ponedeljek, 28. julij 2008

Natural Self: The Art of Vibration

Nathaniel Pearn, ki se skriva pod psevdonimom Natural Self, včasih pa si sposodi tudi producentski nadimek Keno-1, se z The Art of Vibration vrača k svoji matični založbi Tru Thoughts, ki je založila že nekatere njegove krstne single. Vmesni izlet k Breakin' Bread, botrujoč dolgometražnemu prvencu in miksu vplivov za le-tem, je v letu 2006 prinesel tudi nadvse plodno sodelovanje z Benom Lamdinom, človekom, ki sliši tudi na ime Nostalgia 77. Rezultat je bila brezčasna old-school kreacija, ki je za razliko od Nathanielovega izčiščenega prvenca delovala bolj sočno in žvečljivo. Od tu v strukturnem smislu novi album tudi največ črpa, saj je pristop na njem jasnejši, bolj umeščen. Glavne odlike Nathaniela pa so vseeno njegove produkcijske zmožnosti, kar dokazuje tudi njegov natrpan studijski urnik. A tudi to se lahko pokaže kot dvorezen meč.


Frekvenca izidov je v zadnjih letih pri založbi Tru Thoughts strmo narasla. Po vsej verjetnosti gre to dejstvo pripisati predvsem Gillesu Pettersonu, ki je leta 2005 založbo razglasil kot najboljšo tistega leta ter jo s tem nedvomno spodbudil k širitvi svojega funky-soul-deep-broken-jazzy-hip-hop generičnega repertoarja. Dom producentov in glasbenikov, kot so Alice Russell, Quantic, Belleruche, Nostalgia 77, Bamboos in še koga, poleg tega pa odskočna deska Bonoba, danes enega bolj prepoznavnih obrazov večje Ninja Tune, se je Tru Thoughts pokazala za preroškega znanilca vseh mogočih začimbnih mešanic. Ob tem pa je treba poudariti, da od te ideje z vsakim novim izidom prav nič ne odstopa in brez sramu lahko trdimo, da je paleta vedno prihajajočega materiala vsaj v zvokovnem smislu dokaj predvidljiva. Gre za nekakšno ogromno družino, kjer je večina znotraj že nekje z nekom sodelovala, če pa še ni, bo pa kmalu. LP prvenec Natural Self pri dotični založbi se torej komplementarno umešča med dosedanje izide letošnjega leta, ki z ne tako različnih koncev prelivajo generične juhice v sodobno nastrojene mineštre, ki na koncu dneva pustijo v ustih prilično enak okus.


Če se je Nathaniel od Bena kaj naučil, je to definitivno koncept. O tem priča tudi identičen naslov uvodnega komada z njune kolaboracije, ki nedvoumno aludira na konceptualno zasnovo vrstnega reda skladb. Edina razlika je v tem, da nam prvi ni obljubljal kaj dosti, drugi pa mnogo. Pri obeh pa se tako imenovani Introduction kasneje prelevi v svoje nasprotje. Eshatološko temačni začetek The Art of Vibration sodi med tiste velikopotezne napovedi, ki kakršnokoli nadaljevanje že v naprej oropajo možnosti polovičarstva. A na žalost se vse prepogosto zgodi ravno slednje. In čeprav so za udobnejšo dobrodošlico v sicer spretno voden album uporabljena med drugim tudi godala, že tretji komad The Rising, ki je sicer prej izšel tudi kot single, daje slutiti enoličnost tega vodenja. Na prvi posluh se sicer zdi, kot da vsaka skladba uhaja v svoje ozadje, vendar pa po večkratnem poslušanju ravno to ozadje preide v ospredje in s tem zapečati navidezno raznolikost. To se tako v strukturnem, kot zvokovnem smislu lepo sliši v dveh s sambo ozaljšanih komadih, ki sledita že omenjenemu The Rising.


Vmesni člen v bolj downtempo obarvano drugo polovico plošče sicer več kot uspešno zapolni MC Abdominal, čigar izpoved z nekaj pihalnimi poudarki spremlja posrečena bas linija, a vseeno se je težko znebiti občutka, da Nathaniel vseskozi sklada eno in isto temo. Prehodi iz pihalnih aranžmajev v sintesajzerske zvoke in efekte so enostavno premehki, da bi pustili močnejši vtis. Tudi zadnje tri skladbe celotnega albuma ne odmaknejo od neobveznega, skoraj ambietalnega izdelka, ki vas bo le stežka pripravil do pritrkavanja po mizi ali čemurkoli že. Dejansko se presežki slišijo le v kolaboracijah, ki tudi tu ne manjkajo. Ob že omenjenemu MC Abdominalu, so nastanek ploščka med drugimi pospremili tudi kitarski vložek Bena Lamdina in vokali Andreye Triane.


Gre torej za tipičen angleški album, sicer temačnejši in v nekem smislu odločnejši, kot prvenec Let Peace Be The Ruler iz leta 2006, a vseeno album, ki se boji lastne identitete in se zato s konvencionalnejšimi produkcijskimi prijemi ovije v vatast ovoj. Lahko pa sodi kot dokaz tesnega sorodstva med funkom, hip-hopom in soulom, saj znajo v tem kontesktu vsi trije izpasti povsem identično.


Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent, ploščo pa si lahko v celoti poslušate v Tolpi Bumov 2.8.2008 ob 19:00 prav tako na Radiu Študent.



Prvi single iz plošče, imenovan The Rising; vokal prispeva Andreya Triana


nedelja, 27. julij 2008

In kje je Batman?

Imeli smo film noir in blondinko, imeli smo akcijo, imeli smo mit, imeli smo še nenadkriljivo glasbo s Princeom in imeli smo Jokerja. Oziroma Jackota. Vrnitev je šla še globlje v podzemlje, v kanalizacijo. Danny je pokazal svoj pravi obraz, Christopher Walken je, kot v vsaki svoji vlogi, poplesaval z mrkim izrazom na obrazu, pravim mačkam pa se tako in tako nihče ne more upreti. Pustimo sedaj ob strani medle poizkuse in vmesne sumljive izlete, od katerih je razvrednotenje lika netopirja doživelo vrhunec s kostumografijo v Batman & Robin. Slabše se res ni moglo končati.


Rešitev je prišla v obliki ameriškega psiha in režiserja, ki je svetu dal misliti z Mementom, v slogu Hollywooda pa priredil še Nespečnost. Christopher Nolan sicer ni Tim Burton, a to tudi noče biti. Za ponovno pomračitev Batmanove identitete ga je moral prestaviti na začetek. Kako ne, nadaljevanje bi ga pripeljalo kvečjemu k italijanskemu porniču s klišejsko-družbeno-psihološko-stigmatiziranimi liki, ki jim pač ne bi preostalo drugega kot, da se nategujejo med sabo.


In Batman se je končno vrnil v svoji davno pozabljeni podobi. Ter začel. Nolan nas je poučil, da je bil Batman na začetku praktičen, šele potem mu je bilo mar za estetiko. Iskreno, komu je bil tisti avto zares všeč? Koncept, ki se mu ni mogel upreti niti zadnji/prvi James Bond. »Does it look like I give a damn?« Iskanje samega sebe se pač ne da zapakirati, ker se dogaja znotraj. Tja Nolan Batmana tudi popelje in ne glede na motečo prisotnost nežnejše polovice vedno prisebnega Tomcata je film vnel duše iskrenih fenov in zažgal temelj netopirjevega jaza, dvorec njegovih staršev. Želja po uvidu rojstva Jokerja je prišla skoraj tako samoumevno, kot pozitivna samoocena dela nekega ministra.


Brez olepšav in vsega podobnega. Šov resnično pripada Jokerju. Heath je pač naštudiral Jackota. Vzel si je čas tudi za Izžarevanje in celo za Bolje ne bo nikoli. Ne verjamete? V resnici je pravi Joker Jacko in Jacko pravi Joker. Kdor tega ni bil pripravljen sprejeti, mu pač vloge ne bi dodelili. »Have you ever danced with the devil on a pale moonlight?« Heath Ledger več kot očitno je. In to se mu je maščevalo. Ampak ostal bo v naših spominih. Pri vrtoglavih vložkih in sposobnemu režiserju so pač igralci tisti, ki lahko zafurajo film. Ali pa ga držijo pokonci. In Heath je Jokerjeve zrelejše zametke oplemenitil še s pravo mero situacijsko-komičnih mimičnih izletov, ki so, roko na srce, prava osvežitev v primerjavi z neizraznim Christianom Baleom. Ampak v resnici sploh ne gre za Batmana. Ker Batman je veliko več kot junak. Batman je mesija, ki sprejme nase križ mesta, ker Batmana je potrebno sovražiti, da ga lahko ljubiš. In zanimivo, prav tako je tudi z Jokerjem.


Joker si sposodi Aarona Eckharta aka Harveyja Denta aka Two-Facea, da dokaže, kar nam je sam Aaron nekoč že dokazal. Da moramo kaditi, ker to sodi v kontradiktornost človeške narave, v njeno dvoličnost. Vsi smo dvolični, razen seveda Jokerja in Batmana. Kdor je čist kot papež, mora pač umreti, ker ne sodi v ta kontekst. Ker ne sodi v nikakršen kontekst. Celoten Gotham namreč ilustrira socialni eksperiment, v katerem v resnici vsi živimo, ilustrira absurdno živost tuzemstva, ki nikoli ne bo postalo onstranstvo, ker tam ni denarja, za pridobivanje moralnih vrednot pa se ni vredno tepsti. A prav zaradi tega je tuzemstvo tako zabavno, tako predirno, celo tako spektakularno. Prav zaradi tega sta Joker in Batman tako lucidna odseva današnje družbe, ker dobrih in slabih tudi v resnici nikoli ni bilo. Ko je spektakla konec, grejo pa tako vsi domov. In seveda ne v onstranstvo. »You either die a hero or you live long enough to see yourself become the villain.«


Christopher Nolan zelo dobro šteka stripe. Šteka, da je po Sin Cityju za dober prizor v avtu potreben človek z zmaličen obrazom in z jasno določenim ciljem, ciljem, ki poslužuje sredstva. »I don't know about you but I'm having a ball!« Saj se spomnite. Šteka, da o usodi vedno odloča met kovanca. Šteka, da je človek zmožen iti preko tega. »He wasn't as lucky as you.« »Who?« »Your driver.«


Enigma privlačnosti Batmana je ravno v mračnjaškem potrošništvu, nikoli izpolnjeni ljubezni in konec koncev v spoznanju, da smo vsi Batmani in vsi Jokerji. Vsi smo kreacije, a hkrati roboti družbe, vsi smo Rick Deckard in Roy Batty. Metaforična večznačnost skozi izjemno naracijo in dramaturškimi obrati predstavlja malo morje aplikativnih zmožnosti, ki v duhu postmoderne poučujejo gledalca o nesmiselnosti opredeljevanja ter preprijemanja opornih točk. Ker znotraj vsakega izmed nas tudi zares ne obstajajo.



petek, 25. julij 2008

Sunkoviti odmevi beatniškega brbotanja

Zgodnja petdeseta so bila čez lužo vse prej kot družbenokulturno razgibana. Bolj kot h gatsbyevski eri radoživosti in čezmernosti so se nagibala k uniformnosti, dolgočasnosti, zadušljivosti, na trenutke pa, spričo histeričnega Josepha McCarthya in hladne vojne, celo k precejšni paranoji. Dominantna kultura postvojnega ameriškega obdobja si je na vse pretege prizadevala zagotoviti občutek predvidljivosti in varnosti pred ti. »rdečo nevarnostjo«. Divjo drugačnost so zamenjali poštirkani cadillaci, kratkotrajno medvojno sproščenost in porajajočo emancipacijo žensk so pregnala dolga krila z oprijetim životcem, baby boomerstvo in posteljne živahnosti premnogega mladega Američana – ta se vrne s fronte druge svetovne vojne in po dolgih mesecih vnovič ugleda silhuete mamljivega ženskega telesa - pa stroga, »retro« viktorijanska seksualna etika, pocukrana retorika v slogu družinske serije I love Lucy (1951 -1957) in asketska delovna etika. Toda beatništvo, kot ena prvih medijsko reprezentiranih subkultur na Zahodu, s svojo romantično etiko, ničejansko dionizično držo, eksperimentiranjem z identitetami, bohemskimi življenjskimi slogi ter dekonstrukcijo takrat uveljavljenih diskurzov o telesu, predstavlja kulturno reakcijo na tradicionalne vrednote in norme ter tako ponudi radikalno alternativo takratni ameriški družbi težke moderne - ta deluje po principih veberjanske racionalnosti in taylorističnega tekočega traku - s čimer nenazadnje dokazuje, da trajektorij moderne poleg modernizacijskih procesov racionalizacije ekonomskega življenja, akumulacije dobrin in investiranja v prihodnost, vsebuje še druge fenomene: hedonistične subkulture, ki se upirajo nekaterim vidikom modernosti, zlasti asketskim oziroma strogo racionalističnim vzgibom.

Skovanko »beat generacija« naj bi domnevno okoli leta 1948 skoval Jack Kerouac, s katero je opozoril na navezo s piscem Johnom Clellonom Holmesom, ki je v New York Timesu kot eden prvih pisal o beatništvu, prav tako pa je objavil zgodnje delo »beat generacije« s pronicljivim, a preprostim naslovom »Go«. Pridevnik beat je kot prvi uporabil Herbert Huncke, pri čemer se izraz nanaša na nekaj, kar je utrujeno in zastarelo. Jack Kerouac pa je bil vendarle tisti, ki je pričujočemu pridevniku pripel pomen igrivega in veselega, začinjenega s Kerouacovo ljubeznijo do jazza. Mozetič v spremni besedi Ginsbergove pesniške zbirke Blebetanje neskončnosti pravi, da naj bi beseda beat, kot jo formulira romanopisec Kerouac, konotirala tri pomene: sprva naj bi šlo za glasbeni poudarek oziroma poudarek pri jazzovskem ritmu, nanašajoč se na pisalni stroj – po Kerouacu, pač jazzovski pisalni stroj. V družbenopolitičnem kontekstu naj bi se beat nanašal na nekoga, ki je s strani večine stigmatiziran, kar pa še ne pomeni, da je na robu družbenega dogajanja. Prav nasprotno. Sodeč po beatniški filozofiji je v samem epicentru družbenih vrtincev. Ali kot samozavestno zapiše Clellon Holmes: »Beatniški pomeni biti na dnu svoje osebnosti in gledati navzgor« (Holmes v Mozetič, 1997: VI). Zadnja, tretja konotacija beata, pa naj bi po Ginsbergu referirala na »beatitude«, držo nedolžnosti in nekakšno lahkotno blaženost hipsterjev z angelskimi glavami, ki gorijo za starodavno nebeško združitev.

Kanonični pisci »beat (pridevnik beat ima v angleškem jeziku širok diapazon pomenov: »udarjati«/»udarjanje«/»udarjen«, »tolči«/»tolčenje«/»potolčen« do bolj prenesenih pomenov kot »skrivnostnost«, »pritajenost«, »podtalnost«) generacije«, Jack Kerouac, Allen Ginsberg in William S. Burroughs, so se spoznali v New Yorku: Kerouac, Ginsberg in Burroughs v '40 letih, kasneje pa se jim pridruži še Gregory Corso. V sredini '50 let se je skupina razširila na ti. sanfranciško renesanso, ki pritegne zanimanje širše javnosti, ob čemer pesnik Eberhart v New York Times Book Review navede, da se na pesniških recitalih – ti potekajo večkrat tedensko - zbere na stotine ljudi, starih med 16 in 30 let, na katerih sodelujejo domala prav vsi udeleženci, beroč poezijo, ki je dokončno prerasla tradicionalno »whitmansko« pesniško izročilo. Hapenningi poezije vključujejo tudi posameznike kot so Ferlinghetti, K. Rexroth, G. Snyder, L.Welch, ki sicer niso veljali za osrednje ustvarjalno jedro beatnikov, vendar so bili izjemno pomembni pri vzpostavljanju intelektualnega beatniškega okolja, obenem pa so zagotavljali nenehen vir umetniškega navdiha prenekateri beatniški literarni zvezdi. Muze na beatniški sceni, ki so neskončno fascinirale in navduševale, so bile zlasti Herbert Huncke, Hal Chase ter Neal Cassady, pri čemer se nad zadnjim navdušujeta tako Kerouac kot Ginsberg, naredita pa ga tudi za osrednjega literarnega protagonista na njunih ustvarjalnih literarnih popotovanjih.

»Na cesti« je v marsičem avtobiografski roman, ki ga je Jack Kerouac ob dobršni meri kofeinskih in benzedrinskih injekcij spisal v manj kot mesecu dni. Kerouacova metafora o brezmejni svobodi in iskreni, brezpogojni mladostniški afirmaciji igrivo radostne življenjske strasti, je izrazito dinamična in iskrena, s prodornim ter nezakompliciranim jezikom, ki zvesto sledi naslovu romana. Sproščena literarna forma, ki aludira na sunkovite in sinkopirane jazzovske ritimične strukture in dnevniško popotniške zapise, Kerouacu omogoča, da doseže kar najbolj neposreden stik z bralstvom, obenem pa z izbiro tovrstne literarne forme lucidno izpriča beatniško življenjsko filozofijo. Natipkan na štirideset metrov dolg trak, v izogib prekinjanju miselnega valovanja z vlaganjem listov v pisalni stroj, sledeč Kerouacovem motu, da je prva miselna asociacija vedno najboljša, je roman pravi poklon idealističnim mladim duhovom, ki se nočejo ali pa ne morejo sprijazniti s kulturno zapovedanim konformizmom družbenega okolja, v katerem je prostor zgolj za popačen mit ameriških sanj, zverižen v golo materialistično grabežljivost kapitalizma težke moderne. Preden je postal zvezda, je Kerouac sicer bolj kot ne životaril, potoval po ZDA in vestno zbiral gradivo za svoje romane. Navkljub začetni neopaženosti in relativni zapostavljenosti s strani založnikov, Kerouac vseeno vztraja, tudi na prigovarjanje svojih zvestih prijateljev, zlasti Ginsberga. Prav ta je prepričal profesorja z nekdanje univerze, da je Kerouacu našel založnika za roman »The Town and the City«, s katerim je sicer dobil priznanje ožje literarne javnosti ne pa tudi širšega kroga bralcev. Vsesplošni preboj mu uspe leta 1957, ko mu v New York Timesu objavijo kritiko njegovega, zdaj že kultnega romana, »Na cesti«. Z romanom, s katerim se je identificirala cela plejada raznoraznih obstrancev, pisateljev, pesnikov, glasbenikov in intelektualcev, je Kerouac postal slaven tako rekoč čez noč. Tako začne iz svoje popotniške malhe unovčevati številne rokopise in zapise, piše kolumne ter - neznosno pije, kar gre najbrž pripisati nenadni medijski pozornosti, ki Kerouacu ni kaj prida odgovarjala… Kerouac začne psihično in telesno propadati. Z zadnjimi zdihljaji osebnostnega upora proti samodestruktivni odvisnosti se leta 1961 skuša izviti alkoholni omami - odide živet v Big Sur. A alkoholni draž je močnejši... Tako se vrne v San Francisco, vnovič v mačehovski objem pijače. Iz te izkušnje se izjedri Kerouacovo zadnje veliko delo, roman »Big Sur«. Star komaj sedeminštirideset let, Kerouac umre kot živa legenda, v letu Woodstocka… Simbolni oče zapusti svoje otroke v poletju ljubezni, četudi se jim odreče že prej – Kerouac je bil namreč zaradi močnega materinega vpliva politično izjemno konzervativen; ko so beatnike zamenjali hipiji, je z užitkom nastopil proti vsemu, za kar so se slednji zavzemali. Kakorkoli že, Kerouac je z romanom »Na cesti« postal oporoka ti. beat generacije, ne da bi si to – podobno kot Bob Dylan – tudi zares želel. Pričujoče delo v marsičem prvovrstno zakoliči nekatere temeljne linije ameriške popularne kulture: od izmuzljive afinitete do »Route 66« cestnih popotovanj do družbeno-kulturne opozicijske drže, ki jo nasledijo kontrakulture revolucionarnih šestdesetih let 20. stoletja. Poleg romana »Na cesti«, Kerouac izda še odlične romane »The Dharma Burns«, »Big Sur« in »Visions of Cody«.

Allen Ginsberg, še en ustvarjalec v vrsti beatniških literarnih zvezd, kot meteor prileti na literarno sceno tistega časa. Ginsbergu, ki mu v otroštvu ni bilo lepo, mama mu je namreč že zelo zgodaj zbolela za hudo obliko paranoje, oče, tudi sam pesnik, pa se ni mogel sprijazniti ne s sinovo ekscentrično pesniško govorico ne z njegovim bohemskim življenjskim slogom, življenje spremeni njegov terapevt, Phillip Hicks, potem ko mu zastavi dve zelo enostavni vprašanji: »Kaj bi radi delali? Kaj si pravzaprav sploh želite?« Ginsberg mu med drugim odgovori, da si želi pisati poezijo, da želi »zgolj literarno in mino mestno puščavniško življenje« (Ginsberg v Mozetič, 1997: IX). Nakar Hicks odvrne svojemu pacientu: »Kaj potem še čakate?« Dejansko Ginsberg potem zaživi novo življenje, pusti službo, dekle, išče sebi lasten tip ljubezenskega razmerja, ne oziraje se na zapovedane družbenokulturne norme, predvsem pa piše in išče zanj ustrezno verzno obliko, pa tudi možnost dotikov in dotikanj z mističnim. Ko Ginsbergu le uspe najti primerno verzno formo - pri tem ga inspirira ritem improviziranega jazza oziroma Kerouacovo raziskovanje odnosa med ritmoma poezije in jazza - izda leta 1956 pesniško zbirko »Tuljenje in ostale pesmi«. Z očitnimi primesmi Whitmana, Blaka, Williamsa ter nekaterih filozofskih in religioznih sistemov, zlasti budizma, s šokantnim, toda vulgarno iskrenim »Tuljenjem«, pretrese ožjo kot tudi širšo javnost – ob prvem branju pričujoče pesmi so lastnika »City Lights Books«, Lawrenca Ferlinghettija, aretirali zaradi prostaške in perverzne obscenosti njegovega pesniškega gosta. »Tuljenje«, morda najbolj znano Ginsbergovo delo, je emocionalna sestavljenka grotesknih pridevnikov, dolgih verznih stavkov, postavitve nesorodnih besed, ki naj bi sprožile občutek praznine, z namenom bralčeve zapolnitve le-teh s svojimi občutenji, po vzoru Brechtovega potujitvenega učinka. »Tuljenje« je tuljenje v svet neskončne praznine, ki ga definira oropanost vizij, odsotnost avtentičnih odnosov in posledično zatekanje k umetnemu produciranju mističnega in vizionarskega, k »jeznim fiksom«. Ginsberg se od svojih predhodnikov, v mislih imamo zlasti Whitmana, razlikuje predvsem v tem, da v njegovih pesmih, sledeč historičnemu momentu, v katerem živi, ni več prostora za vizije oziroma za eno vizijo ne pride več nobena druga. Človeku ostane le še mučen občutek neskončne praznine, ki jo je moč zapolniti zgolj z sprijaznitvijo o končnosti materialnega sveta (Mozetič, 1997: XXII). Leta 1997 Ginsberg umre, star sedemdeset let, kot priznan pesnik, ki je od nekdaj zavračal institucionalizacijo svojega literarnega opusa.

»Videl sem najboljše ume svoje generacije uničene od norosti,
sestradane, histerične, gole,
kako se ob zori vlačijo skozi črnske ulice, išoč jezni fiks,
hipsterji z glavami angelov, hrepeneči za pradavno nebeško
povezavo z zvezdnim dimom v mašineriji noči…«

Tuljenje, Allen Ginsberg, 1956

William Seward Burroughs se kot najstarejši v beatniškem krogu rodi leta 1914 v Saint Louisu v Missouriju, kjer se kasneje sreča z Davidom Kammererom, ki odigra pomembno vlogo v Burroughsovem intimnem življenju, prav tako pa nastopi kot vezni člen med njim, Kerouacom in Ginsbergom. Življenjske poti znamenite beatniške trojice se prekrižajo leta 1943 na Univerzi Columbia, pri čemer drug drugega, v toplem prijateljskem vzdušju, vzpodbujajo k živopisni literarni ustvarjalnosti. Nedvomno kontroverznega Borroughsa - že kot otroka so ga privlačili obskurni literarni liki - vseskozi navdušujejo nenavadni, ekscentrični življenjski slogi, eksperimentiranje z drogami, odvisnosti od le-teh pa mu tudi niso bilo tuje. Četudi se šola na prestižnem Harvardu in ima vso finančno podporo staršev, vseskozi prezira elitneže vseh sort, bolj ga vleče k sumljivim tičem z družbenega dna. Strast do novega, eksotičnega, nevarnega in onkrajnega ga vodi na različna potovanja, svoje najslavnejše delo, Goli obed, pa napiše v maroškem Tangierju. Slednjega Burroughs izda v Parizu, na več preglavic pa naleti v ZDA, kjer mu zavoljo brezkompromisne drže in artikulirane neposrednosti oziroma »prostaštva in obscenosti« – roman namreč zelo odkrito razgrinja kruta protislovja sodobnega vsakdana, ki ga producira množična kultura v demokratičnih kot tudi totalitarnih družbah – sodijo, v njegov bran pa stopita Allen Ginsberg in Norman Mailer. Po sodnem procesu, ki kontraverznemu piscu prinese medijsko pozornost in priznanje, Goli obred pa mu oblasti vendarle dovolijo objaviti, Borroughs napiše še tri romane: The Soft Machine(1961), Ticket that got exploded (1962) in Nova Ekspres (1964), prav tako pa izda še korespondenco z Ginsbergom in anatologijo Dead Fingers Talk. Osrednji Burrroughsovi zanimanji vseskozi ostajata foucaultjevski vprašanji nadzora in kontrole, najbrž tudi zavoljo Burroughsevega zasebnega življenja, saj je slednji na lastni koži občutil, kaj pomeni biti drugačen v družbi, ki je izrazito tabuizirala homoseksualnost oziroma vse, kar je kakorkoli odstopalo od uveljavljenih družbenih norm oziroma konceptov »normalnosti«. Burroughs, čigar vpliv se kaže pri piscih kot so Thomas Pynchon, J.G.Ballard in Irwine Welsh, z Golim obredom pa napove literarni žanr cyberpunka, je bil izredno dejaven skozi celo življenje: sodeloval je namreč s številnimi znanimi glasbeniki, pogosto je slikal, pisal filmske scenarije, režiserju Cronenbergu pa je celo pomagal pri izdelavi scenarija za film z istim naslovom. William Seward Burroughs kot kulturna ikona umre leta 1997 v Kansasu, star triinosemdeset let.

Z vidika današnjega časa so beatniki izjemno zanimivi zaradi stilističnih kot tudi idejno nazorskih inovacij, prav tako pa so nepogrešljivi pri zgodovinski analizi popularne kulture oziroma elementov, ki so pripomogli k oblikovanju širše ameriške kolektivitete po drugi svetovni vojni. V marsičem pričujoča subkultura naznanja tektonske kulturne spremembe v šestdesetih letih, ki smo jim nenazadnje priča tudi v svetu družboslovja in humanistike, z epistemološkim prelomom v teoretskih kot tudi metodoloških raziskovalnih pristopih. Beatniki lucidno izpričujejo nezadovoljstvo in duhovno dezorientiranost prenekaterega mladega Američana, mladih »varuhov v rži«, v času vzpona »Pax Americane«, v katero je vgrajeno temeljno protislovje: na eni strani se cedita mleko in med, na drugi strani pa posameznikov vsakdan grabi paranoično stanje permanentnega strahu pred jedrsko apokalipso, izbrisom človeka z obličja Zemlje, tesnoba pred planetarno kataklizmo. Beatniško brbotanje ima nedvomno pomembne družbeno-kulturne konsekvence, pri čemer je potrebno izpostaviti zlasti poskuse liberalizacije tradicionalno tabuiziranih področij kot so spolnost z vsemi svojimi variacijami, položaj najrazličnejših manjšin - od žensk, gayev in lezbijk, do destigmatizacije etničnih manjšin – ekološka vprašanja, predvsem pa beatniki ne ustvarjajo zaprti v sive, zaprašene slonokoščene stolpe, temveč njihova ustvarjalnost vre z ulic ameriških mest, vrtov in parkov univerzitetnih campusov. Kot tako, beatništvo ne predstavlja zgolj vročičnega upora proti času, v katerem se je znašlo, temveč gre obenem tudi za literarno gibanje, ki mu je uspelo prelomiti z zatohlim akademskim modernizmom in tako pomagalo utrditi prepričanje, da literatura ni zgolj stvar ozkega kroga posvečenih izbrancev. Ali kot v romanu »Na cesti« zapiše Jack Kerouac: »Everything belongs to me because I am poor«.


Reference:

Mozetič, U. (1997): Allen Ginsberg, Blebetanje neskončnosti. KUD, Ljubljana.
Kerouac, J. (1967): Na cesti. Lipa, Koper.
Stankovič, P. (1998): Luknje v modernosti: bohemski življenjski stili. Družboslovne razprave, letnik 14, str. 34 – 47.
http://en.wikipedia.org/wiki/Jack_kerouac (23.7.2008).
http://en.wikipedia.org/wiki/Beat_generation (23.7.2008).
http://www.radiostudent.si/article.php?sid=3222 (23.7.2008).
http://razgledi.net/blog/2007/08/19/jack-kerouac-on-the-road/ (23.7.2008).



