sobota, 05. julij 2008

Zadnji dan Jazz Festivala Ljubljana


V petek se je s koncertom Vasko Atanasovski Adrabesa septeta in norveških The Core zaključil 49. ljubljanski festival džeza. Sklepni večer je v duhu letošnjega festivala ponudil s kontrasti in zgoščenostjo ter razkrojem in ustrojem, obenem pa mu je uspelo tudi odpihniti dvoumne vtise s prejšnjega dne.


V zadnjem času je Vaska Atanasovskega polno vse naokoli. Še konec maja je v okviru dogodka Noč v Sloveniji na Manhattnu nastopil ob boku Marca Ribota in Grega Cohena. Le teden dni kasneje je izdal novi nosilec zvoka, povsem posvečen v živo odigrani plesni glasbi. Gre za plošček, posnet s skupino Mljask, ki sicer o samem Vasku ne pove kaj bistveno novega. Lahko bi dejali, da kvečjemu dodatno potrdi njegove igrive ter prožne pihalne kapacitete, ki že tako krasijo njegov celoten opus. V temu opusu pa mesto zaseda tudi Adrabesa kvartet, ki se je za potrebe nastopa v Klubu Cankarjevega doma prelevil kar v septet. Glasbenikom, v družbi katerih je Vasko posnel album Tanatos eros, se je, ob zamenjavi Roberta Bartolija z Žigo Golobom, pridružila še domišljijo vzbujajoča trojica.



Že kmalu po uvodnih taktih je postalo jasno, da bo kolektiv nadaljeval, kar je Vasko z Adrabeso kvartetom in AGL (Atanasovski-Golob-Levačić) triom začel. Avantgardna struktura kompozicij, veliko prostora za izražanje ter predvsem vpadljiva pevka in igralka tradicionalnih kitajskih glasbil Xu Fengxia(Zu Fengzia), so klub napolnili z enovito mešanico džeza in etna. Še posebej gre poudariti tudi virtuozno postopno razgrajevanje podane teme, ki se je v režiji Simoneja Zanchinija prejkoslej zdela povsem samoumevna. Stari znanec festivala se je dosledno vključeval v Vaskove medigre in si z nekaterimi solističnimi vložki melodijo podajal kar sam. Mirnejši, povečini zimproviziran vzhodnjaški ambientalni košček, ki ga je Vasko odigral le z Xu Fengxia in kontrabasistom Wilbertom de Joodejem, pa je dal celoti pridih filmske dramaturgije.


Da je bilo vračanje k osnovnim vzorcem melodij čim manj boleče, sta poskrbela dueta kontrabasistov in bobnarjev. Navidez gosto posejan rajon pa vseeno ni deloval prav nič nasičeno, še več, očitno utečeno odigrane pasaže so iz obraza bobnarja Krunoslava Levačića izvabile prenekateri nasmeh. Pri vsem skupaj je bila moteča le struktura samih komadov, ki je navkljub eklektičnemu venčku z začetka proti koncu delovala nekoliko predvidljivo. Da bo dal Vasko vse od sebe, smo pa tako vedeli že od začetka.


Tako se je večer prevesil v sam zaključek festivala, ki je tokrat obeležil nastop norveških The Core. Če se organizatorji različnih festivalov dostikrat zatekajo k pretiranim olepšavam v najavah nastopajočih glasbenikov, pa je treba poudariti, da so piarovci v primeru The Core le malček obrnili zadevo. Deško naivnega stampeda, ki naj bi krasil igranje mladcev, namreč ni bilo.


Nasprotno. Zasedba je delovala zrelo, neposredno in razkošno, sicer v drncu, a ne neučakano. Kot bi bile za njimi tako imenovane »rjuhe zvoka« in harmonično razodetje začenši z modalnim džezom. Vplivov in referenc se skupina skozi celoten set niti ni trudila skrivati. Naredili so vse, kar je džez v šestdesetih s Traneom, Albertom Aylerjem, Ornettom Colemanom in Sun Ra-jem napravilo mističen. Oblastna ritmična podlaga, všečne izhodiščne teme, ki se porazgubijo po hierarhično porazdeljenih solih, iskanje vrhov in mehak pristanek v varno zavetje. Vse skupaj se morda sliši klišejsko in predvidljivo, a ob dosledni izvedbi še vedno deluje. Dejansko je za popolno interpelacijo v klubu ob vseh kozarcih vina manjkal samo še cigaretni dim.


Klavirski dež izpod rok Erlenda Slettevolla je na trenutke kar strašljivo aludiral na Lonnieja Listona Smitha, če ne celo na McCoya Tynerja. Obenem pa ne gre izgubljati besed z basistom Steinarjem Raknesom, ki je v svojem solo vložku tone po strunah dobesedno lovil. Samozavestno dirigiranje idejnega vodje zasedbe, bobnarja Espena Allberga, je pripomoglo k neumornemu tempu, ki se je šele z bisom umirilo, s tem pa tudi izgubilo nekaj svojega žara. Potreba po še kakšnem komadu več je ostala.


Če se zasedba torej na svojih albumih vede vsaj kanček bolj eksperimentalno, pa je bil petkov dogodek predvsem nedvoumen poklon džezu šestdesetih. Na koncertih sicer ne gre iskati tonov, ki niso bili odigrani, a ob tako močno tempiranem šusu bi s strani saksofona Kjetila Møsterja vseeno pričakovali kakšno tako imenovano »prepihavanje« več. Prodornosti njegovemu tenorju in sopranu sicer ne gre oporekati, a »altisimov« se vseeno nismo naslišali.



2 komentarji:

Nina pravi ...

Izvrstno Tit - ma ti kar bruhas besede!

Lepo se mej v Beogradu - komaj cakam tvojo Chicko recenzijo ;)

Nina

Tit pravi ...

Popravek: Kjetil Moster ni vec clan The Core, saksofonist je bil Jorgen Mathisen...

Se opravicujem za nenatancnost in nedoslednost... :S


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory