Po skoraj dvaintridesetih letih se je v svoji najbolj udarni in prepoznavni zasedbi na koncertne odre vrnila skupina Return to Forever. Na svoji evropsko-ameriški turneji so se šestega julija ustavili tudi v Beogradu in v skoraj razprodanem Sava Centru obudili vso magijo fusiona ter obenem tudi mlajšim generacijam omogočili, da si prilasti kanček progresivnih sedemdesetih.
Return to Forever, ali v prostem prevodu Vrnitev v večnost, so v sedemdesetih na glasbenem zemljevidu pustili neizbrisen pečat. Iz jazza je po Milesovi elektrifikaciji evolviralo mnogo žanrov, ki so ob pomoči nekaterih bolj rockersko orientiranih avtorjev, kot so na primer Frank Zappa, Nucleus, Soft Machine in Santana popolnoma premešali večino dotedanjih oblik glasbenega izražanja. Vse skupaj se je nato spojilo v eno samo zvrst, in sicer jazz-rock fusion. O sami elastičnosti pojma ne gre slepomišiti, dejstvo pa je, da so bili glavni predstavniki žanra bivši »Milesovi glasbeniki iz skladišča«, poleg Return to Forever še posebej Weather Report, Mahavishnu Orchestra in Headhunters Herbieja Hancocka.
Prvotna zasedba v postavi Chick Corea, Stanley Clarke, Airto Moreira, Joe Farrel in Flora Purim sicer še ne pomeni dokončnega odmika od standardov. Šele po odhodu slednjih treh se prične klasično jazz-rock fusion obdobje. Chicku in Stanleyju se ob nekaj malverzacijah pridružita Lenny White na bobnih ter Bill Connors na električni kitari, kar popolnoma spremeni dotedanjo podobo in zvok skupine. Nastane album Hymn of the Seventh Galaxy, za katerega sicer bobne sprva posname Steve Gadd, ki pa se ne sprijazni z glasbeno usmerjenostjo izdelka in tako namesto njega vskoči Lenny White. Še bolj progresivno očrtano pot pa pomeni zamenjava Connorsa z enim prvih tako imenovanih kitarskih »shredderjev«, Alom di Meolo. Komaj 19-letni Al ob ponudbi za delo v skupini pusti šolo in dekle, ter se ob nejevernosti staršev svojim idolom pridruži na koncertu v Carnegie Hallu. Kompetentno se uspe vključiti v koncept in s to zasedbo nato posnamejo tri albume: Where Have I Known You Before, z grammyjem nagrajena No Mystery in Romantic Warrior. Ti trije LP-ji, poleg v prejšnjem odstavku omenjenih skupin, pomenijo standard za vsakega progresivnega navdušenca, obenem pa ponujajo širok vpogled v vseskozi navdihujoče sodelovanje med takozvanimi štirimi najbolj talentiranimi glasbeniki tistega časa. Leta 1977 pod imenom Return to Forever sicer izideta še Musicmagic in Return to Forever Live: The Complete Concert, a takrat je Chick že odpisal di Meolo in Whitea ter s tem zapečatil usodo skupine.
Ugibanja o tem in onem, prepiri, stare zamere, vse to je danes pozabljeno in klasična zasedba se je v nostalgičnem duhu vnovič zbrala in se odpravila na evropsko-ameriško turnejo.
V Beogradu so prejšnjo soboto na noge dvignili okoli 2500 poslušalcev, kolikor jih sprejme Sava Center. Ob takšnih koncertih je neizbežna prisotnost čustev, ki jih je občinstvo že ob prihodu glasbenikov na oder s stoječimi ovacijami v dobršni meri zlilo iz sebe. V tej maniri se je začel tudi muzikalični del, čigar preludij sta Al in Chick nedvoumno popestrila z nakazovanjem na nekatere komade iz prvega obdobja Return to Forever kot sta na primer Spain in La Fiesta. Vse skupaj se je nato prelevilo v Hymn of the Seventh Galaxy. Gre za kompozicijo, v kateri za razliko od večine kataloga dotične skupine, po besedah Chicka ni veliko prostora za improviziranje. Vsekakor se je tokrat to izkazalo kot zelo resnično, saj se izvedba ni prav nič odmikala od originala. Malček je motil le očitno ne dovolj preizkušen zvok, saj so se klaviature lovile skozi celoten uvoden del, medtem ko se je Al s preveliko intenziteto nizkih tonov na svoji električni kitari boril vse do zaključka koncerta. Po manjši adaptaciji jakosti so nadaljevali z Vulcan Worlds in Sorceress, reprezantivnima skladbama zasedbe z veliko solistično-improvizirajočimi vložki. Vrhunec prvega dela pa je pomenila skoraj pol urna izvedba Song to the Pharoah Kings, skozi katero se je Chick med drugim poigraval tudi z električnimi tablami.