The Source - Johnny Depp kot Jack Kerouac


Jack Kerouac bere "On the Road"


Intervju z Jackom Kerouacom


Allen Ginsberg: "Tuljenje"


Allen Ginsberg: "America"


William Burroughs o svoji tehniki "cut ups"


David Cronenberg: "Naked Lunch"

torek, 22. julij 2008

Sazas zarubil AKD Izbruh v Kranju


Najbogatejše slovensko društvo SAZAS, za katerega več ali manj vsi Slovenski kulturniki, avtorji, skladatelji, glasbeniki in organizatorji že leta in leta menijo, da ne deluje pošteno do izvajalcev nekomercialnih del, prav tako pa tudi do organizatorjev tovrstnih prireditev, se je 18.7.2008 obesil na račun Alternativnega kulturnega društva Izbruh. Prilastili so si 7963 evrov, ki so bili namenjeni za izpeljavo neglasbenih projektov v letu 2008. Menimo, da so lopovi odigrali dokaj grdo potezo, ki je tudi pravno vprašljiva, saj društvo ni prejelo nobenega uradnega obvestila o izvršbi odvzema premoženja. Stanje društva trenutno pa je takšno, da sedaj ne moremo plačati, za več kot 5000 evrov računov, ki so se nabrali od letošnjega leta.

AKD Izbruh deluje v Kranju že 7 let in vse od začetka prireja razne prireditve, ki ne morejo biti prijavljene kot javne, saj prostori v katerih se izvajajo le-te zaradi denacionalizacijskega postopka ne morejo biti javni, zato tudi boikotiramo SAZAS itd…Društvo v njih deluje vsa ta leta brez vode, elektrike (danes že skoraj osnovnih človekovih pravic) in kakršnihkoli pravnih pooblastil, izključno v dobro obstoju in razvoju alternativne kulture v Kranju, na Gorenjskem, Sloveniji. Naša dejanja podpira več kot 3000 občanov Kranja ter več tisoč somišljenikov širom Slovenije in celega sveta. Izbruhov kulturni bazen je eden izmed zelo aktivnih in večjih kulturnih centrov v Sloveniji. Od drugih se razlikujemo po tem da naše delovanje temelji na prostovoljni, brezplačni, minus profitni, družbeno koristni osnovi, katero finančno podpirajo predvsem podporniki in podpornice, člani in članice, tovariši in tovarišice, ki se strinjajo, da Kranj kot tretje največje mesto v Sloveniji, kakor tudi Slovenija sama, potrebuje tovrstne kulturne centre. V manjšem obsegu dobivamo podporo tudi preko javnih razpisov Mestne občine Kranj, predvsem za razne projekte (delavnice, izobraževanje, itd.), najem agregata in nafto za izpeljavo raznih drugih prireditev.

Naše prireditve vključujejo nastope nekomercialnih glasbenih skupin, ki se na noben način ne strinjajo, še manj pa potrebujejo združenja SAZAS, kakor tudi ne obstoječe zakonodaje o avtorskih pravicah. Vsa njihova dela so NO COPYRIGHTS, bendi pa so še veseli, če jim kdo zapeče 100 cdjev, njihovega dela ter ga razdeli med prijatelji itd.. Ti koncerti so včasih obiskani z 10. ljudmi in komaj zberemo bendu, da ima za nekaj litrov bencina. Za Sazas pa je to javna prireditev, ovrednotena isto kot Bijelo Dugme v Beogradu, in zakon pravi da je treba plačati tudi njemu.

Organiziramo tudi koncerte glasbenih skupin, ki so člani tega združenja, (saj je v Sloveniji pri založbam, distribucijam, proizvajalcam cdjev(Racman) pogoj to članstvo, nemoreš se izogniti temu.) in kateri prihajajo nastopat zgolj v podporo obstoju in razvoju kulturnega centra Izbruh, ne pa polnjenja računa redkim priviligiranim na Sazasu, saj so tudi te skupine v slabih odnosih z njimi, ker jih SAZAS ne izplačuje in ko mi organizatorji izplačujemo honorarje njim, jih izplačujemo neposredno po koncertu direktno avtorjem v roke ali prek banke.

Davkoplačevalski denar, ki nam je bil s strani SAZASA na agresiven in sleparski način zaplenjen ob pomoči sodnega aparata, je bil namenjen javnim družbeno koristnim projektom,(AKADEMIJA IZBRUH-brezplačno izobraževanje, itd…) katerih izvedba je sedaj vprašljiva, če ne že onemogočena in kako lahko država to dopušča, da bo zdaj neko brezplačno izobraževanje za ljudi viselo na nitki, medtem pa bo SAZAS s tem denarjem izplačal plače, delavcem, da bodo lahko uživali nekje na morju.

Menimo da se morajo začeti odštevati SAZASovi dnevi in če smo vsa ta leta nekomercialni kulturniki, kulturnice, avtorji, avtorice, organizatorji itd,…pljuvali po njemu je zdaj zadnji čas, da stopimo skupaj in na radikalen način, konkretno že odpravimo to nadlogo v naši državi, tako da nas pustijo na miru, kot da nas ni.

Sami pa naj se naprej ukvarjajo in tržijo eure z Rebeko Dremelj, Turbo Angels, Heleno Blagne in podobnimi.


Za 8000 evrov (za kolikor je bil AKD oškodovan) povprečen državljan/ka Republike Slovenije dela približno eno leto, nekateri tudi dve. AKD Izbruh bi za ta denar lahko izpeljal vsaj 100 brezplačnih kulturnih prireditev. To kar se je nam zgodilo, se dogaja tudi drugim kulturnikom, vprašanje pa je koliko časa bomo še dopuščali tem barabam, lopovom in sleparjem, da nas tlačijo v isti drek kot zabavljače in tiste organizatorje prireditev, katerim je na prvem mestu zaslužek!?

Pozdrav iz Bazena-Kranja, smrt fašizmu in sklic za boikot SAZAS-a. v dobro še boljšem in večjem razvoju alternativne kulture v Sloveniji, katero nebo oviral SAZAS.

ALTERNATIVNO KULTURNO DRUŠTVO IZBRUH

21.7.2008

petek, 18. julij 2008

Že petnajst let Metelkove - "Mete"

Poziv za oblikovanje celostne podobe 15.obletnice Metelkove


Bliža se 15.obletnica Metelkove, praznovali jo bomo od 10. do 13.9.2008.

Pozivamo vse oblikovalce in ostale nadebudneže, ki imajo voljo, da do 31.7.2008 na info@metelkova.org pošljejo svoje okvirne ideje za celostno podobo dogodka.

Od oblikovalca se pričakuje:
• izdelava plakata oz. zloženke s programom
• predloga za priponko (po domače beđ)
• predloga za tisk majic
• slogan (oz. nek udaren napis)

Vabljeni tudi vsi, ki niste oblikovalci, pa imate kakršnekoli ideje za slogan na temo Metelkove in/ali 15. letnice Metelkove (kratko in udarno; za na majice in plakate), da ga prav tako pošljete na isti elektronski naslov.

V začetku avgusta bo komisija izbrala najboljše predloge, potem sledi končna izdelava in tisk. Ime izbranega oblikovalca bo promovirano z naše strani v vseh medijskih sporočilih, na plakatih/zloženkah, zagotovili mu bomo tudi enoletni prost vstop v vse klube na Metelkovi, za kakršenkoli presežek v smislu inovativnosti in udarnosti pa se bomo domislili še kakšne posebne nagrade :)

Veseli bomo, če to sporočilo posredujete vsem zainteresiranim!

četrtek, 17. julij 2008

Radijska kulisa III

Jutri dopoldne, 18.7.2008, začenši z enajsto uro, bo vse do tretje popoldne ekstenzivno godlo na Radiu Študent...


1. Keith Jarret - Short Piece for Guitar and Strings
2. Carlos Santana/John McLaughlin - Naima
3. Hexstatic - Perfect Bird
4. Easy Star All-Stars - On the Run
5. Seun Anikulapo Kuti & Egypt 80 - Mosquito Song
6. One Self - Be Your Own
7. Cristina - You Rented a Space
8. The Meters - Cissy Strut
9. Pink Floyd - Dramatic Theme
10. John Coltrane - Resolution
11. Tricky with DJ Muggs and Grease - Contradictive
12. Duberman - Divin Klin Klin
13. Ruts - Jah War
14. Paraf - Živela Jugoslavija
15. Goldfrapp - Deer Stop
16. Analena - Fix Me
17. Led Zeppelin - No Quarter(Song Remains the Same; organ and guitar solo)
18. Yes - Starship Trooper(guitar solo)
19. Bast - Curry Gin
20. Jinx - Do Kraja Vremena
21. Faraoni - Figov List
22. David Bowie - Ziggy Stardust(Santa Monica live)
23. Žoambo Žoet Workestrao - Tik-Tak
24. Pest - Cous Cous
25. Four Tet - Ribbons
26. Talking Heads - Psycho Killer(live)
27. Dave Barker & The Selecter - Spirit of 69
28. Los Carayos - Juanita Y Paquita
29. King Shiloh Soundsystem - Ten Plagues
30. Art Ensemble of Chicago - Dreaming of the Master
31. Nymphs - Cold
32. The Unseen - Step Inside... Take Your Life
33. Bilk - Objects
34. Black Star Liner - My Comfort(remix)
35. K3 - Kopweh
36. Tony Scott - A Night in Tunisia
37. Albert Ayler - Holy Family
38. Moebius - Nervos
39. Chief Evenezer Obey - Ojeje
40. Spiridon Shishgin - Vals
41. SND - 1
42. Radiohead - Everything in Its Right Place
43. Gong - Night Illusion
44. Nevermore - The Systems Falling
45. Strange Kind of Human - Mayab'De
46. Bebe & Serge - Daughter of Darkness
47. Tom Waits - Grapefruit Moon
48. Kultur Shock - Istanbul
49. Ghana Junior All-Stars - Jele Mki
50. Bug - Time is Running Out
51. Exploding Customer - Quoting Frippe: (what's the name of the bass player?)
52. Urban Sax - Glaquerie
53. Bluekilla - Shoplifter
54. Plastikman - Skizofrenik
55. Suicidal Tendencies - We're Evil
56. Hic et Nunc - Razorback's Blues


Za pokušino...

petek, 11. julij 2008

Vnovič vrnitev v praksi: Return to Forever v Beogradu

Po skoraj dvaintridesetih letih se je v svoji najbolj udarni in prepoznavni zasedbi na koncertne odre vrnila skupina Return to Forever. Na svoji evropsko-ameriški turneji so se šestega julija ustavili tudi v Beogradu in v skoraj razprodanem Sava Centru obudili vso magijo fusiona ter obenem tudi mlajšim generacijam omogočili, da si prilasti kanček progresivnih sedemdesetih.

Return to Forever, ali v prostem prevodu Vrnitev v večnost, so v sedemdesetih na glasbenem zemljevidu pustili neizbrisen pečat. Iz jazza je po Milesovi elektrifikaciji evolviralo mnogo žanrov, ki so ob pomoči nekaterih bolj rockersko orientiranih avtorjev, kot so na primer Frank Zappa, Nucleus, Soft Machine in Santana popolnoma premešali večino dotedanjih oblik glasbenega izražanja. Vse skupaj se je nato spojilo v eno samo zvrst, in sicer jazz-rock fusion. O sami elastičnosti pojma ne gre slepomišiti, dejstvo pa je, da so bili glavni predstavniki žanra bivši »Milesovi glasbeniki iz skladišča«, poleg Return to Forever še posebej Weather Report, Mahavishnu Orchestra in Headhunters Herbieja Hancocka.

Prvotna zasedba v postavi Chick Corea, Stanley Clarke, Airto Moreira, Joe Farrel in Flora Purim sicer še ne pomeni dokončnega odmika od standardov. Šele po odhodu slednjih treh se prične klasično jazz-rock fusion obdobje. Chicku in Stanleyju se ob nekaj malverzacijah pridružita Lenny White na bobnih ter Bill Connors na električni kitari, kar popolnoma spremeni dotedanjo podobo in zvok skupine. Nastane album Hymn of the Seventh Galaxy, za katerega sicer bobne sprva posname Steve Gadd, ki pa se ne sprijazni z glasbeno usmerjenostjo izdelka in tako namesto njega vskoči Lenny White. Še bolj progresivno očrtano pot pa pomeni zamenjava Connorsa z enim prvih tako imenovanih kitarskih »shredderjev«, Alom di Meolo. Komaj 19-letni Al ob ponudbi za delo v skupini pusti šolo in dekle, ter se ob nejevernosti staršev svojim idolom pridruži na koncertu v Carnegie Hallu. Kompetentno se uspe vključiti v koncept in s to zasedbo nato posnamejo tri albume: Where Have I Known You Before, z grammyjem nagrajena No Mystery in Romantic Warrior. Ti trije LP-ji, poleg v prejšnjem odstavku omenjenih skupin, pomenijo standard za vsakega progresivnega navdušenca, obenem pa ponujajo širok vpogled v vseskozi navdihujoče sodelovanje med takozvanimi štirimi najbolj talentiranimi glasbeniki tistega časa. Leta 1977 pod imenom Return to Forever sicer izideta še Musicmagic in Return to Forever Live: The Complete Concert, a takrat je Chick že odpisal di Meolo in Whitea ter s tem zapečatil usodo skupine.

Ugibanja o tem in onem, prepiri, stare zamere, vse to je danes pozabljeno in klasična zasedba se je v nostalgičnem duhu vnovič zbrala in se odpravila na evropsko-ameriško turnejo.

V Beogradu so prejšnjo soboto na noge dvignili okoli 2500 poslušalcev, kolikor jih sprejme Sava Center. Ob takšnih koncertih je neizbežna prisotnost čustev, ki jih je občinstvo že ob prihodu glasbenikov na oder s stoječimi ovacijami v dobršni meri zlilo iz sebe. V tej maniri se je začel tudi muzikalični del, čigar preludij sta Al in Chick nedvoumno popestrila z nakazovanjem na nekatere komade iz prvega obdobja Return to Forever kot sta na primer Spain in La Fiesta. Vse skupaj se je nato prelevilo v Hymn of the Seventh Galaxy. Gre za kompozicijo, v kateri za razliko od večine kataloga dotične skupine, po besedah Chicka ni veliko prostora za improviziranje. Vsekakor se je tokrat to izkazalo kot zelo resnično, saj se izvedba ni prav nič odmikala od originala. Malček je motil le očitno ne dovolj preizkušen zvok, saj so se klaviature lovile skozi celoten uvoden del, medtem ko se je Al s preveliko intenziteto nizkih tonov na svoji električni kitari boril vse do zaključka koncerta. Po manjši adaptaciji jakosti so nadaljevali z Vulcan Worlds in Sorceress, reprezantivnima skladbama zasedbe z veliko solistično-improvizirajočimi vložki. Vrhunec prvega dela pa je pomenila skoraj pol urna izvedba Song to the Pharoah Kings, skozi katero se je Chick med drugim poigraval tudi z električnimi tablami.

