sreda, 02. julij 2008

Zadnji večer Soć'n Festa

Zadnji večer letošnjega Soč'n Festa je postregel z obilico glasbene dinamike, prodornih aranžmajev ter referenc z robov in sredine godbenega prostora. Damijan Valentinuzzi Group, Erik Truffaz Quartet in francoska brass zasedba No Water Please so razočarali, presenetili in navdušili.



Za ogrevanje je s svojo skupino poskrbel domačin Damijan Valentinuzzi. Mladi trobentač, sicer varovanec znane graške univerze, z izjemo nekoliko starejšega Igorja Bezgeta pa obkrožen s samimi mladimi izvrstnimi glasbeniki, je tej nalogi sledil le deloma. Če s studijskimi posnetki Damijan Valentinuzzi džezu doda neko pronicljivost ali celo kakšen sloj plasti, pa je v soboto s svojo skupino stopil nekoliko vstran in v direktnem džezovskem setu podal le razkosano interpretacijo žanra. Dejstvo, da so na studijskih posnetkih uporabljeni popolnoma drugi ljudje, je navkljub vidno izpiljeni tehnični podkovanosti protagonistov ostalo opaženo. Sobota je bila dan, ko je tudi Coltraneova A love supreme zvenela medlo.



Nepričakovana naloga ogrevanja občinstva je tako padla na pleča Erika Truffaza. V Švici rojeni Francoz je zadnjič obiskal Slovenijo lani, ko si je bilo v Mariboru za smešno nizko ceno možno ogledati predstavitev njegove zadnje plošče Arkhangelsk. Še prej, leta 2005, ko je svet 2. julija mrzlično anticipiral ponovno združitev Pink Floydov na Live Eight, je Erik Truffaz s svojim Ladyland Quartetom razvnemal ljubljanske križanke. Če pa je bila takrat odločitev o udeležbi zaradi navedenih razlogov težka, pa so se po sobotnem koncertu razpršili še zadnji dvomi takratnega izbora. Koherentno izpolnjen nastop, začinjen z referencami od Rapper's delight do Je t'aime...moi non plus, je nedvoumno prikazal zmožnosti elektrificiranega kvarteta. Uvodno otipavanje se je po ugodnem odzivu publike s komadoma Sweet mercy in Bending new corners sprevrglo v popolno penetracijo skozi čutne zaznave občinstva. Da se fender rhodes, električni bas, z efekti podprta trobenta in lomljeni ritmi odlično dopolnjujejo, že od leta 1969 ni nobena skrivnost, Erik Truffaz Quartet pa k temu dodajo še pretečo kombinacijo sladkobne mehkobnosti in kričeče predirnosti. In to v vseh oblikah.



Pozorni poslušalec je v igranju Patricka Mullerja lahko zasledil skrbno odbrane delčke Herbieja Hancocka, Joeja Zawinula, Chicka Coree in celo Raya Manzareka ter Johna Lorda. Fluidnost fender rhodesa se v pravih rokah vedno znova pokaže, kot brezkompromisna, a obenem tako nežna povezovalka registrov. Če k temu dodamo še bosonogo asketsko pojavo Erika Truffaza, ki v skladu s tem ne pove prav nič več, kot je potrebno, dobimo eno bolj iskrenih in prodornih sodobno-tekočnih džezovskih zasedb. Brez popuščanja in z ubrano izbiro bolj razpoloženjskih komadov, kot sta Arkhangelsk in The walk of the giant turtle, so koncert pripeljali do neizbeženga bisa, ki ga je najbolj ušesoslušno obeležila interpretacija že prej omenjenega hita Sergea Gansbourga. Zmožnost neodstopanja od koncepta in skladno s tem ohranjanja visokega in ne ponavljajočega se nivoja izražanja, je napravilo nastop Erik Truffaz Quarteta nepozaben.