Sledil je manjši premor in menjava električnih instrumentov z akustičnimi. Če smo bili prvenstveno nad Return to Forever navdušeni zaradi brezkompromisnosti pri uvajanju novitet in doslednosti pri kombiniranju klasičnih ter rockersko-jazzovskih navdihov, pa vseeno edini pravi pokazatelj njihovih sposobnosti tiči prav v pričujoči potezi. Vrnitev k instrumentom, s katerimi so odraščali je razbil morebitno monotonost koncerta, hkrati pa ponudil nadroben vpogled v virtuozno igranje vsakega posameznika. Ob preigravanju dveh akustičnih kompozicij, in sicer No Mystery ter Romantic Warrior, so se Al, Chick, Stanley in Lenny izmenjali tudi v dolgometražnih solističnih dialogih s publiko, ki so med slušateljstvom poželi nemalo vzklikov in celo stoječe ovacije. Le nekaj uvodnih tonov di Meolove Mediterranean Sundance je bilo potrebnih za huronski vzklik množice, najbolj pa je navdušil Stanley Clarke, ki je na kontrabasu počel stvari, o katerih glasbeniki še na električnem basu lahko le sanjajo. Ob Chickovem solo vložku sta se skozi izvedbo jazz standarda Summer Night prav potiho vključila še Lenny in Stanley ter nas s tem popeljala v čase, ko so leta 1973 kot trio nastopali v San Franciscu.
Set se je tako raztegnil v prijetno odebljeni dve uri in kot se za takšen bend spodobi, so se Return to Forever poslovili z udarnim bisom. Množica pod odrom je bila do tedaj že na nogah in v pravem pravcatem rockerskem vzdušju je The Duel of the Jester and the Tyrant odmeval prav tako, če ne še bolj sveže, kot leta 1976. Kljub naporni turneji se z energijo ni varčevalo, saj je bilo izmenjavajočih se solističnih stampedov vsepovsod polno. Stari mački so tako poskrbeli za več kot eminenten zaključek večera, ki ga je prav na koncu z zanimivim oznanilom obeležil Chick: »Vidimo se prihodnje leto!«
Intro/Hymn of the Seventh Galaxy
Encore/The Duel of the Jester and the Tyrant, part I
Encore/The Duel of the Jester and the Tyrant, part II
Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent
Return to Forever, ali v prostem prevodu Vrnitev v večnost, so v sedemdesetih na glasbenem zemljevidu pustili neizbrisen pečat. Iz jazza je po Milesovi elektrifikaciji evolviralo mnogo žanrov, ki so ob pomoči nekaterih bolj rockersko orientiranih avtorjev, kot so na primer Frank Zappa, Nucleus, Soft Machine in Santana popolnoma premešali večino dotedanjih oblik glasbenega izražanja. Vse skupaj se je nato spojilo v eno samo zvrst, in sicer jazz-rock fusion. O sami elastičnosti pojma ne gre slepomišiti, dejstvo pa je, da so bili glavni predstavniki žanra bivši »Milesovi glasbeniki iz skladišča«, poleg Return to Forever še posebej Weather Report, Mahavishnu Orchestra in Headhunters Herbieja Hancocka.
Prvotna zasedba v postavi Chick Corea, Stanley Clarke, Airto Moreira, Joe Farrel in Flora Purim sicer še ne pomeni dokončnega odmika od standardov. Šele po odhodu slednjih treh se prične klasično jazz-rock fusion obdobje. Chicku in Stanleyju se ob nekaj malverzacijah pridružita Lenny White na bobnih ter Bill Connors na električni kitari, kar popolnoma spremeni dotedanjo podobo in zvok skupine. Nastane album Hymn of the Seventh Galaxy, za katerega sicer bobne sprva posname Steve Gadd, ki pa se ne sprijazni z glasbeno usmerjenostjo izdelka in tako namesto njega vskoči Lenny White. Še bolj progresivno očrtano pot pa pomeni zamenjava Connorsa z enim prvih tako imenovanih kitarskih »shredderjev«, Alom di Meolo. Komaj 19-letni Al ob ponudbi za delo v skupini pusti šolo in dekle, ter se ob nejevernosti staršev svojim idolom pridruži na koncertu v Carnegie Hallu. Kompetentno se uspe vključiti v koncept in s to zasedbo nato posnamejo tri albume: Where Have I Known You Before, z grammyjem nagrajena No Mystery in Romantic Warrior. Ti trije LP-ji, poleg v prejšnjem odstavku omenjenih skupin, pomenijo standard za vsakega progresivnega navdušenca, obenem pa ponujajo širok vpogled v vseskozi navdihujoče sodelovanje med takozvanimi štirimi najbolj talentiranimi glasbeniki tistega časa. Leta 1977 pod imenom Return to Forever sicer izideta še Musicmagic in Return to Forever Live: The Complete Concert, a takrat je Chick že odpisal di Meolo in Whitea ter s tem zapečatil usodo skupine.