Sledil je manjši premor in menjava električnih instrumentov z akustičnimi. Če smo bili prvenstveno nad Return to Forever navdušeni zaradi brezkompromisnosti pri uvajanju novitet in doslednosti pri kombiniranju klasičnih ter rockersko-jazzovskih navdihov, pa vseeno edini pravi pokazatelj njihovih sposobnosti tiči prav v pričujoči potezi. Vrnitev k instrumentom, s katerimi so odraščali je razbil morebitno monotonost koncerta, hkrati pa ponudil nadroben vpogled v virtuozno igranje vsakega posameznika. Ob preigravanju dveh akustičnih kompozicij, in sicer No Mystery ter Romantic Warrior, so se Al, Chick, Stanley in Lenny izmenjali tudi v dolgometražnih solističnih dialogih s publiko, ki so med slušateljstvom poželi nemalo vzklikov in celo stoječe ovacije. Le nekaj uvodnih tonov di Meolove Mediterranean Sundance je bilo potrebnih za huronski vzklik množice, najbolj pa je navdušil Stanley Clarke, ki je na kontrabasu počel stvari, o katerih glasbeniki še na električnem basu lahko le sanjajo. Ob Chickovem solo vložku sta se skozi izvedbo jazz standarda Summer Night prav potiho vključila še Lenny in Stanley ter nas s tem popeljala v čase, ko so leta 1973 kot trio nastopali v San Franciscu.

Set se je tako raztegnil v prijetno odebljeni dve uri in kot se za takšen bend spodobi, so se Return to Forever poslovili z udarnim bisom. Množica pod odrom je bila do tedaj že na nogah in v pravem pravcatem rockerskem vzdušju je The Duel of the Jester and the Tyrant odmeval prav tako, če ne še bolj sveže, kot leta 1976. Kljub naporni turneji se z energijo ni varčevalo, saj je bilo izmenjavajočih se solističnih stampedov vsepovsod polno. Stari mački so tako poskrbeli za več kot eminenten zaključek večera, ki ga je prav na koncu z zanimivim oznanilom obeležil Chick: »Vidimo se prihodnje leto!«

Intro/Hymn of the Seventh Galaxy


Encore/The Duel of the Jester and the Tyrant, part I


Encore/The Duel of the Jester and the Tyrant, part II


Članek je bil prvotno objavljen na Radiu Študent

sobota, 05. julij 2008

Zadnji dan Jazz Festivala Ljubljana


V petek se je s koncertom Vasko Atanasovski Adrabesa septeta in norveških The Core zaključil 49. ljubljanski festival džeza. Sklepni večer je v duhu letošnjega festivala ponudil s kontrasti in zgoščenostjo ter razkrojem in ustrojem, obenem pa mu je uspelo tudi odpihniti dvoumne vtise s prejšnjega dne.


V zadnjem času je Vaska Atanasovskega polno vse naokoli. Še konec maja je v okviru dogodka Noč v Sloveniji na Manhattnu nastopil ob boku Marca Ribota in Grega Cohena. Le teden dni kasneje je izdal novi nosilec zvoka, povsem posvečen v živo odigrani plesni glasbi. Gre za plošček, posnet s skupino Mljask, ki sicer o samem Vasku ne pove kaj bistveno novega. Lahko bi dejali, da kvečjemu dodatno potrdi njegove igrive ter prožne pihalne kapacitete, ki že tako krasijo njegov celoten opus. V temu opusu pa mesto zaseda tudi Adrabesa kvartet, ki se je za potrebe nastopa v Klubu Cankarjevega doma prelevil kar v septet. Glasbenikom, v družbi katerih je Vasko posnel album Tanatos eros, se je, ob zamenjavi Roberta Bartolija z Žigo Golobom, pridružila še domišljijo vzbujajoča trojica.



Že kmalu po uvodnih taktih je postalo jasno, da bo kolektiv nadaljeval, kar je Vasko z Adrabeso kvartetom in AGL (Atanasovski-Golob-Levačić) triom začel. Avantgardna struktura kompozicij, veliko prostora za izražanje ter predvsem vpadljiva pevka in igralka tradicionalnih kitajskih glasbil Xu Fengxia(Zu Fengzia), so klub napolnili z enovito mešanico džeza in etna. Še posebej gre poudariti tudi virtuozno postopno razgrajevanje podane teme, ki se je v režiji Simoneja Zanchinija prejkoslej zdela povsem samoumevna. Stari znanec festivala se je dosledno vključeval v Vaskove medigre in si z nekaterimi solističnimi vložki melodijo podajal kar sam. Mirnejši, povečini zimproviziran vzhodnjaški ambientalni košček, ki ga je Vasko odigral le z Xu Fengxia in kontrabasistom Wilbertom de Joodejem, pa je dal celoti pridih filmske dramaturgije.


Da je bilo vračanje k osnovnim vzorcem melodij čim manj boleče, sta poskrbela dueta kontrabasistov in bobnarjev. Navidez gosto posejan rajon pa vseeno ni deloval prav nič nasičeno, še več, očitno utečeno odigrane pasaže so iz obraza bobnarja Krunoslava Levačića izvabile prenekateri nasmeh. Pri vsem skupaj je bila moteča le struktura samih komadov, ki je navkljub eklektičnemu venčku z začetka proti koncu delovala nekoliko predvidljivo. Da bo dal Vasko vse od sebe, smo pa tako vedeli že od začetka.


Tako se je večer prevesil v sam zaključek festivala, ki je tokrat obeležil nastop norveških The Core. Če se organizatorji različnih festivalov dostikrat zatekajo k pretiranim olepšavam v najavah nastopajočih glasbenikov, pa je treba poudariti, da so piarovci v primeru The Core le malček obrnili zadevo. Deško naivnega stampeda, ki naj bi krasil igranje mladcev, namreč ni bilo.


Nasprotno. Zasedba je delovala zrelo, neposredno in razkošno, sicer v drncu, a ne neučakano. Kot bi bile za njimi tako imenovane »rjuhe zvoka« in harmonično razodetje začenši z modalnim džezom. Vplivov in referenc se skupina skozi celoten set niti ni trudila skrivati. Naredili so vse, kar je džez v šestdesetih s Traneom, Albertom Aylerjem, Ornettom Colemanom in Sun Ra-jem napravilo mističen. Oblastna ritmična podlaga, všečne izhodiščne teme, ki se porazgubijo po hierarhično porazdeljenih solih, iskanje vrhov in mehak pristanek v varno zavetje. Vse skupaj se morda sliši klišejsko in predvidljivo, a ob dosledni izvedbi še vedno deluje. Dejansko je za popolno interpelacijo v klubu ob vseh kozarcih vina manjkal samo še cigaretni dim.


Klavirski dež izpod rok Erlenda Slettevolla je na trenutke kar strašljivo aludiral na Lonnieja Listona Smitha, če ne celo na McCoya Tynerja. Obenem pa ne gre izgubljati besed z basistom Steinarjem Raknesom, ki je v svojem solo vložku tone po strunah dobesedno lovil. Samozavestno dirigiranje idejnega vodje zasedbe, bobnarja Espena Allberga, je pripomoglo k neumornemu tempu, ki se je šele z bisom umirilo, s tem pa tudi izgubilo nekaj svojega žara. Potreba po še kakšnem komadu več je ostala.


Če se zasedba torej na svojih albumih vede vsaj kanček bolj eksperimentalno, pa je bil petkov dogodek predvsem nedvoumen poklon džezu šestdesetih. Na koncertih sicer ne gre iskati tonov, ki niso bili odigrani, a ob tako močno tempiranem šusu bi s strani saksofona Kjetila Møsterja vseeno pričakovali kakšno tako imenovano »prepihavanje« več. Prodornosti njegovemu tenorju in sopranu sicer ne gre oporekati, a »altisimov« se vseeno nismo naslišali.



četrtek, 03. julij 2008

Radijska kulisa II

V soboto, 5.7. dopoldne, ko bom sam na poti v Beograd, bo na Radiu Študent - kot ponavadi - nekaj dobre glasbe...



Začenši ob 11:00...