S tem pa večer še ni prenehal presenečati. Francoski No Water Please, ki so v naših krajih nastopili prvič, so poskrbeli za enega prijetnejših presenečenj v zadnjem času in s svojimi pihalnimi ter trobilnimi vragolijami dvignili raven dogodka še kanček više. Zasedba sicer obstaja od leta 2000 in se razglaša za nekakšno unplugged skupino, kar ji omogoča nastope takorekoč kjerkoli. V svoj repertoar fantje vključujejo tudi priredbe bolj znanih brass protagonistov, kot so na primer Youngblood Brass Band in New York Ska-Jazz Ensemble. Za potrebe Soč'n festa pa so se za začetek vseeno priklopili na elektriko in šotor, postavljen v športnem parku Brajda, dodobra napolnili s poskakovalno energijo. V žurerski maniri No Water Please ne prenašajo nepremičnin, celo oba bobnarja imata svoje rekvizite obešene kar na ramenih. Ob tem je k brass zasedbi šaljiv dodatek tudi banjo, ki ga Rico sicer kdaj zamenja za električno kitaro. Zanimiv kolektiv, ki je postal pribežališče za glasbenike z vseh vetrov, je publiko držal na nogah vse do druge ure zjutraj, ko so fantje za potrebe bisa celo sestopili z odra in improvizirali kar med občinstvom, s čimer so si zagotovo pridobili še nekaj dodatnih privržencev. Skupina torej, ki si jo velja zapomniti.


Erik Truffaz Quartet - Arkhangelsk



Erik Truffaz Quartet - Sweet Mercy


Erik Truffaz Quartet - Bending New Corners, part I


Erik Truffaz Quartet - Bending New Corners, part II


No Water Please med občinstvom...



Članek je bil prvotno objavljen na RŠ-u

8 komentarji:

Nina pravi ...

Odlicno Tit, kar tako naprej!

Hvala ti tudi za natancno glasbeno dokumentiranje!

Nina

Gaja pravi ...

Razpravljanje o dogodkih je prav posebna umetnost, saj je potrebno najti ravno pravo mero med kritičnostjo in objektivnostjo, hkrati pa moraš biti še zanimiv za svoje bralce. Tit, ti odlično krmariš med vsemi pastmi tovrstnega pisanja in tvoje (no, pa tudi Ninine, da ne bo zamere ;-)) članke vedno z veseljem preberem, saj imam po njih občutek, da sem bila tudi sama del opisanega dogajanja.
Se že vselim novega!
Gaja

Tit pravi ...

Ful hvala za komentar in pojhvalo!!! Vsekakor se trudimo, da je vedno boljse, prostora je se itak tok ogromno za napredovanje...

Drgac pa mislm, da zej ze lohk obljubljam poslastico z Ninine strani... Po tem, kar sem do sedaj uspel prebrati, mi je kar zal, da ni pricujoce zadeve vzela kar za diplomo... That would rise a few eyebrows hehe...

Miha pravi ...

Čau!

Lepo napisana recenzija! Zanima me, če imaš tudi posnetek zadnje skladbe? Gre za Erikovo priredbo Serge Gainsbourgove pesmi Je T'Aime Moi Non Plus. Prosim, sporoči.

Hvala, lp iz Tolmina

Miha V

Tit pravi ...

Cau,

na zalost mi je zmanjkalo placa na kartici, ostalo ga je le se minuto in pol za video in potem sem pac posnel se spust No Water Please med publiko...

To bi bil res ulov, tudi meni je zal, sam kaj cmo...

Lp,

Tit

Tit pravi ...

Pa hvala za komentar!!!

goro pravi ...

Hej Tit, super to!! Sem se končno lotil spremljati vajin blog.
Kar ob tej priliki (niem uspel pogledati, če imata postavljen že kakšen spletni oltar;) pohvalim - sta na pravi poti, delata dobro, kaj dobro... odlično!!
Kar se dotičnega prispevka tiče, se čuti kako zelo si v glasbi, da jo uživaš in resnično preko telesa preportiraš v besedno spletišče doživetja. Res super!
Bem sedaj redno bral. :)
Obema še enkrat bravo!!

Rok

Nina pravi ...

Hvala vam vsem za vase komentarje, pohvale - slednji nama zelo veliko pomenijo, kakopak!

Lep vikend,

Nina


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory