je sicer prej izšel tudi kot single, daje slutiti enoličnost tega vodenja. Na prvi posluh se sicer zdi, kot da vsaka skladba uhaja v svoje ozadje, vendar pa po večkratnem poslušanju ravno to ozadje preide v ospredje in s tem zapečati navidezno raznolikost. To se tako v strukturnem, kot zvokovnem smislu lepo sliši v dveh s sambo ozaljšanih komadih, ki sledita že omenjenemu The Rising.
Vmesni člen v bolj downtempo obarvano drugo polovico plošče sicer več kot uspešno zapolni MC Abdominal, čigar izpoved z nekaj pihalnimi poudarki spremlja posrečena bas linija, a vseeno se je težko znebiti občutka, da Nathaniel vseskozi sklada eno in isto temo. Prehodi iz pihalnih aranžmajev v sintesajzerske zvoke in efekte so enostavno premehki, da bi pustili močnejši vtis. Tudi zadnje tri skladbe celotnega albuma ne odmaknejo od neobveznega, skoraj ambietalnega izdelka, ki vas bo le stežka pripravil do pritrkavanja po mizi ali čemurkoli že. Dejansko se presežki slišijo le v kolaboracijah, ki tudi tu ne manjkajo. Ob že omenjenemu MC Abdominalu, so nastanek ploščka med drugimi pospremili tudi kitarski vložek Bena Lamdina in vokali Andreye Triane.
Gre torej za tipičen angleški album, sicer temačnejši in v nekem smislu odločnejši, kot prvenec Let Peace Be The Ruler iz leta 2006, a vseeno album, ki se boji lastne identitete in se zato s konvencionalnejšimi produkcijskimi prijemi ovije v vatast ovoj. Lahko pa sodi kot dokaz tesnega sorodstva med funkom, hip-hopom in soulom, saj znajo v tem kontesktu vsi trije izpasti povsem identično.
0 komentarji:
Objavite komentar