1. Zombies - Time of the Season
2. Four Tet - Everything is Alright
3. Ernest Ranglin - Up On the Downstroke
4. Sly & The Family Stone - Family Affair
5. Experimental Pop Band - Chewing Gum Friends
6. The Clash - London's Burning
7. Manu Katche - Motion
8. Lou Reed/John Cale - Trouble With Classicist
9. Bonnie Prince Billy - Death to Everyone
10. Doug Wimbish - Arabic Cat
11. Boss Tweed - 12th Street
12. Corey Harris & Henry Butler
13. Fairport Convention - Matty Groves
14. Tomaž Pengov - V Nasmehu Nekega Dneva
15. Dej Še'En Litro - Rakija Mekana
16. Gato Barbieri - Tupac
17. Armando Trovajoli - Blazing Magnum
18. N'Toko - Kratk Stik
19. Kinderparty - In Front of You
20. Darkwood Dub - Antena
21. Focus - Hocus Pocus
22. Baobab - Societe Anonyme
23. Mitsoura - Aj Devla
24. Ingebrigt Haker Flaten - Prayer
25. Jaga Jazzist - Doppelganer
26. David Holmes - Hey Lisa
27. Eduardo Bennato - Ma Che Sara
28. Wire - In Vivo
29. Deti Picasso - Mokats Harsner
30. Varttina - Mie Tahon Tanssia
31. Only Child ft. Kriminul - Memories
32. Baby Can Dance - Indian Summer
33. Eric Agyeman - Ao! Masem Yi
34. The Black Dog - Kings of Sparta
35. Ulrich Schnauss - Crazy For You
36. Zim Ngqwana - Old Blues
37. Bratko Bibič & The Madleys - Fragile Part 3&4
38. Wild Strawberries - Life Sized Marilyn Monroe
39. Smoke City - With You
40. African Head Charge - Hot Pursuit
41. Nils Petter Molvaer - Song of Sand II
42. Razzle Dazzle - Light My Fire
43. Psycho-Path - Cookie Jar
44. De-Leve - Eu Bolo
45. Shawn Lee - Happines
46. Nafta - Aurora Borealis
47. Traffic - Dear Mr. Fantasy
48. Dunja Knebl - Šanti Jure
49. Jimy Tenor - New World
50. Steve Reid - Center of the Earth
51. Squarepusher - District Line II



Za uvod...


sreda, 02. julij 2008

Zadnji večer Soć'n Festa

Zadnji večer letošnjega Soč'n Festa je postregel z obilico glasbene dinamike, prodornih aranžmajev ter referenc z robov in sredine godbenega prostora. Damijan Valentinuzzi Group, Erik Truffaz Quartet in francoska brass zasedba No Water Please so razočarali, presenetili in navdušili.



Za ogrevanje je s svojo skupino poskrbel domačin Damijan Valentinuzzi. Mladi trobentač, sicer varovanec znane graške univerze, z izjemo nekoliko starejšega Igorja Bezgeta pa obkrožen s samimi mladimi izvrstnimi glasbeniki, je tej nalogi sledil le deloma. Če s studijskimi posnetki Damijan Valentinuzzi džezu doda neko pronicljivost ali celo kakšen sloj plasti, pa je v soboto s svojo skupino stopil nekoliko vstran in v direktnem džezovskem setu podal le razkosano interpretacijo žanra. Dejstvo, da so na studijskih posnetkih uporabljeni popolnoma drugi ljudje, je navkljub vidno izpiljeni tehnični podkovanosti protagonistov ostalo opaženo. Sobota je bila dan, ko je tudi Coltraneova A love supreme zvenela medlo.



Nepričakovana naloga ogrevanja občinstva je tako padla na pleča Erika Truffaza. V Švici rojeni Francoz je zadnjič obiskal Slovenijo lani, ko si je bilo v Mariboru za smešno nizko ceno možno ogledati predstavitev njegove zadnje plošče Arkhangelsk. Še prej, leta 2005, ko je svet 2. julija mrzlično anticipiral ponovno združitev Pink Floydov na Live Eight, je Erik Truffaz s svojim Ladyland Quartetom razvnemal ljubljanske križanke. Če pa je bila takrat odločitev o udeležbi zaradi navedenih razlogov težka, pa so se po sobotnem koncertu razpršili še zadnji dvomi takratnega izbora. Koherentno izpolnjen nastop, začinjen z referencami od Rapper's delight do Je t'aime...moi non plus, je nedvoumno prikazal zmožnosti elektrificiranega kvarteta. Uvodno otipavanje se je po ugodnem odzivu publike s komadoma Sweet mercy in Bending new corners sprevrglo v popolno penetracijo skozi čutne zaznave občinstva. Da se fender rhodes, električni bas, z efekti podprta trobenta in lomljeni ritmi odlično dopolnjujejo, že od leta 1969 ni nobena skrivnost, Erik Truffaz Quartet pa k temu dodajo še pretečo kombinacijo sladkobne mehkobnosti in kričeče predirnosti. In to v vseh oblikah.



Pozorni poslušalec je v igranju Patricka Mullerja lahko zasledil skrbno odbrane delčke Herbieja Hancocka, Joeja Zawinula, Chicka Coree in celo Raya Manzareka ter Johna Lorda. Fluidnost fender rhodesa se v pravih rokah vedno znova pokaže, kot brezkompromisna, a obenem tako nežna povezovalka registrov. Če k temu dodamo še bosonogo asketsko pojavo Erika Truffaza, ki v skladu s tem ne pove prav nič več, kot je potrebno, dobimo eno bolj iskrenih in prodornih sodobno-tekočnih džezovskih zasedb. Brez popuščanja in z ubrano izbiro bolj razpoloženjskih komadov, kot sta Arkhangelsk in The walk of the giant turtle, so koncert pripeljali do neizbeženga bisa, ki ga je najbolj ušesoslušno obeležila interpretacija že prej omenjenega hita Sergea Gansbourga. Zmožnost neodstopanja od koncepta in skladno s tem ohranjanja visokega in ne ponavljajočega se nivoja izražanja, je napravilo nastop Erik Truffaz Quarteta nepozaben.



S tem pa večer še ni prenehal presenečati. Francoski No Water Please, ki so v naših krajih nastopili prvič, so poskrbeli za enega prijetnejših presenečenj v zadnjem času in s svojimi pihalnimi ter trobilnimi vragolijami dvignili raven dogodka še kanček više. Zasedba sicer obstaja od leta 2000 in se razglaša za nekakšno unplugged skupino, kar ji omogoča nastope takorekoč kjerkoli. V svoj repertoar fantje vključujejo tudi priredbe bolj znanih brass protagonistov, kot so na primer Youngblood Brass Band in New York Ska-Jazz Ensemble. Za potrebe Soč'n festa pa so se za začetek vseeno priklopili na elektriko in šotor, postavljen v športnem parku Brajda, dodobra napolnili s poskakovalno energijo. V žurerski maniri No Water Please ne prenašajo nepremičnin, celo oba bobnarja imata svoje rekvizite obešene kar na ramenih. Ob tem je k brass zasedbi šaljiv dodatek tudi banjo, ki ga Rico sicer kdaj zamenja za električno kitaro. Zanimiv kolektiv, ki je postal pribežališče za glasbenike z vseh vetrov, je publiko držal na nogah vse do druge ure zjutraj, ko so fantje za potrebe bisa celo sestopili z odra in improvizirali kar med občinstvom, s čimer so si zagotovo pridobili še nekaj dodatnih privržencev. Skupina torej, ki si jo velja zapomniti.


Erik Truffaz Quartet - Arkhangelsk



Erik Truffaz Quartet - Sweet Mercy


Erik Truffaz Quartet - Bending New Corners, part I


Erik Truffaz Quartet - Bending New Corners, part II


No Water Please med občinstvom...



Članek je bil prvotno objavljen na RŠ-u


Nina Cvar in Tit Podobnik FIMUTHE: Film, Music and Theory