Ugibanja o tem in onem, prepiri, stare zamere, vse to je danes pozabljeno in klasična zasedba se je v nostalgičnem duhu vnovič zbrala in se odpravila na evropsko-ameriško turnejo.
V Beogradu so prejšnjo soboto na noge dvignili okoli 2500 poslušalcev, kolikor jih sprejme Sava Center. Ob takšnih koncertih je neizbežna prisotnost čustev, ki jih je občinstvo že ob prihodu glasbenikov na oder s stoječimi ovacijami v dobršni meri zlilo iz sebe. V tej maniri se je začel tudi muzikalični del, čigar preludij sta Al in Chick nedvoumno popestrila z nakazovanjem na nekatere komade iz prvega obdobja Return to Forever kot sta na primer Spain in La Fiesta. Vse skupaj se je nato prelevilo v Hymn of the Seventh Galaxy. Gre za kompozicijo, v kateri za razliko od večine kataloga dotične skupine, po besedah Chicka ni veliko prostora za improviziranje. Vsekakor se je tokrat to izkazalo kot zelo resnično, saj se izvedba ni prav nič odmikala od originala. Malček je motil le očitno ne dovolj preizkušen zvok, saj so se klaviature lovile skozi celoten uvoden del, medtem ko se je Al s preveliko intenziteto nizkih tonov na svoji električni kitari boril vse do zaključka koncerta. Po manjši adaptaciji jakosti so nadaljevali z Vulcan Worlds in Sorceress, reprezantivnima skladbama zasedbe z veliko solistično-improvizirajočimi vložki. Vrhunec prvega dela pa je pomenila skoraj pol urna izvedba Song to the Pharoah Kings, skozi katero se je Chick med drugim poigraval tudi z električnimi tablami.
Sledil je manjši premor in menjava električnih instrumentov z akustičnimi. Če smo bili prvenstveno nad Return to Forever navdušeni zaradi brezkompromisnosti pri uvajanju novitet in doslednosti pri kombiniranju klasičnih ter rockersko-jazzovskih navdihov, pa vseeno edini pravi pokazatelj njihovih sposobnosti tiči prav v pričujoči potezi. Vrnitev k instrumentom, s katerimi so odraščali je razbil morebitno monotonost koncerta, hkrati pa ponudil nadroben vpogled v virtuozno igranje vsakega posameznika. Ob preigravanju dveh akustičnih kompozicij, in sicer No Mystery ter Romantic Warrior, so se Al, Chick, Stanley in Lenny izmenjali tudi v dolgometražnih solističnih dialogih s publiko, ki so med slušateljstvom poželi nemalo vzklikov in celo stoječe ovacije. Le nekaj uvodnih tonov di Meolove Mediterranean Sundance je bilo potrebnih za huronski vzklik množice, najbolj pa je navdušil Stanley Clarke, ki je na kontrabasu počel stvari, o katerih glasbeniki še na električnem basu lahko le sanjajo. Ob Chickovem solo vložku sta se skozi izvedbo jazz standarda Summer Night prav potiho vključila še Lenny in Stanley ter nas s tem popeljala v čase, ko so leta 1973 kot trio nastopali v San Franciscu.
Set se je tako raztegnil v prijetno odebljeni dve uri in kot se za takšen bend spodobi, so se Return to Forever poslovili z udarnim bisom. Množica pod odrom je bila do tedaj že na nogah in v pravem pravcatem rockerskem vzdušju je The Duel of the Jester and the Tyrant odmeval prav tako, če ne še bolj sveže, kot leta 1976. Kljub naporni turneji se z energijo ni varčevalo, saj je bilo izmenjavajočih se solističnih stampedov vsepovsod polno. Stari mački so tako poskrbeli za več kot eminenten zaključek večera, ki ga je prav na koncu z zanimivim oznanilom obeležil Chick: »Vidimo se prihodnje leto!«
Intro/Hymn of the Seventh Galaxy
Encore/The Duel of the Jester and the Tyrant, part I
Encore/The Duel of the Jester and the Tyrant, part II
Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent
1 komentarji:
Cetudi nism too much fond of jazz fusion, morm priznat, da mi je kar malo zal, da se nism s teboj odpravila v Beograd in udelezila koncerta... "Vecnostni" vsaj niso neki "want to be" postavljaci in instrumentom strezejo kot se sika - ok, vec kot se sika :), ce sledim tvoji recenziji.
Nina
Objavite komentar